Nedelja, 25. 1. 2026, 4.00
8 ur, 29 minut
Intervju z Danijelo Kurent
Strupeni odnosi: ko vztrajamo v coni udobja, čeprav nas vse boli
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,01
Toksična oseba najbrž nikoli ni bila v nekem ljubečem, toplem, zdravem odnosu in tega niti ne pozna. Po navadi deluje po vzorcih, ki jih pozna od prej. Poleg tega ima notranja prepričanja, ki se zelo razlikujejo od osebe na drugi strani. Pogosto se postavlja v vlogo žrtve, za vse slabo in neprijetno so krivi drugi, toksična oseba sama nikoli.
Kadar imamo občutek, da okoli bližnje osebe nenehno "hodimo po prstih", smo se morda znašli v toksičnem odnosu. "Nihče se ne bo prav zavestno odločil za tak odnos. Navadno gremo v toksične odnose zato, ker nam je to poznano in smo v nekakšni coni udobja, čeprav se v bistvu počutimo zelo neprijetno," pravi psihološka svetovalka Danijela Kurent, s katero smo se pogovarjali o izvoru strupenih odnosov, kako jih prepoznati in kako se iz njih izviti. Če je odnos uničujoč in na drugi strani ni uvida ali pripravljenosti na spremembo, je včasih edina rešitev popolna prekinitev stikov. Zaščita lastnega miru je ne le naša pravica, ampak tudi dolžnost, je prepričana sogovornica.
Za začetek, kdaj lahko rečemo, da je odnos postal toksičen?
Odnos je toksičen oziroma mu lahko tudi rečemo, da je nezdrav in disfunkcionalen, ko gre za neko neravnovesje moči. Ena oseba vedno nekaj daje, druga pa pač to jemlje. Ta, ki nenehno daje, zlasti če ta odnos traja dlje časa, na neki točki lahko začuti hudo psihično oziroma čustveno stisko.
To se kaže v neprijetnih čustvih, morda čuti strah, napetost, tesnobo, občutke manjvrednosti in zmedenosti v primeru gaslightinga. Teh neprijetnih občutkov je cela paleta, v takem odnosu ni spoštovanja, ker so meje prekoračene. Ta oseba ima nenehno občutek, da mora hoditi po prstih.
Zelo značilno je tudi, da se oseba v takšnem toksičnem odnosu zelo oddaljuje od sebe in od tega, kar v resnici je, od svojih potreb, želja in občutkov.
Danijela Kurent je magistra upravnih ved ter certificirana praktikantka in edukantka transakcijske analize (TA) pod okriljem društva Sloventa. Njena pot se je začela v svetu financ in javne uprave, a jo je notranji klic, podprt z lastno izkušnjo preobrazbe in dela na sebi, vodil v svet psihološkega svetovanja.
Prek profila na družbenem omrežju Instagram @Empatinja opogumlja ženske na poti k osebni rasti. Razkriva pasti in temna področja toksičnih odnosov, odstira značilnosti "sindroma pridne punčke", o čemer predava tudi v podkastih. Je tudi avtorica raziskave o povezavi med asertivnostjo in mobingom, zato dobro razume dinamike delovnih okolij in medosebnih odnosov.
Verjame, da lahko z iskrenim delom na sebi in razumevanjem lastnih vzorcev bistveno izboljšamo kakovost svojega življenja. Tudi zato svoje strokovno znanje in osebne preizkušnje s hvaležnostjo predaja naprej vsem, ki si želijo spremembe.
Ali osebe, ki odnos zastrupljajo, to počnejo nalašč in zavestno ali ne?
Oboje. Eno so nezavedni vzorci, ki smo se jih naučili in drugačnih ne poznamo. Na primer, mala deklica se je v otroštvu naučila, da vsakič, ko zajoka, dobi želeno stvar ali izpolnjeno potrebo. Naučila se je, da če je dovolj žalostna, ji bodo želje uresničili. Ta vzorec nezavedno prenese s seboj v odraslo dobo in ga uporablja kot čustveno izsiljevanje.
Po drugi strani pa se nekateri toksični ljudje tudi dobro zavedajo, da bodo z manipulacijo, nadzorom in razvrednotenjem nekoga prišli do svojih ciljev. Zato menim, da to počnejo tako na zavedni kot nezavedni ravni.
