Nedelja, 28. 4. 2024, 21.24
2 meseca, 3 tedne
Martin Novšak: Nobena država ni tako bogata, da bi lahko sprejemala neumne odločitve
"Ne trdim, da je jedrska energija zveličavna rešitev za vse, je pa pomemben del naše prihodnosti. Ko se je takratna kanclerka Angela Merkel odločila zapreti vse jedrske elektrarne v Nemčiji, so me slovenski politiki vprašali, kaj bomo naredili v Sloveniji. Bomo tudi mi zaprli nuklearko v Krškem? Odgovoril sem jim, da bomo njeno odločitev vsi v Evropi še zelo drago plačali," je v intervjuju za Siol.net med drugim spregovoril dolgoletni direktor Gen energije in izkušen strokovnjak za jedrsko energijo Martin Novšak.
Leta 1992 je postal direktor inženiringa; med drugim je vodil vzpostavitev organizacije inženiringa in pripravil prvi program razgradnje NEK. Skupaj s sodelavci je vodil in izvedel pomembne projekte, kot so modernizacija NEK, zamenjava ključne opreme, ureditev celotne podobe ter veliko drugih dodelav, modifikacij in organizacijskih nadgradenj. Te omogočajo, da je NEK danes vitalna elektrarna v polni obratovalni moči in pripravljena na podaljšano obratovanje.
Leta 2005 je prevzel vodenje novonastale družbe Gen Eles, ki se je kasneje preimenovala v Gen energija. Po 17 letih ga je leta 2022 nadzorni svet Gen energije, ki ga je imenovala vlada Janeza Janše, razrešil z mesta generalnega direktorja. Od prvega aprila letos je v pokoju.
65-letni Novšak je v 17 letih vodenja Gen energije s strateškim in razvojno naravnanim pogledom podjetje razvil v eno največjih in investicijsko najmočnejših poslovnih skupin v Sloveniji. Svojo vizijo je usmeril v oblikovanje zanesljive, varne in konkurenčne oskrbe različnih skupin uporabnikov z električno energijo. Zavedal se je zahtevnosti vodenja energetske skupine z jedrskim objektom in odgovornosti do zaposlenih, do lokalne skupnosti in do države. S svojim povezovanjem in posluhom do vseh deležnikov, predvsem pa s stabilnostjo, strokovnostjo in modrim pristopom si je pridobil zaupanje širokega kroga javnosti.
Gospod Novšak, celotno kariero ste gradili v NEK. 17 let ste bili tudi prvi mož Gen energije, krovne družbe v Skupini Gen in lastnice slovenske polovice jedrske elektrarne. Na kaj ste najbolj ponosni?
V Nuklearni elektrarni Krško sem delal 23 let, hitro je minilo. Delo je bilo izjemno zanimivo in dinamično. Energetika je sicer vedno dinamična dejavnost; ali sami izvajamo investicije in organizacijske spremembe ali pa nas v to prisilijo zunanji trgi oziroma globalni trg. Delo v energetiki mi je bilo v izjemno veselje, saj stalno zahteva pridobivanje dodatnih znanj.
Veliko je bilo organizacijskih in tehnoloških izzivov. Po študiju sem se zaposlil kot operater nuklearke, napredoval do vodje proizvodnje in direktorja inženiringa s ključnimi procesi. Pred 19 leti sem prevzel vodenje novoustanovljene skupine Eles Gen, ki smo jo iz nič spravili na nivo velike skupine. Ta se je kasneje preimenovala v Gen energija in je po višini prometa zrasla v drugo največjo poslovno skupino v državi. V vseh 42 letih kariere se mi zdi ključno, da smo državi ves čas zagotavljali zanesljivo oskrbo z električno energijo. Kar zadeva našo skupino, tudi z zelo nizkim ogljičnim odtisom in sprejemljivo ceno električne energije, ki je bila konkurenčnejša od drugih evropskih držav. Tega si želim tudi v prihodnje.
Prihajate iz okolice Sevnice, ki je le 20 kilometrov oddaljena od nuklearke. Je za navezanost na NEK "kriva" tudi navezanost na lokalno okolje?
