Jože Možina: To so ljudje, ki imajo prevladujoč vpliv na RTV Slovenija

Foto: Ana Kovač Jože Možina je po izobrazbi profesor zgodovine in diplomirani sociolog kulture. Zaposlen je kot novinar, voditelj in avtor dokumentarnih filmov na RTV Slovenija. Je avtor dokumentarne serije Pričevalci, voditelj oddaje Intervju ter režiser dokumentarnih filmov, kot so Škof Rožman – zločinec ali žrtev, Dosje Slobodan Milošević, Zločin, ki ne zastara, Zamolčani – moč preživetja, Uročeno zavetje, Čas vojne, Urok Depale vasi, Katastrofa ob jezeru Kivu, Svetloba temnih obrazov, Pedro Opeka, dober prijatelj. Ravno za dokumentarni film o misijonarju Opeki in druge dokumentarne stvaritve je prejel Nagrado Prešernovega sklada. Tudi sicer je prejemnik številnih nagrad v Sloveniji, v ZDA, v Kanadi in v Indoneziji. Njegova zadnja knjiga Slovenski razkol, ki je njegova razširjena doktorska disertacija, je delo njegovega dvajsetletnega raziskovanja, zbiranja arhivskega gradiva in pričevanj.

Ste televizijski voditelj, zgodovinar, avtor nekaterih najbolj odmevnih dokumentarnih filmov na javni televiziji, avtor z vrsto nagradami. Na katerem področju ste najbolj doma?

Odvisno od obdobja, zelo sem se "udomačil" pri snovanju dokumentarnih filmov, ki so pustili pečat, kot so film o misijonarju Opeki, pa Zamolčani – moč preživetja, Dosje Slobodan Milošević, Urok Depale vasi in drugi, ki imajo trajno vrednost. V zadnjih letih pa mi je ob rednem delu veliko fokusa pobralo zgodovinsko raziskovanje in snovanje knjige Slovenski razkol in prav zgodovina je moja bazična tema, iz katere izhajam.

Foto: Ana Kovač

Vaša knjiga je izjemna uspešnica, doživela je že šest ponatisov, bral jo je predsednik Pahor, v nedavnem intervjuju, ki ste ga vodili se je nanjo skliceval premier Janša. Kako bi vi kot avtor opisali razlog za tolikšen odmev vaše monografije?

Razlogi in okoliščine medslovenskega konflikta po okupaciji leta 1941 so ključ za razumevanje celotnega dogajanja med drugo svetovno vojno na Slovenskem ter posledično tudi povojnega obdobja do današnjih dni. Monografija ponuja tu jasen odgovor z vsem potrebnim znanstvenim aparatom. Napisal sem jo svojih najboljših močen in znanju in zdaj je očitno, da knjiga učinkovito in v temelju ruši nekatere vsiljene ideološke interpretacije preteklosti. Zato je našla pot med tisoče bralcev. Vzporedno pa uspeh te knjige daje še eno sporočilo. Gre za temo, ki je ne smemo podcenjevati, množica ljudi se zanjo živo zanima, ker je preteklost na tak ali drugačen način še živa. Zato to ni samo zgodovinska knjiga, ampak odpira sodobne paradigme. V zadnjem obdobju, ko je Slovenija okupirana s covid-19, mnogi vidijo vzporednice z načinom vnašanja razkola v času II svetovne vojne, v povsem drugačnih okoliščinah, seveda. Ampak imajo prav.

Kako je imeti intervju z Janezom Janšo, kako je do tega prišlo?