Toksičen odnos se kaže v neprijetnih čustvih. Oseba morda čuti strah, napetost, tesnobo, občutke manjvrednosti in zmedenosti v primeru gaslightinga. Teh neprijetnih občutkov je cela paleta, v takem odnosu ni spoštovanja, ker so meje prekoračene. Ta oseba ima nenehno občutek, da mora hoditi po prstih.
Gre pri tem za neko osebnostno lastnost?
Rekla bi, da se noben otrok na ta svet ni rodil ne pokvarjen ne zloben.
Da nekdo postane oseba s toksičnimi vedenji, vpliva več dejavnikov. Zelo se osredotočam na raziskave, ki pravijo, da so najbolj pomembna otrokova prva tri leta, ko se naložijo neki vzorci, pa nato do sedmega leta, ko se ti utrdijo. Zelo zagovarjam to teorijo navezanosti, ker so starši prvi stik, ki ga ima otrok s svetom, so ves njegov svet.
Če navedem primer, otrok se rodi kot nepopisan list papirja in starši – odvisno od njihove čustvene zrelosti – otroku na ta prazen list papirja dodajo sporočila, v smislu "ti si zame vreden, pomemben, radi te imamo takega, kot si, povsem brezpogojno. Nisi nam v breme in veseli smo, da si tukaj. Tvoja čustva so nam pomembna, tudi to, kako se počutiš."
Če si zdaj predstavljamo, da na drugem listu piše ravno nasprotno in ta dva lista primerjamo, vidimo, kakšno popotnico ta dva otroka odneseta v odraslo dobo.
Ta drugi bo potem to isto nosil naprej in zastrupljal tudi svoje odnose?
Naša osebnost je sestavljena iz različnih vedenj. Nekatera vedenja so v redu, druga pa so tista, za katera rečemo, da so toksična. In toksična oseba najbrž nikoli ni bila v nekem ljubečem, toplem, zdravem odnosu in tega niti ne pozna.
Po navadi deluje po vzorcih, ki jih pozna od prej. Poleg tega ima notranja prepričanja, ki se zelo razlikujejo od osebe na drugi strani. Pogosto se postavlja v vlogo žrtve, za vse slabo in neprijetno so krivi drugi, toksična oseba sama nikoli. Meni tudi, da je njeno ali njegovo počutje odvisno od drugih ljudi.
Zelo značilno je tudi, da se oseba v toksičnem odnosu zelo oddaljuje od sebe in od tega, kar v resnici je, od svojih potreb, želja in občutkov.
Ali pa imajo zelo grandiozno podobo o sebi – sem najboljši, najpametnejši, vsi drugi pa so manjvredni od mene.
Ta notranja prepričanja jih potem ženejo naprej. Strokovnjaki ugotavljajo, da imajo toksične osebe zmanjšano zmožnost empatije in samorefleksije. Torej niso sposobni uvideti ali pa le s težavo, da ne delajo prav, da so oni tisti, ki uničujejo. Ne razmišljajo o tem, da so nekoga prizadeli in kako se ta človek počuti. Da bi se kazalo morda opravičiti in naslednjič ravnati bolje.
Zato tudi ljudem, ki pridejo na svetovanje, vedno povem, da lahko spremenijo samo sebe. Strupene osebe ne morejo, ker ta morda niti nima uvida oziroma občutka, da dela nekaj narobe.
Kakšna je pri strupenih osebah tipična reakcija, če jih denimo opozorimo, da niso vedno drugi krivi za njihove težave?
Pogosto pride do tega, da razvrednotijo vaše občutke, ker se tudi sami ne znajo spoprijemati s svojimi.
S čustvi se seveda ni enostavno spoprijemati. In če so to še sram, krivda, občutek manjvrednosti, se bo oseba ob očitkih umaknila in zanikala napačnost svojega ravnanja. S tem tudi skriva svojo ranljivost za neko fasado.
Kaj ljudi pravzaprav vodi k temu, da zastrupljajo odnose? Poleg vzorcev in izkušenj iz otroštva?
Nikakor ne moremo reči, da so krivi izključno starši. Veliko je odvisno tudi od okolja, v katerem se otrok razvija, od njega samega, njegovih karakteristik in izkušenj, ki jih sam doživi v življenju, morda tudi od nekih travmatičnih dogodkov. In na podlagi vsega tega potem otrok, ko se razvije v odraslo osebo, naredi zaključke o sebi, drugih, o svetu in tako naprej. Tako nato tlakuje odnose z drugimi.
