Torek, 29. 5. 2018, 4.00
5 let, 11 mesecev
ANALIZA
Kam obrniti Slovenijo: proti Orbanu in Putinu ali Merklovi in Bruslju?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,32
51
Zakaj idejo, da bi se morala Slovenija tesneje povezovati z državami višegrajske skupine (Madžarsko, Češko, Slovaško in Poljsko), med večjimi strankami podpira le SDS? Zakaj ji je bil nekoč naklonjen Milan Kučan, ne pa tudi Janez Drnovšek? In zakaj gre za zamisel, ki v tem trenutku najbolj ustreza Hrvaški?
Zunanja politika v Sloveniji nikoli ni bila ena od glavnih tem predvolilnih kampanj. Če odštejemo mejni spor s Hrvaško in s tem povezane incidente, je bila vedno potisnjena v ozadje.
To je bilo razumljivo. Zunanja politika ni teren, na katerem je mogoče glasove osvajati z obljubami. A v aktualni volilni kampanji je očitno drugače. Skoraj vse stranke so v programih precej prostora namenile vlogi in položaju Slovenije v mednarodni skupnosti.
Zakaj stranke spet zanima zunanja politika
K temu je pripomoglo več dogodkov:
- arbitraža o meji, pri kateri Slovenija ponovno odkriva tisto, kar Hrvaška že vrsto let dobro ve: pomembnost tihe diplomacije in lobiranja za uveljavljanje lastnih interesov;
- šest let ministrovanja Karla Erjavca, v katerem so se – predvsem v zadnjem obdobju – okrepili očitki, da se je Slovenija v preveliki meri obrnila k Rusiji in pri tem precej zanemarila odnose z ZDA,
- begunska kriza, ki je izbruhnila leta 2015 in povzročila, da je sistem kvot za sprejem ljudi iz Iraka, Sirije in drugih držav postal osrednja točka spora med "staro" EU in državami, ki so vanjo vstopile v tem stoletju;
- vse glasnejše ideje o formaliziranju EU več hitrosti, v katerem bi bile najtesneje (prek monetarne, fiskalne in bančne unije) povezane tako imenovane jedrne države: Nemčija, Francija, Beneluks in Avstrija.
Kaj nam torej ponujajo stranke?
Janša: Edina realna perspektiva je Višegrad
V SDS, ki ji javnomnenjske ankete trenutno kažejo najbolje, dvomov o tem, kje je prihodnost Slovenije, nimajo. Stranka že od leta 2015 in množičnega prihoda beguncev po tako imenovani balkanski poti intenzivno zagovarja vključitev v višegrajsko skupino držav, krajše poimenovano V4, ki jo tvorijo Poljska, Češka, Slovaška in Madžarska.
Viktor Orban
To sporočilo SDS ponavlja ves čas kampanje. Predsednik stranke Janez Janša v V4 vidi "edino realno perspektivo" za Slovenijo, z nekaterimi voditelji teh držav pa je spletel tesna politična zavezništva. Najbolj s predsednikom madžarske vlade Viktorjem Orbanom.
Odkrito zagovarjanje vstopa v višegrajsko skupino pomeni kopernikanski obrat v stališču stranke, ki se je vrsto let razglašala za "proevropsko". V tem se je po njenem razlikovala od "levih sil", ki da so Slovenijo želele "vrniti na Balkan" ali v objem Rusije.
Danes v SDS, ko gre za izbiro med Brusljem in V4, dileme ni. "Višegrajska skupina edina ravna tako, kot bi morala po svojih lastnih pravnih aktih vsa EU," so pred časom zapisali v stranki.
Zakaj želi SDS Slovenijo pripeljati v Višegrad
Ni težko razumeti, zakaj SDS tako vztrajno zagovarja vstop v politično-kulturno zavezništvo, ki je ime dobilo po madžarskem mestu, znanem po kongresu, na katerem so češki, madžarski in poljski kralj leta 1.35 sklenili zavezništvo proti Habsburžanom.
Gre namreč za štiri države, ki najostreje nasprotujejo idejam Nemčije in drugih držav EU o uvedbi kvot za obvezni sprejem 160 tisoč beguncev oziroma migrantov po posameznih državah. Tem se upirajo že od leta 2016, pri čemer jim v Berlinu in Bruslju zaradi tega vsake toliko časa neuspešno zažugajo z začasno zamrznitvijo denarja iz skladov EU. Konec lanskega leta je Evropska komisija zaradi zavračanja kvot proti Poljski, Češki in Madžarski vložila tožbo.