Intervju s sedanjim predsednikom vlade Janšo je vedno izziv, ker je precizen sogovornik, ki je voljan govoriti vsebinsko. Ko me je urednica seznanila z vodenjem oddaje, si nisem delal utvar, da bo to vsem všeč, ampak to je zadnje, s čimer bi se obremenjeval. Vedno pa ostanejo stvari, ki bi jih še vprašal, ampak to je na televiziji običajno, ker smo časovno omejeni, zato tak intervju pušča odprta vprašanja. Bistvena tema za življenje ljudi v teh razmerah je uspešnost spopada s koronavirusom, in to na dveh ravneh, zdravstveni in ekonomski. In to smo v intervjuju obdelali. Pogovor s premierjem je nastal tudi v luči nenavadne okoliščine, saj je bil predsednik vlade, ne glede na epidemijo covid-19 in predsedovanje EU v zadnjih mesecih zelo redko, če sploh, gost v kaki vidnejši oddaji na javni RTV. Tu smo nekoliko posebna javna televizija. Za razliko od nekaterih drugih opozicijskih voditeljev, ki so bili v tem času pogosti gostje. Zato osebno vidim nastop premierja tudi kot signal k nujni pluralnosti in profesionalnosti javne RTV, ki jo plačujejo vsi in od nje pričakujejo širok spekter mnenj. Torej ne pretežno enih, ampak vseh.

No, saj po vašem intervjuju je bil na sporedu tudi pogovor z opozicijo?

Seveda, na najvišji ravni ga je opravila kolegica Lidija Hren. Dala je priložnost sodelujočim opozicijskim politikom, da predstavijo alternativno vsebino, če jo imajo.

Foto: Ana Kovač

Kako ocenjujete medijsko področje v Sloveniji?

Medijska sfera je ena tistih, kjer je veliko dobrega, hkrati pa so posamezni medijski delavci oz. mediji v celoti tudi kovačnica največjih zlorab in manipulacij ter (avto)cenzure s političnimi motivi. Ni skrivnost, da so mediji pri nas večinsko nagnjeni v levo, kar ni največji problem, a v kombinaciji z odkritim polzenjem v neprofesionalni aktivizem za koristi leve politične opcije se ustvarja popačena podoba realnosti v Sloveniji in svetu, kar vodi v spiralo slabih izbir in anomalij, ki so za družbo usodne. Poglejmo konkreten primer – imamo odprto vprašanje ustreznosti izobrazbe predsednika vrhovnega sodnika Branka Masleše. In ker gre za sodnika, ki je sodeloval pri najbolj usodnih zadevah od Patrie do Balkanskega bojevnika … Je vtis, da ga nekateri dominantni mediji zavestno ne vznemirjajo, ampak varujejo. V imenu koga? Javnosti seveda ne.

Kako komentirate nedavne ocene Evropskega parlamenta glede dogajanja v medijih? Kako komentirate nadzor, ki so ga izvajali?

Bolj kot kadarkoli prej je jasno, da gre za skrbno načrtovan projekt slovenske leve opozicije, da bi prek tujih medijev in političnih zaveznikov v EU očrnili aktualno vlado za domače predvolilne potrebe. Na sestanku s skupino EP, ki jo je vodila Sofija in 't Veld v Ljubljani sem bil tudi sam. In tam sem z avtoriteto novinarja, mislim, da edinega med prisotnimi, ki je bil sam deležen groženj s smrtjo, cenzure in šikaniranja s strani delodajalca, konkretno taksativno naštel dejstva, ki – ne da so malo drugačna – ampak so v temelju nasprotna tistemu, kar so jim lansirali slovenski aktivisti. Pa tega nisem govoril zaradi prepričanja, ampak ker je res. In to vedo tudi tisti, ki širijo lažno propagando o pritiskih na medije in diktaturi, kar je žalostno. Tako, da se je ta "nadzor" tu kar izjalovil, ker je delegacija dobila širšo sliko tudi od sogovornikov kot sta dr. Žiga Turk pa kolega Čakš … In če se spomnite Veldvova ob zaključku misije v Sloveniji o kritičnih razmerah v medijih ni spregovorila. Naprej je znano – pri končnem poročilu so se vključili še slovenski "lektorji" iz SD, a na koncu koncev tista resolucija o Sloveniji še vedno ne prinaša nič usodnega. 

Kako so se mediji odzvali na epidemijo? Kako se je po vašem mnenju RTV odzvala na epidemijo? Kakšno je bilo poročanje?

