Četrtek, 11. 12. 2025, 5.53
54 minut
Šumi, policija in KPK: Se vrata preveč vrtijo?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,09
Ni sporno, da zakon takšno vrnitev omogoča – vprašanje je, ali takšna odločitev vzdrži lastna merila integritete, ki jih je zagovarjal kot predsednik KPK.
Kaj se zgodi, ko tisti, ki bdijo nad integriteto, sami stopijo skozi vrtljiva vrata, pred katerimi so drugim dosledno dvigovali prst? Robert Šumi, odhajajoči predsednik KPK, naj bi po izteku mandata izkoristil koncept vrtljivih vrat za povratek v Policijo – brez razpisa in neodvisne presoje. Gre za položaj, ki mu omogoča prav tisto, pred čimer je kot predsednik komisije svaril druge. Tukaj naletimo na očiten paradoks: medtem ko KPK zahteva stroge omejitve za prehode javnih uslužbencev, njen prvi mož ravna v nasprotju z duhom lastnih priporočil. Podobno dilemo odpira tudi vloga Miroslava Cerarja – kako naj akademska skupnost ohrani strokovno distanco, če nekdanji predsednik vlade danes kot dekan vztraja kot glasen udeleženec politično-idejnega prostora? KPK danes organizira okroglo mizo z naslovom "Vrata, ki se preveč odpirajo? Tveganja prehodov iz javnega sektorja v gospodarstvo". Dogodek, namenjen razmisleku o integriteti in konfliktih interesov, tako – vsaj posredno – odpira tudi vprašanja, povezana s karierno potjo obeh govorcev.
Šumi in Cerar danes nastopata kot simbolna obraza razprave ter glas integritete. A prav njuna primera sprožata ključna vprašanja o tem, kako resno v slovenskem prostoru jemljemo neodvisnost institucij, politizacijo funkcij in dvojna merila – še posebej, ko gre za tiste, ki drugim predpisujejo, kaj integriteta sploh je.
Primer Šumijevih vrtljivih vrat: pot od policije do KPK in nazaj?
Šumijeva era na čelu KPK se izteče marca prihodnje leto, potem ko mu predsednica republike ni namenila zaupanja za nov mandat. Ob tem se v javnosti znova zastavlja vprašanje, kakšna bo Šumijeva poklicna prihodnost. Po več poročanjih naj bi se po izteku mandata vrnil v Policijo, kjer je bil zaposlen vse od leta 1993 do imenovanja na čelo KPK. To pa postavlja pod vprašaj formalni okvir takšne vrnitve, zlasti v strukture policije, nacionalni varnostni sistem naše države. To je sprožilo vrsto vprašanj glede ustreznosti takšnega prehoda in koncepta vrtljivih vrat.
To je prav tisto, kar je Šumi na čelu KPK pogosto kritiziral pri drugih: prehode iz javnih funkcij v državne ali regulirane institucije brez procesa, ki zagotavlja preglednost in preprečuje konflikte interesov. A zdaj se zdi, da isti sistem uporablja zase – kar sproža očitke o dvojnih merilih.
Ali lahko Šumi brez zadržkov sledi poti, ki jo sicer javno razglaša za sistemsko pomanjkljivost? Kako bi KPK ravnala, če bi šlo za drugega funkcionarja?
Strokovnjaki: brez varnostnega preverjanja vračanje v Policijo odpira tveganja
Strokovnjaki za notranjo varnost opozarjajo, da bi morala biti vrnitev osebe z nadzorne funkcije v občutljiv varnostni organ spremljana z ustreznimi postopki preverjanja – med drugim tudi z vidika varnostnega preverjanja, če tako zahteva narava delovnega mesta. To bi lahko vključevalo presojo dostopa do občutljivih podatkov, vsebine nalog na KPK ter morebitnih zaznanih tveganj. Policija na vprašanja o notranjih postopkih ali varnostnem preverjanju za sedanjega in kmalu bivšega predsednika KPK do objave članka ni odgovorila.
Ne gre za nezdružljivost po zakonu – ampak za integriteto po duhu
Formalno se zdi, da Šumijev povratek ne krši zakonskih določil: zakon mu omogoča vrnitev na prejšnje delovno mesto. A integriteta, neodvisnost in zaupanje javnosti ne temeljijo samo na 'črki zakona', ampak tudi na 'duhu' – in prav tu je problem. Predsednik KPK, ki opozarja na tveganja vrtljivih vrat, bi moral biti zgled doslednosti. Če se sam vrne v aparat, kjer je bil predhodno zaposlen – tudi če zakonito – je to signal, da institucija jemlje koncept 'konflikta interesov' in 'nezapisane integritete' bolj fleksibilno, ko gre za lastne člane. Prav tako je kot predsednik KPK odločal tudi o zadevah, povezanih s Policijo – torej z organom, kamor se bo kmalu ponovno vključil.
