Nedelja, 3. 8. 2025, 4.00
9 ur, 3 minute
Poklicni ribič Davor Ivković: Ribištvo je ogroženo zaradi zakonov, ne pa pomanjkanja rib. Morje je pošteno. #foto #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,00
Poklicni ribič Izolan Davor Ivković je že vse svoje življenje predan ribištvu. Začel je z očetom na barki Delamaris, se preizkusil v športnem ribištvu, v katerem je osvojil medalje na svetovni ravni, nato pomagal prijateljem ribičem, pred 13 leti pa kupil svojo malo barko in se lotil popoldanske obrti. Na morje gre od trikrat do štirikrat na teden. Zase pravi, da ne lovi, "mreže lovijo same, jaz pa jih očistim". "Če greš v lov z velikimi pričakovanji, boš imel dolg nos," meni, zato ne gre vsak dan pričakovati polne mreže – a vendarle je "morje pošteno" in te lahko prijetno nagradi. "Ujel sem osemkilogramskega romba, nato pa naslednji dan še 11-kilogramskega. Takrat sem bil res zelo vesel," se spominja svojega najboljšega ulova. Da je panoga ogrožena zaradi pomanjkanja rib, podnebnih sprememb in nezanimanja za poklic ribiča, se ne strinja. "Jaz delam vsako leto boljše. Ribištvo propada zaradi zakonov, ki nam jih pišejo ljudje, ki niso bili eno uro na morju. To je 'coppy paste' in zato je ribištvo ogroženo, ne pa zaradi pomanjkanja rib. Ribe vedno bodo," je prepričan. Dotaknili smo se tudi sage o arbitražnem sporazumu, za katero meni, da nikdar ne bo končana. Tudi sam je prejel eno kazen, kot pravi, po krivici.
Zakaj ribič, in to poklicni? Od kod navdušenje, ljubezen do ribištva? Gre za družinsko tradicijo, preprosto ljubezen ali kar oboje?
Ribič je bil moj oče, zato sem tudi sam nadaljeval to delo. Poklicni ribič pa sem zadnjih nekaj let, vendar imam poleg tudi redno službo v Luki Koper. Tam imam t. i. ruski turnus, kar pomeni, da delam dva dni, nato sem dva dni prost. To pomeni, da lahko na vsake štiri dni grem tri dni zapored na morje.
Pravzaprav si nikoli nisem mislil, da bom ribič. Najprej sem začel s športnim ribištvom – imam štiri medalje v lovu na trnek v svetovnem in evropskem prvenstvu, nato sem začel delati z očetom, po službi sem pomagal prijateljem, ki so ribiči, in potem sem tudi sam kupil barko in se začel resneje ukvarjati z ribištvom.
"Moja mala barka je zakon," pravi Izolan ribič Davor Ivković, ki se z ribištvom ukvarja že vse življenje.
Kaj pomeni biti poklicni ribič, kako lahko to postaneš, kakšne formalnosti je treba urediti, kje se prijaviti?
Prijaviti se je treba, odkar smo v Evropski uniji, prej pa je bilo to preprosteje. Kupil si si barko, ki ti je bila všeč, jo priredil za lov, odprl samostojno podjetje in šel loviti ribe. Prej je bil ribič lahko vsakdo. Izola je bila ribiško mesto, bilo je nešteto velikih bark in določeni kapetani in ribiči, ki so že delali prek določenega podjetja na barki, so si poleg tega za popoldansko obrt omislili še male ribiške barke.
Od dne, ko smo šli v Evropsko unijo, pa so vse ribiške barke registrirane. Če želiš biti ribič, moraš narediti ribiški izpit in kupiti barko, ki že ima licenco oziroma dovoljenje za lovljenje rib, šele nato si lahko ribič.
Davor Ivković se je ukvarjal s športnim ribolovom. Osvojil je kar štiri medalje.
Kako je videti vaš delovnik, kako dolgo in kdaj poteka?
