Nedelja, 26. 10. 2025, 10.18
2 uri, 56 minut
Invalidnost ni ovira: štiri zgodbe, ki rušijo predsodke #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,25
Eden največjih izzivov za posameznike, katerih zgodbe predstavljamo, je premagovanje stigme, še posebej na področjih izobraževanja, zaposlovanja, partnerskih odnosov in vsakdanje interakcije.
Eden največjih izzivov, s katerimi se srečujejo posamezniki z različnimi oblikami invalidnosti ali zdravstvenih stanj, je še vedno družbena stigma. Predvsem na področjih izobraževanja, zaposlovanja, partnerskih odnosov in vsakdanjih interakcij. Zgodbe Agnes, Branka, Sanje in Filipa razkrivajo, kako kljub oviram ohranjajo pogum in voljo po neodvisnem življenju.
Agnes: Ko cerebralna paraliza ni le ovira, temveč tudi priložnost
Agnes Kojc iz Jurovskega Dola je mlada doktorska študentka prevajalstva, ki živi z diagnozo cerebralne paralize. Že v otroštvu ji je družina omogočila občutek normalnosti, da je bila enaka med enakimi, čeprav so nekatere stvari zahtevale prilagoditve. Tricikel namesto kolesa, grabljice po meri, pogoste terapije, a tudi druženje, trampolin, rojstni dnevi in otroška brezskrbnost.
Poglejte si zgodbo Agnes Kojc
"Jaz sem bila zanje vedno Agnes, oni nikoli niso videli vozička, posebnih potreb, samo naš način dela in življenja je tekel temu primerno, da sem ga lahko dohajala," svoje spomine opisuje Agnes.
Težave pa so se pojavile z vstopom v šolo, ko je sistem začel ločevati, presojati in etiketirati. Agnes, ki je že pri štirih letih brala in ustvarjala pravljice, se je morala dokazovati, da sodi v "običajen" šolski sistem. Danes opozarja, da si ni želela posebne obravnave, le enake možnosti.
Kot odrasla se še vedno sooča s predsodki: "Najbolj me prizadene, ko govorijo z asistentom ali staršem, mene pa spregledajo."
Vsekakor pa se ne predaja; njen glas se namreč sliši vse do zasedanj skupščine Svetovne zdravstvene organizacije, kjer skuša vplivati na izboljšanje položaja oseb s cerebralno paralizo.
Branko: Ko sekunda spremeni vse, a tudi odpre novo poglavje
Branko Šenkiš je bil policist, glasbenik, oče treh otrok, človek discipline in ritma. Njegovo življenje je bilo polno delovnih dni in glasbenih večerov, vse do trenutka, ko ga je prometna nesreča prikovala na voziček.
Poglejte si zgodbo Branka Šenkiša
Poškodba hrbtenjače v vratnem delu je povzročila tetraplegijo – stanje, ki mu je skoraj popolnoma ohromilo funkcioniranje telesa od vratu navzdol, zaradi katerega je odvisen od pomoči drugih pri skoraj vseh vidikih vsakdanjega življenja.
Najprej je pristal v domu za ostarele, kar ga je dušilo. Ko je izvedel za možnost osebne asistence, se je njegovo življenje znova obrnilo. Prilagodil si je hišo, se iz doma preselil nazaj v življenje in postal močan glas za pravice invalidov. "Brez osebne asistence si življenja ne predstavljam. To je moj most do svobode," pravi.
Kljub fizičnim omejitvam je našel nove načine ustvarjanja. Glasba, narava, kaktusi in stik s skupnostjo so postali njegovo sidro. Njegovo sporočilo je jasno: "Nisem bolan. Samo poškodovan. In še vedno sem jaz."
Sanja: Sem v najboljši fazi doslej
Sanja, doma iz Vukovarja, živi v Krapinskih Toplicah. Njeno življenje zaznamujeta vojna in bolezen. Pred dvanajstimi leti so ji diagnosticirali multiplo sklerozo. A danes pravi, da je v najboljši fazi doslej. Ne zaradi čudeža, ampak zaradi sodelovanja. "To ni le zasluga zdravnikov in terapij, ampak tudi mene same in moje družine," poudarja.
