Slovenka v Budimpešti: Z Madžari lahko poklepetaš, a imaš majhne možnosti, da te spustijo res blizu

Preden ste se preselili na Madžarsko, ste odraščali, živeli in študirali v Sloveniji. Zakaj odločitev za selitev k našim vzhodnim sosedom?

Moj mož je Madžar in ko sva začela hoditi, sva se veliko pogovarjala, kje bova živela. On se ni želel seliti iz Budimpešte in tako sva naposled odprla možnost, da se preselim na Madžarsko. Ko sem se preselila, mi je bilo všeč in Madžarska je kmalu postala naš dom. V resnici je moj mož razlog za to, da živimo v Budimpešti. V čistem centru Budimpešte je tudi odraščal.

Kako sta se z možem spoznala? Domnevam, da madžarsko takrat še niste govorili?

Tudi danes madžarsko še ne govorim tekoče (smeh, op. p.). Moj mož je prišel na Erasmus izmenjavo v Maribor, oba sva živela v študentskem domu. Potem sva se spoznala in začela razmerje, nato pa se je on vrnil na Madžarsko. Kasneje sem se na izmenjavo v Budimpešto odpravila tudi jaz, tam doštudirala in ostala ter se po študiju oz. izmenjavi sploh nisem vrnila v Slovenijo.

Kako ste se znašli v tuji državi?

V bistvu je bilo zelo težko. Madžari imajo popolnoma drugačno kulturo in mentaliteto, zato sem se na začetku zelo lovila. Tu živim že osmo leto in sem za prilagoditev potrebovala veliko časa. Prav zato je bila prisotna tudi debata, da bi se preselili v Slovenijo ali Avstrijo.

A potem, ko bolje spoznaš jezik, ti je lažje. V Budimpešti je pomembno tudi, v katerem delu mesta živiš. Ko smo našli svoje mesto v Budimpešti, nam je postalo veliko lažje. Zdi se mi, da je, dokler ne poznaš oz. govoriš jezika, kar zelo težko.

"Ko smo našli svoje mesto v Budimpešti, nam je postalo veliko lažje. Zdi se mi, da je, dokler ne poznaš oz. govoriš jezika, kar zelo težko," nam zaupa Slovenka. Foto: Osebni arhiv Neže Zentai

Kakšni so bili vaši začetki, kako ste urejali dokumente, kaj ste v tem času delali, kako je potekalo vaše življenje?

Zelo težko to primerjam s katerokoli drugo državo, saj je to moja edina izkušnja s selitvijo v tujino, a birokracija ni bila tako zahtevna. Stvari imajo dobro organizirane, morala pa sem se malce znajti zaradi jezikovne ovire. Včasih na uradih dela nekdo, ki govori angleško, včasih pa ne. Prav zato je na začetku šel z mano pogosto tudi Janos in moral na delu zato vzeti tudi dopust, kar je bilo precej "smotano".

Sicer pa imajo te zadeve precej dobro urejene, tako da ni bilo preveč zahtevno. Seveda moraš prijaviti bivališče, ime, tudi selitev v novo stanovanje … Ko sem se zares preselila, je bilo ravno obdobje covida, kar je morda malce otežilo situacijo.

Kakšna pa je bila situacija glede vključevanja v družbo, vam je pri pridobivanju dokumentov morda pomagala tudi poroka? Je ta vplivala na to, da ste ostali na Madžarskem?

V bistvu ne. Tudi če se ne bi poročila in bi se razšla, menim, da bi tukaj ostala kar nekaj časa. Budimpešta je nekako postala moj dom. Res pa je, da se, ko se poročiš in kasneje dobiš otroke, tvoje življenje močno spremeni in pridejo druge ovire, ki tvoje življenje morda naredijo težje.

Ob tem se pogosto postavlja tudi vprašanje o selitvi drugam in ali je to sploh smiselno, ko beseda nanese na šolanje, vrtec, obisk zdravnika in druge stvari. Poroka je zato prelomnica bolj v smislu, da sva sploh začela razmišljati, ali bi se kot družina kam preselili. Ko si sam ali pa v razmerju, je Budimpešta krasno mesto za življenje.

