"Medved ni plišasta igračka"

Foto: Bojan Puhek Jure Bedenk je zanimiv človek. Pred osmimi leti se je iz Ljubljane preselil v hribe, kot pravi sam, zato, "ker družba ni naredila tega, kar bi bilo treba, da bi naš planet preživel".

V precej odročni vasici na Blokah je kupil kmetijo in zdaj goji koze mlekarice, ima pa tudi tri osličke in dva psa. Vse to sredi območja, kjer se redno potikajo medvedi, volkovi in tudi risi. Pa seveda srnjad, jelenjad, veliko divjih prašičev, celo gamsov in drugih prebivalcev gozda.

Zase pravi, da je zgolj Jure. In Jure nikakor ni običajen kmet in rejec drobnice. Vsaj ne po stereotipih, ki jih o kmetih gojimo "mi, iz mesta". Če so kmetje po naših predstavah običajno močno proti velikim zverem v svoji okolici, saj ogrožajo pašno živino, lahko pa tudi ljudi, pa ima Jure do velikih plenilcev svojevrsten odnos.

Med drugim sodeluje tudi v programu LifeLynx, zraven je bil tudi pri izpustitvi risa Lukaša v gorenjske gozdove prejšnji teden. Sobivanje z medvedom je zanj vsakdanje.

Plenilci vzdržujejo gozd v najboljšem stanju. Zato je ta odpornejši, manj pa je tudi škode na poljih. Škodo, ki jo plenilci lahko naredijo pašni živini, pa je mogoče učinkovito preprečevati ali pa vsaj zmanjševati z zaščitnimi ukrepi, med katerimi so najpomembnejše visoke elektromreže. Poleg sodijo tudi pastirski psi in tudi pastirji. Zaščitno opremo je mogoče dobiti z visokimi subvencijami s pomočjo države, pojasnjuje. Sobivanje z medvedom je mogoče.

Toda to ni preprosto. Jure si ne dela utvar, da je medved kak "luštkan medvedek". Medved je lahko smrtno nevaren.

Ravno iz spoštovanja do medvedov zagovarja uravnavanje njihove populacije. Z odstrelom 230 medvedov, ki ga je določilo ministrstvo za naravne vire in prostor, bi populacijo medvedov spustili pod sedanje stanje, ki ni več sprejemljivo, ker prihaja do prevelikih konfliktov med medvedom in človekom. To trdi stroka in Jure zna tudi zelo prepričljivo razložiti, zakaj se s tem strinja, zakaj je to nujno in zakaj mora tudi politika narediti svoje. Čim prej.

Na sploh je Jure v pogovoru zelo prepričljiv. Očitno je, da ima veliko znanja, raznovrstnega znanja, ki ga rad deli tudi z okolico, vsaj s tistimi, ki ga seveda hočejo poslušati.

Kako je Ljubljančan prišel na Bloke in se odločil za rejo koz? Zakaj prav koze?

Sem smo se preselili pred osmimi leti. Želel sem si življenja na kmetiji, odločitvi pa je botrovala tudi podnebna kriza. Moja sinova ne bosta živela v razbeljenem mestu. Živali sem imel vedno rad, tudi ko je bil sistem sobivanja z zvermi še povsem nedorečen in so trpele živali na obeh straneh mreže. Odločili smo se za rejo koz mlekaric. A najprej je bilo treba poskrbeti za zaščitne ukrepe – visoke elektromreže so bile pod električno napetostjo en teden, šele nato sem pripeljal prvi dve kozi. In ne obratno.

Kolikšna je vaša čreda?

Zdaj imamo nekaj čez 30 koz mlekaric. In veliko mladih kozic in kozličkov. Redimo jih predvsem zaradi mleka. Mlečnih koz je v Sloveniji precej malo. Razmerje med ovcami in kozami je verjetno okoli deset proti ena, podobno je tudi razmerje med mesnimi in mlečnimi kozami. Na trgu primanjkuje tako mlečnih izdelkov kot kozjega mesa, povpraševanje pa je veliko.

