Dušan Merc: Ob ravnatelja si vsak obriše noge #intervju #video

Novice Ravnatelj končal na sodišču, ker naj bi pred spolnimi napadalci zaščitil učenki #video

Vaša sinova sta zdaj stara okoli štirideset let. Kako bi vas opisala in kako vaša žena?

Žena, glede na to, da se dobro razumeva, mislim, da bi bila prizanesljiva. Sinova pa bi me najbrž strogo ocenila. Je pa res, da imamo med sabo zdaj zelo lepe, poštene odnose. Ne govorimo si traparij, nikoli si jih nismo. Ponosen sem na sinova, onadva verjetno tudi name, a tega ne izražamo preveč. Tudi ni potrebno. Velikokrat sem imel občutek, da smo se razumeli brez besed. Da se da zadeve razumeti, ne da bi si preveč razlagali.

Ste bili strog oče?

Govorijo, da sem bil strog, a značilno je, da vzgojni vzorec podedujemo od svojih staršev. Naj jih maramo ali ne, na koncu si vedno rečemo, da so imeli prav. To rečejo tako tisti, ki so jih starši tepli, kot tisti, ki so jim delali druge krivice. Verjetno sem bil strog, verjetno sem bil tudi nekako težaven, a menim, da sem bil dober oče. Se pa odnosi do samega sebe in do staršev z leti zelo spreminjajo, ker ko imamo lastne izkušnje, je vse čisto drugače.

Kako se spominjate svojega otroštva?

Otroštvo je v resnici, če ga dobro pogledamo, prekletstvo. To ni preprosta doba in otroci doživljajo frustracije, kar je normalno, saj jih tudi morajo doživljati. Današnji otroci imajo premalo frustracij. Ne smemo jim v vsem ustreči.

Jaz sem bil otrok Ljubljane, otrok središča mesta. Mesto je moj prostor, je tudi prostor mojih misli, tako da nisem prav zadovoljen na podeželju, rad sem v mestu. Živel sem v narodni banki, poleg Nebotičnika. Takrat je še vozil tramvaj, na Dunajski, ki se je takrat imenovala Titova, je bil drevored. V Ljubljani so bile še konjske vprege in perice, ki so na cizah vozile z Iga oprano perilo.

"Bil sem zelo težko vzgojljiv otrok, tako da sem kasneje otroke, ki so bili na šoli malo težavnejši, razumel." Foto: Matija Lepoša

Kakšni pa ste bili kot otrok?

V resnici sem prebrodil otroške težave kar z lahkoto. A bil sem zelo težko vzgojljiv, tako da sem kasneje otroke, ki so bili na šoli malo težavnejši, razumel. Razumel sem to jezo, agresijo, nemoč, ker ti je nekdo nekaj rekel. Takrat smo se še pogosto tepli na šolah, ni bilo tako kot danes, bilo je zelo kruto. Bil sem zelo slab učenec. V šoli sem imel veliko ukorov. Nisem se podrejal avtoritetam in tudi zdaj se ne.

Avtoriteta je zame ena od najgroznejših stvari in tudi sam nisem hotel biti avtoriteta. Na šoli poznamo več vrst avtoritete. Ena je formalna in ta je najslabša, dejanska avtoriteta pa je tista, ki deluje. To tudi jaz priznavam in mi ni težko. Jaz upognem koleno pred avtoriteto, ki je zame resnična, če je le formalna, pa mi to nič ne pomeni. Kot recimo neki inšpektor, delal sem tudi v nekdanji milici oziroma v kadetnici, pa mi to nič ne pomeni. Čini, kot na primer vojaški, mi ne pomenijo nič, zame so to smešne situacije. Te avtoritete sem vedno zbijal, tega ne maram. Tudi sam nisem rad v takšni vlogi, ne ustreza mi.

Gospodu Jankoviću ste napisali, da se držite svetopisemske modrosti "ne sodite po njih besedah, pač pa po njih dejanjih" in da politike, tudi njega, sodite po dejanjih. Kaj pa vidijo tisti, ki po dejanjih sodijo vas?

Ravnatelj ali pa Janković, saj je vseeno. Mi smo vsak dan obsojani, vsak dan smo popljuvani. Tega se moraš navaditi in tega se je treba zavedati. Menim, da moja dejanja izkazujejo, da sem etičen. Tu mi nihče ne more nič. Tudi procesi, ki jih imajo zdaj, in to, kar se piše po medijih, mi ne pride do živega, tega si ne dovolim.