"Jezik mi še danes povzroča težave. Aktivno sem se ga učila že trikrat ali štirikrat, a vedno je prišlo nekaj vmes, da mi stvari ni uspelo dokončati, bodisi zaradi rojstva prvega bodisi drugega otroka," nam je zaupala sogovornica Neža. Foto: Osebni arhiv Neže Zentai

Kako ste se (na)učili madžarskega jezika in se integrirali v okolje? Vam jezik še danes povzroča težave?

Jezik mi še danes povzroča težave. Aktivno sem se ga učila že trikrat ali štirikrat, a vedno je prišlo nekaj vmes, da stvari nisem uspela dokončati, bodisi zaradi rojstva prvega bodisi drugega otroka. Zelo težko je dobiti ali spoznati prijatelje, če ne govoriš madžarščine. Tesno prijateljstvo je brez znanja jezika izredno težko stkati.

Na primer, v vrtcu skoraj nihče ne govori angleško, zato je tudi sporazumevanje težje. Tudi pri zdravnikih je velika ovira jezik, saj moraš pri takih "pomembnejših" stvareh res govoriti isti jezik. Madžarščina sama je zelo težka. Marsikateri tujec, ki živi na Madžarskem, se jezika uči že kar nekaj let, da doseže določeno raven. Jezik potrebuješ v šoli, službi, praktično povsod. Z možem sva se pogovarjala o njegovi izkušnji v Sloveniji in ugotovila, da na Madžarskem redko kdo govori angleško. Glede osnovnih stvari se lahko vedno dogovoriš, ali s telefonom ali kako drugače. A ko imaš družino in ko gredo stvari zares, je madžarščina že skoraj obvezen jezik za vsakdanje življenje.

Sama sem še vedno v procesu učenja, da pridem na raven, ko se bom lahko brez težav dogovorila za karkoli ali pogovarjala. Zdi se mi, da bom za to potrebovala še kar nekaj časa. Je težek jezik, a je na nek način tudi podoben slovenščini. Nekatere madžarske besede so podobne slovenskim, a madžarščina kot jezik nima neke logike.

Meni osebno se je lažje pogovarjati v madžarščini, pisati pa mi je težje. Ko jih poslušam, razumem kontekst in vem, o čem se pogovarjajo. Razložim jim tudi, da ne govorim madžarsko, čeprav vedno razumem bistvo pogovora. Pisanje pa je potem že druga stvar.

Kaj pa vaš mož, ali tudi njemu slovenščina pri govorjenju in razumevanju povzroča podobne težave?

V bistvu ne, saj se je v srednji šoli učil ruščine in je rekel, da razume vse, o čemer se pogovarjamo v slovenščini pri nas doma. Malo težje mu je govoriti, a ima še namen, da svojo slovenščino dvigne na raven, ko se bo lahko pogovarjal z mojimi domačimi. Slovenščino pa razume precej dobro in se mu pozna, da se je učil ruščine. Če se je ne bi, bi mu bilo verjetno težje.

Z možem Janosem imata dva sinova, še en otrok pa je na poti. Foto: Osebni arhiv Neže Zentai

Kako lahko primerjate življenje v Sloveniji in na Madžarskem? Kakšne so cene stanovanj, kakovost hrane, varnost, javni prevoz ...

Na prvo vprašanje mi je precej težko odgovoriti, saj je Madžarska zame postala dom. Ko sem se preselila, je bila to zame čisto druga država. Če pa primerjam obe državi … življenjski slog in standard sta na Madžarskem zelo drugačna. Čuti se, da ima Slovenija višji standard, kar se kasneje pozna tudi na kakovosti življenja.

Zdaj, ko sem mama, na šolstvo gledam z drugega zornega kota. Slovenija ima zelo kakovostno šolstvo, tudi zdravstvo je v Sloveniji na visoki ravni. Če Slovenijo izpred deset let primerjam z Madžarsko, se čuti, da je Slovenija bolje razvita na teh področjih. Na Madžarskem se pri ljudeh pozna tudi, da potrebujejo precej časa oz. generacij, da se nekatere zgodovinske rane zacelijo. To se zelo pozna v ljudeh in odnosih. Znajo biti zelo hladni in nezaupljivi. Slovenci smo lahko precej drugačni. Tudi hrana je na Madžarskem zelo drugačna. Težko izpostavim res velike razlike, saj tu živim že kar nekaj časa, a največja razlika je zagotovo v kakovosti življenja.