Zvedave koze so bile ob našem obisku še v hlevu. Na Blokah se pomlad šele prebuja. Foto: Bojan Puhek Molzete ročno ali …?

Načeloma strojno, vendar mi je ravno zdaj stroj odpovedal, pa moram na roke. Vse me boli … (smeh, op. p.).

Kakovostna mlečna koza sicer da okoli tri litre mleka na dan oziroma od 80 do 100 litrov na mesec. Tako v desetih mesecih dobimo približno tono mleka na kozo.

Če se ji seveda vmes ne zgodi kaj stresnega. Občutljive so na primer na dež, če jih ujame na paši. Naslednji dan potem zagotovo ne bodo imele toliko mleka. Podobno je, če jih ponoči ustraši zver. Ni treba, da jih napade. Mlečnost upade tudi, če jih prestraši frajer na motokrosu ali štirikolesniku. Ali pa nizko leteče letalo Slovenske vojske … Ki ga je sicer lepo videti.

Novice Rejci drobnice: Medvedi izgubljajo strah pred človekom

Živite na razmeroma odročnem predelu Slovenije, sredi območja medveda, tudi volka in risa. Kako skrbite za varnost črede?

Glavna je visoka elektromreža, ki potrebuje stalno vzdrževanje. Elektrika nenehno teče. Tudi takrat, ko živine ni v ogradi. Ker je pomembno, da ko pride plenilec, ki še ne pozna mreže, dobi šok v smrček in se nauči, da se mreži ne približuje. Mreže imam že postavljene, čeprav imam koze še v hlevu. Tudi zato, da mrežo spoznajo tudi "ta novi" medvedi. Je pa treba mrežo preverjati vsak dan, da na primer ni nanjo padla kakšna suha vejica, ki zmoti tok.

Visoka električna mreža skrbi, da je pašna živina varna pred zvermi. Visoka mora biti najmanj meter in pol. Foto: Bojan Puhek Za varno pašo je potrebne najmanj 300 metrov mreže in vsaj sedem kilovoltov napetosti. Po drugi strani pa je kaj več kot 500 metrov niti ne more biti, ker je potem tok prešibak. S 500 metri tako teoretično ogradimo 1,25 hektarja, če bi ogrado oblikoval v kvadrat, kar sicer ni dobro.

Zakaj ne?

Vsi koti morajo biti topi, ograda mora biti torej narejena na okroglo. Ko pride plenilec, splaši čredo v paničen stampedo, živina se zaleti v oster kot in sama sebi podre ograjo. To je bil primer "napake" na Kočevskem, kjer je bila, mislim, edina škoda z elektromrežami zaščitenih ovac zaradi volka. Rejec je sicer hotel najboljše, a je imel le 200 metrov mreže in še to je sklenil v oster kot. Ovce so ograjo podrle, volkovi pa jih potem zlahka uplenili. Po obisku strokovnjakov za zaščito pred velikimi zvermi iz Zavoda za gozdove (ZGS) je od njih dobil še nekaj dodatnih kolutov mreže in zdaj nima več nobene težave.

Sledovi volka, ki jih je Jure Bedenk našel nedaleč od svoje kmetije. Foto: arhiv Jure Bedenk Na enem izmed sosednjih pašnikov pa je delal težave medved, ki je ugotovil, da mreža ni ravno fizična ovira –  je namreč mehka in se jo zlahka podre, glavna ovira je električni tok. Po dveh ponovitvah škode je bilo jasno, da se je pristopa navadil, zato ga je bilo treba odstreliti.

To je bil edini izhod?

To je bilo pač treba narediti, sicer bi po okolici lahko naredil veliko škodo. In če kmetija živi samo od reje, je to lahko velika težava, saj lahko cela družina ostane brez denarja. Nekje je pač treba potegniti mejo.

Medved poje od deset do dvanajst kilogramov zelenja na dan, pase se kot krava. Vse preostalo je zanj priboljšek. Ve, kje se lahko naje borovnic, sadja. In neobrani, opuščeni sadovnjaki – ki jih je v napol praznih vaseh polno – so težava, ker privabljajo medvede.