Z Jankovićem sva se že resno sprla, a naredil je veliko, pogumen je in ima vizijo. Pogum je zelo redka lastnost med Slovenci. Ljudje niso pogumni, so nergaški, neprestano tožijo. V tem smislu se izredno slabo počutim med nami, nimam rad tega nergaškega okolja, za katero nikoli nobena stvar ni dovolj dobra.

"Tako sem ravnal, zgodilo se je, nisem rinil v to. Res je, da sem zadovoljen, da sem se tako odzval, a če me nekdo želi za to pohvaliti, se raje umaknem, to ni dobro. Ni mi čisto prav." Foto: Matija Lepoša

Pogum izražate tudi sami, a zanima me nasprotno, kdaj vas je bilo nazadnje strah?

Tega ne poznam, res me ni strah. Ne občutim strahu, da bi me bremenil. Saj pomisliš kdaj na kaj, to je zdravo, a tega, da bi me bilo prav strah, se ne spomnim. Zdaj bo to hinavsko rečeno, a morda strah bolj v smislu, da nisi ravnal prav. Da bi me bilo na primer strah sodišča ali inšpektorja in takšnih stvari, tega pa ne poznam. Niti ne vem, zakaj bi me bilo strah. V sodišča verjamem. Tudi če bi me obsodili, bi to pripisal slabosti, šibkosti, napakam, ne bi tega razumel, kot da se mi je zgodila svetovna katastrofa.

Tudi to, kar se zdaj dogaja z inšpektorji, si zataknem za klobuk, to je nepomembno. Ne more mojih pedagoških dejanj soditi nekdo, ki nima pojma o tem. Če jih bo sodil, se bo preprosto motil. Tudi če me bo pohvalil, me bo užalil. Pohvala je lahko žalitev. Tudi zdaj po cesti poslušam, da sem se dobro odrezal in podobno, a to ni pošteno. Tako sem ravnal, zgodilo se je, nisem rinil v to. Res je, da sem zadovoljen, da sem se tako odzval, a če me nekdo želi za to pohvaliti, se raje umaknem, to ni dobro. Ni mi čisto prav.

Katere vrednote vas sicer vodijo v življenju, katerih načel se držite?

Verjamem v enakost. To je temeljno. Midva ali pa nekdo v Siriji, v Afriki. V svet smo postavljeni v istem času, živimo v istem času, smo sodobniki. Enakovrednost, enakopravnost med ljudmi, drugega ni treba.

Tudi na šoli, v vodstvenem smislu je treba to razumeti. Snažilka je izjemno pomembna oseba na šoli, saj je zadaj zdravstveni problem, če ni čisto. Žal ima preslabo plačo, ravnatelj pa višjo, a v sistemu odigra svojo vlogo, ravnatelj pa ima svojo. V sistemu sva enakovredna in tudi v državljanskem smislu sva enakovredna, njeno mnenje je enakovredno mojemu.

Novice Ministrstvo ob začetku sojenja ravnatelju Mercu: Šola mora zaščititi žrtve

Ste kdaj v svoji karieri naredili kaj, kar ste obžalovali? Ste kdaj komu naredili krivico, ki vas spremljala v življenju?

V karieri ne, imam pa to iz svojega otroštva. Bilo je nekaj situacij, ko sem koga užalil ali kaj naredil namenoma narobe. Iz službe pa tega nimam. Če sem odkrit, imam tudi iz prejšnjega zakona marsikakšen madež, a tako je v interakcijah, to mnogi poznamo. Tam se ne bi niti posul s pepelom niti si ne bi pripel medalje, a to je že izzvenelo. V službi pa ne, takšnih dogodkov ni.

Res je, da sem bil lahko v službi zelo trd predstojnik, a vedno sem gledal na celoten sistem, ne le na posameznika. Obramba sistema in vrednot je bila vedno prva. Mnogi so me doživeli kot strogega, a gre za nasilje, ki ga moraš izvesti, da stvari stojijo, sicer ne moreš biti ravnatelj.

V nekem intervjuju ste dejali, da ste bili kot ravnatelj nesramni, ker drugače ne zdržiš. Nesramni na kakšen način?