Na lov je najboljše iti zjutraj, saj je takrat morje najbolj mirno. Da se iti tudi popoldne, vendar takrat ponavadi piha močan veter, ki otežuje delo. Poleti vstanem ob šestih in grem na lov okoli pol sedmih zjutraj. Lovljenje je videti tako, da imam v morju vseskozi štiri mreže in ko pridem tja, poberem ulov. Mreže lovijo same, jaz ne lovim rib. Zato zase rečem, da čistim mreže. Zdaj je mreža v morju, jutri ne grem na lov, pojutrišnjem pa grem dvigniti, kar se je ujelo, sčistim mrežo in jo vržem nazaj v morje. Vse skupaj imam štiri, pet ur dela na morju.
Kdaj je najboljši čas za ulov, se ta razlikuje glede na letne čase in kakšen je dober ulov? Se kdaj zgodi, da nič ne ujamete?
Naše delo je podobno delu na njivi. Največja sezona za mojo vrsto ulova je oktober, november, december, malo manj močna sezona sledi marca, aprila, maja, najslabše pa je zdaj poleti. Zdaj je včasih tako, da bi bilo vseeno, tudi če ne bi lovil. Ampak grem, ker mi je všeč. Spomladi začnemo s sipami in oradami, ki so takrat manjše, trenutno lovimo rombe, potem jeseni spet orade – takrat so večje, za konec pa še liste in brancine.
"Količine ulova nikoli ne smeš gledati na en dan," pojasni ribič Davor Ivković. Na fotografiji je eden od njegovih ulovov.
Koliko je ulova, je zelo odvisno. Pride dan, ko uloviš ogromno, naslednji dan pa nič, torej je mreža prazna. Zadnje se zgodi v desetih odstotkih, običajno pa je v posamezni mreži od pet do deset kilogramov. Količine ulova nikoli ne smeš gledati na en dan. Od desetih dni bosta recimo dva dneva tako uspešna, da bosta pokrila vseh deset dni. Skratka, to ni delo, kjer bi izkupiček bil sorazmerno porazdeljen po dneh. Če greš v lov z velikimi pričakovanji, boš imel dolg nos. Ampak saj nikjer ni nič vsak dan. Ker imam malo barko in malo stroškov, si lahko privoščim, da od dvakrat do trikrat na teden ne ulovim niti ene ribe, če imam potem tri, štiri dni dober ali vsaj soliden ulov.
Eden najboljših ulovov ribiča Davorja je bil 11-kilogramski romb.
Se spomnite svojega najboljšega ulova?
Bilo jih je dosti. Ko kakšen dan uloviš ribo, ki je redkost, je to lep ulov. Tudi če ob tem ni nič drugega. Tak primer je romb. Moj največji je tehtal 11 kilogramov. V enem tednu sem najprej ujel osemkilogramskega romba, nato pa naslednji dan še 11-kilogramskega. Takrat sem bil res zelo vesel. Količinsko gledano pa je lep ulov od 50 do 100 kil ribe.
Kaj pa najbolj nenavadnega, zanimivega ulova?
Enkrat sem ulovil manjšega morskega psa, globokomorskega psa, ki sploh ne sodi v ta del morja. Bil je še mladič, ampak je imel 50, 60 kilogramov. Pravzaprav nisem vedel, kaj bi z njim, zato sem ga dal na morsko biološko postajo. Ugotovili so, da so v Sloveniji bili ulovljeni trije taki primerki, vsi trije v Izoli.
Kar sem ulovil najbolj čudnega, pa niti ni bila riba, ampak straniščna školjka. Sicer pa se, ko je grdo vreme, v mreži naberejo razne smeti, meduze, spužve, plastične vrečke. Sploh če mrežo v morju pustiš več dni zapored. Takrat se vprašaš, ali se ti bolj izplača čistiti mrežo ali bi samo potrgal vrvi. Najslabše od ulova pa je želva, ta se v mreži žal zaduši.
Svojo barko imate že 13 let, lovite od malega. Se je ulov, upoštevajoč podnebne spremembe, globalno segrevanje, poseg človeka v morje – ribištvo, turizem – tako količinsko kot glede na vrste rib in drugih morskih sadežev čez čas spremenil, zmanjšal? Ali drži, da prihodnost slovenskega ribištva ni rožnata?
