"Prevoz v bolnišnico ali intubacija bi za hudo bolnega pomenila trpljenje"

Ministrstvo za zdravje naj bi v času epidemije novega koronavirusa v domove za starejše napotilo posebne regionalne komisije, ki so s pomočjo domskih zdravnikov ocenjevale zdravstveno stanje oskrbovancev, je poročala TV Slovenija.

Namesto bolnišničnega zdravljenja le paliativna oskrba

Tako naj bi pri enem od oskrbovancev, ki je že imel težave z demenco in hipertenzijo ter je bil nepokreten, komisija presodila, da se ob morebitni okužbi z virusom opusti medicinsko neutemeljeno zdravljenje in se nadaljuje samo paliativna oskrba.

Tako izpolnjeni obrazec naj bi nato vložili v pacientovo kartoteko. Ministrstvo naj bi takšne ocene oskrbovancev pripravljalo na zalogo, o tem pa pacienti in svojci niso bili obveščeni, je še poročala televizija.  

Novice Minister Gantar: Pod vložni list se podpišem tudi sam #video

"Zdravniki so delali strokovno in po vesti"

Vodja strokovne komisije pri ministrstvu za zdravje Bojana Beović je dejala, da je strokovna komisija, ki je sodelovala pri pripravi projekta, kako pomagati domovom za ostarele, ves čas zastopala osnovno stališče, da se oskrbovance obravnava tako kot običajno. Za svoje kolege, ki so to opravljali po državi, pa je prepričana, da so delali po najboljši strokovni usposobljenosti in vesti.

Kritične bolnike so premestili v bolnišnico

Za svoje kolege je vodja strokovne komisije pri ministrstvu za zdravje Bojana Beović prepričana, da so delali po najboljši strokovni usposobljenosti in vesti. Foto: STA , "Tisti oskrbovanci, ki so malo bolni in ne potrebujejo bolnišnice, ne gredo v bolnišnico. Tako kot to velja za splošno populacijo. Tisti, ki so bolni tako, da so ogroženi, pri katerih se je razvila pljučnica, kjer lahko pride do tihe hipoksije, seveda gredo v bolnišnico," pojasnjuje.

Dodala je, da tudi vseh 1.500 Slovencev, ki so imeli okužbo, ni bilo v bolnišnicah in tudi pri starostnikih so taki, ki bolnišnice ne potrebujejo.

V domovih za starejše bivajo tudi hudo bolni 

V domovih za ostarele pa imamo po njenih besedah tudi bolnike, ki so starejši, nepokretni, dementni in v terminalnih fazah različnih kroničnih bolezni, kot so metastatski raki in podobno. "Teh bolnikov se ne operira in se jih ne zdravi več z onkološko terapijo. Se pravi je razumljivo, da se jih tudi ne pelje več v bolnišnico, da bodo intubirani in umetni predihavani," pravi. Ravno v domovih za starejše pa je takšnih bolnikov, ki so starejši in imajo terminalne bolezni, več. 

Le za primer, če bi se stanje močno poslabšalo

Sicer ne more govoriti o tem, kako so se tega lotili v posameznih domovih za starejše. Meni pa, da gre pri tej zgodbi za to, da je bil obrazec iztrgan iz konteksta, saj še ni bil dokončen in ni imel soglasja svojcev. Šlo je za podobne obrazce, kot jih imajo v bolnišnicah, ti so bili deloma izpolnjeni, do faze obveščanja svojcev pa sploh ni prišlo, pojasnjuje. "Bolniki so bili le pregledani in to je bilo zapisano za primer, če se stanje poslabša, tudi zaradi drugih bolezni, ne le zaradi bolezni covid-19. To je le mnenje nekega konzilija, to ni predpis ali zakon."

V Domu starejših občanov Ljutomer so zabeležili največ obolelih za koronavirusom med domovi po državi. Foto: Marjan Maučec

Da je treba pregledati bolnike v domovih, v kakšnem stanju so, so svetovali tudi zdravniki pri ministrstvu za zdravje. Te podatke bi morali imeti zbrane tudi sicer, ne le v času epidemije, pojasnjuje sogovornica. "Imamo težave, da pride bolnik iz enega doma sredi noči in mi ne vemo, kaj mu je."