Zelo nevarno je tudi, če se medved navadi na to, da dobi hrano v smetnjakih. V Novi vasi je pred nekaj leti medvedka z mladiči hodila sredi naselja med hišami in prevračala smetnjake. Kar se medvedek nauči, medvedek zna, zato so na koncu morali iti vsi, in prav je tako. Če se po naključju znajdeš med medvedko in njenimi mladiči, si vstopil na najnevarnejšo parcelo v Sloveniji. Da niti ne rečem, da tam otroci hodijo v šolo oziroma čakajo na šolski avtobus. Jutranji mrak pa je medvedov poslovni čas ...

Novice Ujeli potomko dveh slovenskih medvedov, ki je ubila tekača

Vendarle je iz vaših objav na družbenih omrežjih razvidno, da ste človek, ki občuduje velike zveri – medvede, volkove, rise … To je med rejci drobnice precej redko.

Medved, volk in ris so krovne vrste. In narava, ki lahko vzdržuje krovne vrste – torej zveri na vrhu prehranjevalne verige – je bolj zdrava, ker lahko uravnava populacijo srnjadi in jelenjadi v gozdu, ki dela veliko škode tako na poganjkih v gozdu kot tudi na poljščinah.

Poleg tega plenijo predvsem bolne živali in posredno skrbijo tudi za genetsko zdravje populacije svojega plena – preživijo namreč le najboljši, najbolj zdravi.

Toda zveri pri nas skrbijo bolj ali manj samo za del "plena", čeprav nekateri lovci tarnajo, da zaradi zveri ni mogoče ničesar več uloviti. Po drugi strani pa kmetje terjajo odškodnine zaradi škode, ki jo na poljih povzroča prav tista divjad, ki naj bi jo zveri zdesetkale. Spopadamo se s kar veliko kognitivno disonanco.

Foto: Bojan Puhek Divjih svinj imamo recimo toliko, da je lovna sezona nanje odprta 365 dni na leto, pa njihova populacija še vedno raste.

Podobno je s srnjadjo in jelenjadjo. Pri nas imamo kakšen ducat volčjih družin. Vsaka upleni približno po dve srni na teden. Če pomnožimo, pridemo do številke približno od 1.300 do 1.800 na leto. Medtem smo jih mi samo na cestah povozili 5.600 ali več kot 15 na dan. Še kakšnih 200 je bilo jelenov in košut. Lovski načrti pa medtem predvidevajo še nekaj deset tisoč primerkov srn, jelenov in divjih svinj za odstrel na leta.

Toda medvedi seveda ne napadajo zgolj divjadi, ampak tudi pašno živino. In številni rejci imajo drugačen pogled na velike zveri kot vi.

Cel kup sosedov imam in tudi drugje po Sloveniji se srečujemo s posamezniki z logiko petletnika – jaz imam svojo živino zaščiteno, da ne more iti na sosedovo, zveri pa so od države, zato naj ta poskrbi, da ne bodo prihajale na moje.

To je cepetanje za igračo pred izložbo in popoln beg od realnosti. Ampak dejstvo je, da če boš svoje živali zaščitil tako, kot je treba, je zelo majhna verjetnost, da boš imel škodo. Razen če si zvečer, ko si bil pri živini, pozabil priklopiti elektriko …

Sled mladega medveda Foto: arhiv Jure Bedenk

Koliko imamo medvedov v Sloveniji?

Medvedov imamo okoli 1.100, morda 1.200. Od tega je medvedk le približno četrtina. Ker smo na robu območja balkanske populacije rjavega medveda, je tu precej več mlajših samcev, ker jih – na rob pač – izrivajo alfa samci.

Medvedke imajo na dve leti povprečno 1,9 mladiča. 1,7 jih preživi. Če imamo torej približno 300 medvedk, 150 na leto jih ima mladiče, pomeni, da bomo imeli letos okoli 250 mladičev in torej več prirastka, kot je zdaj načrtovanega odstrela.