RTV Slovenija in tudi ostali mediji so pretežno zgledno vodili osnovno poslanstvo obveščanja in osveščanja. A če se kritično ozrem na naš medij, so nekateri kolegi in uredniki vsem na očeh zdrsnili v nevarno razmerje, ko z odkrito podporo protivladnim protestnikom, promocijo nasprotnikov nošenja mask, anticepilcev, konstantnim generiranjem dvoma v zaščitne ukrepe ipd. delovali kot aktivisti, ki pomagajo opoziciji pri "šibitvi" vlade za vsako ceno. Tudi za ceno slabše epidemiološke slike v Sloveniji. Že to je neprofesionalno, ker pa smo tudi zaradi tega aktivizma postali kot nacija bolj razdeljeni, imeli napačne zglede od tu naprej lahko izvirajo logične posledice, več obolelih, manj cepljenih, več umrlih … Če so natančni - gre za škodljivo zlorabo medija, celo javnega, ki ga plačujejo vsi, za ozke politično-prevratniške interese. 

Foto: Ana Kovač

Glede na vaše izkušnje, kakšno bi moralo biti poročanje? Kaj bi moralo biti narejeno drugače?

Cenzura ni dopustna v nobenem primeru. Seveda se poroča o vsem, vendar ne navijaško in hujskaško ali zavajajoče ampak s posebno občutljivostjo do učinkov na epidemijo. Če zaradi zapletov po cepljenju umre ena oseba, je to žalostna novica, ne more pa za nekaj dni preglasiti stotisočev cepljenih, ki so znatno zaščiteni pred virusom. Ko gre za spopad z nevarno boleznijo, kot je covid-19, se v tej točki poroča konstruktivno, celo povezovalno, npr. tako kot je to počela avstrijska javna televizija. Če kdaj v takih okoliščinah zrele, odgovorne medijske osebnosti politične agende potisnejo v ozadje. Ko novinarsko delo lahko vpliva na varovanje življenj, ni čas za kalkuliranje, kako bi prek epidemije kompromitirali ali koristili kaki politični opciji. Odgovoren medijski delavec se v takih razmerah mora vprašati, kakšen učinek bo imelo moje delo, moje poročanje na potek epidemije. Nekateri zaposleni na RTV pa so v času naraščanja okužb v naših razvedrilnih programih očitno reklamirali nasprotnike nošenja mask Tanjo Ribič, Zlatana Ćordića …

Že več pred letom dni ste na RTV predstavili idejo o skupni oddaji, ki bi pripomogla k večji osveščenosti. Kaj se je takrat zgodilo? Zakaj oddaja ni bila realizirana?

Na to idejo sem prišel ob intervjuju z dr. Bojano Beović, ki je lani septembra izrazila bojazen, da nas čaka močan drugi val. In dejansko je bil to val še pred cepljenjem, ki je povzročil največ smrtnih žrtev med našimi ljudmi. Dobre izkušnje s takih ad hoc humanitarnih akcij smo imeli v času mojega mandata na čelu TVS, ko smo s takratnim pomočnikom Igorjem Pirkovičem čez noč organizirali izjemno uspešne oddaje pod geslom Stopimo skupaj. Moja ideja v tem primeru direktorici Nataliji Gorščak in urednici Manici Janežič Ambrožič je bila preprosta: Povežimo "vse, kar leze in gre", od medicinskega osebja, prebolevnikov, športnikov, umetnikov do estrade, znanstvenikov in predstavnikov vseh političnih strank enakovredno na enem skupnem imenovalcu – boju proti epidemiji. Iz zgodovine vemo, da je povezana nacija močna, celo nepremagljiva, spomnimo se leta 1991, razklana pa … Da ne govorim o II svetovni vojni.

Žal ni bilo pozitivnega odziva, pa veste, koliko življenj bi lahko z močnim zgledom enotnega nastopa pomagali rešiti? Zelo veliko. Tako pa je veliko več ljudi postalo plen spletnih covidnih "strokovnjakov" in priložnostnih doktorjev ala Potrč. Šlo bi za skupno oddajo s POP TV, na palec sem ocenil, da bi z dobro promocijo lahko dosegli tudi milijon gledalcev. Ti bi dobili podobo enotne in povezane Slovenije, ko gre za skupno grožnjo. Iz zgodovine vemo, da si vse resnično zdrave sile v družbi želijo enotnosti, sploh v takih primerih. Z izjemo ekstremistov. In tu imamo očitno opravka s temi.

