Maj 1996: "Prvi papežev obisk v Sloveniji nam je vlil upanje in pogum"

Od 17. do 19. maja 1996 je na obisk v Slovenijo prvič prišel takratni papež Janez Pavel II. "Vesel sem, ko prvič prihajam v vašo domovino, to deželo, posejano z zvoniki, cerkvami in kapelicami, ki pričajo o globokih krščanskih koreninah vašega ljudstva," je dejal, ko je stopil na slovensko zemljo. Potem ko je Vatikan med prvimi priznal samostojno Slovenijo, je bil ta obisk znak posebne papeževe naklonjenosti naši državi. Papež je izrazil svoje veselje, da je "v neodvisni Sloveniji, ob zori novega in obetavnega obdobja njene zgodovine". Prav na današnji dan pred 20 leti, ko je praznoval svoj 76. rojstni dan, se je srečal z mladimi v Postojni. Takrat je tudi izrekel besede, ki so najbolj ostale v spominu: "Papež 'ma vas rad!"

Duša in motor organizacije papeževega obiska v Postojni je bil Primož Krečič, doktor teologije, večletni duhovni vodja (spiritual) ljubljanskega bogoslovja, danes pa koprski stolni župnik. O takratnem dogodku govori s posebnim žarom in navdušenjem.

Kako je prišlo do obiska? Kdo je papeža povabil?
Vabil je bilo več – z državne in cerkvene strani. Stvar je dozorela in papežu se je zdelo primerno, da obišče Slovenijo. Vatikan je bil med prvimi, ki so priznali Slovenijo.

Vatikanska diplomacija in še posebej papež Janez Pavel II. sta si prizadevala, da bi vzhodnoevropske države vključili v Evropo, da bi to umetno delitev, ki je bila v Evropi, odpravili. Da bi Evropa zaživela v demokraciji. In da bi, kot se je sam izrazil, Evropa zadihala z obema deloma pljuč – vzhodnim in zahodnim. Z različnostjo, ki plemeniti duha.

Pet let po osamosvojitvi  je bil primeren čas za ta obisk. Zanj smo izvedeli pravočasno, imeli smo dovolj časa za pripravo, da je lahko obisk tudi dosegel svoj namen.

Kakšni spomini ostajajo na čas priprav?
Izziv je bil velik, a tudi težak. Prvič smo skupaj z državo pripravljali tak dogodek, zato smo spoznali veliko ljudi. Srečanja so bila zanimiva, lepa, včasih tudi trda, a na koncu se je dobro izšlo. Zdi se mi velika pridobitev, da je družba spoznala, da kristjani nismo bavbav.

Kaj se je bilo treba dogovoriti z državo?
To ni bil le obisk kakšne cerkve ali škofov ali vljudnostni obisk v Ljubljani. Papež se je srečal z različnimi ljudmi, predvsem pa so bila v ospredju velika srečanja v Stožicah, Mariboru in Postojni, ki je postala nekakšen višek tega obiska. Papež se ga je tudi velikokrat spominjal. Sam sem slišal iz njegovih ust: "Nepozabna Postojna!" To je večkrat poudaril.

Lahko izpostavite kakšno anekdoto iz časa priprav?
Organizacija je bila zelo temeljita – tudi z vidika varnosti, treba je bilo pripraviti prireditvene prostore, povabiti ljudi, uskladiti program. S pripravo tega dogodka v Postojni sem dihal približno eno leto.

Spomnim se dneva, ko smo imeli vajo, bilo je v sredo pred srečanjem. S policisti smo ugibali, ali bo deževalo ali ne. Toda v času vaje je okrog in okrog nas deževalo, nad prireditvenim prostorom pa ne. Začutili smo neko sporočilo.

Po dogodku smo se zbrali z varnostniki, policisti, gasilci, šli smo tudi balinat. Sicer so nas pošteno premagali, toda srečanja so bila lepa, pokazali smo si človeško naklonjenost. Za vzdušje v družbi je bila to velika stvar, ki je dala pečat upanja, življenja, dialoga.