Predviden je odstrel 230 živali – predvsem mlajših samcev, težkih okoli 90 do 100 kilogramov. Torej nekako naravni prirast. Ki pa zdaj iz leta v leto zgolj eksponentno raste, saj novi medvedi tudi dobivajo nove mladiče.

Novice Po sestanku Goloba in Brežana: odstrel 230 medvedov ostaja v veljavi

Vi podpirate odstrel?

Žal. Sicer jih obožujem, a sem racionalna oseba. Načrt je bil narejen na podlagi strokovne presoje. Jaz stroki zaupam. Ko sem bolan, tudi ne grem k padarju, ampak k zdravniku.

Ekspertizo je pripravila ustrezna katedra ljubljanske biotehniške fakultete. Sodelovala sta tudi Zavod za gozdove Slovenije in Zavod za varstvo narave. In verjemite mi, da nikomur od odgovornih v teh ustanovah ni "fajn", da se bo ubijalo medvede. Ampak treba se je zavedati, da govorimo o vrsti, ne o posameznih medvedih. Gre za to, da tu sploh lahko imamo to vrsto, torej za sociološko vprašanje – za naš odnos do medveda.

Nosilna kapaciteta slovenske narave je okoli pet tisoč medvedov. Toda to bi pomenilo prevelike konflikte in preveliko nevarnost za ljudi.

Bloška planota, osrednje območje rjavega medveda v Sloveniji Foto: Bojan Puhek Ampak zakaj medvedje sploh rinejo v človekovo okolje? Če karikiram, mar nimajo dovolj gozda zase?

V vasi prihajajo predvsem medvedke z mladiči. Zakaj? Samice so namreč v izjemno shizofrenem položaju. Če jo sreča samec, ji bo poskušal pobiti mladiče, ker ve, da se bo potem zelo hitro začela goniti in se bo tako lahko paril.

Medvedka se zato umika. In to tja, kamor samci nočejo – k ljudem. Pri nas, med nami, pa je tudi v stresu. In žival pod stresom, še posebej prislovično zaščitniška medvedja mati, se še prej odzove agresivno. Če je gostota medvedov v gozdu manjša, je toliko manjša tudi verjetnost, da bo medvedka prišla v bližino naselij.

Jaz si ne želim imeti medvedke na dvorišču. Pa imam tam medvedje sledi. Tudi volčje in, srečko, kakršen sem, risove.

Predstavljam si, da ni ravno prijetno stopati iz hiše z zavedanjem, da se lahko že na lastnem dvorišču srečaš s kako zverjo.

Zveri se sicer človeka izogibajo, a jih privablja vonj živine, še posebej, ko se v hlevu kotijo mladiči. Za človeka so problematični le medvedi. Če ga presenetiš, je lahko zelo nevaren. In seveda če prideš med medvedko in mladiče.

Treba se je zavedati, da je medved zelo močna in zelo agilna žival. To ni "plišasti medvedek za počohat'". V okolici Vogla je bil medved, ki je živini, odraslim kravam, lomil hrbtenice, mimogrede pa je potolkel še vsaj enega manjšega medveda, vrh Žagarjevega grabna, na začetku urejene kolesarske poti.

Sled risa Foto: arhiv Jure Bedenk Poškodbe so grozljive. Medved udarja s šapami, kot bi delil klofute. In če te zadene v spodnjo čeljust, bo ta zagotovo odletela. Ubija z ugrizom v lobanjo. Zgrozim se ob naivnosti "mestnih ljudi", da medved ni nevaren in da mu je mogoče pobegniti s tekom navzdol po bregu. Medved lahko ujame in podre konja. Konja!

Novice Ranjeni medved, ki tava po Želimeljski dolini, morda zelo nevaren

Toda mar nismo potem v dilemi med koristjo in morebitno škodo, ki jo povzročajo velike zveri?