Rekel bi, da delam vsako leto boljše. Mi imamo majhen delček morja med Italijani in Hrvati in normalno je, da tu ne more biti veliko. Kot drugo, slovensko ribištvo je v svetovnem merilu na 0,001 odstotka, kar realno pomeni, da tudi če bi vsi prenehali to delo, se ne bi prav nič spremenilo.
Ribištvo propada zaradi zakonov, ki nam jih pišejo ljudje, ki niso bili eno uro na morju. Jaz se ne morem ravnati po teh zakonih in poslušati ljudi, ki nimajo pojma o ničemer, kar pišejo. To je "coppy paste" in zato je ribištvo ogroženo, ne pa zaradi pomanjkanja rib. Ribe vedno bodo.
Kaj denimo piše v teh zakonih, kar vas najbolj zmoti in je za logiko ribičev nepojmljivo?
Če navedem nekaj primerov. Za mojo šestmetrsko barko veljajo enaki zakoni kot za barko, ki je dolga 100 metrov. Predpisan je tudi zakon, da moram ribo, ki umre in je premajhna, pripeljati na obalo in jo dati na uničenje. Tudi živo školjko, ki je premajhna, bi po zakonu morali pripeljati na obalo, popisati in potem vreči nazaj v morje. Poleg tega nas je v Sloveniji okoli petdeset ribičev, medtem ko na ministrstvu za to področje dela 100 ljudi. To preprosto ni logično.
Evropska direktiva je naredila tak zakon in velja za vse. Ampak jaz sam sebi nikoli ne bom policaj, carinik ali inšpektor. Mi smo ljudje morja in če kdo spoštuje morje in ve, kako ravnati z njim in s tem, kar ponuja, potem smo to mi. Enako kot kmet s svojo njivo.
"Mi smo ljudje morja in če kdo spoštuje morje in ve kako, ravnati z njim in s tem, kar ponuja, potem smo to mi," pravi Ivković, ki se ne strinja s številnimi zakoni, ki jih morajo upoštevati.
Morje je nepredvidljivo, ribiško delo zahtevno. Ste se v vseh teh letih kdaj znašli sredi morja v nepredvidljivi, nevarni situaciji?
To vprašanje dobim pogosto in vedno odgovorim enako: jaz nikoli nisem na morju zato, da bi užival. Jaz grem na morje, da ustvarim prihodek in če je vreme slabo, se mu prilagodim. Dokler mreže ne dvignem, ne morem oditi. Tudi če bi želel zbežati, me do doma še vedno čaka grdo vreme. Skratka, če me ujame grdo vreme, se prilagodim, če pa je vreme slabo, pa seveda ne grem na morje. Ampak moja mala barka je super za grdo vreme, je ravno toliko velika, da je vedno na enem valu. Ima nizko težišče in se ne zvrne. Greš en meter nazaj in pol metra naprej, ampak domov prideš. Velike barke pa so vedno na dveh valih in jih bolj premetava.
Pomembno je tudi, kje lovite. Kako je z določitvami in dovolilnicami, ki določajo, kje lahko lovite?
Med nami ribiči ni posebnih omejitev. Vsi vemo, kdaj se začne sezona česa, in tisti, ki prvi pride na mesto, kjer se lovi in vrže mreže, se tam potem ponavadi drži vso sezono. Vsak si zasidra svoj prostor in tam lovi recimo dva, tri mesece. Edino, kar moramo upoštevati, je, da ne smemo v rezervate, da so določeni deli obale odprti samo za določena obdobja in da moramo paziti, koliko blizu oziroma daleč lahko en ribič postavi mrežo od drugega ribiča. Včasih se tako malo skregamo, če nekdo mrežo postavi preblizu tvoje in te hoče zriniti. Ampak z leti si prisvojiš svoje območje in tako že točno vemo, kdo kje lovi.
"Naši ribiči so povedali, da bodo sami poklicali medije in rekli, da tisti del morja ni naš in naj ga Hrvati kar vzamejo, ker če ne smemo hoditi tja, je, kot da ni naše. Tako se kazni samo nabirajo in nikoli ne veš, kaj te čaka, če prestopiš mejo," je dejal Ivković.