Prevoz v bolnišnico ali intubacija bi za marsikoga pomenila trpljenje 

Za marsikakšnega hudo bolnega, ki se je okužil z novim koronavirusom, je bolj primerno zdravljenje v domu, kjer mu nudijo paliativno oskrbo. Kot pravi Beovićeva, v tem primeru to ne pomeni, da bolniku obrnemo hrbet. Prevoz v bolnišnico ali intubacija bi za marsikoga pomenila trpljenje. "Ti bolniki še vedno čutijo, s tem pa jim povečamo trpljenje za ceno nekaj dni življenja več." Kot pravi, se boji, da bi zaradi čudnih interpretacij prišlo do tega, da bi se javno mnenje obrnilo v smer, da bi ljudi v zadnjih fazah življenja peljali v bolnišnice, jih intubirali, namesto da bi jim nudili paliativno oskrbo. 

"Dolžni smo mu dati razlago"

Foto: Getty Images Urška Lunder, dr. med., strokovnjakinja paliativne medicine, zaposlena na Univerzitetni kliniki Golnik, pravi, da je ena od sestavin paliativne oskrbe poleg lajšanja telesnih in psiho-socialnih ter duhovnih težav ob napredujoči kronični bolezni, ne glede na epidemijo bolezni covid-19, vnaprejšnje načrtovanje oskrbe za čas, ko bi prišlo do takšnega poslabšanja bolezni, da bolnik morda ne bi mogel več odločati o sebi in o pristanku glede ponujene zdravstvene oskrbe.

Tako lahko le dobro informiran bolnik vnaprej posreduje zdravstveni ekipi svoje pristanke glede takratne možne zdravstvene oskrbe, najbolje v prisotnosti svojih bližnjih. Temu rečemo, da se na družinskem sestanku ali več sestankih, če je potrebno, pogovorimo o bolnikovih zmožnostih in realističnem načrtu oskrbe v prihodnosti. Zdravnik torej pojasni bolniku in svojcem, kakšno stopnjevanje ukrepov medicina lahko ponudi, katere torej je še smiselno uvajati, a tudi kakšne posledice (npr. slabe izide) in verjetna trpljenja so možna ob tem. Tisti bolniki, ki doživljajo dolga leta omejenosti svojega funkcioniranja in številne telesne in druge težave, pogosto nimajo želje tako nadaljevati v nedogled. Njihova želja je predvsem imeti danes najboljšo možno kakovost življenja in dostojanstvo. Njihov cilj običajno ni pretrpeti vseh možnih medicinskih postopkov za ohranjanje življenja za vsako ceno, ker so pogosto tako krhki, da tega ne zmorejo več.

"Na ta način paliativna oskrba ščiti bolnikove pravice, da bolnik lahko odkloni agresivne postopke, ki bi jih medicina morda vsem vedno nudila. Brez epidemije bolezni covid-19 se je namreč dogajalo prav to: preveč krhkih bolnikov ob koncu življenja je bilo sprejetih v bolnišnice in tudi na intenzivne oddelke, ker ni vpeljane prakse vnaprejšnjega načrtovanja zdravstvene oskrbe za takšne bolnike, tako z njimi kot njihovimi bližnjimi, še pred zapleti. Če pa gledamo kontekst bolnega z več napredovalimi življenje ogrožajočimi boleznimi in odvisnostjo od oskrbe druge osebe, z verjetno pričakovano kratko prognozo in verjetnim slabim izidom zdravljenja v bolnišnici, pa smo mu dolžni dati razlago, kjer se vrši so-odločanje, ali je to v prihodnosti še primerno zanj ali ne, kjer bolnik tehta svojo pripravljenost na obremenitve ponujenih agresivnejših zdravstvenih postopkov", pravi.

Včasih pa je popolnoma jasno, da s stopnjevanjem zdravljenja (sprejem v bolnišnico, nato sprejem na intenzivni oddelek, podpora dihanja z invazivnim predihavanjem na ventilatorju) ne moremo pričakovati izboljšanja, temveč le zaplete in poslabšanja, v takem primeru zdravnik o tem sočutno obvesti bolnika in svojce.

Drugače pa je, ko nastopijo izredne razmere, dodaja strokovnjakinja. "Takrat se lahko zgodi, da v nekem domu, kjer se na primer zgodi izbruh epidemije bolezni covid-19, koristi triaža za tisti čas izbruha. A tudi takrat mora vključiti komunikacijo z bolnim, če to zmore, ali z njegovim predstavnikom oziroma svojci, kolikor hitro je mogoče, sicer je to etično sporno početje," dodaja. Po mnenju sogovornice javnost morda v tej zgodbi pogreša ravno to, če oskrbovanci in sorodniki pri teh odločanjih niso sodelovali, niti bili obveščeni. Ukrepi o triaži se zdijo s te plati avtoritativni in če so bili brez navodil o komuniciranju in sodelovanju bolnih in svojcev, tudi ne povsem premišljeni.