Pri vprašanju beguncev je politika voditeljev držav V4 enaka stališčem SDS. Za vse "migrantska nevarnost" pomeni grožnjo ne le varnosti, ampak tudi nacionalni, kulturni in verski identiteti teh držav. V Višegrajski skupini so zato naklonjeni dodatni krepitvi južnih evropskih meja – tudi z ustanovitvijo skupne evropske mejne in obalne straže.
Od NSi do Levice: vsi so proti V4
Toda preostale večje stranke tesnejšemu povezovanju z V4 niso naklonjene:
- v SD navajajo, da gre za države, v katerih se krepijo avtoritarne tendence, demokratične vrednote pa nazadujejo. Naklonjeni so tesnejšemu povezovanju s tako imenovanimi jedrnimi državami EU, torej Nemčijo, Francijo in drugimi,
- v LMŠ in SMC bi raje videli tesnejše povezovanje s tako imenovanimi jedrnimi državami EU, predvsem državami Beneluksa,
- v DeSUS menijo, da "tesnejše povezovanje z višegrajsko skupino ne pomeni dodane vrednosti za Slovenijo", ki jo sami že vidijo kot del jedrne Evrope. Poudarjajo, da zavezništvo z ZDA ne izključuje dobrih odnosov z Rusijo,
- v stranki Alenke Bratušek podpirajo povezovanje z vsemi državami in povezavami, s katerimi delimo enake vrednote, a nasprotujejo EU dveh hitrosti,
- Levica v jedrni in višegrajski skupini vidi "le centralno in periferno različico neoliberalizma".
- tudi v Novi Sloveniji bi se raje povezovali z jedrnimi državami EU, "najraje pa v okviru Plečnikovega trikotnika z Avstrijo in Češko". Gre sicer za stranko, ki goji tesne politične odnose z avstrijsko ljudsko stranko (OeVP) in predsednikom tamkajšnje vlade Sebastianom Kurzem.
Jean Claude Juncker, predsednik Evropske komisije
Poljska in Madžarska – črni ovci Unije
Države V4 so se že pred časom same izločile iz tako imenovane Evrope prve hitrosti.
Na Češkem, kjer je evroskepticizem tradicionalno močan, nasprotujejo kakršni koli tesnejši integraciji EU. Slovaško že nekaj časa pretresa politična kriza zaradi umora novinarja Jana Kuciaka, mednarodne institucije pa opozarjajo na visoko stopnjo korupcije in izpostavljenost države organiziranemu kriminalu.
Poljska in Madžarska pa sta v očeh Bruslja črni ovci EU, ki na eni strani z velikim veseljem črpata finančne vire Unije, na drugi strani pa se odkrito požvižgata na nekatere temeljna načela Unije, predvsem vladavino prava. Proti Poljski je komisija:
- sprožila postopek zaradi sporne reforme sodstva, s katero si je vladajoča politika zagotovila odločilen vpliv na imenovanje sodnikov;
- napovedala je tudi sprožitev sedmega člena pogodbe o EU, ki v jeziku evropske politike velja za "jedrsko bombo", saj v skrajnem primeru predvideva odvzem glasovalnih pravic članici Unije, ki sistematično krši evropska načela.
Pred tem bi Poljsko z vložitvijo veta skoraj zagotovo rešila Madžarska, pri kateri evropska komisija in parlament že nekaj časa opozarjata na razraslo korupcijo, erozijo vladavine prava in človekovih pravic.
Nekdanji predsednik republike Milan Kučan je bil s češkim predsednikom Vaclavom Havlom glavni pobudnik povezovanja. Na fotografiji njuno srečanje leta 1998.
Nekoč je bil za Višegrad tudi Milan Kučan
Ideje o pridružitvi naše države k višegrajski skupini so stare vsaj toliko kot naša država.
Ko je bila leta 1991 skupina V4 uradno ustanovljena, so mnogi pri nas v njej videli potencialnega ključnega zaveznika. Za to so imeli več razlogov. Slovenija je takrat "bežala" z Balkana. Svojo identiteto je gradila na poudarjanju drugačnosti od drugih držav nekdanje Jugoslavije, ki jih je zajela vojna vihra.
