Aktivno državljanstvo
Sobota, 27. 1. 2024, 22.27
1 mesec, 2 tedna
Aktivno državljanstvo
Liam Boyle o sprejemanju medijskega zakona: Vzemite si čas
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,02
"Avtonomija uredništev je jedro vsega, kar počnemo. Na Irskem jo dojemamo kot samoumevno, vsi jo postavljamo v središče. In ne samo mediji, tudi politiki, regulatorji, različne vpletene agencije," je ob robu posveta o dobrih praksah evropske medijske zakonodaje v intervjuju za Siol.net opozoril mednarodni medijski strokovnjak Liam Boyle. Opozarja, da gre pri sprejemanju medijskega zakona za dolgotrajen proces, v katerega mora biti vključenih čim več deležnikov.
Ministrstvo za kulturo je sredi lanskega decembra v javno razpravo poslalo predlog novega medijskega zakona, ki naj bi po več kot dvajsetih letih posodobil medijsko zakonodajo v Sloveniji. Predloge, pripombe in mnenja lahko zainteresirana javnost do konca januarja pošlje na ministrstvo, nato naj bi sledila obravnava prejetih pripomb in predlogov. Zakon naj bi po rednem postopku v državni zbor prišel enkrat poleti, načrtujejo na ministrstvu. V ponedeljek je na ministrstvu za kulturo v Ljubljani potekal posvet o medijih z naslovom “Zakon o medijih: prihodnost in predstavitev dobrih praks iz tujine”, kjer so sodelovali priznani mednarodni strokovnjaki.
Na Irskem so nov medijski zakon sprejeli pred letom dni. O izzivih sprejemanja zakona, pritiskih na medijsko regulacijo, posledicah na družbo in medije, financiranju medijev, vplivu velikih medijskih akterjev in še marsičem smo se pogovarjali z Liamom Boyleom, predstavnikom irskega regulatornega organa za medije Coimisiún na Meán.
Gospod Boyle, kakšen je bil časovni potek sprejemanja in implementacije novega irskega medijskega zakona, vključno s trajanjem javnega posvetovanja in morebitnimi spremembami?
Razvoj in implementacija je od posodobljene direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah do njenega prenosa v irsko zakonodajo trajala okoli tri do štiri leta. Imeli smo precej dela. Nekoliko smo zaostajali s pogoji regulacije vsebin na zahtevo in spletnih vsebin. Javno obravnavo je vodila vlada, ker je novo medijsko zakonodajo predlagala vlada. Potekala je na različne načine. Parlament ima pristojne odbore, ki posebej obravnavajo področja in vabijo govornike, da prispevajo k različnim osnutkom zakona. Tako je zakon šel skozi parlamentarno proceduro in je bil na vsaki stopnji pod drobnogledom politikov, ki so postavljali vprašanja strokovnjakom, vključno z nami. Proces je bil od začetka do konca precej celovit.
Lahko izpostavite ključna poglavja ali dele irskega medijskega zakona in svetujete, katerim vidikom bi morali v slovenskem kontekstu posvetiti posebno pozornost?
Vsi vidiki in poglavja obstoječega zakona so bili večinoma ohranjeni. To je pomembno poudariti, saj iz obstoječe zakonodaje ni bilo veliko odvzetega, temveč dodanega. V smislu javnih medijev je na primer precej pomemben dodatek v smislu poudarka vsebin splošnega interesa, za katerega bomo v naslednjih nekaj letih razvili kodekse in pravila. Seveda se bodo ta nanašala na vse sodobne načine spremljanja vsebin javnih medijskih organizacij, od aplikacij za pametne televizije do satelitskih ponudnikov storitev. Gre za precej pomembno določilo, ki sicer ni obvezno za vse države članice EU, a se je naša vlada odločila za prenos v zakon. Največji dodatek k sami zakonodaji je bila vključitev spletne varnosti. To je bila največja sprememba, saj smo prešli od zelo ozke regulacije, ki je zajemala le linearno televizijo in radio, k regulaciji vsebin na zahtevo in spletne medije.