Najprej je treba opozoriti, da so z vidika varnosti ljudi problematični samo medvedi, volkovi in risi pa niti slučajno. Ampak medved je v gozdu koristen tudi drugače, ne samo kot plenilec, o čemer sem govoril prej. Brezplačno pogozduje; v njegovih izločkih je veliko semen, pa še pognoji. Fin paket, mar ne? Podobno koristni so sicer tudi parkljarji, ki s hojo potisnejo semena v tla, šoja pa sploh raznosi semena vsepovsod naokoli, ko si dela zalogo, in jih vtika v tla.

No, in zdaj imamo odločbo za odstrel 230 medvedov, po kateri pa se je takoj pojavilo nasprotovanje določenih nevladnih organizacij. Tudi premier je pozval k "ponovnemu premisleku".

Vse skupaj postaja velika težava. Prejšnji teden je premier napovedal širši posvet o razsežnostih problematike upravljanja zveri v prihodnje, hkrati pa prepovedal odstrel v loviščih s posebnim namenom, torej v državnih loviščih. S tem pa je naredil zgolj to, da je ogrozil plače okoli 60 poklicnih lovcev, ki delujejo v teh loviščih in skrbijo za stanje gozda, ne le za lov. Država mora že tako ali tako doplačevati tem loviščem, da sploh lahko delujejo, namesto da bi raje dodatno še bolje izkoriščali priložnosti eko turizma. Pa sploh ne govorimo o kakšnem trofejnem lovu, ampak o širšem vplivu teh območij tudi na druga.

V Sloveniji je okoli 1.100, morda 1.200 medvedov. Kar tri četrtine je mladih samcev, ki so jih na naše območje pregnali alfa samci z balkanskega območja. Samice z mladiči se jim medtem umikajo, a tako prihajajo na območje človeka. Manjša gostota medvedov bi tako pomenila tudi zmanjšanje možnosti konflikta med medvedi in ljudmi, pojasnjuje Bedenk. Foto: Getty Images Gre namreč za najbolj zdrave gozdove, kot sta na primer Kočevski Rog ali Snežnik. In ta območja so nekakšno jedro večje biodiverzitete, ki ima vpliv tudi na okoliške gozdove. Mislim, da se trenutno tem loviščem posebnega namena dodaja okoli pol milijona evrov na leto, da sploh lahko delujejo. Če se bodo spremenila v javne gospodarske družbe, kar je načrt v predvideni spremembi lovske zakonodaje, bo to državo stalo še več, vsaj dva milijona evrov, morda celo dva in pol.

Zakaj pa to?

Ker se bodo pač morala vzdrževati na trgu. Trofejnega lova pa je bistveno manj od tega, kakršen je sloves v javnosti. Na teh območjih sicer kot trofeje niso pomembni le medvedi, ki pa tudi niso prav posebej dragi, okoli tisoč ali tisoč petsto evrov. V desetih loviščih posebnega namena je skupnih prihodkov za vsega okoli 80 tisoč evrov. Drobiž, to je nekaj letnih plač.

Res velik "kapitalec" je sicer lahko vreden več, ampak teh se načeloma ne strelja. Pa pred dvema letoma, ko so nevladniki začasno ustavili odstrel, je bila že pozna jesen, ko je upravno sodišče pritožbo zavrnilo in odstrel odobrilo. Pozimi pa imajo medvedi slabo dlako in ni bilo prodanega nobenega medveda za trofejni turizem. Za scufane kožuhe pač ni zanimanja.

Potem pa je še težava, če na primer ta lovski turist žival samo poškoduje …

Torej jo obstreli, rani?

Nevarnejša od medvedke z mladičem je samo še ranjena medvedka oziroma medved, ki ga je treba potem izslediti. Ampak tu pridemo do izjemno resne težave. Prejšnji teden je pri Želimljah enega medveda povozilo do smrti, drugi pa naj bi bil poškodovan. In le nekaj dni pozneje je najbrž prav ta medved le streljaj od mesta trka poškodoval človeka.

Novice Nov napad medveda. Ministrstvo razkrilo, kaj bo storilo.