Foto: Ana Kovač

Do oddaje je potem prišlo leto kasneje …

Da, prišlo je do skupne oddaje obeh televizij, ki pa je bila v veliki meri zloraba moje ideje. Poleg nekaj dobrih sporočil je potencirala razlike in izzvenela kot neka predvolilna platforma za potrebe novih obrazov slovenske levice.

Kritični ste do poročanja o protestih. Zakaj? Kakšna je vloga medijev ob protestih?

Tu ni kaj slepomišiti. Del info programa javne televizije in MMC so postali medijski sponzor neprijavljenih protestov skoraj do ekstaze. O protestih, levih ali desnih se poroča nevtralno, in ne podporno kot v tem primeru. Končno se opozori, da gre za nezakonite proteste v času strogih omejitvenih ukrepov, ki so grožnja javnemu zdravju in znane organizatorje se vpraša po odgovornosti.

Po potrditvi programsko produkcijskega načrta ste dejali, da je vsakomur jasno, da je javna RTV v nekem pomembnem delu zašla v slepo ulico. Kaj točno ste imeli v mislih?

RTV je žal kompromitirana pred velikim delom javnosti zaradi političnih zlorab medija v zadnjih dveh letih. Izgubili smo kar veliko gledalcev, bralcev, poslušalcev in veliko smo jih razočarali ali razjezili. Za to ni odgovarjal nihče. Zaupanja ni moč povrniti čez noč, a vidim, da se novo vodstvo močno trudi v to smer. Hiša je bila tudi poslovno slabo vodena tako in tudi tu se premika na bolje. Treba je vedeti, da je RTV še vedno dragocena ustanova z izjemnim potencialom. Včasih sicer daje vtis kakega kombinata iz bivših časov, po drugi strani pa zmoremo najboljše programske dosežke, ker imamo vendarle med zaposlenimi veliko pridnih in sposobnih sodelavcev. In zlasti ti si želijo, da bi naše veliko RTV plovilo iz plitvine stranskega levega rokava usmerili v glavni tok – smer prihodnosti. RTV Slovenija, pluralna in profesionalna lahko obudi veljavo središčne, povezovalne medijske ustanove z informativnimi, kulturnimi in drugimi vsebinami, ki je še kako pomembna za slovensko nacijo. Saj veste za izjemno vlogo RTV leta 1990 in zlasti 1991.

Kakšne so največje težave, s katerimi se po vašem mnenju RTV Slovenija sooča? Kaj je tisto, kar bi se morali spremeniti in zakaj?

Težko je razložiti, kaj vse se je zgodilo v zadnjih letih, da ni več veliko tistega motiviranega vzdušja, pozitivnega vzgona, kot se ga spomnim iz mandata 2006–2010. V letih, ki so sledila, je pogosto veljala negativna kadrovska selekcija za veliko vodilnih in uredniških mest, kriteriji so bili očitno ideološki, če resno vzamemo kritike, da je RTV močno spolzela na levo. Vodstvo RTV ima sedaj težjo nalogo kot v mandatu, ko je bil generalni direktor Anton Guzej, Vinko Vasle direktor radia, TVS pa sem vodil jaz. Bili smo si zelo različni, vendar dober tim z vizijo. RTV je napredovala programsko in poslovno. Ustvariti je treba pogoje, da bo spet tako. Samo po sebi je jasno, da morajo dobiti priložnost najboljši in tudi mladi, ki imajo v sebi naboj, in se hkrati posloviti tisti, ki niso bili kos nalogam. Eden o mlinskih kamnov je tudi zaposlovalna politika v preteklosti, čedalje več denarja je šlo za plače namesto za program.

Foto: Ana Kovač

Minilo je nekaj časa po potrditvi novega programsko-produkcijskega načrta, ki je naletel tudi na nestrinjanja. Kakšno je vaše mnenje o tem načrtu?