So bile po implementaciji novega medijskega zakona kakšne nepričakovane posledice – pozitivne ali negativne?
Ena od večjih nepričakovanih posledic je bila ta, da se je vlada odločila za širitev področja delovanja irskega regulatorja in nam s tem naložila več dela. Dodeljenih nam je bilo več področij, ki jih zahteva regulacija na evropski ravni. Tu mislim na zakon o digitalnih storitvah, izbrani smo bili za koordinatorja digitalnih storitev, nadzor terorističnih vsebin na spletu. Vsa ta nova področja, ki zahtevajo regulacijo, so nam bila dodeljena. Mislili smo, da bomo postali veliki, zdaj pa postajamo zelo veliki. To sprejemamo tako kot izziv kot tudi priložnost.
Je bila opazna sprememba v obnašanju medijskih subjektov kot odziv na novi zakon?
Rekel bi, da so se ti večinoma zavedali, da bodo z novim zakonom prišle tudi spremembe. Menim, da nekateri naši bolj izkušeni deležniki zdaj vidijo sebe kot del širšega bazena. Veliki subjekti so nekakšni veliki igralci, ki so se začeli zavedati, da moramo regulirati tudi velika tehnološka podjetja. Zato v našem odnosu niso več tako vplivni, kot so morda mislili, da bodo ostali. Morda je zdaj prisotnega malo več zavedanja, da se počutijo, kot da trenutno niso najpomembnejši igralci.
Ali obstajajo primeri, kjer je novi zakon o medijih neposredno vplival na večjo medijsko zgodbo?
Bilo jih je nekaj, čeprav trenutno še nimamo sprejetih kodeksov in pravil. Smo pa že imeli kar nekaj razprav z deležniki. Nedavno je odmevalo nekaj medijskih zgodb, ko so se na spletu delile zelo šokantne vsebine. V izbruhu nemirov v Dublinu so ljudje na spletnih platformah na primer pozivali ljudi k udeležbi in k zažiganju objektov. Vzpostavili smo dialog in sodelovanje z vsemi velikimi platformami, da je bila sporna vsebina umaknjena z njihovih omrežij. To smo se uspeli z njimi dogovoriti brez uradnih kodeksov in pravil. Dogovor je temeljil zgolj na našem odnosu, ki smo ga z deležniki uspeli vzpostaviti v zadnjih letih. Velike medijske platforme torej že sodelujejo z nami, čeprav formalni postopki sodelovanja še niso bili vzpostavljeni.
Kako irski model naslavlja financiranje medijev, zlasti v smislu državne pomoči in sofinanciranja vsebin?
Imamo uveljavljen medijski sklad, ki se imenuje sistem financiranja radiodifuzije. Ta prejema sedem odstotkov licenčnine. Podobno kot danski model, vendar se sredstva sklada ne smejo koristiti za vsebine novic in aktualne zadeve. Torej, koristi se lahko za vse, razen za novice in aktualne zadeve. Sistem temelji na odprtem razpisu, nanj pa se lahko prijavi vsako registrirano medijsko podjetje, ki oddaja vsebine. Morda ne bo uspešno v vsakem krogu financiranja, saj je konkurenca velika. Je pa vsako leto razpisanih več krogov financiranja. Nekateri krogi so povsem odprti, nekateri ciljajo na konkretne vsebine. Tako smo imeli nedavno objavljen razpis za vsebine, povezane s podnebnimi spremembami, in posebne razpise kot odziv na epidemijo covid-19. Ne samo razpise s covid-19 vsebino, ampak posebne razpise, ki so bili namenjeni pomoči glasbeni industriji, saj jo je epidemija močno prizadela. Sklad se je sposoben hitro prilagoditi, obstajajo načrti za razširitev tega sklada v veliko širši medijski sklad za financiranje različnih shem. Tako načrtujemo sheme za poročanje o lokalnih demokracijah in postopkih na sodiščih.
Vse to mora seveda skozi postopek državne pomoči na ravni Evropske komisije. Na odobritev komisije še vedno čakajo nekatere starejše sheme pomoči, tako da prihaja do zamud pri financiranju medijev. Čakamo namreč, da se komisija oglasi glede številnih shem, ki še čakajo odobritev državne pomoči. Je zapleteno, implementacija teh shem lahko zaradi tega nivoja državne pomoči traja dlje.