Že samo če primerjamo minimalno plačo, je med državama zelo velika razlika. Gre za res veliko razliko, a je po drugi strani tu večji trg, več imaš možnosti za zaposlitev. Lahko si tudi zgradiš dobro kariero in imaš dobro plačo. Velika razlika je med revnimi in bogatimi, saj se srednji sloj kar malce izgubi. Težko je, če ne najdeš svojega mesta v tem prostoru: vse od nepremičnin do življenjskega standarda. Lahko se ustališ zunaj mesta na vasi, ali pa poskusiš priti na neko višjo raven. Te razlike se res občuti. Zdi se mi, da lahko v Sloveniji precej dobro živiš tudi s povprečno plačo. Vsaj tako sem videla skozi svoje oči, ko sem bila manjša.

Zdaj ko sem mama, na šolstvo gledam z drugega zornega kota. Slovenija ima zelo kakovostno šolstvo, tudi zdravstvo je v Sloveniji na visoki ravni.

Standard zunaj mesta je seveda še nižji kot v mestih. Gre za nekakšen začaran krog, saj si težko ustvariš kakovostno življenje v Budimpešti, saj je vse zelo drago. Številni ljudje se zato, ker si tega standarda ne morejo privoščiti, preselijo na podeželje, a kakovost življenja je tam bistveno slabša. Seveda je odvisno tudi od lokacije, a za šolo, službo ali zdravnike se moraš vračati v Budimpešto.

"Tu dobiš veliko pomoči, če imaš otroke." Foto: Osebni arhiv Neže Zentai

V Budimpešti je javni prevoz odlično razvit. Čeprav imamo avtomobil, v mestu zelo veliko uporabljamo javni prevoz, ker je res dobro organiziran in cenovno dostopen. Vse se uporablja preko aplikacij, na voljo so dodatne ugodnosti za mame, krasni so tudi metroji in tramvaji. Tu dobiš veliko pomoči, če imaš otroke.

Hrana je tukaj zelo draga, z inflacijo so se cene zelo dvignile. V Sloveniji se pozna, da je hrana cenejša. Kar zadeva nepremičnine, pa se mi zdi, da so tukaj veliko dražje glede na plače. Če želiš kupiti malo večje stanovanje, recimo za družino, se cene gibljejo od pol milijona evrov naprej. Tudi najemnine se gibajo od 1.500 do dva tisoč evrov (na primer za dvosobna stanovanja, op. p.), kar se mi zdi zelo veliko. A tudi v Ljubljani in na Dunaju so cene zelo podobno visoke.

Samo življenje ni tako drago, a tudi srednjega sloja se skorajda ne najde več. To se kaže tudi na področju šolstva: sploh zasebno šolstvo je zelo drago, če želiš otrokom zagotoviti kakovosten šolski sistem. Poleg tega je tu še najem kolikor toliko dobrega stanovanja, draga hrana in dodatni stroški. Seveda so, če si uvrščen v malce višji sloj, višje tudi plače.

Še ena izmed razlik med Slovenijo in Madžarsko je ta, da je tukaj veliko olajšav za družine. Te prejmejo tudi veliko finančne podpore, porodniška odsotnost traja dve leti, poleg tega imaš možnost še dodatne bolniške. Tudi očetje dobijo finančno podporo in dodatni dopust, kar je tukaj zelo dobro. Dobila sem tudi občutek, da lahko tudi precej hitro prideš na višjo raven, kar ti olajša življenje.

"Že samo če primerjamo minimalno plačo, je med državama zelo velika razlika. Gre za res veliko razliko, a je po drugi strani tu večji trg, več imaš možnosti za zaposlitev. Lahko si tudi zgradiš dobro kariero in imaš dobro plačo. Velika razlika je med revnimi in bogatimi, saj se srednji sloj kar malce izgubi," pove Slovenka na Madžarskem. Foto: Shutterstock

Kakšni se vam zdijo Madžari? Koliko časa ste potrebovali, da ste si ustvarili svoj krog znancev?

Ko sva se pogovarjali s prijateljico, sva dobili občutek, da se čuti razlika v mentaliteti. Tukaj (predvsem v Budimpešti) lepo sprejmejo tujce, saj jih je veliko in lahko najdeš svoj krog.