To nestrinjanje je včasih tudi nekoliko nezrelo ali ideološko motivirano. Namreč, evidentno je, da je RTV  programsko in poslovno v teh letih nazadoval, izgubljal gledalce, če hočete. Predlogov in učinkovitih rešitev prejšnja garnitura ni imela, očitno je bil politični plan zanje pomembnejši. Sedaj pa so proti vsemu novemu. Vodstvo televizije na čelu z Valentinom Arehom predlaga smele programske spremembe, niso enostavno izvedljive, a treba je zaupati, podpirati in spoštovati, da jim gre za stvar, ki je na koncu koncev v korist vseh zaposlenih in predvsem javnosti, za katero delamo. Najlažje je kritizirati in nagajati. Najbolj nespodobno je videti, ko to počnejo tisti, ki so imeli priložnost, a so usodno zavozili. Skratka, feniks RTV že otresa pepel s svojih peruti. In prepričan sem, da ni nobene želje, da bi postali medij z nasprotnim nabojem. Gre za to, da bi imeli normalni RTV s približno enakimi vatli do vseh političnih in nazorskih skupin. RTV se mora v večji meri odpreti tistim, ki so bili zadnja leta namerno spregledani in potem se bodo postopno vrnili tudi gledalci. Verjamem tudi, da se vodstvo zaveda odgovornosti, ki jo ima RTV na področju kulture in razvedrila. Pomembni sta širina in odprtost do drugih kultur, vendar se moramo jasno zavedati, da smo slovenska, in ne balkanska ali katerakoli druga javna RTV.  

Gostje vaših intervjujev so pogosto ljudje, ki drugače nimajo priložnosti spregovoriti. Kako izbirate goste? Se morda kdaj soočate s kakšnimi težavami?

Pri izboru intervjuvancev dajem prednost tistim, ki so vsebinsko močni, hkrati pa v dominantnih medijih spregledani. Sicer vabim tudi npr. nekdanjega predsednika Kučana, vendar se kljub več vabilom ne odzove, kar je škoda. Z njim bi se pogovarjal spoštljivo, nikakor drugače. Res pa je, da bi g. Kučana vprašal tudi kaj takega, na kar bi nekoliko težje odgovoril. Dobro, vsak od nas ima kako šibko točko ali breme.

Težave so bile, nisem sicer odvisen od pohval vodstva, a edina je bila, če se dobro spomnim, ko sem imel v intervjuju sogovornika s temo 1. svetovne vojne. Ko so bili pogovori bolj aktualni, pa šefinjam praviloma vsaj v preteklosti to ni ustrezalo. Največji pogrom s sramotnim ravnanjem vodstva RTV pa se je zgodil ob intervjuju z dr. Jožetom Dežmanom leta 2018. Dežman je pikro, a vsebinsko precizno strnil vrsto sicer že znanih dejstev, ki so boleče za nostalgike bivšega režima. In ti so imeli močno bazo tudi v generalnem direktorju, direktorici televizije. Tako so v hiši sprejeli na pogovor predsednika ZZB Turnška in mu delili obljube, soorganiziral so takorekoč in edini medijsko pokrili bizaren borčevski miting v Kopru, kjer so letele žalitve in grožnje na moj račun. Objavili so dolg, v korist zveze borcev pristransko prirejen prispevek v Odmevih z dolgo napovedjo … Objavo mojega popravka pa so zavrnili. Ta primer je res sramotni madež takratnega vodstva info programa, ki bo ostal za zgodovino. Poleg tega so me več kot 20-krat pred hišo s transparenti in totalitarnimi simboli čakali levi ekstremisti. Vodstvo ni ukrenilo ničesar, tudi poročali niso o tem. "Težava" je bila tudi, ko sem v napovednik intervjuja s karizmatično gospo Vero Mejak uvrstil njeno izjavo o Jankovičevem izsiljevanju farmacevtke. Dušebrižniki so jo cenzurirali. Moram reči, da mi je urednica Manica tudi blokirala kakega gosta, seveda ima to kompetenco, po drugi strani pa je dala tudi kak dober predlog.