Prav gotovo. Doma sem iz Loga pri Sevnici, kjer je imela naša družina že pred 2. svetovno vojno v lasti hidroelektrarno. Izhajam torej iz energetskih krogov. To elektrarno sem v 70. letih prejšnjega stoletja, ko je bila elektrika draga, tudi obnovil in je nekaj časa proizvajala elektriko. Z energetskimi potenciali sem se torej seznanjal že v srednji šoli in nadaljeval na fakulteti. Ves čas pa so me privlačile drugačne in sodobnejše tehnologije, kot je jedrska. To je bil tudi glavni razlog, da sem se zaposlil v Krškem.
Ne trdim, da je jedrska energija zveličavna rešitev za vse, je pa pomemben del prihodnosti. Zato bodo v Evropi pomembna gibanja, ki bodo finančno podprla razvoj jedrske energije, investicij, dobavnih in kadrovskih verig, če želi ohraniti del svoje industrije.
Kdaj vam je bilo najtežje v karieri? Se teh trenutkov sploh spominjate ali so jih zasenčili lepši?
Absolutno so prevladali lepi trenutki. Z veseljem sem hodil v službo, ves čas sem želel ustvarjati nekaj novega. Vseeno lahko povem, da mi je bilo najtežje takrat, ko sem po 23 letih zapustil vodenje v NEK s 120 inženirji in 600 preostalimi zaposlenimi v podpornih službah. Ob ustanovitvi nove družbe Eles Gen leta 2005, ki je bila hčerinska družba Elesa in se je kasneje preimenovala v Gen energija, sem bil edini zaposleni. Ustvariti sem moral nove pogodbe za računovodstvo, finance, izdelati letna poročila ... Takrat je bilo najtežje, saj sem prišel iz močne, izkušene in strokovne organizacije v povsem novo okolje. Veliko mi je pri soočanju z izzivi pomagal opravljen študij MBA.
Se je razvoj jedrske energije v štirih desetletjih bistveno spremenil? Mene so na primer v šoli učili, da jedrske elektrarne niso okolju preveč prijazne, zdaj pa veljajo za zeleno energijo.
To je veljalo v času vašega šolanja. V času mojega šolanja, v 70. letih, je bila jedrska energija zelo obetavna. To je bil čas naftne krize in visokih cen nafte, ki je povzročila intenziven razvoj jedrske tehnologije. K temu je pripomogla tudi vojaška tekma; sprva za uporabo jedrske tehnologije v podmornicah in letalonosilkah, kasneje pa za miroljubno rabo, kot je proizvodnja elektrike. Takrat so si vse države želele energetske termo objekte nadomestiti z jedrskimi. Perspektiva je bila bistveno večja, kot morda izgleda danes.
"Jedrske elektrarne so kljub močnemu naftnemu lobiju dokazale svojo pozitivno plat. Kljub nekaj nezaželenih dogodkov so se izkazale predvsem v smislu varne, zanesljive in ekonomsko konkurenčne proizvodnje elektrike." Države, tudi takratna Jugoslavija, so začele razvijati jedrske programe brez resnih izkušenj. V Sloveniji je bila prva izkušnja jedrski reaktor Triga v Podgorici pri Ljubljani, ki je bil zgrajen s pomočjo ZDA. Hitro se je razvijal francoski, ameriški in ruski jedrski program, bistveno kasneje japonski in kitajski. Razvijali so raznovrstne reaktorje, danes lahko pravzaprav govorimo o malih modularnih jedrskih reaktorjih (SMR), ki jih države ponovno oživljajo. Tudi za druge namene, kot je proizvodnja toplote, vodika ...
Zanimivo je, da so nekatere države jedrske reaktorje razvijale celo za letalski pogon in satelite. V slednjih v določenem obsegu za proizvodnjo elektrike delujejo še danes. Takrat je razvoj potekal praktično brez meja, optimizem je bil velik, najboljši strokovnjaki so želeli delati v jedrskih programih. Kasneje se je energetska tehnologija razvijala v drugih smereh. Naftna industrija je z odkritjem nahajališč nafte v Severnem morju potek obrnila na glavo in pomembno vplivala na upočasnjen razvoj jedrske tehnologije.