Tako je. Zavaroval sem svojo dostojanstvenost pred nesramnimi starši. Pred telefoni, ki so bili skrajno nesramni. Pa odnosi v svetu staršev. Nesramnih ljudi, ki mislijo, da bodo vodili šolo zato, ker je tam njihov otrok, nisem dovolil. To se v slovenskih šolah dogaja vsak dan in temu je treba narediti konec. Ravnatelj je ravnatelj in starši, ki nasilno uveljavljajo svoje principe na šolah, so samo škodljivci, nič drugega. To je tako, kot da bi nekdo prišel v tuje podjetje in začel govoriti, kako naj delajo.

Te vsiljive, patološke starše, ki ne razumejo, da otrok ni njihov, od šole, od države, temveč sam svoj, je treba ustaviti. Za svoje otroke se borijo, kot da nikoli ne bodo odrasli in samostojni, temveč bodo vedno njihovi najljubši otroci. Še ko se poroči, ga ima mamica tako zelo rada, da mu raje ona opere spodnjice. Dovolj je teh staršev in cankarjanskih mater. Danes so časi drugačni, svoboda lepša.

"Zakaj sem 32 let predpražnik mestne politike, staršev, ki me neprestano preganjajo, nezadovoljnih učiteljev in učiteljic, Sviza? Saj si vsak noge obriše ob ravnatelja na šoli." Foto: Matija Lepoša

Biti ravnatelj brez dlake na jeziku, kot vam pravijo, verjetno ni najlažja vloga?

Če se vsak dan bojiš smrti, vsak dan umreš, če pa se je ne bojiš, živiš dolgo. Ne vem, koga naj bi se bal in zakaj. Moj oče je bil partizan, moj očim je bil partizan, trije strici so bili partizani, pa tudi drugi ljudje v beli gardi so zastavljali svoja življenja za nekaj, mi pa se zdaj tu nečesa bojimo. Koga? Kaj pa se mi lahko zgodi? Včasih mi je kdo rekel, da ne bom več ravnatelj. Takrat sem dejal, pa kaj potem, poiščite si koga drugega, me ne briga, bom že nekaj delal.

Dejali ste, da je vaša Šesta knjiga sanj "roman o tistih, ki me ne marajo ali za katere jaz mislim, da me ne marajo in me niso marali". Koliko pa je takšnih ljudi in zakaj menite, da vas ne marajo?

To je verjetno moj najboljši roman. Ne vem, jaz jih imam čisto rad (smeh, op. a.). Sicer je ena glavnih slovenskih lastnosti zavist. Jaz jim nisem storil nič hudega, a moti jih to, da se oglašam v javnosti. Ravnatelji, na primer, so zelo jezni name, ker sem bil medijsko izpostavljen, saj bi bili radi oni.

V nekem obdobju je združenje ravnateljev celo napisalo v medije, naj ne sprašujejo mene, ker je njihovo mnenje boljše in bolj pravično. A gre za zavist. Sploh se ne ukvarjam s tem, pač me ne marajo, to je njihov problem, projekcija. Če v šoli vprašaš otroka, kdo ga ne mara, bo tudi pokazal na vse tiste, ki jih sam ne mara, saj je v resnici to njegova projekcija.

Res verjamete v to, da to, da si 32 let ravnatelj, kaže nesposobnost?

Da, v to res verjamem.

A to je enako, kot če bi zase dejali, da ste nesposobni.

Tako je. Zakaj sem 32 let predpražnik mestne politike, staršev, ki me neprestano preganjajo, nezadovoljnih učiteljev in učiteljic, Sviza? Saj si vsak noge obriše ob ravnatelja na šoli. Jaz bi šel drugam, a sem nekajkrat zaprosil, pa me niso vzeli. Da, to je nesposobnost. Pri nekom, ki je zelo dolgo na nekem delovnem mestu, gre za navidezno zvestobo. A jasno je, da bi večina ravnateljev po Sloveniji naredila vse, da bi ostali ravnatelji. To je strah, njih je strah.

Ste odhod v pokoj obžalovali ali ste ga praznovali?

Tako kot ločitev – je olajšanje (smeh, op. a.).

V 32 letih se je gotovo spremenilo veliko. Kaj pa je bila v vsem tem času glavna sprememba, ki je za šolstvo najbolj boleča?