Bolezen je bila šok. Na začetku Sanja ni vedela, kaj se z njo dogaja, saj so bili simptomi izmuzljivi, utrujenost nepopisna, diagnoza pa dolgo nejasna. "Zelo bi mi pomagalo, če bi takrat prišel kdo, me pogledal v oči in rekel: ‘Ni konec sveta. Šlo bo.’"
Zato zdaj Sanja sama postaja ta oseba – za druge. Ko sliši, da je nekdo na novo zbolel, želi biti tista, ki prva pokliče in reče: "Ni vse tako črno. Imaš pravico do terapij, do pomoči. Pokliči me in vprašaj karkoli."
Že od otroštva je bila rada v stiku z živalmi, ki ji tudi v bolezni pomagajo ohranjati občutek smisla: "Ko pristaneš v postelji, v plenicah, se lahko počutiš nekoristno. Ampak živali te potrebujejo. Morala sem vstati, jim dati jesti. In s tem sem vstajala tudi sama, malo po malo."
Njen cilj je ostati čim dlje neodvisna. Da se lahko sama obleče, si skuha, pomije posodo. Kljub temu, da oblačenje včasih izgleda kot scena iz skrite kamere. A meni, da ni konec sveta, če si moraš hlače obleči sede: "Tudi superge v trgovini preizkusiš sede, ne?".
Veliko ji pomeni, da je članica Društva za multiplo sklerozo. "Tam me nihče ne gleda postrani, če se zazibljem, če se mi zatika jezik. Ne mislijo, da sem pijana. Razumejo. Ker bijemo isto bitko." Moč pa črpa tudi iz vere: "Ko najdeš notranji mir, gre lažje."
Filip: Zmorem več, kot si drugi predstavljajo
Filip se je rodil z Downovim sindromom in težko srčno napako. Starši so morali že takoj po rojstvu sprejeti težke odločitve, a zanje ni bilo dvoma - Filip bo odraščal doma, v družini, ki ga ljubi in podpira. Kasneje je Filip obolel še za luskavico, nositi mora očala in protezo v ušesu.
Danes je mladostnik, ki vsak dan dokazuje, da zmore veliko več, kot si mnogi predstavljajo. Že dve leti obiskuje varstveno-delovni center, doma pa mu mama vsak dan naloži nekaj gospodinjskih opravil. Filip tako pospravlja posodo, pometa in obeša perilo. Rad ima družabne igre, kolesari, treniral je tudi plavanje, pingpong in balinanje, v katerem je bil celo državni podprvak.
Zaradi težav z ušesi je moral opustiti treninge plavanja, a je našel novo strast - supanje. Njegova vztrajnost je navdih tudi družini, ki se mu je pri tem pridružila. "Filip nas povezuje, zaradi njega smo kot družina veliko bolj povezani," pravi mama Polonca.
Družba ga včasih še vedno gleda postrani, a Filip s svojo prisrčnostjo in delavnostjo dokazuje, da si vsak človek zasluži svoje mesto. Ostaja ponosen, priden in srčen fant.
Zgodbe Agnes, Branka, Sanje in Filipa kažejo, da invalidnost ni identiteta, temveč le ena izmed značilnosti posameznika. Družbena stigma je še vedno prisotna, a z ozaveščanjem, psihološko podporo in dostopom do osebne asistence se družba postopoma premika proti večji vključenosti in razumevanju.
Zgodbe temeljijo na gradivu Zavoda Uvid Rogaška Slatina in so nastale v okviru projekta Inspire, ki ga sofinancira Evropska unija iz programa Erasmus+. Več izobraževalnih gradiv in video zgodb je na voljo na Facebook strani, kjer najdete izkušnje resničnih ljudi. Posnetke si lahko ogledate tudi na kanalu Youtube.