Pred leti smo imeli intervencijsko skupino, ki je šla za takim ranjenim medvedom ali pa je odlovila takega, ki je na primer redno prevračal smetnjake ob hišah, serijsko podiral kurnike ali čebelnjake. Zdaj te urgentne skupine že dve leti ni. Zakaj? Ker se izredni odstrel medveda lahko zgodi le po odločbi pristojnega ministra, torej po zakonu o upravnem postopku, ta pa po veljavni zakonodaji ne omogoča izplačil profesionalcem, ki to izvajajo. Skratka težava je nastala v financiranju te intervencijske skupine, ki bi morala biti na voljo vseskozi. Niso imeli dovolj opreme, niso bili plačani za pripravljenost in podobne malenkosti. Najbrž zato, "ker se to ne da".

Za spornega medveda naj bi zdaj poskrbela lokalna lovska družina, kar pa je spet težava. Ti lovci niso profesionalci, poleg tega je lov na medveda nevaren, lovci niso zavarovani in niso na voljo 24 ur na dan, sedem dni v tednu ... Poleg tega je v lovskem pogonu težko oceniti, za kakšnega medveda gre, in lahko se zgodi, da je ustreljen medved, ki ni bil predviden za odstrel, in v tem primeru lahko lovec celo plača kazen. Neresni smo.

Kje se je zalomilo, da nimamo več intervencijske skupine?

Že dve leti je nimamo več. Zadeva je obtičala na pristojnem ministrstvu, zdaj ministrstvu za naravne vire in prostor, in prav nič ne kaže, da jo bodo spet ustanovili. To je noro, kot bi ukinili gorsko reševalno službo.

Sled volka. Za primerjavo velikosti šape je zraven človekova roka. Foto: arhiv Jure Bedenk Obtičalo je tudi več drugih, dolgoročno gledano, celo pomembnejših stvari. Pri nas imamo strategijo upravljanja populacije rjavega medveda, a le teoretično. Zadnja strategija se je oblikovala leta 2002, ko so bili povsem drugi pogoji oziroma precej nižji stalež populacije, kot je danes. Nova strategija za upravljanje rjavega medveda, ki naj bi urejala obdobje od leta 2019 do 2028, pa dokončana leži v natanko določenih pisarnah ministrstva z imeni in priimki na vratih. Štiri leta je že pripravljen dokument, a brez podpisa ministra!

Vrh vsega je strategija temelj za pripravo akcijskega načrta, ki ureja stanje na terenu, in potem si drznemo sami sebe spraševati, zakaj smo v težavah. Halo? Če ne izvajaš tega, kar ti znanost reče, potem boš pač imel težave, in to natančno takšne, kakršne ti jih je stroka napovedala.

Podobno oziroma še slabše je pri volku. Zadnji akcijski načrt je bil za obdobje 2013–2017. Trenutno pripravljajo novega. Pripravljen naj bi bil v nekaj tednih, a brez podpisa ministra in izvajanja seveda spet ne bo nič tako, kot bi moralo biti.

Skratka, vse že imamo pripravljeno, ampak potrebujemo še podpis ministra, politično voljo. Toda tega že več vlad zaporedoma ni, medtem pa so vsi deležniki nervozni in slabe volje, ker se situacija le še poslabšuje.

Treba je vedeti, da je bil položaj pred desetimi, 12 leti povsem drugačen. Po takratnih raziskavah javnega mnenja je večina podeželskega prebivalstva podpirala prisotnost medveda v gozdu, celo bolj kot mestni ljudje. Večina ljudi tu ima medveda rada, a ko konflikti začenjajo naraščati, se seveda poslabša tudi odnos.

Položaj se je začel spreminjati, ko je populacija narasla nekje na 650–700 medvedov, danes smo skoraj pri še enkrat večjem številu. Cilj naj bi bil, da spravimo populacijo nazaj na 800 primerkov. Določene okoljevarstvene nevladne skupine so to nekaj let zaporedoma ustavljale, zdaj pa je medvedov več, odstrela bi tako seveda moralo biti še več in to bo nevladnike še bolj razjezilo … Skratka, začaran krog.

Kako to, da ta logika nevladnikov ne prepriča?

