Leta 1991 na pravi strani zgodovine, danes v zaporu

-  Bil je generalni direktor enega od najpomembnejših domačih finančnih holdingov.

Istrabenz je bil lastnik združene Droge Kolinske, pomembnega dela turizma na Obali, hitro rastoče energetske divizije in velikih paketov delnic v različnih slovenskih podjetij. Na ravni skupine, ki je imela v lasti 75 podjetij, je leta 2007 ustvaril skoraj 80 milijonov evrov denarnega toka (EBITDA).

-  Imel je ključno vlogo v tako imenovanem drugem valu slovenske privatizacije.

Janez Janša mu je leta 2005 pod mizo prodal delež v Mercatorju, ki ga je zelo dobro unovčil. Bil je eden od peščice direktorjev, ki so obvladovali Slovenijo, d. d. Za razliko od preostalih menedžerjev, ki so bili v političnem smislu bližje levici, mu je politika krila hrbet. Bavčarja se Janšev kadrovski cunami ni dotaknil. V nadzornem svetu Istrabenza je recimo sedel njegov dolgoletni prijatelj Bojan Korsika, s katerim se je do danes razšel, in generalni sekretar Janševe vlade Božo Predalič. 

Janez Janša je leta 2005 Igorju Bavčarju pod mizo prodal delež v Mercatorju, ki ga je zelo dobro unovčil. Bil je eden od peščice direktorjev, ki so obvladovali Slovenijo, d. d. Foto: Bojan Puhek

-  Izbral se je za lastnika Istrabenza.

Menedžerski odkup, ki ga je pripravljal od prodaje naftnih derivatov leta 2004 avstrijskemu OMV, je šel po njegovih načrtih. Le vprašanje časa je bilo, kdaj bo tudi uradni lastnik večine delnic. Prvih 25 odstotkov Istrabenza je že obvladoval prek družbe Maksima Holdinga, ki je iz rok NLB v letih pred tem neopazno spolzela k Bavčarju. Drugih 25 odstotkov Istrabenza si je "rezerviral" s sporazumom, ki ga je imel s Stanetom Valantom. Poleti 2007 je razčistil tudi vse spore z Boškom Šrotom, ki je za Bavčarja hranil prej omenjenih sedem odstotkov delnic Istrabenza.

-  V javnosti je veljal za osebo z ugledom in potencialno velikim političnim kapitalom. 

Bil je osamosvojitelj. V intervjujih je rad ocenjeval stanje v državi in opozarjal, kaj gre po njegovem narobe. Kot nekdanji pretendent za prestol Drnovškove LDS, ustanovitelj Slovenske demokratične zveze in Janšev dober prijatelj je uspešno krmaril med levico in desnico.

Še pomembneje, Bavčar je vedel za vse skrivnosti tranzicije: od trgovine z orožjem do finančnih poslov. V času osamosvajanja je bil minister za notranje zadeve, pozneje pa nadzornik frankfurtske LHB, ki je odšla v likvidacijo, z njo pa v neznano tudi vsi podatki o poslih njenega prvega moža Borisa Zakrajška.

Bavčar kot predsednik odbora za varstvo človekovih pravic na zborovanju v podporo četverici na današnjem Kongresnem trgu 21. junija 1988. Ob njem so bili v odboru še Bojan Korsika, Igor Omerza, Alenka Puhar, Gregor Tomc, Spomenka Hribar, Lojze Peterle, Dušan Keber, Slavoj Žižek, Matevž Krivic, Anton Stres in drugi. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije. Foto: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Odnesla ga je megalomanija

Bavčar je imel v času posla, zaradi katerega se že leta vleče po sodiščih, v rokah vse. Kmalu zatem je vse tudi zapravil, za kar sta v pretežni meri kriva dva razloga: serija njegovih napačnih poslovnih odločitev in izbruh svetovne finančne krize, ki je dokončno sesula delniške tečaje v Sloveniji.

Kaj je "odneslo" Igorja Bavčarja? Najprej megalomanija.