Kaj počnete, ko ne lovite, torej ko ni lovno obdobje oziroma ko niste na barki?
Šivam mreže. Poglejte, kakšne prste imam. To počnem z malo večjo iglo, na katero navijem vrv. Načeloma zdaj ribiči ne šivajo več mrež. Kupi se material, ki je že sešit skupaj in ga potem režeš na manjše kose. Jaz pa šivam, ker sem se priučil in ker je drago. Material in delo sta cenovno gledano enako vredna. Če kupim material in sam zašijem mrežo, iz tega kosa materiala naredim dve mreži. Torej za material, iz katerega naredim dve mreži, plačam enako, kot bi v trgovini plačal eno mrežo. Pa tudi ko mrežo zašiješ sam, v delo vložiš neko energijo in mreža potem boljše lovi. Zelo draga je tudi svinčena vrv. Prodajajo jo po kilogramu in cena je 4,5 evra. Kilogram je pet metrov, jaz pa imam samo v eni posodi 500 metrov svinčene vrvi. Vsaka riba namreč potrebuje svojo mrežo. Lahko sicer štiri, pet vrst rib loviš v eno mrežo, ampak to je to, več ne.
Ivković mreže šiva sam. Te spretnosti se je naučil od očeta.
Poleg tega je treba poskrbeti za barko. Enkrat izven sezone jo je treba potegniti iz morja, prebarvati, očistiti in peljati na servis. Meni moja dobro služi, hvala bogu z njo nimam veliko dela.
Tako slovenski kot hrvaški ribiči ste žrtve arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško. Vlada je sprejela spremembo zakona o ureditvi vprašanj po arbitraži med Slovenijo in Hrvaško, s katerim naj bi pomagala slovenskim ribičem. Od Hrvaške ste namreč redno dobivali kazni, čeprav ste ribarili na območju, ki je po arbitražni razsodbi slovensko. Hrvaški ribiči so medtem prejemali slovenske kazni. Ali slovenski ribiči še prejemate kazni?
Mislim, da tega ne bodo nikoli rešili. Zmešnjavo dela politika, kazni pa gredo ribičem. Jaz sem prejel eno kazen in to po krivici. Sam namreč nikoli nisem lovil na tem območju, saj bi z mojo barko do tam potreboval dve uri in pol. Nek ribič je očitno šel na lov na to območje in si sposodil mojo zastavico, na kateri je moja številka.
Kolikšno kazen ste prejeli, koliko znaša ena kazen?
Kazen vsakič znese tri ali štiri tisoč evrov. Nam so rekli, vaša meja je tukaj, enako Hrvatom in vsakič, ko greš prek meje, sta dve kazni. Eno dobiš, ker si ilegalno prestopil mejo, in drugo, ker loviš ribe v drugih vodah. Nekateri imajo za milijon in več evrov kazni – v glavnem večina velikih ribičev, ki so mejo prestopili dvakrat, trikrat dnevno.
Na črni zastavici je zapisana številka ribiča.
Kako je trenutno z lovljenjem na tem območju?
Naši ribiči so povedali, da bodo sami poklicali medije in rekli, da tisti del morja ni naš in naj ga Hrvati kar vzamejo, ker če ne smemo hoditi tja, je, kot da ni naše. Tako se kazni samo nabirajo in nikoli ne veš, kaj te čaka, če prestopiš mejo. Jaz imam po očetu zemljo na Hrvaškem, ampak se bojim iti tja in jo prepisati nase, ker bi lahko bil pravnomočno obsojen, ker sem Hrvaški zaradi prej omenjene kazni dolžen približno štiri tisoč evrov. Ker je od tega minilo že pet let, je vprašanje, koliko je tu poleg kazni še obresti.
Ampak slovenska vlada je obljubila nadomestilo za izpad dohodka zaradi oviranega ribolova. Ste prejeli nadomestilo oziroma poznate primere, ko so ribiči prejeli nadomestilo?
