Lebensborn: pretresljive zgodbe Slovencev iz rasnega eksperimenta kot spomin in opomin

Med drugo svetovno vojno je bilo v Sloveniji ukradenih 645 otrok, starih od dveh tednov do 17 let, za program Lebensborn, ki so ga leta 1935 na pobudo SS ustanovili nacisti, da bi dvignili število rojstev otrok arijske rase, pa so izbrali 30 dojenčkov. Pretresljive zgodbe štirih izmed njih sta v dokumentarnem filmu z naslovom Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna predstavili režiserka Maja Weiss in pisateljica Nataša Konc Lorenzutti. Skupaj sta raziskali tematiko in spisali scenarij. Film je bil v Sloveniji premierno predstavljen na Festivalu dokumentarnega filma. "To je film v spomin in v opomin," je v pogovoru za Siol.net poudarila režiserka Maja Weiss.

Maja Weiss: Presenetilo pa me je to, da tega dela naše zgodovine v Sloveniji nismo poznali, da je dokumentarni film Zajeti v izviru na nek način pionirsko delo in da bo ravno zaradi njega Lebensborn ostal v našem kolektivnem spominu. Ljudje, ki bi lahko pripovedovali o svoji zgodbi, namreč počasi odhajajo, in to je bil zadnji trenutek, da smo njihove zgodbe še lahko ujeli. Foto: Ana Kovač

Dokumentarni film z naslovom Zajeti v izviru – slovenski otroci Lebensborna je vajino skupno delo. Skupaj sta raziskali teren in napisali scenarij. Kako je prišlo do združitve moči?

Nataša Konc Lorenzutti: Majo Weiss sem poiskala kmalu po ogledu filma Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci. Od nekdaj me je namreč zanimala izguba identitete, zanimalo me je, kaj pomeni biti posvojen in kaj izgubljen ali odraščati pri nekom drugem in se vrniti k svojemu izvoru. Kaj to pomeni za razvoj posameznika, kakšna bi bila jaz, če bi me vzgajal nekdo drug in ne moji starši.

Napovednik filma Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna:

Film bo marca in aprila na ogled v slovenskih kinih.

Majin film se je vtisnil v moja čustva, predvsem s kratkimi nastopi treh zgodb ljudi iz programa Lebensborn, te so me najbolj nagovorile. Pisala sem Maji, da me program Lebensborn zanima, in izkazalo se je, da njo tudi. Pojasnila mi je, da gre za povsem neobdelano temo in takoj pokazala pripravljenost, da mi pomaga vzpostaviti stik s predsednikom Društva taboriščnikov ukradenih otrok dr. Janezom Žmavcem. To se je dogajalo jeseni 2019, še pred pandemijo.

Gospod Žmavc nama je organiziral obiske pri treh ljudeh, ki so bili ukradeni kot otroci, vendar nobeden od njih ni bil otrok Lebensborna. Pisno sem vzpostavila stik z Ingrid von Oelhafen, jo nameravala obiskati v Nemčiji, ker sem začela pisati roman Beseda, ki je nimam (Miš založba, 2021), vendar je pandemija obisk preprečila. Prvi "otrok Lebensborna", ki sem ga srečala v živo, je bil Ivan Acman, januarja 2021. Obiskala sem ga takoj, ko se je bilo mogoče testirati in ko smo samozaposleni smeli preiti regijske meje. Ko sva se prvič pogovarjala, nisva snela mask, nisva pila kave. Tako sem počasi prišla do pričevanj otrok Lebensborna. Zanimivo je, da ti ljudje niso vedeli, v kakšen dovršen sistem so bili vključeni, poznali so le svojo osebno zgodovino, pa še to slabo, ker so bili premajhni, da bi se spomnili ugrabitve in posvojitve. Spomnijo se šele časa po vojni, vračanja, soočanja z dvojno identiteto in podobnih pretresov.