Slovenija dolgoročno ne more brez drugega bloka. Žal mi je, da politika ni spoznala, da imamo v energetiki realen problem.
A jedrske elektrarne so kljub močnemu naftnemu lobiju dokazale svojo pozitivno plat. Kljub nekaj nezaželenim dogodkom so se izkazale predvsem v smislu varne, zanesljive in ekonomsko konkurenčne proizvodnje elektrike. Države so jih še naprej razvijale. ZDA imajo danes 92 jedrskih reaktorjev, Francija 56, Rusija 37, Kitajska 55 ... Ko sem bil vodja proizvodnje v NEK, je Kitajska na šolanje v Krško poslala sto svojih specialistov brez kakršnihkoli izkušenj. V zahodnih elektrarnah so kopirali vse in naredili svoje zanesljive reaktorje, ki sicer danes proizvedejo le štiri odstotke skupne porabe električne energije na Kitajskem. Naredili so velik razvoj.
Nato so se pojavila različna gibanja. Ocenjujem, da prav zaradi učinkovitega obratovanja jedrskih elektrarn s stalnim povečevanjem moči. Vse bolj so bile sposobne nadomestiti proizvodnjo elektrike iz drugih, predvsem fosilnih virov, zato se je rodila protijedrska kampanja.
So bile torej jedrske elektrarne žrtev lastnega uspeha?
Da, zagotovo.
Zakaj preobrat politike, da je jedrska energija zelena energija?
Ali je zelena ali ni, ne bi želel špekulirati, predvsem pa je nizkoogljična. Države, ki so se odločile, da jedrske energije ne bodo uporabljale – tu mislim predvsem Nemčijo –, so ugotovile, da so na napačni poti.
"Pomembnost jedrskih elektrarn počasi spoznava tudi EU. Ocenjujem, da je Velika Britanija delno tudi zaradi nestrinjanja z nemško ideološko politiko do jedrske energije zapustila EU." Ne trdim, da je jedrska energija zveličavna rešitev za vse, je pa pomemben del prihodnosti. Zato bodo v Evropi pomembna gibanja, ki bodo finančno podprla razvoj jedrske energije, investicij, dobavnih in kadrovskih verig, če želi ohraniti del svoje industrije. To smo sicer v zadnjem obdobju precej selili na Kitajsko, v Indijo, Korejo ...
Dolgoročno pa se bo zgodilo enako kot v ZDA, ki je svojo industrijo privabila nazaj in ji zagotovila ustrezne pogoje za njeno poslovanje. Ne nazadnje ta industrija v delih sveta z nižjimi ali brez okoljskih standardov povzroča več CO2 izpustov kot doma, svet pa je skupen vsem. V ZDA je začela Exim bank ponovno financirati jedrske programe, kredit te banke smo na primer koristili tudi v času gradnje NEK.
Pomembnost jedrskih elektrarn počasi spoznava tudi EU. Ocenjujem, da je Velika Britanija delno tudi zaradi nestrinjanja z nemško ideološko politiko do jedrske energije zapustila EU.
Škoda je nastala tudi zaradi tega, ker bi nemški jedrski program sicer proizvedel tudi veliko dobrih inženirjev in izvajalskih podjetij, ki bi gradili po vsem svetu, tudi pri nas. Izgubili smo mnoga znanja. To se mi zdi še večja izguba, kot da se nemška industrija zaradi neustrezne energetske politike seli na Kitajsko.
Kaj je po vašem mnenju botrovalo odločitvi Nemčije, da se odpove jedrski energiji?
Treba je pogledati širšo zgodovino nemškega naroda. Ko se je takratna kanclerka Angela Merkel odločila zapreti vse jedrske elektrarne, so me slovenski politiki vprašali, kaj bomo naredili v Sloveniji. Bomo tudi mi zaprli NEK? Odgovoril sem jim, da bomo njeno odločitev vsi v Evropi še zelo drago plačali.
Tuje organizacije so zaradi interesov kapitala ali političnih interesov držav izvoznic plina in nafte vplivale na razna okoljevarstvena gibanja, kot je npr. Greenpeace in njemu podobni. Financirale so jih za iskanje problemov jedrske energije in širjenje protijedrske propagande. Nemško javno mnenje je bilo praktično nemogoče spremeniti, čeprav gre danes za nerazumne odločitve. Nemške jedrske elektrarne so bile izjemno kvalitetno narejene in so brezhibno delovale.