Na neki točki se je Bavčar odločil, da bo po vzoru ruskih oligarhov, s katerimi se je takrat občasno sestajal, obvladoval celotno slovensko energetiko. S posojili, najetimi pri bankah, je začel kupovati delnice Petrola.

Preberite še:

Ne morem izključiti vrnitve v politiko #Intervju #IzArhiva

Igor Bavčar: Marsikaj tudi obžalujem #Intervju #IzArhiva

Istrabenz je zadolžil do neba

S tem je Istrabenz spravil v finančne škarje. Zadolženost skupine se je med letoma 2006 in 2010 povečala z že takrat visokih 353 milijonov evrov na neobvladljivih 560 milijonov evrov. Spopad med Istrabenzom in Petrolom je bil v poslovnem smislu ena od najbolj zgrešenih zgodb slovenske tranzicije. Obe družbi sta se z vzajemnim prevzemanjem, ki v resnici ni imelo pravega smisla, finančno izčrpali. 

Če se je Petrol v poznejših letih zaradi narave dejavnosti, ki mu prinaša redni in velik denarni tok, relativno hitro pobral iz izgube, je Istrabenz prišel na rob stečaja. Leta 2007 je Petrol prevzemal Istrabenz po ceni 110 evrov za delnico. Danes je delnica Istrabenza vredna 2,5 centa. 

Resnici na ljubo Bavčar ni bil edini slovenski menedžer, ki je leta 2007 podlegel kompleksu megalomanije. Enako se je zgodilo Kordežu, že pred tem pa Bošku Šrotu in številnim drugim. 

Istrabenz, nekoč skupaj z Luko Koper in Intereuropo eden od treh stebrov obalnega gospodarstva, že od leta 2009 živi na aparatih. Na borzi so vse njegove delnice vredne manj od srednje velikega stanovanja na Obali (129 tisoč evrov). Foto: Bojan Puhek

Metanje tesnih sodelavcev z ladje

Druga napaka, ki jo je storil Bavčar, je bilo njegovo metanje dolgoletnih najbližjih sodelavcev z Istrabenzove ladje. 

Leta 2006, po nakupu Grand Proma v Srbiji, se je razšel z Gorazdom Čukom, nekoč tajnikom Demokratov, ki je že od leta 1997 sedel v nadzornem svetu Istrabenza in pripravljal teren za Bavčarja. Kmalu zatem je Istrabenz zapustil tudi dolgoletni prvi finančnik Istrabenza Srečko Kenda.

S Čukom je Bavčar izgubil intimusa, ki mu je znal reči tudi ne. S Kendo je izgubil finančnika, ki je vedel, da se Istrabenzu pri naskoku na živilsko industrijo in pozneje na Petrol ne piše dobro. V Istrabenz so prišli novi ljudje, ki do Bavčarjeve megalomanije niso imeli zadržkov, pomagali pa so mu tudi pri lastninjenju. To je bil začetek konca.

Drvel čez rdečo luč brez varnostnega pasu

Tretja napaka, ki jo Bavčar priznava tudi sam, je, da ni predvidel krize. Toda – gledano za nazaj – je Bavčar volan Istrabenza že pred izbruhom krize upravljal tako, kot ga menedžer, ki se zaveda tveganj, ne bi smel. V naselju je vozil s trimestno hitrostjo čez rdeče luči, pri čemer potniki niso bili pripeti z varnostnim pasom. 

Ko je imel Istrabenz na voljo dostop do poceni denarja, ga je na veliko zapravljal. Zelo povedna je recimo zgodba o obnovi hotela Palace, ki je bila dvakrat dražja od prvotno načrtovane. Za to ni odgovarjal nihče, prav tako odgovornosti ni zahteval Bavčar, kar je bilo zelo nenavadno. Ko je denarja zmanjkalo, je bil konec neizbežen.

Od tu naprej je bilo le še vprašanje časa, kdaj in kako bosta končala tako Istrabenz kot Bavčar. Že leta 2009 je šel Istrabenz, ki so ga nekateri upniki želeli spraviti v stečaj, v prisilno poravnavo, Bavčar pa se je umiku s položaja, ki so ga zahtevale banke, na vse pretege upiral. Istega leta so ga prvič obiskali kriminalisti.