Foto: Ana Kovač

Imeli ste več primerov cenzure …

Te stvari sem že podrobno opisal. Na kratko, že prvi dokumentarec, Škof Rožman – zločinec ali žrtev, je nekaj mesecev čakal v bunkerju, ker urednik ni mogel verjeti zgodovinskim dejstvom, ki so se izkazala za precizna. Odkrita cenzura se je zgodila ob dokumentarcu Zamolčani – moč preživetja, ko je odgovorna urednica nekaj dni pred predvajanjem na pritisk Janeza Kocijančiča film umaknila iz predvajanja, a ga je zaradi pritiska javnosti morala vrniti nazaj. Prav na temo prikrivanja zločinov komunizma ter varovanja lika in dela predsednika Kučana se je agentura na RTV skoraj vedno aktivirala. Si morate misliti, da je npr. urednik TV Dnevnika takratnega predsednika ZB generala Dolničarja privedel kar v montažo, kjer je odrejal, kaj objaviti in kaj ne. Šlo je za odkritje morišča pri Teznem. Razkrili smo na primer, da so več let sistematično krnili napovednike za oddajo Pričevalci, ki je imela izrazito manj napovednikov in slabše termine kot oddaja Spomini. Svež primer je nedavno ekskluzivno pričevanje partizana Cizla, ki je bil morda zadnja priča povojnih pomorov ujetnikov iz Teharij v Hudi jami in pri Mostecu. Pričevanje je slovensko javnost pretreslo. Vsaka normalna medijska hiša, ki ji gre za gledalce, bi to promovirala, omenili bi v Dnevniku, napovedali v Odmevih, pri nas pa so se nekateri obnašali, kot da s(m)o pasivni varuhi zločina. Nekateri na odgovorni mestih so ponotranjili paradigmo, da se zločine nacionalnega socializma izpostavlja, domačega komunizma pa, če se le da, prikriva, če se nekoliko drvarsko izrazim. To je za 21. stoletje popolnoma nesprejemljivo. Urednica MMC Kaja Jakopič je v tem primeru sprenevedavo zavračala, posledično cenzurirala  objavo mojega ekskluzivnega članka o partizanu Cizlu na vidnem mestu spletnega portala javne RTV tako, da sem ga objavil v tedniku Družina, kjer je imel izjemen odziv. Pričevanje ste povzeli tudi na siolu. In potem ni čudno, da izgubljamo bralce – tudi zato, ker neka urednica ne zmore prestopiti svoje ideološke omejenosti. Taki dejansko povzročajo programsko in tudi gospodarsko škodo hiši. Ko sem na to opozoril odgovorno urednico Manico J. Ambrožič, jo je vzela v zaščito. Zanjo je bil problem v tem, da sem po zavračanju objave to izpostavil na družbenem omrežju, ni je pa zmotilo, da urednica objavo ekskluzivnega članka zavrača. Imamo kup primerov, ko so npr. moje intervjuje pa oddaje Igorja Pirkoviča povzemali drugi mediji, tudi vaš, MMC pa ne. Tam je raje teden ali dva na uvodni strani visel članek o palestinskih feministkah. Nič narobe s to temo, ampak ne na škodo drugih vsebin.

Kdo ima prevladujoč politični vpliv na RTV?

Ves čas poenostavljeno rečeno partija, SD oz. levica, s posameznimi motnjami, kot je bil naš mandat ali pa tudi zdaj. Vpliv so uveljavljali povsem odkrito. Vidni politiki oz. bivši politiki SD ali partije so bili npr. na čelu Programskega sveta; Janez Kocijančič, Jernej Pikalo in sedaj g. Ciril Baškovič – ki je bil še član vodstva CK ZKS. Nedavno sem se neprecizno izrazil, da je bil v SDV, za kar se mu opravičujem. Res pa je tudi, da je bil CK nad SDV. Ne gre za to, da bi ga osebno diskreditiral, ker je to kultiviran gospod in tudi gledalec pričevalcev. Vendar dejstvo, da so vidni politiki partije v vodstvu RTV, govori samo zase.