"Po dogodku smo se zbrali z varnostniki, policisti, gasilci, šli smo tudi balinat. Sicer so nas pošteno premagali, toda srečanja so bila lepa, pokazali smo si človeško naklonjenost. Za vzdušje v družbi je bila to velika stvar, ki je dala pečat upanja, življenja, dialoga." Foto: Bojan Puhek

Je potem v soboto potekalo vse gladko?
Imeli smo manjši spodrsljaj v protokolu. Zaradi tega je nastal prazen prostor, a prav v tistem "vakuumu" – ki pa je bil čustveno zelo nabit – je papež sam izoblikoval besede: "Papež 'ma vas rad!" Poznal je slovanske jezike in spravil te besede skupaj, ki bodo ostale dolgo zapisane v srcih ljudi. 

Druga taka posebnost Postojne je bila Mežkova pesem Jeruzalem. Začela se je malo pred tem, ko je prišel papež na prireditveni prostor. Morali smo jo prekiniti na sredi in začeti predvideni program. Toda zaradi "napake" smo pridobili možnost, da jo spet umestimo v program. Ko je papež odgovarjal na vprašanja mladih, smo šli do režije, televizije in pevcev, da smo lahko znova slišali to pesem. Takrat je prišlo še posebej do izraza mahanje z rumeno-belimi rutkami, s katerim smo mladi izrazili svojo naklonjenost papežu in njegovemu sporočilu.

Vsekakor je bil papežev obisk leta 1996 velik dogodek upanja in povezave, ki bi tudi današnjim generacijam zelo koristil. Velikokrat smo črnogledi. V Postojni je bila odprtost, mladost, vse tisto, kar so mladi nosili v sebi in izrazili na svoj način. Na srečanju je bilo tudi veliko  mladih, ki niso hodili v cerkev. Zajelo jih je to razpoloženje. Ni čudno, da je papež začutil, da je sprejet.

Koliko je bilo udeležencev?
Težko bi rekel. Načrtovali smo 48 tisoč udeležencev. Ocene so različne, med deset in petnajst tisoč več.

Bilo pa je vse dobro urejeno, kot tudi v Stožicah in Mariboru. A v Postojni je bilo še posebno občutje, ker smo voščili papežu za rojstni dan. Veliko domačih, pomenljivih, simboličnih elementov je ustvarilo to razpoloženje.

"V času pod fašizmom so narod ohranjali zlasti Cerkev in kultura, cerkveno zborovsko in ljudsko petje. Papežu in svetu smo hoteli to povedati." Foto: Bojan Puhek

Kdo vse je sodeloval pri dogodku?
Veliko skupin mladih je sodelovalo. Dejansko je bila zorganizirana mladinska pastorala iz vse države. Na srečanje so prišli tudi mladi, ki so bili dopoldne v Stožicah. Štajerci so šli potem drugi dan še na srečanje v Maribor.

Marijino delo je sodelovalo pri koreografiji, tudi druga gibanja so bila zelo dejavna. Vključili so se pevci iz glasbene estrade. S pevskimi zbori, ki smo jih zbrali po vsej Primorski, smo želeli izraziti svojo hvaležnost za njegova prizadevanja za našo državno samostojnost. V času pod fašizmom so narod ohranjali zlasti Cerkev in kultura, cerkveno zborovsko in ljudsko petje. Papežu in svetu smo hoteli to povedati. Na srečanju v Postojni je pelo okrog dva tisoč pevcev mešanih zborov ter skoraj tisoč petsto pevcev iz otroških in mladinskih zborov. Zelo veličastno je bilo.

Nekateri so se nam malo posmehovali, češ da bi raje izbrali dva dobra zbora, da bi tako naredili dober vtis. Vendar se nam je zdelo pomembneje, da smo pokazali svojo zgodovino in svoje srce.

Križ, ki je bil na prizorišču srečanja s papežem v Postojni in danes stoji ob avtocestnem izvozu pri Postojni, še vedno spominja na dogodek, na katerem se je zbralo več kot 60 tisoč mladih. Foto: Bojan Puhek

Kako je obisk potem odzvanjal? Kaj je pustil Sloveniji?
Mislim, da je eno bistvenih sporočil, ki jih je prvi papežev obisk dal, to, da je vera del življenja in prinaša upanje. To je bilo pomembno po toliko desetletjih negativnega pristopa do vere v javnosti in do vsega, kar je z njo povezano.

Sveti oče je izpostavil zlasti vero kot osebni odnos zaupanja in prijateljstva z Bogom ter z ljudmi. To je storil papež s svojo karizmo, čeprav sem prepričan, da je bil ta dogodek izmoljen in podarjen po toliko žrtvah, ki so jih ljudje prenesli v preteklih letih. Zato se je tudi ta izkušnja globoko zapisala v srca ljudi.