Obljubili so nam, da bodo, če bomo imeli težave, zagotovili podporo in odvetnike. Kazni pa medtem ostajajo neplačane oziroma se seštevajo. Pozimi, ko se začne sezona in se ribe začnejo odmikati proti temu območju, bodo ribiči tam znova vsak dan.
Na Evropskem sodišču smo izgubili pravico. Bil sem na pogajanjih in pravnici dejal, da naj vzamem moj primer, ampak tudi na mojem primeru niso zmagali.
Ivković je prepričan, da saga o arbitražnem sporazumu nikdar ne bo končana.
Kako to vpliva na vaše odnose s hrvaškimi ribiči? Ste z njimi v navezi?
Kaj nas briga. Včasih, ko sem bil mlajši, ko je bila še Jugoslavija, se spomnim, da sem šel pozimi z očetom z barko na hrvaške otoke in smo tam lovili ribe. Potem so ribe prišli iskat s tovornjaki in jih pripeljali sem v tovarno Delamaris. Tam so lovili po cele mesece in se tako vsi med seboj poznali. Danes tega druženja ni več toliko, vendar smo v povsem dobrih odnosih.
Ulov je treba tudi prodati. Kako poteka prodaja ulova, komu ga prodate? Verjetno je ključno, da ta čim prej doseže posrednika – trgovca in naprej do kupca oziroma končnega uporabnika. Pa je to, glede na zahtevano birokracijo, popise ulova ipd., sploh mogoče?
Ko se vrnem z morja, ribe več ali manj odnesem v gostilne ali pa imam v telefonu poseben spisek kupcev, jim pošljem sporočilo, kaj in koliko sem ulovil, in tisti, ki prvi pokliče, prvi dobi. Ko zmanjka, zmanjka. Pride obdobje v letu, ko ulovim malo več rib in jih prodam tudi ribarnici. Ampak to je redko. Ribarnice namreč slabo plačajo za ribe, cena je lahko tudi polovična, pa tudi imajo svoje ljudi, ki delajo samo za ribarnice. To je lažje, saj ribe takoj, ko se vrneš v mandrač, odneseš in prodaš v ribarnico, jaz pa lahko stranke čakam tudi do sedme ure zvečer. Skratka, si neke vrste diler. Običajno rib ne čistim, razen redkim strankam, ki to želijo, cene pa prilagodim ribarnicam.
Ribiči morajo vsakič, ko gredo na lov, pisati dnevnik.
Večji ribiči, ki imajo barke od 300 konjev, pa ribe prodajo v Trst, kjer imamo borzo. Tam se lahko cena iste ribe giba od pet do dvajset evrov za kilogram. Odvisno od količine. Torej, če določene ribe v nekem obdobju ni oziroma je ulov majhen, je cena višja, če je te ribe veliko, se cena zniža.
Sicer pa vsak dan, ko greš na morje, vodiš dnevnik, v katerem napišeš datum izhoda, katero orodje uporabljaš, koliko ur si bil na morju, kdaj si se vrnil. Zapišeš tudi vsako vrsto ribe, ki si jo ujel, in njeno težo. Potem imaš dvodnevni rok, da to oddaš v poseben nabiralnik. Ko prodam ribo, imam dobavnico oziroma račun in na njem je obvezno zapisana tudi številka izhoda oziroma dnevnika. Prav tako morajo popis prejete ribe oddati tudi restavracije. Te morajo na ministrstvu urediti prijavo, s katero potrjujejo, da ribo kupujejo od ribičev. Če bi denimo jaz ribo prodal restavraciji, ki nima tega potrdila ministrstva, bi tako jaz kot restavracija dobila kazen.
Vse ulovljene ribe morajo ribiči popisati.
Znamo slovenski kupci ceniti kakovostno, sveže ulovljeno ribo?
Da, ljudje bi plačali tudi več, samo da vidijo, da je riba neposredno iz morja. V ribarnicah se namreč dostikrat zgodi, da kaj ni sveže. V ribarnicah dobiš od 20 do 30 odstotkov naših rib, preostalo je uvoz. Imam tudi stranke iz Ljubljane in drugih delov Slovenije. Več ali manj jih prodam, če ne, pa si jih pripravimo z družbo, jih dam prijateljem, zamenjam za oljčno olje ipd.