Pred tem sem poznala samo moževe prijatelje. Šele ko sem kasneje začela delati, sem delala na področju Balkana in spoznala tudi Hrvate, Srbe in druge. Z njimi sem se tudi družila. Ko sem šla na porodniško, pa mi je bilo spet malce težje. Imam nekaj prijateljic, ki so Madžarke, a Madžari običajno ljudi ne spustijo blizu. Imam tudi dobro prijateljico iz Poljske in Slovenko. Z Madžari sicer lahko poklepetaš, a imaš manjše možnosti, da te spustijo res blizu.

Poleg tega Madžari zaradi vojne med Rusijo in Ukrajino nas Slovence pogosto povežejo z Ukrajino in zato ohranjajo neko distanco. To se pozna tudi v medosebnih odnosih.

Kako še večjo bližino vojne v Ukrajini, kot je na primer v Sloveniji, čutite na Madžarskem? Je ta tema stalno prisotna v življenju slehernika?

Na začetku je bila to seveda pogosta tema, kot verjetno vsepovsod. Potem pa je to postalo del vsakdanjega življenja in se o tem niti ne pogovarjamo. V državo smo sprejeli kar nekaj Ukrajincev, tudi tu, kjer živimo mi, jih je precej. O takaih temah se danes niti ne pogovarjamo, vsaj ne v mojih krogih. To se čuti predvsem pri inflaciji in s prihodom Ukrajincev na to območje. Tudi oni so iskali stanovanja, zato je bilo čutiti nekaj tekmovalnosti na tem področju.

"Še ena izmed razlik med Slovenijo in Madžarsko je ta, da je tukaj veliko olajšav za družine. Te prejmejo tudi veliko finančne podpore, porodniška odsotnost traja dve leti, poleg tega imaš možnost še dodatne bolniške. Tudi očetje dobijo finančno podporo in dodatni dopust, kar je tukaj zelo dobro," o življenju na Madžarskem pove sogovornica. Foto: Osebni arhiv Neže Zentai

Madžarska ima eno najstrožjih migracijskih politik v Evropski uniji. Kakšna je varnost na Madžarskem in v Budimpešti?

Veliko je odvisno od tega, v kateri četrti živiš. V našem delu ni migrantov, kar vsaj po mojem osebnem mnenju zagotovo zelo vpliva tudi na kakovost življenja in varnost. Tukaj pa je veliko Romov, saj se čuti bližina Romunije, vendar so Romi tu prisotni že skozi zgodovino.

Veliko je tudi tujcev, na primer Indijcev in Kitajcev, ter študentov. Številni, ki pridejo sem na študij, se tukaj tudi zaposlijo, imajo službo, so izobraženi in tukaj živijo. Ti se zelo dobro integrirajo. Če gledamo na splošno, se tukaj počutimo zelo varno. Živimo sicer na Buda strani, kjer je standard veliko višji in se lahko varno sprehajaš tudi ponoči. Tudi v drugih predelih mesta, kjer sva živela prej, sva se počutila precej varno. Seveda pa se tudi sam ne izpostavljaš območjem in delom mesta, ki veljajo za nevarnejša.

Vam je všeč madžarska hrana? Kaj od njihove tradicionalne kuhinje imate najraje?

Moj mož zelo rad kuha, zato mi je tudi predstavil njihovo kulinariko. Naredi zelo dober golaž. Ko sem prišla sem na prvi obisk, sem imela veliko težav s hrano in me je zelo presenetila, saj je tukaj zelo mastna ali slana. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se nanjo privadila. A zdaj, ko občasno jemo madžarsko hrano, imam rada predvsem golaž, posebne testenine, zelo radi imajo tudi meso in lečo za novo leto. Gre za zelo zanimive stvari, ki jih niti ne znam dobro opisati. Res pa je, da se mora tvoj trebuh najprej privaditi na tako hrano, preden začneš raziskovati njihovo kulinariko.

Golaž (madžarski gulyás) je ena najbolj prepoznavnih madžarskih jedi in pravi simbol njihove kulinarike. Foto: Shutterstock

Ko na obisk v Budimpešto pridejo prijatelji, gremo tudi na langoš (gre za eno najbolj znanih madžarskih jedi – ocvrto testo, ki je hrustljavo zunaj in mehko znotraj in ga najpogosteje jedo vročega, op. p.), ki je res krasna jed. Tu dajo veliko na hrano, kulinarika je zelo bogata. Tudi babice in dedki na praznovanja radi prinesejo vse, kar so pripravili. Na začetku me je motila pikantna hrana, a sem se nanjo navadila. Bolj me moti mastna hrana, na katero se še vedno nisem navadila. Čuti se, da je hrana v Sloveniji drugačna, ob drugačni hrani sem odraščala tudi v šoli.