VIDEO: Kako težko je bilo ljudem iz programa Lebensborn spregovoriti o svoji osebni izkušnji?

Maja Weiss: Že iz prejšnjih filmov sem se naučila, da gre pri tako osebnih in intimnih zgodbah za res dolg proces, in lahko smo bili samo hvaležni, da so se slovenski otroci Lebensborna, že omenjeni Ivan Acman, Ingrid von Oelhafen, Haymo Henry Heyder in Franc Zagožen, odprli in bili pripravljeni svoje zgodbe deliti z nami. Na začetku so bili zadržani, bilo jih je nekoliko strah, po drugi strani pa so čutili, da morajo to zgodbo povedati, da se kaj takega ne bi več ponovilo. To so zgodbe v spomin in v opomin.

Poleg naših v filmu nastopijo s svojimi dragocenimi pričevanji tudi nemški otroci Lebensborna, prav tako žrtve tega programa, med njimi znana nemška pisateljica Giesela Heidenreich in norveški otrok Lebensborna Arno Kaube. Do stika z njimi nam je pomagal dr. Georg Liliethal, zgodovinar in pionir raziskovanja Lebensborna, ki je prav tako aktivist in meni, da je treba o tem javno govoriti. Zgodovina tone v pozabo, v svetu pa se tudi zdaj dogajajo strahotne vojne, v katerih so največje žrtve otroci.

Nemška pisateljica Giesela Heidenreich

To je tudi razlog, zakaj vedno znova govorimo o teh zgodbah, snemamo filme, pišemo knjige in pripravljamo prispevke. Ker ljudje potrebujejo neprestano ozaveščanje. Vidimo, v kakšnem svetu živimo in kako hitro vsi vse pozabimo. Ne poznamo zgodovine in strašnih ran, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. V sebi nosimo bolečine stoletij naših prednikov in z vsakim letom globlje v starost to bolj verjamem. Je pa res, da je te stvari, tudi travme, treba preseči, tudi tako, da se jih zavemo in o njih govorimo tako na osebni ravni kot kolektivni, narodni in svetovni – človeški. Izjemno sem hvaležna vsem, ki so pred kamero z nami delili svoje zgodbe v občutljivi starosti, za to je potreben pogum. In velika empatija do človeštva. Ganili so me v dno srca.

Nataša Konc Lorenzutti: Najini sogovorniki so potrebovali nekaj časa, da so spoznali, da nisva plenilki njihovih zgodb. Hvaležni sva jim za zaupanje. Vedeli so, da imava obe svoje otroke in da je za naju misel, da ti otroka ugrabijo in da ne veš, kje je in kaj se z njim dogaja, nepredstavljiva. Mislim, da so med snemanjem filma lahko čutili najin materinski čut do njih kot nekdanjih otrok, zato se nihče ni čutil ogroženega ali se bal, da bova njihove zgodbe prodali, naredili "dober posel". Nihče se ni umaknil z občutkom, češ, izkoristili bosta naše najgloblje bolečine. Tega ni bilo, vsi so naju z zaupanjem sprejeli.

Hkrati pa se moramo zavedati, da so ti štirje posamezniki iz najinega filma tisti, ki so preživeli, je pa veliko tudi takih, ki so se zapili, propadli, ker niso prenesli izgube družine, domovine in korenin ter vsega, kar je temeljna pravica vsakega človeka, da je torej nekje doma.

Med drugo svetovno vojno je bilo ukradenih 645 slovenskih otrok, od tega veliko dojenčkov, izmed katerih so približno trideseterico izbrali za program Lebensborn. Vsi ukradeni slovenski otroci so bili najprej odpeljani v zbirno taborišče blizu Gradca, ki ga je upravljal Urad za etnične Nemce, od tam pa izbrani dojenčki in malčki, prek nekaj postaj, v Kohren-Sahlis blizu Leipziga, ki je eden izmed osmih domov Lebensborna v Nemčiji. Predpogoj je bil izpolnjevanje "rasne kakovosti". Kaj sploh pomeni ta kriterij?