Skupina V4 se je pri tem zdela kot naravni zaveznik. Najprej zaradi ocene, da bi ima Slovenije večje možnosti za vstop v EU in Nato kot del paketa nekdanjih komunističnih držav. To so nekateri nadgradili še s prepričanjem o zgodovinski, kulturni in deloma jezikovni povezanosti prostora med Jadranskim in Baltskim morjem, ki je bil nekoč del nekdanje Habsburške monarhije.
Vključitev v V4 so takrat podpirali še: nekdanji predsednik republike Milan Kučan, ki je bil s češkim predsednikom Vaclavom Havlom glavni pobudnik povezovanja, pokojna France Bučar in Jože Pučnik, Borut Pahor in številni drugi.
Beata Szydło, predsednica poljske vlade
Janez Drnovšek je bil vedno proti
A vstopu Slovenije v V4 je vedno nasprotoval pokojni Janez Drnovšek, predsednik več slovenskih vlad v obdobju med letoma 1992 in 2002.
Med diplomati, s katerimi smo se pogovarjali v zadnjih dneh, so mnenja, ali je bila nevključitev v Višegrad, še danes deljena. Nekateri so še vedno prepričani, da bi Slovenija ob vključitvi v V4 članica Nata postala že leta 1999, ko je to zavezništvo v svoje vrste sprejelo Poljsko, Češko in Madžarsko, ne pa šele pet let pozneje.
Spet drugi trdijo, da je vključitvi Slovenije v prvem valu širitve v Nato tako ali tako nasprotovala tedanja ameriška državna sekretarka Madeleine Albright, po rodu Čehinja. "Bila je prepričana, da ZDA do Slovenije nimajo enakega moralnega dolga kot do Poljske, Češke in Madžarske, ki da so po njenem precej bolj trpele pod komunizmom," nam je dejal eden od sogovornikov, ki je želel ostati neimenovan.
Z vstopom o EU je ideja o pridružitvi Slovenije k V4 padla v pozabo. Zadnjo pobudo za razširitev V4 je Slovenija dobila leta 2014, ko je predsednika Pahorja obiskal češki predsednik Miloš Zeman. Ideja, po kateri bi se k V4 priključila tudi Avstrija, je kmalu utonila v pozabo.
Kaj pa arbitraža
Tudi danes obstaja več argumentov proti iskanju poti v tesnejši objem višegrajskih držav je tudi več drugih zadržkov. Navedimo tri:
- Gospodarski
Največje gospodarske partnerice Slovenije so Nemčija, Italija, Hrvaška, Avstrija in Francija. Tri od teh so države jedrne Evrope. Odmik od nje bi torej pomenil tudi odmik od pragmatične zunanje politike, ki daje največjo težo slovenskim izvoznim partnericam. Med petimi največjimi izvoznimi oziroma uvoznimi partnerji ni nobene od držav V4. Več o tem v okvirju. - Politični
Tudi države V4, v katerih skupaj živi 65 milijonov ljudi, še zdaleč niso homogeni blok. Ravno nasprotno, kljub temu, da je povezava z begunsko krizo dobila novo skupno energijo, so razlike med državami še vedno velike. Tudi v zunanji politiki si države iščejo različne prijatelje: Poljska se obrača proti ZDA, Viktor Orban pa proti Vladimirju Putinu. - Arbitraža s Hrvaško
Med vsemi evropskimi državami najbolj odkrito Hrvaško v sporu s Slovenijo podpira Poljska, v zadnjem času pa tudi Slovaška. Morebitni pristop Slovenije k V4 bi pomenil bratenje z državami, ki ne podpirajo uveljavitve arbitražne razsodbe, trenutno ključnega cilja naše zunanje politike, in hkratni odmik od skupine držav na čelu z Nemčijo, ki so jasno povedale, da je arbitražno sodbo treba spoštovati.
Vprašanje, komu bi bil v resnici v interesu, ima tako jasen odgovor.
"Članstvo Slovenije v Višegradu ni niti aktualno niti realno"
"Članstvo Slovenije v V4 v tem trenutku ni aktualno, niti realno. Politika V4 ni takšna, ki bi jo uvrščala v skupino jedrnih držav EU," poudarja Roman Kirn, nekdanji veleposlanik Slovenije v ZDA in danes svetovalec LMŠ za zunanjo politiko.