Ali vam je direktor televizije ponudil mesto odgovornega urednika? Če ja, zakaj ga niste sprejeli? Če ne, bi si želeli opravljati to funkcijo?

Ne, ni mi ponudil tega mesta, res je tudi, da mi je bližje konkretno vsebinsko programsko, tudi terensko delo.

Novo leto bo zagotovo pestro predvsem tudi na političnem področju. Čakajo nas parlamentarne, predsedniške in lokalne volitve. Kakšne so vaše napovedi? Kakšne predvolilne kampanje pričakujete?

Povsem realna je bojazen, da bo vse skupaj precej podivjano. Abstinenčne kriza tistih, ki bi za vsako ceno radi vladali, oz. tistih, ki jih krmilijo, se pomika proti histeriji. V naslednjih tednih bodo vznikali poskusi usmerjanja in preusmerjanja pozornosti, ki bodo medijsko usklajeni in v funkciji volitev. V času volilne kampanje bo imela javna RTV pomembno vlogo in nalogo da državljanom predstavi program in vsebinske razlike političnih deležnikov. Ne pa kot pred štirimi leti, ko je politika zamenjala odgovorno urednico na televiziji in potem so bile teme predvolilnih soočenj točno tiste, kot so jih imele stranke politične levice. Naloga RTV je, da si teme soočenj oblikuje sama na podlagi tistega, kar je za državljane in volivce v resnici pomembno in zadeva kakovost njihovih življenj.

Marjan Šarec in Tanja Fajon sta na primer predsednika dveh večjih strank, ki sta v politiko vstopila z RTV Slovenija. Se tudi na prihodnjih volitvah obeta kakšen obraz z RTV?

Pomenljivo je, da oba omenjena in drugi kolegi v preteklosti odhajajo izključno v leve stranke, bi bil že čas, da se kdo pridruži tudi pomladnemu bloku (smeh), saj sicer tudi po tej plati RTV kaže svojo politično neuravnoteženost, če se malo pošalim. G. Šarca sem takrat na TV zaposlil jaz in bil je odličen v svoji vlogi Serpentinška, tudi kot imitator politikov npr. Janeza Janše je odličen, škoda po svoje, da je šel v politiko in začel tekmovati s svojimi liki. Nekdanje kolegice Tanje Fajon, ki je sicer prijazna gospa, ki jo velikokrat skrbi, pa se najbolj spomnim iz časa prvega slovenskega predsedovanja EU, ko se je izkazalo, da kot dopisnica iz Bruslja izpušča ali minimalizira pomembno dogajanje, na kar smo jo iz vodstva večkrat opozorili, no, v SD pa so jo nagradili s kandidaturo za evroposlanko.

Foto: Ana Kovač

Ste največkrat nagrajen novinar javne televizije doma in v tujini. Pred kratkim ste prejeli še častno priznanje Boruta Meška za posebne novinarske in publicistične dosežke. Čestitke! S kakšnimi občutki sprejemate to nagrado?

Zelo sem je vesel. In veste, zakaj posebej – ker nosi ime preminulega kolege Boruta Meška, ki je bil vzor doslednosti in profesionalnosti in je nekem smislu zato plačal z življenjem. V krogu prejemnikov nagrad, kjer sva se letos znašla s kolego Pirkovičem, so najvidnejša imena slovenske publicistike in kulture, začenši z Borisom Pahorjem, Alojzom Rebulo, Zorkom Simčičem ... Kdo ne bi bil ponosen na to?

Kar nekaj je bilo različnih komentarjev glede poročanja o vaši nagradi in primerjavi z nagrado, ki jo je prejela vaša kolegica Ksenija Horvat, ki je bila povabljena v oddajo Odmevi, vas so le omenili. Kako vi komentirate to potezo?