Nataša Konc Lorenzutti: Izkazati so morali "germanski videz" in splošno zdravje. Po nürnberških rasnih zakonih je bilo točno določeno, kakšen mora biti obseg glave izbranega otroka, kakšen mora imeti nos, in ne vem, kaj še vse, v to razpredelnico se nisem nikoli poglabljala, ker mi je tako odvratna. 

Nataša Konc Lorenzutti: Moramo se zavedati, da so ti štirje posamezniki iz najinega filma tisti, ki so preživeli, je pa veliko tudi takih, ki so se zapili, propadli, ker niso prenesli izgube družine, domovine in korenin ter vsega, kar je temeljna pravica vsakega človeka, da je torej nekje doma." Foto: Ana Kovač

Koliko od teh ukradenih otrok se je po vojni dejansko vrnilo k svojim družinam ali sorodnikom, če so bili starši že pokojni?

Nataša Konc Lorenzutti: Od tistih, ki so ostali v navadnih otroških taboriščih Urada za etnične Nemce, se je večina vrnila že poleti 1945. Od teh, ki so bili vključeni v Lebensborn, pa se jih je vrnilo 17, nekateri po zelo mučnih procesih. Njihove zgodbe natančno popišem v svojem novem dokumentarnem romanu Senca brez človeka: film v prozi (Slovenska matica, 2023), ki v prilogi vsebuje tudi nekaj fotografij, dokumentov in seznam slovenskih otrok Lebensborna.

Kako težko je bilo priti do ljudi, ki ste jih predstavili v filmu?

Maja Weiss: Za ta odgovor se moramo najprej vrniti v leti 2011 in 2012, ko me je poklical predsednik Društva taboriščnikov – ukradenih otrok Janez Žmavc in mi povedal, da si želijo, da bi javnost, še preden se sami poslovijo – gre za ljudi, stare 80 let in več –, izvedela za njihove zgodbe iz Lebensborna.

Zakaj ste se osredotočili prav na te štiri zgodbe? Na Hayma iz Kostarike, Ingrid iz Nemčije, Franca iz Belgije in Ivana iz Slovenije?

Maja Weiss: Trije dojenčki Lebensborna, trije portretiranci iz našega filma Zajeti v izviru (Ivan Acman, Franc Zagožen in Ingrid von Oelhafen-Erika Matko) so nastopili že v dokumentarnem filmu Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci (Zavod Maja Weiss, 2014), a jim je namenjena le desetina filma. Banditenkinder je portret 645 ukradenih otrok, ki so tri leta preživeli kot taboriščniki na različnih lokacijah taborišč, namenjenih germanizaciji v Nemčiji, medtem ko je bilo dojenčkov, izbranih za Lebensborn, 30.

Erika Matko/Ingrid Von Oelhafen je bila 11. novembra 1941 rojena v Rogaški Slatini, ukradena pa 10. avgusta 1942. Fotografija je bila posneta oktobra 2023 na premieri v frankfurtskem Nemškem filmskem inštitutu in Nemškem filmskem muzeju v okviru častnega gostovanja Slovenije na 75. Frankfurtskem knjižnem sejmu. Foto: Matic Prevc/STA

Vsi trije so takrat v Banditenkinder nastopili prvič. Tudi zgodba Ingrid je bila takrat prvič javno izpostavljena v Sloveniji, medtem ko je bila v Nemčiji znana že prej. Njeno usodo je z usodami še devetih otrok Lebensborna v knjigi Banditski otrok (Lebensborn Lebenslang, 2012) opisala dr. Dorothee Koester Schmitz.