V kolikšni meri pa so žrtve strupenih odnosov same odgovorne, da se ne uprejo odnosom, v katerih se slabo ravna z njimi? Kaj lahko same naredijo?
Nihče se ne bo prav zavestno odločil za tak odnos. Navadno gremo v toksične odnose zato, ker nam je to poznano in smo v nekakšni coni udobja, čeprav se v bistvu počutimo zelo neprijetno.
Kot otroci smo bili v odnosu s starši v zelo podrejenem položaju, nismo imeli moči, da bi kaj spremenili, da bi se uprli. Delali smo tako, kot so nam rekli starši. Ko pa smo odrasli, pa imamo ne le možnost, ampak tudi dolžnost do sebe, da naredimo revizijo.
Stvari se namreč nenehno spreminjajo, tudi mi se malo 'posodabljamo'. In če se ozremo na naše vzorce, vidimo, da smo se jih v otroštvu držali, ker so nam nezavedno koristili in nam pomagali preživeti.
Nikakor ne moremo reči, da so krivi izključno starši. Veliko je odvisno tudi od okolja, v katerem se otrok razvija, od njega samega, njegovih karakteristik in izkušenj, ki jih sam doživi v življenju, morda tudi od nekih travmatičnih dogodkov. In na podlagi vsega tega potem otrok, ko se razvije v odraslo osebo, naredi zaključke o sebi, drugih, o svetu in tako naprej.
Če dam zelo pogost primer 'pridne punčke', ki so jo starši vzgajali, naj bo pridna in tiho, naj ne izraža glasno svojega mnenja, naj se prilagodi in naj bo hvaležna za vsako stvar. Deklica takrat niti nima kapacitete, da bi razmišljala, ali je to prav ali narobe, pač sledi temu, ker ji tak vzorec omogoča preživetje.
Ampak zdaj, ko je odrasla ženska in v službi, še vedno pa samo pridna, tiha, ki vse požre in nikoli ne izraža svojega mnenja, nato pa še doma počne podobno, ji bo to verjetno nekje udarilo ven. Zato je smiselno, da kot odrasli naredimo nekakšno revizijo svojih vzorcev.
Ugotovimo, da smo bili takrat taki in taki, pa tudi zakaj, ampak danes je treba vzorce posodobiti. Ni treba, da delamo neke drastične spremembe, sploh ne na začetku. Dobro pa je vedenje uravnotežiti, se pravi, da nekje rečemo ne, drugje se prilagodimo, še vedno ugodimo in tako naprej.
Ko smo odrasli, smo odgovorni zase. Imamo možnost spreminjati vzorce, pri čemer je dobro tudi to, da lahko ugotovimo, kaj nam bo ta sprememba na dolgi rok prinesla pozitivnega in konec koncev tudi negativnega.
Najbrž ni tako preprosto, kajne?
Sploh ne, saj ljudje, ki so imeli od strupenih odnosov korist, ne bodo najbolj veseli in srečni.
Pa tudi ljudje, ki trpijo v toksičnih odnosih, nosijo neka prepričanja o sebi. In se prepričujejo, da morda ni tako hudo, da se bodo stvari že spremenile, če le malo potrpijo. Da je bolje tako, kot pa biti sam, da sami ne zmorejo ali pa imajo prepričanje, da tudi drugje ne bo nič boljše.
Pogosto je prepričanje, da noben starš ne dela slabo in da imajo vsi radi svoje otroke. In to, da se odrasel otrok odloči, da zaradi toksičnosti prekine odnose s starši, je danes še vedno precejšnji tabu. Zelo malo je razumevanja za takšno odločitev.
Kakšne koristi oziroma zadovoljstvo pa si sploh lahko obetajo toksični ljudje od takšnega odnosa?
Gre za več stvari. Eno je strah, da bi bili zapuščeni – to je zelo pogosto v družinskih in partnerskih odnosih –, drugo je občutek nadzora, ki jim prinaša neko varnost in zmanjšuje njihovo notranjo tesnobo, svet pa postane bolj predvidljiv. Nekje gre tudi za željo po moči, da so uspešni in pohvaljeni, ker jih to v bistvu zapolnjuje.
Ker jim to pove, da so OK, s čimer prav tako skrivajo svojo ranljivost. Gre za neke vrste čustveno regulacijo, saj se prek toksičnih dejanj spoprijemajo z neprijetnimi čustvi, tako da jih preložijo na drugega, v smislu "naj bo tebe strah, sram, ti prevzemi občutek krivde, manjvrednosti" in podobno, ker sami s tem nato najdejo svoje notranje ravnovesje.