Roman Kirn, nekdanji veleposlanik Slovenije v ZDA
"Posledično to pomeni, da države V4 tudi ne morejo biti na vrhu prioritet Slovenije, ko gre za sklepanje ad hoc zavezništev in partnerstev v okviru EU. Slednje seveda ne izključuje partnerstev z V4 po vprašanjih, za katera obstaja vzajemen interes," meni Kirn, ki pravi , da "za premislek, kako ravnati po tem vprašanju, predvolilni čas ni najbolj primeren".
"Kar zadeva politične interese, se mi zdi, da so države V4 in Slovenija v zadnjem obdobju vse bolj narazen," pa poudarja doc. dr. Boštjan Udovič s katedre za mednarodne odnose na fakulteti za družbene vede.
To pripisuje dvema razlogoma. Prvič, ker je Slovenija v migrantski krizi zavzela veliko mehkejše stališče, kot so ga zavzele države V4. In drugič, da se je slovenska zunanja politika v zadnjih letih vse bolj navezovala na jedrno Evropo. "Delno tudi v upanju, da bomo s tem pridobili dodatne zaveznike za udejanjanje arbitražne razsodbe," meni Udovič.
Kako statistika ministra Erjavca postavlja na laž
V zadnjih mesecih se v Sloveniji veliko razpravlja o domnevni pretesni (zunanje)politični navezavi naše države na Rusijo.
Glavni zagovornik tesnih stikov z največjo državo sveta je zunanji minister Karl Erjavec. Njegov glavni argument je, da "je Rusija danes najpomembnejša gospodarska partnerica Slovenije zunaj EU". Ponovil ga je tudi ob februarskem srečanju z ruskim kolegom Sergejem Lavrovom.
A uradni podatki njegovih besed ne potrjujejo. Lani je bila najpomembnejša slovenska partnerica zunaj EU Srbija, v katero je Slovenija izvozila za 843 milijonov evrov blaga in storitev. Med izvoznimi trgi Slovenije je Rusija šele na osmem mestu. Za primerjavo: obseg slovenskega izvoza v Rusijo je skoraj enkrat manjši od obsega izvoza v Francijo.
Slovenija torej v odnose z Rusijo glede na razmeroma skromno blagovno menjavo očitno vlaga nesorazmerno veliko lastnih diplomatskih virov in razpoložljivih moči.
Ista dilema se poraja ob idejah o približevanju k državam V4. Med petimi največjimi izvoznimi ali uvoznimi partnerji Slovenije namreč ni Poljske, Madžarske, Češke ali Slovaške.
Karl Erjavec, zunanji minister in predsednik DeSUS
Med vsemi državami V4 Slovenija največ izvozi na Poljsko, ki je s 40 milijoni prebivalcev daleč največji trg višegrajske skupine. Poljska je šesti največji izvozni partner Slovenije. Madžarska, Češka in Slovaška pa so na devet, enajstem oziroma sedemnajstem mestu. Podobna slika je pri uvozu, le da med vsemi državami, iz katerih Slovenija uvaža največ, na šestem mestu Madžarska, deveto mesto pa zaseda Poljska. Za njo je Češka, Slovaška pa je na 16. mestu.
Skupaj so slovenska podjetja v države V4 izvozila za 2,8 milijarde evrov blaga in storitev. To je približno pol milijarde evrov manj od višine izvoza v Italijo, za Nemčijo drugo najpomembnejšo gospodarsko partnerico Slovenije.
Po kriteriju menjave bi torej morala slovensko zunanjo politiko v tem trenutku precej skrbeti politično krizo v Italiji.
Za svojevrsten rekord v nasprotni smeri je v času mandata vlade Mira Cerarja poskrbela ministrica za razvoj in kohezijsko politiko Alenka Smerkolj. Za več dni je namreč obiskala himalajsko kraljevino Butan, kamor je slovensko gospodarsko lani izvozilo le za 14 tisoč evrov blaga in storitev. Kot je pojasnila, je bil namen obiska pomoč pri pripravi nacionalnega pregleda Butana o uresničevanju Agende 2030 za trajnostni razvoj.
51