Kaj pa tiskani mediji? V Sloveniji se ti soočajo z velikimi izzivi: naklade padajo, distribucija je vse dražja, oglaševalci se umikajo ... Kako je to rešeno na Irskem?
Naš organ zgodovinsko gledano ne regulira tiska ali tiskanih medijev, reguliramo samo medije v radiodifuziji. Na Irskem sicer obstaja svet za tiskane medije, ki je njihov regulator. Mi tega ne počnemo, vendar bodo morda v prihodnosti vendarle deležni denarne pomoči. Te sheme namreč še čakajo na odobritev državne pomoči. Bilo pa je narejenih nekaj potez s strani vlade, ki je časopisom zmanjšala stopnjo DDV. Obstajajo pritiski za nekakšno reformo tiskanih medijev. Ključno vprašanje za časopise na Irskem je namreč zakon o dezinformacijah. Menim, da bi reforma precej pomagala industriji tiskanih medijev.
V kontekstu irske medijske krajine – kako je avtonomija uredništev zagotovljena z zakonodajo?
Iskreno povedano, je avtonomija uredništev jedro vsega, kar počnemo. Na Irskem jo dojemamo kot samoumevno, vsi jo postavljamo v središče. In ne samo mediji, tudi politiki, regulatorji, različne vpletene agencije ... Novinarska neodvisnost je zagotovljena v mehanizmih zakonodaje. Obstajajo različni nivoji upravljanja, ki zagotavljajo, da se neodvisnost ohranja in da ni poseganj v vsebine, ki gredo v javnost. Naše nenapisano pravilo je, da bi ogrožanje novinarske neodvisnosti pomenilo najslabše, kar se nam lahko zgodi. Tako ta ostaja naša prioriteta, precej visoko kotiramo tudi na lestvici indeksa svobode medijev, tik pod skandinavskimi državami. Mislim, da smo bili lani tretji ali četrti na svetu. Svoboda medijev nam je izjemno pomembna, kot tudi zaščita irskih novinarjev in novinarjev po vsem svetu. Trenutno nas precej skrbi položaj vseh novinarjev v Gazi in Ukrajini.
Kako doseči, da bodo mediji delovali v interesu javnosti, ne v interesu politike ali kapitala?
Dobro vprašanje. Mislim, da mora obstajati volja, da si država nastavi ogledalo. Mediji morajo biti kritični, ne prestrašeni pri zastavljanju vprašanj. Vlade morajo pozivati k odgovornosti. Ključno je, da vlado in javne institucije pozivajo k odgovornosti v imenu državljanov.
Kako se irski medijski zakon spopada z modernimi izzivi, kot je širjenje dezinformacij, lažnih novic, sovražnega govora in vloge umetne inteligence pri ustvarjanju vsebine?
Ta problematika v sami zakonodaji ni povsem rešena. Regulator jo ločeno obravnava v skladu z zakonom o digitalnih storitvah, saj dezinformacije niso vključene v direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah. Obravnavamo jo prek različnih mehanizmov, vendar to v medijski zakonodaji ni izrecno izpostavljeno.
Kako je Irska uravnotežila potrebo po medijski svobodi z regulacijo potencialno škodljive vsebine?
Tudi tu gre za še vedno odprto razpravo, tega vprašanja še nismo dokončno rešili. Gre za stalni boj za svobodo govora. Mislim, da so bili nedavni nemiri v našem glavnem mestu dober primer tega, da ljudje očitno razumejo, da imajo pravico do mirnega protesta, kjerkoli in kadarkoli. Toda ko protesti postanejo nasilni ali se nezakonito nasilje v živo prenaša na različnih platformah, je meja prekoračena. Problematiko nato obravnavamo z različnimi mehanizmi in zahtevamo umik vsebin.
Ali so bili, glede na prisotnost mnogih multinacionalnih digitalnih podjetij na Irskem, kakšni znatni pritiski ali vplivi na medijsko regulacijo s strani teh entitet?