Toksične odnose poznamo v vseh okoljih, od družinskega do partnerskega, prijateljskega in na delovnem mestu. Kje znajo biti najbolj strupeni?
Težko je izpostaviti posamezno okolje, saj vsak posameznik zase čuti, kateri strupeni odnos mu je prinesel največ bolečine.
Ampak zanesljivo je med težjimi družinski odnos, saj je navadno zelo kompleksen ravno zaradi čustvene navezanosti, zgodovine in ker gre za naše starše. Službo, v kateri trpimo zaradi toksičnih odnosov, lahko konec koncev zamenjamo, biološka vez s starši pa je trajna.
Poleg tega je pogosto prepričanje, da noben starš ne dela slabo in da imajo vsi radi svoje otroke. In to, da se odrasel otrok odloči, da zaradi toksičnosti prekine odnose s starši, je danes še vedno precejšnji tabu. Zelo malo je razumevanja za takšno odločitev.
Nekako velja, da so starši do svojih otrok izključno dobrohotni. So res?
Opazila sem, da odrasel otrok, ki se je odločil, da prekine vez s starši ali vsaj omeji stike, naleti na precej nerazumevanja. V smislu, pa kako si lahko to naredil, ne vprašajo pa, kaj se je tej osebi dogajalo v tem odnosu.
Še vedno najpogosteje velja, da so starši za otroke naredili največ, kar so znali. Na eni strani razumem to trditev, po drugi strani pa se tu zmanjšuje pomen otrokovih izkušenj, morebitnih travm ali čustvene praznine.
Ljudje za starše pogosto rečejo, češ, saj so mi dali hrano, obleko, možnost šolanja, vse to. To so res neke osnovne stvari, ki pa jih starši morajo zagotoviti, saj so sami povabili otroka na ta svet, kajne.
Otrokova čustvena izkušnja je vsekakor pomembna. Koliko je za starše pomemben, vreden, koliko ga imajo radi zaradi tega, kar v resnici je, ne pa pod pogojem, da izpolni celo paleto nekih njihovih subjektivno določenih pogojev.
Veliko je odvisno od čustvene zrelosti staršev, koliko empatije in samorefleksije premorejo, ali znajo sami uravnavati svoja čustva in ali prepoznajo otrokove potrebe. Da se znajo vprašati, kakšna so njihova dejanja in kaj bi spremenili. Da se znajo soočati tudi z morebitnimi težavami, ne pa da stvari le pometajo pod preprogo, kot da se ni nič zgodilo.
Čustvena izkušnja se nekako zapiše v naše telo, nesemo jo s seboj. Če je bila na tem področju praznina, tega nihče ne more nadomestiti, ne partner, ne prijatelji in ne, bognedaj, otrok.
Je pa to odvisno od čustvene zrelosti staršev, koliko empatije in samorefleksije premorejo, ali znajo sami uravnavati svoja čustva in ali prepoznajo otrokove potrebe. Da se znajo vprašati, kakšna so njihova dejanja in kaj bi spremenili. Da se znajo soočati tudi z morebitnimi težavami, ne pa da stvari le pometajo pod preprogo, kot da se ni nič zgodilo.
Toksični starši pogosto ustvarjajo neka pravila, ki se jih morajo otroci držati, in ne znajo pogledati širše, kaj se tiče njih in kaj otroka. Pri čustveno nezrelih starših pogosto pride tudi do zamenjave vlog, ko otrok prevzame njihovo vlogo.
In odgovornost za dobro počutje staršev?
Tako.
Ljudje pogosto rečejo, saj starši so že stari in se ne bodo spremenili. Je takrat že prepozno?
Za osebe, ki so na drugi strani, nikoli ni prepozno, da pri sebi spremenijo neke vzorce. Premalo se zavedajo, da staršev oziroma drugih strupenih oseb v svojem življenju ne bodo spremenili, lahko pa spremenijo sebe in svoje odzive.
Pa si lahko pomagajo recimo s tem, da racionalizirajo ravnanje starša ali toksičnega človeka in gredo potem naprej ali nujno rabijo tudi z druge strani priznanje storjenega, da lahko pride do nekakšne katarze?