"Človeštvo bo skušalo preživeti z življenjskim standardom, na katerega je navajeno. Če ga želi obdržati in dolgoročno ohraniti okolje, bo moralo jedrsko energijo vzeti zelo resno, jo uporabiti in vzpostaviti ustrezne mehanizme financiranja." Škoda je nastala tudi zaradi tega, ker bi nemški jedrski program sicer proizvedel tudi veliko dobrih inženirjev in izvajalskih podjetij, ki bi gradili po vsem svetu, tudi pri nas. Izgubili smo mnoga znanja. To se mi zdi še večja izguba, kot da se nemška industrija zaradi neustrezne energetske politike seli na Kitajsko. Počasi prihaja do streznitve. To se običajno zgodi v času krize. Menjajo se tudi generacije, ki so zrasle z negativnim odnosom do jedrske energije.
Človeštvo bo skušalo preživeti z življenjskim standardom, na katerega je navajeno. Če ga želi obdržati in dolgoročno ohraniti okolje, bo moralo jedrsko energijo vzeti zelo resno, jo uporabiti in vzpostaviti ustrezne mehanizme financiranja. Evropske finančne institucije bodo morale denar nameniti tudi jedrski energiji.
Je torej nemški primer dokaz, da brez jedrske energije ne bo šlo?
Statistični podatki nemških agencij za energijo dokazujejo, da so se obljube o zmanjševanju izpustov CO2 končale z večjo porabo ruskega plina ob zmanjševanju rabe domačega premoga. Povečal pa se je uvoz premoga in proizvodnja električne energije na plin. Podobno se dogaja v Kaliforniji v ZDA.
Velika odvisnost Nemčije od ruskega plina za proizvodnjo elektrike je bila rezultanta velikih nemških investicij v energijo sonca in vetra. Ta kombinacija ni dala toliko elektrike, kot so jo morali nadomestiti z uvozom plina. Kar je posledično povzročilo visoke cene elektrike. Če bi Nemčija v uporabi obdržala vsaj deset od 17 jedrskih elektrarn, bi se izognili uvozu vsega ruskega plina za proizvodnjo elektrike.
"Trenutna uvozna odvisnost Slovenije znaša okoli 15 odstotkov, leta 2022 je bila celo 32-odstotna. To je ogromno. Če ne upoštevamo Luksemburga in majhnih evropskih kneževin, je Slovenija najbolj uvozno odvisna evropska država." V pogovorih, ali je nemška energetska politika vzdržna, sem pogosto opozarjal, da nobena država ni tako bogata, da bi lahko sprejemala neumne odločitve. Slej ali prej bo izgubila. Tudi če ima na voljo izjemno delaven narod, kvalitetno inženirsko znanje in ogromno kapitala. Nemčija absolutno izgublja bitko proti Kitajski, ZDA, tudi Indiji. Z njimi pa izgublja celotna Evropa.
Kako po 42 letih gledate na energetski razvoj Slovenije? Je šel v pravo smer? Bi vi, če bi imeli moč odločanja, naredili kaj drugače?
Energetski razvoj Slovenije je v veliki meri sledil družbenemu razvoju. Delali smo tisto, kar je družba dovoljevala oziroma je bilo v družbi sprejeto. Naša skupina je zgradila pet hidroelektrarn na Spodnji Savi, ob varni in zanesljivi oskrbi smo podaljšali življenjsko dobo NEK. Bi pa Slovenija morala več vložiti v samooskrbo. Tu mislim na preveliko uvozno odvisnost, kjer smo daleč zadaj. S strani politike nekdaj sprejete strategije in resolucije o 20-odstotni uvozni odvisnosti nikakor niso dovolj. Trenutna uvozna odvisnost znaša okoli 15 odstotkov, leta 2022 je bila celo 32-odstotna. To je ogromno. Če ne upoštevamo Luksemburga in majhnih evropskih kneževin, je Slovenija najbolj uvozno odvisna evropska država. Drži pa, da smo majhni, posledično so relativno majhne tudi potrebe po električni energiji.