Napaka, ki jo Bavčar priznava tudi sam, je, da ni predvidel krize. Toda – gledano za nazaj – je Bavčar volan Istrabenza že pred izbruhom krize upravljal tako, kot ga menedžer, ki se zaveda tveganj, ne bi smel. Foto: Matjaž Rušt

Klavrna zapuščina

Bavčarjeva menedžerska zapuščina je klavrna:

1.  Istrabenz, nekoč skupaj z Luko Koper in Intereuropo eden od treh stebrov obalnega gospodarstva, že od leta 2009 živi na aparatih. Na borzi so vse njegove delnice vredne manj od srednje velikega stanovanja na Obali (129 tisoč evrov). Še vedno ima negativni kapital (85 milijonov evrov), 141 milijonov evrov finančnega dolga in lastnike, ki ga niso sposobni reševati (Sava, NFD). Istrabenz je večino naložb odprodal. V strateškem smislu nima ne vizije ne prihodnosti.

2.  Velika večina premoženja Istrabenza, enega od stebrov slovenskega gospodarstva, je romala v roke tujcev. Drogo Kolinsko (in Mercator) so kupili Hrvati, Istrabenz Plini so v rokah Italijanov, hotele pa kupujeta Miodrag Kostić in hrvaška Liburnia. Že pred tem je Istrabenz Banko Koper prodal Italijanom, naftno dejavnost pa Avstrijcem.  

3.  Bavčar je v menedžerskem smislu "mrtev". Je eden od simbolov "tajkunske" privatizacije. Posel, zaradi katerega se je znašel na zatožni klopi, je bil tipičen za tisto obdobje. Šlo je za preprodaje prek delniških "parkirišč" in slamnatih podjetij, pri katerih sta si vzajemno pomagala dva "tajkuna", pri čemer je bil končni cilj zapiranje lastništva.

Bavčar je skupaj s Časarjem in Lovšinom del trojke, ki upravičeno velja za grobarje primorskega gospodarstva. Zanimivo, kar dva od treh članov te trojke sta imela pomembne funkcije v času osamosvajanja.

Ko je imel Istrabenz na voljo dostop do poceni denarja, ga je na veliko zapravljal. Zelo povedna je recimo zgodba o obnovi hotela Palace, ki je bila dvakrat dražja od prvotno načrtovane. Foto: Bojan Puhek

Želi se pokazati kot žrtev

Sam Bavčar lastno zapuščino razumljivo vidi drugače. "V življenju je tako, da si enkrat spredaj, enkrat zadaj. Tekma je pa dolga, praktično vse življenje," je pojasnil pred časom.

In še: "Nikoli nisem bil naklonjen nekim majhnim ciljem, namenjenim le za preživetje. Vedno sem si želel nekaj ustvariti, bodisi kot minister v prvi vladi bodisi kot človek, ki je bil odgovoren za približevanje EU. In tudi v Istrabenzu bi lahko živel preprosto tako, da bi recikliral to življenje vsak dan, ampak sem želel ustvariti podjetje, ki bi bilo lahko prvo, drugo v pomembnih branžah v regiji. Žal mi to ni uspelo."

Na napačni strani zgodovine

Te besede kažejo, da želi Bavčar sebe pokazati kot žrtev – tako svojih načrtov, ki naj bi bili v tistih časih plemeniti in legitimni, kot "sistema", ki naj bi obračunaval z vsemi, ki so vodili Slovenijo na pot samostojnosti. Gre za "spin", ki ga Bavčar ponavlja ob vsaki javni priložnosti in zaradi katerega se je v zadnjih letih še bolj priključil Janši, čigar delovanje v politiki že tako v veliki meri temelji na podobnem konceptu "žrtve". 

Resnica je le ena. Če se je Bavčar leta 1991 znašel na pravi strani zgodovine, se je desetletje in pol pozneje znašel na napačni.

Maja 1990 je Slovenija dobila prvo vlado po uvedbi večstrankarskega sistema, Bavčar je v njej postal minister za notranje zadeve. Ta položaj je zasedal natanko dve leti, in sicer do maja 1992. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije. Foto: Tone Stojko