Največja težava je, da ne delajo razlike med posameznimi medvedi in vrsto. In da ne zaupajo stroki, kjer odstrel podpirajo vsi – od Zavoda za gozdove Slovenije, biotehniške fakultete, Zavoda za varstvo narave. Podpirata ga tudi kmetijski sindikat, lovska zveza … Odločitev pa mora seveda sprejeti ministrstvo.

Je morda težava, da je ta vlada, recimo temu, bolj občutljiva za pravice živali?

Problematika medvedov je pereča že vse od leta 2000. In presega zgolj to vlado. Leve, desne, bele, rdeče, kodrlajsaste, vse so bile in so neuke ter očitno nezainteresirane in nesposobne. Vse. Ekspertize za upravljanje velikih zveri pripravlja katedra na biotehniški fakulteti, ki je, med drugim, s prenosom svojih znanj v Namibiji zmanjšala konflikte med tamkajšnjimi rejci in gepardi, leopardi in levi. Levi! Pri nas pa se seveda ne da. Državo nam vodijo in upravljajo izvoljene in imenovane osebe, ki v resni družbi ne bi prišle mimo vratarja državnih institucij.

Ta teden smo imeli protest kmetov, tudi zaradi tega, ker da so okoljevarstvene zahteve previsoke in prezahtevne. Da se je treba umikati "metuljčku" …

Metuljček je samo simbol, bioindikator zdravja nekega habitata, če preživi metuljček, preživi tudi ves drugi ekosistemski živelj, enako, kot je to pri velikih zvereh v gozdu. Gozd pač ni zgolj plantaža nasajenih smrek, gozd je živ habitat in travnik prav tako.

Za napajanje električne mreže skrbi akumulator, ki se polni s pomočjo sončne energije. Zagotavlja napetost, večjo od sedmih kilovoltov, ki je potrebna, da s šokom odvrne tudi najbolj zvedavega plenilca. Foto: Bojan Puhek Je pa pri tej problematiki "metuljčka" druga težava – imamo kar nekaj kmetov, ki so v ekoloških shemah. Lahko si izberejo, ali bodo kosili vse svoje parcele ali ne. Odločijo se, da bodo na primer pustili deset odstotkov travnikov "za metuljčke", in zaradi tega dobijo tudi višjo subvencijo oziroma spodbudo, hkrati pa se marsikateri pritožujejo, da zaradi teh desetih odstotkov nepokošenega travnika nimajo dovolj krme. Hja, treba se je odločiti, kaj boš imel.

Ni pa pošteno, kar so naredili zdaj – prepovedali na primer košnjo ob potoku, hkrati pa lastniku, kmetu, niso ponudili odškodnine oziroma nadomestila. To je sporno, saj gre za zasebno lastnino. Res pa je, da nekatere rešitve v širšem javnem interesu lahko presegajo zasebno lastnino in včasih tudi morajo, kar je tudi prav, gozdovi so lep primer. in območja Nature 2000 nikakor niso nekaj nepomembnega, ravno obratno. Ne moreš pa pričakovati, da kmet ne bo poskrbel za svoje poslovanje tako, kot je treba, sicer bo krmo moral kupiti nekje drugje ali pa bo moral imeti manj živine, v vsakem primeru pa bo imel nižje dohodke, mi pa z nižjo samooskrbo tudi nižjo prehransko varnost. V dobi podnebne krize kratkovidno do amena.

Kmetje sicer tarnajo, da odškodnine niso primerne.

Odškodnine zaradi škod v kmetijstvu, tudi zaradi zveri, so velika težava. Kmet bi moral, zakonsko gledano, dobiti odškodnino za škodo zaradi velike zveri v 30 dneh, v resnici pa čaka mesece. Zakaj? Zadeva meji na načrtno provokacijo, čeprav je jasno, da se nekomu preprosto ne da delati, izgovor pa najdejo v manku sredstev. Želimo imeti velike zveri? Da? Ampak to stane, kaj nam ni jasno?