Zakaj smo bili leta 2022 toliko bolj odvisni od uvoza elektrike?
Dva vzroka sta bila. Po epidemiji covid-19 je naglo oživelo gospodarstvo in povečalo porabo elektrike. Hkrati je bilo ob remontu NEK izjemno sušno leto, kar je poslabšalo hidrologijo. Ne samo pri nas, tudi v alpskih državah in na Balkanu. Cene elektrike so ponorele, Slovenija pa je na račun tega zapravila milijardo evrov. Zato bi morali biti vsaj povprečno samozadostni skozi celo leto. Še vedno pa smo lahko ob določenih urah uvozno odvisni.
Dokler gospodarstvo na Balkanu ne bo vzcvetelo in bodo prisotni viški energije, bomo nekako preživeli. Že ko bo BiH začela s plačevanjem kuponov CO2, bo to za nas pomenilo dražjo elektriko. Zato bi morali z gradnjo drugega bloka jedrske elektrarne začeti bistveno prej oziroma hitreje, kot smo to počeli doslej. Z drugim blokom bi nadomestili uvozni del in zmanjšali izpuste CO2.
Vetra v Sloveniji praktično ni. Ključni problem je, da nimamo konstantnega vetra, ki bi pihal noč in dan skozi določeno časovno obdobje. V Sloveniji imamo relativno stabilno vreme, kadar piha, pa piha premočno. Takrat je treba vetrne turbine zaustaviti, da se ne poškodujejo.
Sami ste se že leta 2005 zavzemali za gradnjo drugega bloka NEK. Zakaj smo se šele po 20 letih zbudili iz sna? Kaj je šlo narobe?
S tem namenom sem zapustil NEK, saj sem že kot operater v NEK spoznal, da Slovenija dolgoročno ne more brez drugega bloka. Že takrat smo začeli izvajati določene študije. Žal mi je, da politika ni spoznala, da imamo v energetiki realen problem.
"V zadnjih desetletjih smo precej razvrednotili distribucijski sistem in mu vzeli veliko sredstev. Lahko ga zanemarjaš dalj časa, ampak potem moraš vložiti toliko več. Za distribucijo proizvodnje elektrike iz sončne energije bo potrebnih bistveno več sredstev." Zanesljivost oskrbe smo sicer uspeli zagotoviti z uvozom, tudi z razvojem podjetja Gen-I za uvoz elektrike. Cenovno konkurenčnost smo zagotovili z dobrim obratovanjem NEK. Nismo pa uspeli nadomestiti velike uvozne odvisnosti, saj je tudi slovensko gospodarstvo povečevalo potrebe po elektriki.
V času izobilja se nihče, niti politika, ne želi ukvarjati s to problematiko. Šele ob zadnjih krizah in bližnjih vojnah je vendarle dozorelo prepričanje, da bo treba poskrbeti za zadostne lastne vire energije. To je pospešilo aktivnosti v tej smeri. Žal mi je, da ne razmišljamo modro takrat, ko imamo vsega dovolj. Redke države in politike znajo razmišljati dolgoročno.
Investicije v energetiko so izjemno visoke, prav tako vzdrževanje? Je slovensko prenosno in distribucijsko omrežje dovolj sodobno in pripravljeno na vse večjo potrošnjo električne energije?
Imamo dober 400-kV visokonapetostni prenosni sistem. Dobro smo mednarodno povezani, seveda obstajajo možnosti izboljšav. Imamo močne povezave z Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško.
Pri distribucijskem sistemu je težava v velikih špicah proizvodnje elektrike iz sončne energije. Povprečno gospodinjstvo iz omrežja jemlje 1 kW elektrike, priključna moč znaša od 15 do 18 kW. Sončna energija hitro proizvede do 10kW elektrike, zato lahko že nekaj sončnih elektrarn v ulici povzroča težave zaradi neustreznega kabla ali transformatorja. Ta del bo treba zagotovo posodobiti.
Na drugi strani bo treba več vložiti v proizvodnjo elektrike iz hidroelektrarn na Srednji Savi in iz jedrske elektrarne. S temi viri bi kompenzirali močne oscilacije v omrežju. Z razpršeno proizvodnjo se tako močno povečuje potreba po zmogljivejših vodnikih in njihovemu vzdrževanju.