Gospa Koester Schmitz je že dvakrat obiskala Slovenijo, bila je v Celju in v Rogaški Slatini, osebno pa sem jo spoznala na vsakoletnem srečanju ukradenih otrok septembra 2014 v Celju. Nastopa tudi v filmu Zajeti v izviru. Kot publicistka in novinarka je posnela več kot sto ur intervjujev z otroki Lebensborna, izdala več knjig, ima tudi blog o Lebensbornu. Dovolila nam je uporabo dragocenega fotografskega materiala otrok in osebja iz Kohren-Salisa v Leipzigu, ki ga je predala arhivu Arolsen v Koblenzu.  

Do kontakta Hayma Henryja Heyderja pa smo prišli s pomočjo gospoda Žmavca, ukradenega otroka, predsednika Društva taboriščnikov ukradenih otrok in glavnega povezovalca zgodbe v filmu Banditenkinder. Še danes se spomnim, da sva bila v Fronhleitnu v Avstriji, kjer sva gostovala s filmom, in mi je rekel, da je prišel do kontakta Vilija Goručana oz. Hayma Henryja Heyderja in mi povedal, da je bil njegov boter Heinrich Himmler. Od navdušenja sem bila čisto iz sebe.

Dejstvo je, da brez gospoda Žmavca zgodbe o ukradenih otrocih nikoli ne bi tako močno vstopile v slovenski in svetovni javni prostor, saj je bil film Banditenkinder prikazan v vseh državah, kjer je bil posnet, vse od Japonske do Pariza in Beograda. Gospod Žmavc je sam stopil v stik z mano in si prizadeval, da se ta zgodba sliši. Ob nastajanju filma je izdelal tudi shemo vseh nemških taborišč, v katerih so se znašli slovenski ukradeni otroci, vključno s Kohren-Salisom. Bil je največji arhivar in zbiratelj, tudi osnovnih informacij.

Franc Zagožen/Franz Chantraine je bil rojen 1. maja 1942 v Bočni v Savinjski dolini. Ukraden je bil 10. avgusta 1942.

Res pa je tudi, da če Nataša ne bi videla mojega filma in izrazila zanimanja za tematiko, do tega filma najverjetneje sploh ne bi prišlo, saj me muka ob aplikacijah in prijavah na razpise ter potem zavrnitvah z leti vedno bolj dotolče in včasih izgubim upanje, da bom še kdaj uspešna. Nataša je tudi vsebinsko pripomogla k izpolnjevanju vlog za razpise, ki jih je pripravila Ida Weiss (producentka, sestra Maje Weiss, op. a.). Tudi brez nje in njenega zanimanja za tematiko tega filma ne bi bilo. Nastajanje filma je delo, delo in še enkrat veliko delo.

Nataša Konc Lorenzutti: Seznam, ki nama ga je predal gospod Žmavc, je bil zame osnova za raziskovanje. Na njem so bila navedena imena, čisto spodaj pa je bil dodan naslov v Kostariki, skratka naslov osebe, za katero so malo pred tem odkrili, da je ukradeni slovenski otrok. Naslov me je nadvse prevzel in zanimal. Šlo je za že omenjenega Hayma Henryja Heyderja oz. Vilija Goručana. Želela sem mu pisati, vendar nisem vedela, kaj mu sploh lahko povem. No, z Majo sva se nekega dne v marcu 2021 odločili, da bova pripravili scenarij za nov dokumentarni film. Istega dne sem jaz v imenu obeh pisala. Popoldne nama je gospod že odpisal in naju povabil na Kostariko. Sredi pandemije!

Namen programa Lebensborn je bil, da se otroke, ki imajo domnevno arijske lastnosti, germanizira. Kaj bi s tem pridobila nemška družba?

Nataša Konc Lorenzutti: Da, šlo je za germanizacijo in za to, da se te otroke polnopravno vključi v nemško družbo. Vzeli so dojenčke, ker se ti niso spomnili svoje zgodovine in novim staršem ne bi mogli nasprotovati ali se obrniti proti njim, kar bi se lahko zgodilo v primeru starejših otrok.