Pomembno je tudi, da smo se v družbi nekako znebili strahu, ki je bil povezan s prejšnjo diktaturo. Če smo bili v demokraciji, smo morali zaživeti bolj svobodno. Papež je spregovoril prav o svobodi. Seveda ne tisti, ki bi bila svoboda za razpuščenost in neodgovornost, ampak o svobodi, po kateri se odločimo za odnose in stvari, ki so vredne.

Jasno je povedal, da je vir te svobode Kristus – kot oseba, ki nagovarja vsakega človeka. Papež je zelo poudaril, da se mora vsaka generacija znova odločiti zanj. Mlade je spodbudil, da bi v svoji veri stopili iz praznega tradicionalizma in se odločili za osebno vero. Navade so sicer dobre, a jim je treba dati novo utelešenje in življenje. To je še eno sporočilo – tudi za danes.

"Pomembno je tudi, da smo se v družbi nekako znebili strahu, ki je bil povezan s prejšnjo diktaturo." Foto: Bojan Puhek

Kako se je pastorala mladih v slovenski Cerkvi od takrat do danes spremenila?
Mladi so se spremenili. Generacije, ki so bile pod diktaturo, pa so tudi doživele slovensko pomlad. Roko na srce, nekdanji člani mladinskih skupin so bili zelo dejavni pri uresničenju slovenske pomladi.

V naslednjih letih so generacije vedno bolj drsele v potrošništvo z umetnim rajem na zemlji. Na različne načine se danes rešujemo teh ran, težko jih je rešiti, ker zahtevajo napor, disciplino in cilje ter podporo širše skupnosti.

Kako se Cerkev odziva na to?
Zelo različno. Ikona tega je vsekakor papež Frančišek, ki nas daleč prehiteva s svojo močno duhovno bližino sodobnemu človeku. Neprestano ponavlja, da mladi potrebujejo več pozornosti, vidi jih kot uboge in postavljene na rob družbe. Potrošniška industrija jih potrebuje zato, da jih dobro izkoristi, ker so neizkušeni in pustijo, da se manipulira z njimi. Ne potrudi se, da bi jih ovrednotila in jim pomagala pri uveljavljanju v družbi.

Mislim, da bi morala prav Cerkev pripraviti prostor, kjer bi bili mladi sprejeti in ovrednoteni v svojem dostojanstvu. Pomagati bi jim morala pri vključevanju v družbo, spodbujati odpiranje novih delovnih mest in jih odpirati za življenje, da bi se odgovorno odločili za družino ter prinašali novo upanje. Danes je prevladujoča drža mladih črnogledost, ki se kompenzira z različnimi stvarmi. Pesimizem ter beg v droge in v tujino kažeta na nemoč, da mladih ne znamo ovrednotiti in jih vključiti v proces sobivanja.

"Zavedati se moramo, da so svetniki zgledi človeškosti in izpolnjenega življenja, vrhunec duha v narodu. V času, ko je med nami veliko teme in zla, sijejo z dobrim in milostjo." Foto: Bojan Puhek

Mnoge države ne dočakajo niti enega papeževega obiska. Kako to, da je papež v Slovenijo že leta 1999 prišel znova?
Drugi papežev obisk je bil povezan z Antonom Martinom Slomškom in njegovo beatifikacijo. Mariborska nadškofija si je tega zelo želela. Tudi za našo samobitnost je bilo zelo pomembno. Narod potrebuje svetnike kot nebeške priprošnjike, pa tudi kot vzornike. Malokdo tako povzame slovensko dušo in duhovnost kot prav Slomšek.

Tu vidim velik papežev uvid, čeprav je bil že zelo bolan in utrujen. Ljudje so se množično odzvali na ta dogodek. Slomšek je res postal naš svetnik, tudi s pomočjo papeževe prisotnosti.

Zavedati se moramo, da so svetniki zgledi človeškosti in izpolnjenega življenja, vrhunec duha v narodu. V času, ko je med nami veliko teme in zla, sijejo z dobrim in milostjo.

Si lahko kmalu obetamo še kakšen papežev obisk?
Ne vem. Znano mi je, da sta tako država kot Cerkev na Slovenskem izrazili željo po tem obisku. Nisem pa zasledil, da bi se začelo kaj konkretnega pripravljati. Obisk bi bil vsekakor dobrodošel. Papež Frančišek bi nam imel veliko povedati.