To je permisivna vzgoja. Zdaj imamo starše, ki so živeli v zlatem obdobju samoupravnega socializma in v začetku kapitalizma. Oni imajo zmešane vrednote. Imajo tudi napačne predstave, ne le o sebi, temveč predvsem o svojih otrocih. In o tem, kaj vse jim mora družba dati, za kaj vse mora poskrbeti. Iz socializma imamo na šolah zobozdravstvene ambulante, otroke vodimo na cepljenja, vse to počnemo in še vedno je premalo. Vrednota znanje kot znanje je pri nas lažna in tudi delo ni prava vrednota. V resnici je sporočilo nekaterih staršev "uči se, da ti ne bo treba delati" in "jaz moram delati, ker nisem hodil v šolo". Glaven je odnos do lastnih otrok.

Institucije se ne borijo za svoj položaj. Ne šolstvo, ne zdravstvo, ne sodstvo. Vsi jih pljuvajo in od njih zahtevajo vse mogoče, ko bi morali reči, da je dovolj. Na primer zdravstvo bi moralo ljudem povedati, da jim lahko pomaga, ne more pa jim dati zdravja, to je njihov problem.

Poleg tega je birokracija požrla sistem. Birokracija je rja na sistemu in ga uničuje. To žre vse sisteme – zdravstvenega, šolskega in druge. Vnaša vrednote, ki so popolnoma bebave.

Naša šola civilizacijsko nazaduje. Vidno hira v vrednotah. Je shujšana, birokratska in neumna.

Novice Juhant: Šola ni tista, ki otrokom vzame otroštvo, starši jim ga

Kaj bi dejali staršu otroka, ki prihodnje leto vstopa v prvi razred?

Nič. Mirni bodite, podpirajte ga. Ne silite ga pisati, brati, naj se igra. Ne pritiskajte nanj z ocenami, niso pomembne. In ne, ni vam treba skrbeti glede sistema, ker je še vedno vse dovolj dobro. Za prve tri razrede ali prvih pet je čisto vseeno, kam hodi, nato pa se šole med seboj res razlikujejo.

Učiteljice v prvih fazah so didaktično in metodično bistveno boljše od tistih na višjih stopnjah in bodo naredile svoje. Tudi sicer imajo največjo sposobnost vzgoje otrok varuške in vzgojiteljice, to so ljudje, ki so najbolj dragoceni. V prvih treh razredih morajo biti učiteljice tople, nežne, razumevajoče, tudi stroge, zahtevne, a otroku morajo predstavljati zatočišče. To je dobra učiteljica. Čisto vseeno je, ali znajo brati in pisati, to je veščina, ni znanje. Pomembno je, da je otrok v šoli srečen.

Novice Mama štirih otrok o e-redovalnici: Ne, ne in še enkrat ne

Kakšno je naše šolstvo v primerjavi z drugimi državami?

Mi imamo v resnici izjemno dober šolski sistem. Osnovna šola, srednje šole in fakultete imajo izjemno veliko podporo laične javnosti, veliko skrb in veliko denarja. Za šolo je v družbi sami dobro poskrbljeno. Naši učitelji so dobro plačani in imajo dober standard. Naše šole so izredne, tega ne vidiš nikjer po svetu, nikjer v Evropi. Tako bogatih šol, kot so naše, ni.

Je pa sistem preobilen in tišči otroka, a minister nima prav nobene vizije, nobenih stališč, moral pa bi zadeve urediti. Samo Žiga Turk je imel vizijo, drugi zgolj nalagajo otrokom in učiteljem čedalje več.

Mene ne marajo, ker sem se tudi za devetletko uprl in jim povedal, da to ne bo šlo. Še dobro so jo projektirali glede na to, kar imamo zdaj. O tem bi morali imeti globoke razprave. Nočem vas strašiti, a v prvem in tudi drugem razredu bi moral biti pouk drugačen, kot je. Da ne govorim o napakah, ki jih delajo v metodološkem in didaktičnem smislu.

Sindikat ščiti razparceliranje šolstva. Imamo najbolj obširen predmetnik na svetu. To pomeni, da se otroci učijo tisoč neumnosti. Učijo se take traparije, ki si jih ne morete misliti, in to zato, da so lahko učitelji zaposleni. Državni svet za vzgojo in izobraževanje ima 125 izbirnih predmetov na seznamu za osnovno šolo. Preobremenjenost je čedalje večja, čedalje več je psiholoških težav.

Kdo pa bo to ustavil?

Nihče. Ker smo patološki narod.