Kaj pa, ko govorimo o konzerviranih ribah? Delamaris ali Rio Mare – kje smo po tem vprašanju Slovenci? Zakaj tako množično kupujemo Rio Mare?
Ni boljše od naših paštet Delamaris. Tune, kot je Rio Mare, sploh ne bi jedel, saj ne veš, kaj je notri. Jedel sem pravo tuno in tista tuna v Rio Mare sploh nima nobene zveze s tuno. Niti približno.
Poklicni ribiči so pluli za tovarno Delamaris.
Ribištvo je zelo nevarno in nepredvidljivo delo, saj ribiči nikoli niso vedeli, ali se bodo varno vrnili z morja. Tudi njihov zaslužek je bil zelo negotov, saj je bil odvisen od ulova. Bili so dnevi, ko niso nič ulovili, dnevi, ko niso smeli loviti, in dnevi, ko je bila določena vrsta ribe slabo plačana, saj se cena spreminja glede na povpraševanje. Prav zato so ribiči nemalokrat celo noč lovili na morju, zjutraj pa so šli še na delo na njivo. Poleg tega so mreže, v katere so ujeli tono rib, ko še ni bilo škripcev, iz morja vlekli na roke in zato imajo številni ribiči še leta po upokojitvi močno uničene roke. Tudi oče Davorja Ivkovića je kot poklicni ribič delal na barki Delamaris, Davor pa je z njim na barko odšel vsake poletne počitnice.
Težaško delo so v tovarni Delamaris medtem opravljale tudi ženske. Kljub temu je tovarna Delamaris imela izreden pomen pri vzpostavljanju enakopravnosti. Ženske v tovarnah so namreč priredile več uporov, organizirale proteste, ki so vodili v velike in trajne spremembe. Tako je Delamaris bila prva tovarna, ki je imela dojilnico, kjer so ženske med pavzo lahko podojile svoje otroke, izborile pa so si tudi uniforme in rokavice, saj delo z ribami pušča izjemen vonj in uničuje roke.
Podrobnejšo zgodovino Dealamarisa in slovenskega ribištva si lahko pogledate v Izolani – hiši morja v središču Izole.
Ikonične konzerve Delamaris
Imate sicer radi ribe? Katera je po vaše najboljša in kako jih je najbolje pripraviti?
Rad imam vse ribe, najljubši mi je list, pa tudi kakšna orada. Nekaterih pa sem se prenajedel. V glavnem ribe pripravljamo v pečici, tako smo navajeni.
Poleg ribištva imate še zaposlitev v Luki Koper, kar pomeni dodaten zaslužek. Pa bi se sploh dalo oziroma ali se da s poklicnim ribištvom preživeti brez dodatnih zaposlitev? Gre sicer za poklic, ki izumira, ali je vendarle še dovolj zanimanja zanj? Koliko je še poklicnih ribičev pri nas in ali ima tako kot vi večina poleg tega še zaposlitev?
Dalo bi se preživeti samo z ribištvom, vendar je treba delati in vlagati. Če vlagaš svoj čas in trud, se ti povrne. Morje je pošteno. Na slovenski obali nas je okoli petdeset. Več ali manj so ribiči pri nas tako kot jaz, malokdo je prišlek. Večino gre za družinsko tradicijo, ampak tega je vedno manj. Zakaj? Včasih je bila družina, ki je imela štiri, pet otrok, in eden je ostal ribič. Zdaj pa imaš enega, dva otroka in ni nobeden (smeh. op. p.). Ampak mislim, da ribiči vedno bodo.
"Dalo bi se preživeti samo z ribištvom, vendar je treba delati in vlagati. Če vlagaš svoj čas in trud, se ti povrne. Morje je pošteno," pove Izolan.
Koliko je končna cena, ki jo vi prejmete, ko prodate ribo? Koliko vam ostane?
Glede cen bi vedno lahko bilo boljše. Če restavraciji denimo kilogram listov prodam za 20 evrov, restavracija gostom takšno količino proda za od 60 do 70 evrov. To je velika razlika.