Zelo primerno je, da se nagrajene delavce RTV, kot je kolegica Horvatova, povabi npr. v Odmeve, končno delajo program za to hišo. Vedno znova pa se vidi, kakšna dvojna merila so se samoumevno vzpostavila in na to je pač treba opozoriti. Če pustim ob strani ta primer – še ko sem na predlog Draga Jančarja, Nika Grefenauerja in Zorka Simčiča prejel nagrado Prešernovega sklada za film o misijonarju Opeki, se je TVS posebej potrudila, da so bili portreti nagrajencev, ki so standarden del programa ob kulturnem prazniku, pomaknjeni globje v noč, da kakega gostovanja v Odmevih sploh ne omenim. Spomnili ste me še na nekaj cvetk, ki so v razponu let že smešne. Vodstvo info programa je takrat vodilo kampanjo proti moji nagradi, kolegica Špela Kožar je v kamero mahala z nekimi papirji, ki naj bi dokazovali, zakaj je ne morem dobiti. No, še vedno čakam, da preberem, kaj v njih piše. Upam, da se taki telečji zdrsi proti lastnim kolegom ne bodo nikoli več dogajali.

Ste se tudi zaradi takih konfliktnih situacij "umaknili" v zgodovinsko raziskovanje in začeli pisati knjigo?

Tu ste zadeli bistvo. Res je tako. Med uredniki ni bilo pravega interesa, da bi nadaljeval z dokumentarnimi filmi, čeprav so bili vsi po vrsti izjemno dobro sprejeti med gledalci. Zadnji film je bil Urok Depale vasi, potem pa sem začel snemati Pričevalce in tudi tu našel snov, ki je prisotna v knjigi.

Foto: Ana Kovač

Kdo bi po vašem mnenju moral knjigo prebrati? Zakaj?

Knjigo bi morali prebrati tisti, ki o tej temi oblastno govorijo, pa ne poznajo osnovnih zgodovinskih dejstev. Končno tudi parlamentarci, ki so nedavno zavrnili evropsko resolucijo, ki postavlja vse totalitarizme tja, kamor sodijo. Pomislil sem že, da bi, morda s pomočjo kakega sponzorja 90 knjig Slovenski razkol brez kakega pompa podarili poslancem. Če sploh hočejo vedeti več, upam, da ne želijo ostati nevedni. Res mi je do tega, da to temo razumemo in prepustimo zgodovini, ne pa da je neprestano živa in razdvaja tudi zaradi provokacij, kot je klanjanje pred spomenikom Borisa Kidriča, neposredno odgovornega za razsežnost bratomorne vojne.

Na kakšne odzive ste po izidu knjige naleteli in kakšnih situacij ste deležni še zdaj?

Odzivi so izjemni, težko je opisati privilegij, ko se na predstavitvah gnetejo množice, ko večina želi, da knjigo podpišem in takih podpisov je na tisoče. Ko prihajajo pisma in odzivi bralcev, ki so tako močna in globoka, da vedno znova pretresejo. Moram jih zbrati in tudi kaj objaviti. Zavedam se, da je monografija Slovenski razkol postala simbol tistega, kar je bilo tako dolgo prikrito, zamolčano, zatrto, pobito. To seveda presega knjigo in mene. Ima pa knjiga več ravni, ne le zgodovinsko, ampak, naj se ne sliši provokativno – tudi terapevtsko. Iz odzivov vidim, da soočenje z najtežjo dobo naše zgodovine, ki na tej ali oni strani prizadela večino naših družin, prinaša pomiritev. Upošteva tudi sodobna epigenetska dognanja, po katerih se travme naših prednikov, in vojna je torišče le teh, prenašajo v genskem zapisu na potomce. Tako lahko vnuki zaznavajo travmatične občutke, ki so jih nevede podedovali. Tu se odpira povsem nov pogled na aktualne težave naše nacije in ni druge poti, kot da se z ranami preteklosti soočimo, da jih razumemo in si medsebojno priznamo bolečino. To vodi v sožitje, stran od slovenskega razkola.

Kakšne imate načrte v prihodnosti?

Bomo videli, kaj bo prineslo novo leto. Treba je poskrbeti za zdravje in še kaj pametnega ustvariti. Menda je čas za kak dokumentarec.