Veliko več pritiskov na Irsko kot regulatorja prihaja s strani evropske ravni kot kogarkoli drugega, na primer multinacionalk. Pogosto omenjamo Splošno uredbo EU o varstvu podatkov (GDPR) in našo lastno komisijo za varstvo podatkov, ki mora regulirati te entitete. Multinacionalke so približno štiri ali pet let pred nami, glede na to, da je GDPR v veljavo stopil šele leta 2018. Zanimivo je ta pojav opazovati skozi čas. Delovanje Evropskega odbora za varstvo podatkov je drugačno od delovanja Evropske komisije, to skrbno spremljamo. Zagotoviti moramo dober servis irskim državljanom ter zdravo in uspešno medijsko krajino na Irskem. Kot evropski regulator se dobro zavedamo svoje odgovornosti tudi do drugih državljanov EU, ki redno uporabljajo platforme digitalnih velikanov. Pritiska je veliko.
In kako so se digitalne platforme in družbena omrežja prilagodila, da bi se skladala z irsko medijsko zakonodajo?
O tem je še prezgodaj govoriti. Še vedno se z njimi pogovarjamo o naših osnutkih kodeksov, vključeni so v razpravo, z njimi smo tako že nekaj časa v stikih. V njihovem interesu je torej odprto sodelovanje z nami, prav tako je v našem interesu biti odprti do njih in razvijati kodekse in pravila, ki so izvedljiva. Ni smiselno ustvariti dolgega seznama nalog, ki jih ne moremo uresničiti. Za reševanje problemov, povezanih z umetno inteligenco ali algoritmi, potrebujemo delujoče rešitve. To lahko dosežemo le, če vemo, da ta podjetja to zmorejo. Z njimi vodimo zelo odprto razpravo, prav tako oni z nami. Upamo, da bomo takšno sodelovanje nadaljevali.
Mineva leto dni od uveljavitve medijskega zakona na Irskem, kakšne spremembe ali izboljšave bi predlagali na podlagi vaših izkušenj?
Potrebujemo čas, da ugotovimo, kaj deluje in kaj ne. Obstajajo vidiki starejšega dela zakonodaje, ki smo jih preprosto prenesli, a bi jih želeli videti spremenjene. Zlasti glede javnih medijskih storitev, mehanizma financiranja, načina spremljanja izvajanja zakona. Toda to zahteva svoj čas, naslednjih nekaj let.
Ob upoštevanju izkušenj Irske, kakšen nasvet bi dali drugim državam, kot je Slovenija, ki se lotevajo reforme medijske zakonodaje?
Nadaljujte s tem, kar počnete danes. Ponedeljkova javna razprava o predstavitvi stanja evropskega medijskega sektorja, ki jo je organiziralo ministrstvo za kulturo, je dober primer odprte razprave. Različni strokovnjaki lahko predstavijo svoja mnenja: ni pravega odgovora, ni prave poti. Tisto, kar se lahko naučite od dobrih praks iz tujine morda pri vas ne bo delovalo. Vzemite si čas, bodite potrpežljivi, ne prehitevajte. Če boste izbrali pristop, ki temelji na posvetovanjih, ne na predpisanih pravilih, bo lažje implementirati kodekse in pravila. Ugotovili boste, da bodo subjekti, ki jih regulirate, bolj vključeni v proces. Imeli bodo namreč občutek, da so ga sooblikovali. Ne bodo dobili občutka, da regulator samo izdaja kazni in da ni razprave o pripombah.
Ponavljam, vzemite si čas za oblikovanje zakona, če vam čas dopušča. Vem, da to vzame več časa, kot bi si želeli, a za to obstajajo utemeljeni razlogi. Na podobne dogodke vabite čim več različnih strokovnjakov. Vsi bodo z veseljem delili svoje izkušnje z vami, saj se pri tem tudi sami učijo. Nadaljujte s tem pristopom.
Predlog novega medijskega zakona si v celoti lahko preberete tukaj, komentarje pa v javni razpravi do 31. januarja lahko oddate na portalu e-demokracija.