Tukaj pa imajo v šoli kar veliko tradicionalne hrane, a ne zdi se mi, da zelo sledijo smernicam zdrave prehrane. Zna biti velik zalogaj, a vseeno je njihovi hrani vredno dati priložnost.

Kako gledate na politiko, na politične odločitve v državi, se te dotikajo vaših življenj?

V zadnjem času politike ne spremljam veliko, predvsem ne v obdobju, ko je na oblasti Viktor Orban. Ko kot družina dobimo kakšne ugodnosti, to prek službe izve moj mož. Res pa je, da bodo kmalu volitve in je veliko pozornosti javnosti usmerjene v to, saj se znajo zgoditi tudi velike politične spremembe. Zdaj se veliko govori o tem, prej pa sploh ne toliko.

Ker govorim v povezavi z družino in družinsko dinamiko, se zdi, da je bilo življenje s tega vidika zelo stabilno – tudi zaradi usmerjenosti države v družinsko politiko. Nekdo, ki nima otrok ali družine, lahko reče, da ni lahko, in ga tudi popolnoma razumem. Z naše strani pa lahko rečem, da je bilo življenje s tega vidika precej umirjeno.

Slovenija ima višji BDP na prebivalca kot Madžarska: slovenski znaša 31.700 evrov (leto 2024), madžarski pa 21.500 evrov na prebivalca (leto 2024). Foto: Shutterstock

Se vas je v teh letih kdaj polastilo domotožje? Kako ohranjate stik s svojimi domačimi in ali se z družino pogosto vračate v vašo domovino?

Domotožja imam kar veliko, lahko priznam, da je to kar prisotno. Je pa zelo težko ohranjati slovenščino. Zdi se mi, da je moja slovenščina nazadovala in da ni več na tisti ravni kot nekoč. To sem opazila tudi pri drugih prijateljicah. Slovenskemu jeziku začneš dodajati tuje, tako angleške kot madžarske besede. Če nimaš otrok, slovenščine ne govoriš vsakodnevno. Z mojo primarno družino se slišimo tedensko, kar morda pomaga. Pozna se tudi, da je Slovenija zelo blizu. Z avtomobilom si v treh ali štirih urah v Sloveniji, zato se k meni domov vračamo kar pogosto. To je sicer odvisno od obdobja, v Sloveniji pa po navadi ostanemo od enega do dveh tednov. Toliko, da si odpočijemo in da tudi sama dobim ta del Slovenije nazaj.

Danes, ko je prvi sin že malce starejši, se v Slovenijo vrnemo okoli štirikrat do petkrat na leto, za teden ali dva, kar na koncu ne nanese toliko malo. Tudi v Budimpešti pa dobimo veliko obiskov, kar je pomembno tudi nama, da imata otroka stik z obema državama.

S sinovoma se pogovarjam samo slovensko, z možem po madžarsko, v družini pa govorimo angleško, tako da tudi otroka (in tako bo tudi pri tretjemu, ki je na poti) poznata vse tri jezike. Vsekakor si želiva, da bi imeli otroci dovolj znanja slovenščine, če se kdaj v prihodnosti vrnemo v Slovenijo.

V Budimpešti sicer ni veliko Slovencev. Tu smo poskusili ustvariti nekakšen krožek za otroke, prisotna je tudi želja po bralnih uricah v slovenščini, da naši otroci ne bi poznali samo madžarščine. Da na primer poznajo tudi slovenske praznike in slovenske pravljice, za kar se pri nas doma zelo trudimo. Zdi se mi, da moraš za to veliko vlagati in na tem veliko delati.

Preberite še druge zgodbe iz rubrike Prek meja:

Novice Jakob na severu Švedske: Največja lekcija je, da življenje tu poteka ne glede na temo, nizke temperature, sneg, dež, veter ... Mora potekati.

Novice 33-letna Ukrajinka iskreno o Slovencih, izdelovanju nohtov, življenju v Sloveniji, vojni

Novice Zgodbe izjemnih ljudi, ki jih piše življenje onkraj domačih meja

Novice Slovenka v Torontu: Rekla sem si, da je to znak, da grem