Rane, ki so nam jih zadali starši ali drugi toksični ljudje, lahko pozdravimo z delom na sebi, kajti šele takrat lahko toksično osebo vidimo na drugačen način. Da preprosto ni imela kapacitete, da bi delala drugače. In čeprav pri tem čutimo žalost, je povsem normalno, da jo čutimo.
Torej, da v odnosu s starši zavzamemo držo "pri enem ušesu noter, pri drugem ven" ne pomaga?
(smeh) Ne, v resnici ne. Po navadi nam to rečejo kakšni prijatelji, ko jim potožimo čez starše, ampak ni tako enostavno, ker nas razžira. Sploh kadar pride do čustvenega izsiljevanja in imamo občutek krivde in dolžnosti.
Staršev ni razočaral otrok, pač pa pričakovanja, ki so si jih zanj zastavili sami. Lahko bi izbrali drugačno reakcijo, recimo "v redu, jezen sem, zato se ne bova pogovarjala o tem, dokler se ne pohladim."
Če ponazorim s primerom, mama recimo pričakuje od otroka, da bo šel študirat medicino, ta pa bi počel čisto nekaj tretjega. Ali pa pri izbiri partnerja, ko starši pritiskajo na otroka, da se mu bodo odrekli, če bo vztrajal v neki zvezi. Tu lahko pride do zelo močnega čustvenega izsiljevanja, saj mora oseba izbirati med starši in svojimi željami, kar lahko tudi odrasle otroke privede v hudo čustveno stisko.
Pa vendar, staršev ni razočaral otrok, pač pa pričakovanja, ki so si jih zanj zastavili sami. Lahko bi izbrali drugačno reakcijo, recimo "v redu, jezen sem, zato se ne bova pogovarjala o tem, dokler se ne pohladim."
Pomembno je, da se tudi odrasel otrok zaveda, da je imel starš na voljo celo paleto možnih odzivov, a se je odzval tako, kot je sam izbral.
Ob soočanju z občutki krivde pogosto rečejo, kako radi bi znali reči "ne" brez občutka krivde. Krivda ne pomeni vedno, da delamo nekaj narobe. Včasih pomeni, da delamo drugače kot prej.
Ampak to lahko zdržimo, sploh kadar vemo, da nismo naredili nič narobe. Sploh pa ni cilj, da bi bili brez občutka krivde, pač pa to, da rečemo ne, torej da zaščitimo same sebe.
Gre pri prijateljih za podobno dinamiko? Prijatelja je vendarle lažje odrezati, če je škodljiv, kot družino.
Pravijo, da so prijatelji družina, ki si jo izberemo sami. Dinamika je vsekakor drugačna, navadno malo manj kompleksna.
Kako se izviti iz toksičnih odnosov? Kaj je prvi korak?
Najprej je na vrsti prepoznavanje problema. Nič ne pomaga, če to opazijo drugi in nas opozarjajo na strupene odnose, če se ga sami ne zavedamo oziroma ga nočemo videti.
Pogosto se zgodi, da toksične odnose prej prepozna naše telo – denimo s stisko, tesnobo, anksioznostjo, napadi panike, depresijo, izgorelostjo, nenehno napetostjo, glavoboli in nespečnostjo – kot pa naš um.
Pa se po snidenju vprašajmo, kako se zdaj počutimo, smo polni energije in dobre volje ali energetsko povsem izčrpani in zapuščamo prizorišče z občutki krivde in strahu? So naše potrebe zdaj slišane, ko smo odrasli?
Nato z malimi koraki začnemo postavljati meje. Vprašamo se, kaj nam bo neka meja prinesla pozitivnega in kaj negativnega. Verjetno bo izzvala določeno jezo na drugi strani, ampak s tem pač zdržimo. Če hočemo spremembo na daljši rok, nam bo občasno tudi neprijetno.
Stopimo dva koraka nazaj in toksično osebo pogledamo z vidika opazovalca. S tem se čustveno nekoliko odmaknemo. Vprašamo se, kaj se je tej osebi zgodilo, da se tako obnaša. Ker smo v vlogi opazovalca, lažje postavimo mejo.
Ampak včasih je situacija tako skrajna, da je odnose bolje povsem prekiniti, saj se toksičen človek verjetno ne bo spremenil.
Z malimi koraki začnemo postavljati meje. Vprašamo se, kaj nam bo neka meja prinesla pozitivnega in kaj negativnega. Verjetno bo izzvala določeno jezo na drugi strani, ampak s tem pač zdržimo. Če hočemo spremembo na daljši rok, nam bo občasno tudi neprijetno.