Maja Weiss: Kot v filmu lepo pove dr. Lilienthal, bi v primeru, da bi vojna še trajala, s temi ukradenimi otroki nadomestili padle može na fronti. Skupina 645 ukradenih slovenskih otrok bi bila v primeru, da bi Hitler in tretji rajh preživela, prevzgojena, morda uporabljena za janičarje, služkinje dobre krvi ali pa kaj več. Kdo ve, kako sprevrženo bi se zgodba lahko nadaljevala.

Ivan Acman (v posvojitveni družini Hans Ferdinand Ritter Von Mann Edler Von Tiechler) je bil rojen 24. aprila 1941 v Šmihelu nad Mozirjem. Ukraden je bil 10. avgusta 1942.

Kar pa zadeva naše štiri portretirance, bi bil gospod Ivan Acman, ki so mu Nemci ubili mamo v Auschwitzu in očeta kot talca v Starem Piskru, v primeru nemške zmage v vojni glede na poreklo posvojene družine plemič aristokrat, torej von Mann Edler von Tiechler. Ampak pustimo, kaj bi bilo, če bi bilo, na našo srečo se je vojna leta 1945 končala.

Kaj so bili največji izzivi otrok, ki so se vrnili v Slovenijo? Nekateri so bili pri svojih krušnih starših zelo srečni.

Nataša Konc Lorenzutti: Ukradeni otroci, ki smo jih lahko spoznali, so imeli krasne krušne starše z izjemo Ingrid (Erike Matko). Njena mama je deklico, ki jo je dobila v rejo, preprosto oddala v sirotišnico in jo obiskala enkrat letno. Ingrid je šest let preživela v zavodu in ves ta čas hrepenela po mami.

Da se vrnem na vaše vprašanje … V resnici se sploh ni dalo popraviti tega, kar se je zgodilo na začetku. Če te vzamejo staršem, se tega sploh ne da popraviti. Popravilo bi se lahko samo tako, da bi te istim staršem vrnili, ampak da bi to storili takoj, ne pa, da si vmes več let preživel pri drugih ljudeh in nisi vedel, kdo si, ter nisi bil deležen tega, kar vsakemu dojenčku oziroma malčku pripada, kar je temelj za njegov čustveni ustroj in gotovost.

Vili Goručan oz. Haymo Henry Heyder je bil rojen 29. marca 1942 v Celju. Ukraden je bil 10. avgusta 1942. Njegov krstni boter je bil Heinrich Himmler, glavni organizator holokavsta in ustanovitelj Lebensborna.

Haymo H. Heyder iz Kostarike je na primer ostal s svojimi nemškimi starši. Ko je slišal, da so bili nekateri otroci vrnjeni svojim staršem, si ni mogel predstavljati, kaj bi bilo z njim, če bi ga vzeli krušni mami in očetu ter ga vrnili v tuje okolje, pa če bi mu stokrat rekli, da so ga vrnili domov. Vrnitev že posvojenih otrok v domovino je bila sreča za državo in sorodnike, ni bila pa to nujno sreča zanje. Otrok niso spraševali, kako se ob tem počutijo.

Maja Weiss: Lebensborn je zgodba o najbolj grozljivi zlorabi otrok. To je zgodba o neprestanih lažeh, o iskanju identitete in odpuščanju znotraj vseh zasukov, ki so jih otroci Lebensborna v toku življenja doživljali. Vidimo namreč, da so bili tudi nemški starši, ki so ukradene otroke posvojili, deležni laži. Rečeno jim je namreč bilo, da so v svoj dom sprejeli siroto, se pravi otroka brez staršev, oziroma nemško siroto z zasedenih ozemelj.

Nataša Konc Lorenzutti: Ali pa otroke staršev, ki so padli v bombardiranju. To je bila najbolj stereotipna razlaga. Zdaj, ko smo te izjave zbirali, smo izvedeli, da so imeli pripravljen vzorec.