V zadnjih desetletjih smo precej razvrednotili ta distribucijski sistem in mu vzeli veliko sredstev. Lahko ga zanemarjaš dalj časa, ampak potem moraš vložiti toliko več. Za distribucijo proizvodnje elektrike iz sončne energije bo potrebnih bistveno več sredstev.
Skozi desetletja smo tako zmanjšali vlaganja v distribucijo, povečale pa so se špice proizvodnje elektrike iz sončnih elektrarn. Te so popolnoma spremenile sliko lokalnega omrežja. Ta del bo zahteval bistveno večja vlaganja.
Kje so razlogi, da se ni dovolj vlagalo v omrežje?
Predvsem miselnost, da imamo relativno zanesljivo oskrbo. Razmišljalo se je preveč kratkoročno. Skozi desetletja smo tako zmanjšali vlaganja v distribucijo, povečale pa so se špice proizvodnje elektrike iz sončnih elektrarn. Te so popolnoma spremenile sliko lokalnega omrežja. Ta del bo zahteval bistveno večja vlaganja.
Kakšna naj bo odporna energetika oziroma energetska mešanica prihodnosti Slovenije? V povezavi s podnebnimi spremembami, učinkovito rabo energije in posledično obsežno elektrifikacijo, ki poganja rast porabe elektrike?
Pridobivanje električne energije iz sonca je absolutno del energetske mešanice prihodnosti. Tako kot je del njene prihodnosti jedrska energija. Sonce je pravzaprav jedrski reaktor. Sončna energija je jedrska energija. Sonce je velikanski jedrski reaktor, kjer poteka fuzija. Jedra se spajajo skupaj in ob tem oddajajo ogromno energije.
"Vetra v Sloveniji praktično ni. Ključni problem je, da nimamo konstantnega vetra, ki bi pihal noč in dan skozi določeno časovno obdobje." Za Slovenijo energetsko mešanico prihodnosti torej sestavljajo obnovljivi viri in jedrska energija. To je prava kombinacija. Zato smo v skupini veliko vlagali v hidroelektrarne na Spodnji Savi, ki je najbolj učinkovita obnovljiva energija.
Na Srednji Savi imamo prostora še za verigo desetih hidroelektrarn. Zaradi kompenzacije s sončnimi elektrarnami bi bilo smiselno zagotoviti pomembne hidro kapacitete za dnevno izravnavo. To so najcenejše in najboljše baterije z največjim izkoristkom. Ta znaša 95 odstotkov, medtem ko imajo vse druge baterije od 50 do 60-odstoten izkoristek. To so dolgoročno smiselne investicije za Slovenijo.
Tudi vetrna energija?
Vetra v Sloveniji praktično ni. Ključni problem je, da nimamo konstantnega vetra, ki bi pihal noč in dan skozi določeno časovno obdobje. Drugače je na primer na severu Avstrije ali na Severnem morju. Že zgodovina nam govori, da so imeli nekoč na Nizozemskem mline na veter, v Sloveniji pa vodne mline. V Sloveniji imamo relativno stabilno vreme, kadar piha, pa piha premočno. Takrat je treba vetrne turbine zaustaviti, da se ne poškodujejo.
Slovenija nima vetrne perspektive. Hrvaška ima bistveno boljše pogoje, pa z velikimi finančnimi vložki komajda doseže nekaj odstotkov proizvodnje elektrike.
Kaj svetujete vašim naslednikom pri načrtovanju JEK2, da ne bodo načrti tudi tokrat padli v vodo?
Težko je ljudem svetovati v času izobilja. Težko jim je dopovedovati, kako naj se obnašajo, ker bodo prišli krizni časi. Mlajšim naslednikom svetujem trezen razmislek, da dvakrat prespijo svoje odločitve, da ne reagirajo prehitro, a tudi ne prepočasi, da razmišljajo daleč naprej.
Zaradi pridobljenega znanja obstoječe jedrske elektrarne in 40 let obratovalnih izkušenj imamo izhodišče bistveno boljše kot pred 50 leti. Je pa res, da je za uspešen referendum o tako zahtevni temi potreben odločen pristop tako politike kot medijev in njihovo razumevanje, da je drugi blok pomemben del rešitve.