Februarja letos so vam zaradi prenove v izolskem mandraču začasno zaprli Petrolov bencinski servis. Je ta zdaj odprt ali so ga dokončno zaprli? Kaj to pomeni za vas ribiče?
Da bi bencinsko črpalko ponovno lahko vzpostavili, bi jo bilo treba temeljito obnoviti. To bi bil velik strošek. To bo treba sanirati, ampak zdaj je turistična sezona in so dela prepovedana. Zadeva tako za zdaj sameva in kakšne rešitve ni na vidiku.
Bencinski servis Petrol v izolskem mandraču je zaprt.
Zame to ni težava, je pa za tiste, ki potrebujejo več goriva. Ribiči, ki potrebujejo več goriva, gredo v Koper s tisočlitrskimi rezervoarji, meni pa je dovolj kanta za deset, dvajset litrov za tri, štiri dni. Pa vendarle ti pot v Koper in nazaj takoj vzame tri četrt ure. Edina možnost je, da bi se dogovorili, da nam enkrat na 14 dni pripeljejo cisterno in bi napolnili vse barke. Ampak tudi to ne bi šlo, ker bi, ko bi cev potegnili čez pomol, morali imeti vse zaščiteno, da ne bi onesnažili morja. Poleg tega bi tudi za to potrebovali dovoljenje.
Spomnimo, družba Petrol je zaradi nestrinjanja z vladnimi maržami – regulacija cen goriv se je razširila tudi na avtoceste – protestno zaprla, nato pa znova odprla štiri bencinske servise – Petrina, Solčava, Črni Vrh in Podkoren. Še pred tem je Petrol februarja zaprl bencinski servis v izolskem mandraču in v Rovtah nad Logatcem. Ta še vedno ostajata zaprta.
Na Petrol smo sredi julija naslovili vprašanja o morebitnem ponovnem odprtju omenjenih bencinskih servisov oziroma o iskanju rešitev za omenjena kraja. Povprašali smo jih tudi, zakaj bencinska servisa ostajata zaprta in kakšna je razlika med zaprtima bencinskima servisoma in preostalimi štirimi ponovno odprtimi bencinskimi servisi. Odgovorov kljub ponovnemu pozivu do danes še nismo prejeli.
Na vratih nekdanjega bencinskega servisa Petrol v izolskem mandraču je obvestilo, v katerem piše, da bo bencinski servis zaprt do nadaljnjega.
S kakšnimi izzivi poleg omenjenih se ribiči še soočate danes?
Mene najbolj moti, ker nikjer v Sloveniji nimamo trgovine z materialom, ki ga potrebujemo ribiči. Material tako hodimo kupovati v Italijo, pa še tam ni nujno, da se vedno dobi. Material si moraš tako pripraviti oziroma ga nakupiti vnaprej.
Kaj vam, ki vse življenje živite ob morju in z morjem, pomeni morje? Predvidevam, da ga vidite z drugačnimi očmi kot mi, ki komaj čakamo, da pride poletje, pridemo sem na dopust in se vržemo vanj.
Jaz morja skozi vaše oči ne vidim. Živim nekaj metrov od obale, v centru Izole in vsak, ki pride k nam reče: "O, kakšen razgled." Jaz tega ne razumem (smeh, op. p.). Meni je morje vir dohodka, prijatelj, meni je morje vse. Živimo z njim in ga res dojemamo drugače.
Ribič Davor Ivković zase pravi, da je zelo povezan z naravo. Če bi živel na celini, bi bil lovec.
Se kopate?
Ne. Letos sem bil dvakrat v morju aprila, ker se je nekaj zapletlo. Turisti se kopajo, mi moramo iti na morje delati. Ko sem bil mlajši, sem bil lahko pet, šest ur v morju, vendar se nisem kopal, ampak iskal školjke in črve, ki smo jih potrebovali za vabo.
Si sploh predstavljate, da bi se mogli preseliti na celino?
Si, saj imam rad tudi gozd. Iskal bi gobe in postal lovec. Zelo sem povezan z naravo.