Maja Weiss: Pri starejših otrocih pa je zanimivo, da je njihove krušne starše dejstvo, da so otroci banditov, se pravi partizanov, na nek način fasciniralo, saj so verjeli, da imajo v sebi uporniško kri in da so po domače rečeno dober material.

Zakaj menite, da nacistični režim ni uničil rojstnih podatkov ukradenih otrok?

Nataša Konc Lorenzutti: Po mojem mnenju zaradi nemške redoljubnosti.

Maja Weiss: V vojnem kaosu in tudi ob koncu vojne so bili dokumenti manj pomembni, vsak se je boril za svoje življenje. So pa seveda ponekod tudi požgali arhive, še preden so prišli zavezniki v taborišča, v domove Lebensborna ...

Ingrid Von Oelhafen in dr. Georg Lilienthal

Pionirsko vlogo pri raziskovanju programa Lebensborn ima tudi nemški zgodovinar dr. Georg Lilienthal, ki je vaš film izpostavil kot najboljši film o otrocih Lebensborna. Kdaj je on vstopil v zgodbo in kakšna je njegova vloga v njej?

Nataša Konc Lorenzutti: Ne spomnim se več točno, kako sem ga našla, se je pa takoj, ko je videl, da se v Sloveniji nekdo ukvarja s to tematiko, z velikim zanimanjem odzval. Dr. Lilienthal je nekdanji direktor muzeja Hadamar v Nemčiji, kjer so nacisti zaplinjevali invalide in ljudi s posebnimi potrebami, in najditelj treh slovenskih germaniziranih otrok Lebensborna.

Združila sva podatke in tako prišla do končnega seznama otrok. Raziskava je bila osnova za to, da smo film sploh zasnovali, s tem da smo ogromno stvari odkrivali sproti, veliko stvari pa spoznavamo še danes, ko je film že v kinu in dokumentarni roman v knjigarnah.  

VIDEO: Kaj vaju je pri raziskovanju zgodb za pripravo filma najbolj pretreslo in presenetilo?

Maja Weiss: Najbolj so me pretresle individualne zgodbe in sam ustroj, aparat ideologije Lebensborna. Pri tem se vprašaš, kako je mogoče, da nekdo postavi tako nenormalno nor načrt in mu potem cela država sledi. Pretresla me je vsaka zgodba posebej, saj so zelo kompleksne.

Presenetilo pa me je to, da tega dela naše zgodovine v Sloveniji nismo poznali, da je dokumentarni film Zajeti v izviru na nek način pionirsko delo in da bo ravno zaradi njega Lebensborn ostal v našem kolektivnem spominu. Ljudje, ki bi lahko pripovedovali o svoji zgodbi, namreč počasi odhajajo, in to je bil zadnji trenutek, da smo njihove zgodbe še lahko ujeli.

Nataša Konc Lorenzutti: Ves čas pa me je pri raziskovanju tega genocidnega poglavja vznemirjalo to, da se pri ukvarjanju z zgodovino in tudi s stvarnostjo ukvarjamo s številkami in z množicami ter pri tem lahko pozabimo, da je množica sestav posameznih zgodb. Literatura ali film gradita na zgodbah posameznikov, zato se veliko močneje dotakneta publike kot poročilo o številkah.

V času snemanja me je dobesedno zlomil začetek nove vojne. Ko je Rusija napadla Ukrajino, sem še upala, da smo civilizirana družba in bodo spopadi ostali na fronti, da morda ne bo civilnih žrtev, a sem se zelo uštela. Ko sem prvič slišala, da ruska vojska v Ukrajini načrtno ugrablja otroke, sem za trenutek izgubila voljo, da bi se sploh še ukvarjala z zgodbami prejšnjih vojn, saj se mi je zdelo, da tako ali tako ne moremo storiti ničesar več. Da lahko kar dvignemo roke in si priznamo, da smo propadli kot človeštvo in da ni več nobenega upanja. No, potem pa si počasi opomoreš in si misliš: če zgodbo povemo enemu človeku in se ga z njo dotaknemo, smo nekaj naredili. Pomembno je torej, da ne umolknemo.