"Ni izključeno, da se v tako majhni državi, kot je v Slovenija, v referendumsko kampanjo zelo močno vključijo tudi tuje organizacije z določenim interesom in referendum spremenijo v mednarodnopolitično dejanje z resnimi posledicami." Po moji oceni so zadnje krize pri ljudeh povečale občutek, kako temeljnega pomena je dostopnost energije. Verjamem, da bo referendum uspešen in bomo odločneje zakorakali v izgradnjo drugega bloka.
Tuje organizacije so zaradi interesov kapitala ali političnih interesov držav izvoznic plina in nafte vplivale na razna okoljevarstvena gibanja, kot je npr. Greenpeace in njemu podobni. Financirale so jih za iskanje problemov jedrske energije in širjenje protijedrske propagande.
Ali je odločitev za izvedbo referenduma o gradnji JEK2 pravilna? Ne gre v času vse večjega populizma za preveč tvegano potezo, kjer morda stroka ne bo odigrala glavne vloge? Kaj bo pomembno izpostaviti v referendumski kampanji?
Seveda gre za tvegano potezo. Javnomnenjska pričakovanja so zelo naklonjena soočenjem, kjer nastopata zagovornik in nasprotnik jedrske energije. To ni enakovredno. Ne more nekdo, ki se občasno teoretično ukvarja z energetiko in jedrsko energijo, ideološko kontrirati strokovnjaku z več desetletnimi izkušnjami na jedrskem področju. Tu je vloga medijev zelo velika, zavedati se morate posledic. Vzpostaviti je treba primerno ravnovesje.
Ni izključeno, da se v tako majhni državi, kot je v Slovenija, v referendumsko kampanjo zelo močno vključijo tudi tuje organizacije z določenim interesom in referendum spremenijo v mednarodnopolitično dejanje z resnimi posledicami.
Moje mnenje je, da se takšna vprašanja ne rešujejo na referendumu. To mora biti strokovno vprašanje izvoljenih, torej vlade in parlamenta. Resne države, kot so Belgija, Švedska, Nizozemska, ključne študije analizirajo na vladnem nivoju. Predvsem pa tudi parlamenti naročajo različne študije in gledajo dolgoročno.
V Sloveniji manjka strateškega in dolgoročnega načrtovanja. Zagovarjam, da se morajo odgovorni ljudje na ustreznih položajih primerno odločati. Nas ni nobena politika vodila do tega, da podaljšamo življenjsko dobo NEK. To smo se odločili sami na podlagi strokovnih dognanj.
Politiki poudarjajo, da referendum še ni bianco menica za začetek gradnje? Kaj se bo zgodilo, če posvetovalni referendum ne uspe?
Menim, da se kaj takšnega ne bo zgodilo. Prepričan sem, da je slovenski narod dovolj realističen, da se zaveda, da energijo potrebuje doma, v šoli, v gospodarstvu …
"V Sloveniji manjka strateškega in dolgoročnega načrtovanja. Zagovarjam, da se morajo odgovorni ljudje na ustreznih položajih primerno odločati. Nas ni nobena politika vodila do tega, da podaljšamo življenjsko dobo NEK. To smo se odločili sami na podlagi strokovnih dognanj." Glede na javnomnenjske raziskave ljudje razmišljajo precej trezno in pragmatično. Pozitiven izid bi pomenil pospešitev aktivnosti za izgradnjo drugega bloka, ki jih bo treba skrbno voditi v izogib nepotrebnim podražitvam in izgubam časa. Tega smo zagotovo sposobni.
Je skorajšnja odločitev, da se sočasno ne bo gradilo dveh blokov jedrske elektrarne hkrati za vas sprejemljiva? Je racionalna? TEŠ se bo kmalu zaprl, potrebe bodo vse večje, NEK pa se bo tudi nekoč zaprla.
Realnost je en blok, ki ima po svetu že referenco. NEK smo podaljšali obratovalno dovoljenje do leta 2043, lahko ga bomo kasneje še za dodatnih 20 let. Dolgoročno moramo kombinirati obnovljive vire in jedrsko energijo.