Poleg tega so odškodnine prenizke, za kozo mlekarico dobiš nekaj več kot 180 evrov, kar je manj, kot dobiš za njeno mleko v enem mesecu. Če gre za pasemsko sorto, so posamezne živali vredne tudi po tisočaka ali več, da o izgubi časa pri vzreji vrhunske genetske linije sploh ne govorimo.

A predvsem je velika težava ta, da sredstva za zaščitne ukrepe dobiš šele, ko si imel škodo. Ponovimo: rejec, čebelar in drugi smo upravičeni do subvencioniranih zaščitnih ukrepov šele po prvi škodi po zvereh. Kot da bi ti proizvajalec avtomobila varnostne pasove in zračne blazine namestil šele po prvem trku. Ta logika spada v slovar pod geslo butasto.

Zaščitno opremo je bilo sicer mogoče dobiti prek evropskih projektov – zdaj LifeLynx, pred tem WolfAlps, SloWolf, Life DinalpBear in drugih. Lahko so jo dobili tako tisti, ki so imeli škodo, ali pa tudi tisti, ki so jo bili pripravljeni vzeti. Osebno sem tu na Blokah vsem rejcem ponujal, naj vzamejo opremo brezplačno, pa še spodbude za uporabo bi dobili. A ni bilo pravega zanimanja, ker da je s tem preveč dela. Hkrati pa so se pritoževali, da so bili ob telička. Hja. Kdor ima svoje živali resnično rad, nima škode zaradi zveri.

Foto: Bojan Puhek Kje vse so še težave pri upravljanju populacije zveri v Sloveniji?

Velika težava je tudi v pomanjkanju monitoringa. Če želimo upravljati populacijo, moramo najprej vedeti, koliko zveri sploh imamo. Ampak za ta monitoring se moramo vsako leto boriti, da sploh dobimo dovolj sredstev, kjer gre seveda spet za drobiž. Država, ki ne izvaja monitoringa, pa si sama po sebi po habitatni direktivi EU zagotavlja, da bo odločba za odstrel razveljavljena, ker ni osnovnih pogojev – ni preštetih živali. To je vse seveda del strategije upravljanja populacije in torej v pristojnosti ministrstva, a se kar zavlačuje in improvizira. Če bi bilo po moje, bi kar nekaj pristojnih birokratov in birokratk pospravilo svoje pisarne in vrnilo ključe, ker so s svojimi funkcijami precej očitno že zdavnaj presegli stopnje svojih sposobnosti. Nič novega, torej.

Skratka, strategiji o upravljanju medveda in tudi volka, ki sta že pripravljeni in usklajeni med vsemi deležniki, mora minister le še podpisati. Ne čim prej, takoj. Če ne ve, kje jo dobiti, mu lahko sam pokažem pisarne njegovih podrejenih, pristojnih za upravljanje zveri. Monitoring moramo nujno izvajati.

Nujno bi morali imeti tudi intervencijsko skupino, gre za fizično varnost ljudi. Ne sliv v sadovnjaku, ne koz, ne teličkov. Ljudi!

Popraviti bi bilo treba tudi 92. in 93. člen zakona o varovanju narave, da bi torej sredstva za zaščitne ukrepe rejci lahko dobili že vnaprej, ne šele po prvi škodi. To je lahko narejeno zelo hitro. Trenutna koalicija ima za to več kot dovolj moči. Besedilo jim lahko posredujem tudi jaz. Tako ali tako je pripravljeno že nekaj let. Potrebujemo le nekaj volje in – morda najredkejše dobrine pod Alpami - pameti.

Predvsem pa je pomemben čas - ne zgolj nenehne razprave, kar zdaj napoveduje oziroma sklicuje premier za 12. maj, ko bomo že krepko v pašni sezoni s premalo zavarovanimi pašniki ter s kmetovalci in turisti v medvedov prepolnih gozdovih, na poljih in pašnikih. O strategiji so bile vse razprave z vsemi deležniki že opravljene in že usklajene. Vodi, sledi ali pa se vsaj umakni s poti stroki. In zgolj stroki.

Novice Italija bo Slovenijo zaprosila za sprejem nekaj medvedov s Trentinskega