Foto: Ana Kovač

Haymo Henry Heyder oz. Vili Goručan v filmu izjavi, da si je ob ogledu albuma, v katerem je njegova preteklost, ki je ni poznal, še bolj resno zadal, da širi sporočilo "Nikoli več". Takšna norost se ne sme ponoviti nikoli več. Kakšna sporočilo bi si vi želeli širiti s tem filmom? Zakaj se vam zdi tako pomembno, da govorimo o preteklosti?

Nataša Konc Lorenzutti: S tem komentarjem ste vse povedali. Haymo je to izjavil julija 2021, ko smo še verjeli v civiliziranega človeka. Danes dnevno gledamo trupla otrok, ki jih vlečejo izpod ruševin, jih pobirajo po tleh, jemljejo iz inkubatorjev. Zame je to pogreb človečnosti, vsak ubiti otrok je tudi moj in naš otrok. Ustvarjeni po božji podobi? Pozabili smo, odrezali smo si roke, ki so bile dolžne pestovati podarjeno življenje.

Maja Weiss: Z zamolčanimi temami se ukvarjam že skoraj 40 let. Prvi dokumentarni film meseca za TV Slovenija sem posnela leta 1989, v katerem sva skupaj s sestrično Alenko Hladnik prvič povedali zgodbo Judov na Slovenskem, zgodbo tisočletne prisotnosti Judov skozi zgodovino pri nas, dokazano z viri, podkrepljeno s pričevalci Judi, z dokazi stoletnega antisemitizma, ki je vrh doživel leta 1944, ko so nemške oblasti v sodelovanju z madžarskimi režimom poskrbele, da so pobili skoraj vse Jude v Sloveniji, ko je ta antisemitizem segal še tudi v povojno socialistično Jugoslavijo, ko so redki preživeli iz Auschwitza, razlaščeni premoženja, morali zapustiti Slovenijo in oditi v novonastalo državo Izrael, ki je bila pradomovina Judov že tisočletja nazaj, a je tudi pradomovina Palestincev.

Poskušamo razumeti, kaj se dogaja na Bližnjem vzhodu. Zame je genocidno dejanje Hamasov pokol 7. oktobra 2023 v Izraelu in prav tako je genocid 20 tisoč ubitih palestinskih otrok v Gazi, ubitih pa je še na tisoče žensk, starih, moških. Vojaki umirajo na obeh straneh. Talci čakajo na vrnitev ali usmrtitev.

Vsaka vojna je vojna za ozemlje in naravne vire. Vsaka vojna je rasna vojna, tudi tista, ki se ne zdi na prvi pogled, a ko se enkrat poglobiš v zgodovino in "genetiko naroda", prej ali slej trčiš na nekaj, kar se zdi "problematično" za tistega "drugega". Od tu izvira primarno zlo. Ta vojna bi se že zdaj morala končati in nadaljevati z mirovnimi pogajanji. Molim za to!

Kot v našem filmu lepo pove Ivan Acman, žrtev druge svetovne vojne, ki so mu Nemci med vojno očeta ubili kot talca, mamo mučili v Auschwitzu, njega s sestro pa kot "dober material" ukradli iz Slovenije in odpeljali v Nemčijo, je najpomembnejše v življenju to, da si vsi na svetu prizadevamo za miroljubni dialog, strpnost, kompromis na obeh straneh in mir.

Ko bi to prošnjo le slišali politiki v Izraelu, Gazi in na Zahodnem bregu, v Rusiji in Ukrajini, v Sudanu, povsod po svetu in odložili orožje ter se posvetili kompromisom politike, ki otrokom in vsem ljudem na svetu omogoča mir, največjo vrednoto v svetu.

Mir brez vojn.

In mir brez sovraštva. Tudi zato smo posneli film o otrocih Lebensborna.