Prav zaradi teh odprtih vprašanj se zdi vloga Šumija kot osrednjega govorca o integriteti in prehodih med sektorji vsaj na videz protislovna. Še posebej zato, ker KPK vztrajno poziva k zaostritvi pravil in ureditvi sistema vrtljivih vrat – a o svojih lastnih primerih doslej ni javno razpravljala.
Vrtljiva vrata in institucionalni zdrs: dileme, ki jih odpira Šumijev naslednji korak
Poleg tega je Šumija v zadnjem letu spremljalo več kritik zaradi politične izpostavljenosti funkcije. Oktobra 2025 je javno objavil odprto pismo, v katerem je premierja Roberta Goloba pozval k spoštljivi komunikaciji z neodvisnimi institucijami. To se je zgodilo po izjavah premierja, ki jih je KPK razumela kot pritisk na njihovo delo. Vlada je kasneje očitke zavrnila kot "brez stvarne osnove", Šumijev poziv pa je sprožil razpravo o tem, ali se komisija pod njegovim vodstvom preveč približuje politični areni.
Tudi znotraj samega delovanja komisije ni šlo brez zapletov. Aplikacija Erar, s katero KPK javnosti omogoča vpogled v porabo javnega denarja, je objavila več napačnih podatkov. Civilna iniciativa za integriteto je zato policiji in tožilstvu podala naznanilo suma storitve kaznivih dejanj zoper Šumija, medtem ko je informacijski pooblaščenec zoper komisijo uvedel postopek. KPK je odgovornost preložila na druge državne organe, vendar napake niso bile takoj odpravljene, kar je sprožilo dodatne pomisleke o operativni sposobnosti vodstva.
Miro Cerar – akademska avtoriteta na robu politične sfere
Na dogodku bo sodeloval tudi Miro Cerar, nekdanji predsednik vlade, danes dekan Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. Po koncu aktivne politične kariere je Cerar prevzel vlogo akademika, a njegova javna prisotnost – tako na državnih prireditvah kot na kongresih političnih iniciativ – kaže, da ostaja pomemben akter v politično-idejnem prostoru. Cerar je, med drugim, nastopil na kongresu nastajajoče stranke Prerod, sodeloval je z različnimi političnimi platformami in ob tem pogosto javno komentiral aktualna vprašanja politične kulture in ustavnosti.
Vprašanje, ki se pri tem odpira, ni formalne narave. Cerar ni nosilec politične funkcije. Vendar dejstvo, da dekan ene najvplivnejših pravnih institucij v državi nastopa v vlogi govorca na političnih dogodkih, obenem pa ohranja osrednjo vlogo v izobraževanju sodnikov, tožilcev in pravnih svetovalcev, zbuja vprašanja o institucionalni distanci in avtonomnosti. V času, ko se v Sloveniji poglablja kriza zaupanja v institucije, je takšna dvojna pozicija lahko vir dvoma, ne glede na pravno formalnost.
Danes kot dekan sooblikuje strateške odločitve ene ključnih pravnih institucij v državi – od sodelovanja pri oblikovanju vpisnih postopkov ter vpisnih mest do udeležbe v organih univerzitetnega upravljanja.
Meja med akademskim okoljem in politiko: Cerarjev vpliv
Kot predsednik vlade se je Cerar zavzemal za visoke standarde depolitizacije institucij, danes pa prav njegova prisotnost na političnih dogodkih lahko ustvarja občutek, da najstarejša pravna fakulteta ponovno postaja prostor, kjer se prepleta akademski svet z dnevno politiko.
Vendar v njegovem primeru ta sicer legitimna ureditev pridobi dodatno dimenzijo: Cerar se je na fakulteto vrnil kot nekdanji predsednik vlade in minister, ki je v preteklosti neposredno oblikoval politike, okvirje in financiranje izobraževalnega sistema. Danes kot dekan sooblikuje strateške odločitve ene ključnih pravnih institucij v državi – od sodelovanja pri oblikovanju vpisnih postopkov ter vpisnih mest do udeležbe v organih univerzitetnega upravljanja.
Vrtljiva vrata med Cerarjevo akademsko in politično vlogo
V tem kontekstu Cerarjev primer postane ilustracija širšega pojava t. i. 'vrtljivih vrat', in sicer v različici prehajanja med visokošolskimi institucijami in vrhom politične oblasti. Čeprav zakon takšne prehode dopušča in so v akademskem prostoru razmeroma pogosti, se pri nekdanjem predsedniku vlade to dogaja na ravni, ki lahko vpliva na percepcijo avtonomije fakultete.
Funkcija dekana ter strokovna avtoriteta sta v njegovem primeru neločljivo povezani s predhodno politično močjo in prav ta preplet lahko sproža dvome o tem, kako jasno so ločene vloge politike in akademije, ko gre za institucijo, ki oblikuje prihodnjo pravno in državnopravno elito.
Potrebujemo razpravo – in verodostojne razpravljavce
V primeru prehoda znotraj javnega sektorja, kot sta Šumi in Cerar, ne gre za klasičen očitek 'vrtljivih vrat', – tu nastopi predvsem vprašanje integritete in zaupanja. Za institucije pa je ključno, da se izognejo videzu pristranskosti.
