Se po 25 letih v Slovenijo vrača denar iz Smeltovih ruskih poslov?

Letališče v Krasnodarju, mestu na severnem robu Kavkaza, je goste iz Slovenije pričakalo okovano v sneg. V pravi ruski zimi so se vkrcali na avtobus. Končna postaja: mesto Nebug ob obali Črnega morja. 

Bilo je proti koncu leta 1993, ko je Smelt, nekdanje največje slovensko podjetje za inženiring, tam zgradil sanatorij, namenjen zdravljenju in rehabilitaciji obolelih v jedrski nesreči v Černobilu. Na slovesnosti ob odprtju je goste iz Slovenije, med katerimi je bila tudi soavtorica tega besedila, pričakala množica ruskih poslovnežev in politikov. 

V Smeltu in poznanstvih, ki jih je Čokl spletel v Rusiji, gre iskati odgovor na vprašanje, čigav denar se skriva za novim skrivnostnim lastnikom hotela v Bohinju. Foto: STA , Na banketu, na katerem ni manjkalo ničesar, je bila vsa pozornost usmerjena v enega človeka – tedaj 43-letnega Boštjana Čokla, člana uprave in drugega moža Smelta, ki je žarel od ponosa. 

Imel je 126 milijonov razlogov za zadovoljstvo. Toliko nemških mark je bila namreč vredna obnova pristanišča v bližnjem mestu Tuapse, ki so ga Smeltu prav v tistih dneh zaupali Rusi. Na razpisu je Smelt premagal tekmece iz ZDA, Avstrije, Italije, Nemčije in Turčije. 

Posel je cvetel. Ogromni trg Rusije, ki jo je takrat vodil Boris Jelcin, se je odpiral svetu, v Smeltu pa so imeli zaradi poznavanja terena in dobrih gospodarskih odnosov med dvema nekdanjima državama, Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, pomembno začetno prednost. 

Preberite še:

Kako smo davkoplačevalci pokrili dolgove bohinjskega mogočneža 

Dokumenti razkrivajo: slaba banka hotel prodala kot vrečo krompirja

Ključ do uganke, imenovane Smelt?

Četrt stoletja pozneje lahko prav v Smeltu in poznanstvih, ki jih je Čokl takrat spletel v Rusiji, iščemo odgovor na vprašanje, čigav denar se skriva za novim skrivnostnim lastnikom hotela v Bohinju, ki ga je zgradil Čokl, nato pa je leta 2014 prešel pod okrilje Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB), bolj znane kot slabe banke. 

Morda se prav v poslih z bohinjskim hotelom skriva tudi ključ do rešitve nekaterih skrivnosti, povezanih s Smeltom, enim od najbolj zloglasnih primerov divjega lastninjenja v Sloveniji, ki ga pristojni organi tedaj na novo nastale države nikoli niso raziskali do konca. 

V zadnjih dneh smo na Siol.net objavili zgodbo o nenavadni prodaji za dobrih 16 milijonov evrov bruto terjatev do Čoklovega podjetja MPM Engineering, nekdanjega lastnika bohinjskega Eco Hotela. DUTB jih je na razpisu, ki je bil odprt le dva tedna, prodala leta 2015. Na koncu so pristale v rokah podjetij, ki so povezana Boštjanom Čoklom, s starim in, kot kažejo indici, očitno tudi z novim lastnikom enega od stotih najboljših ekoloških hotelov na svetu. 

Foto: Bohinj Eco Hotel Prav moralni hazard, da se bodo do "nasedlega" premoženja slovenskih bank s pomočjo denarja, skritega na računih v tujini, popustom dokopali nekdanji tajkuni in preostali, ki so z neplačevanjem svojih obveznosti v bankah navrtali več milijard evrov veliko luknjo, je bila največja bojazen ob ustanovitvi DUTB. 

Denar iz Švice, lastnik s Cipra

Primer Bohinj je tako prvi, ki nedvoumno potrjuje, da DUTB pred prodajami terjatev, ki jih je prevzela od slovenskih državnih bank, ne preverja dovolj ne kupcev ne izvora denarja. 

Od kod je prišlo 6,6 milijona evrov, ki jih je DUTB prejela za terjatev do podjetja MPM Engineering, ni mogoče ugotoviti. Čeprav je slaba banka pogodbo o prodaji podpisala z nemško družbo Navo Hotel Immobilien, ki se ukvarja z upravljanjem hotelov, ta očitno nikoli ni bila končni kupec terjatve. 

Foto: Thinkstock Denar je namreč decembra 2015, tik pred začetkom veljavnosti sprememb zakona o DUTB, ki so tej izrecno prepovedale prodajo terjatev dolžnikom, nakazalo drugo podjetje, Rubbio International iz Švice. Sedež naj bi imelo v Ženevi, a v švicarskih registrih ne obstaja. Povsem mogoče je, da je imelo v Švici odprt le bančni račun.

Končni lastnik terjatve pa je postalo tretje podjetje, Cerita, registrirano na Cipru. Njegov lastnik se skriva na Britanskih Deviških otokih, kjer podatkov o tem, za koga gre, ni mogoče dobiti. 

Ruska podjetja v stavbi nekdanjega Smelta

Pomanjkljivi mehanizmi nadzora dolžnikom tako omogočajo, da brez pretiranih težav terjatve od DUTB, ki jo vodi Imre Balogh, po nizkih cenah odkupujejo kar sami. To počnejo skriti za poštnimi nabiralniki ali podjetji iz davčnih oaz.

Svetovni trgovinski center (WTC) v Ljubljani so ustanovili Smelt, Smelt Intag in Gospodarska zbornica Slovenije. Licenco so pridobili leta 1990. V 90. letih je bilo vanj včlanjenih več kot 200 podjetij. Nepravilnosti pri gradnji WTC, ki ga je zgradil Smelt, je pozneje zaposlovala kriminaliste. Foto: Bojan Puhek Čokl je sicer že pred časom zatrdil, da ni financiral odkupa terjatev in da ni v nobenem razmerju s ciprskim podjetjem. A podatki, ki smo jih v zadnjih tednih zbrali na Siol.net, kažejo drugačno sliko. Še več, povezave novega skritega lastnika bohinjskega hotela vodijo do Rusije, natančneje do območij, kjer je Smelt pred petindvajsetimi leti obnavljal pristanišča in gradil bolnišnice. 

Ciprsko podjetje Cerita je v Sloveniji ustanovilo podružnico. Vodi jo Igor Nemanič, manj znani poslovnež, ki v naši državi odpira podjetja za ruske državljane. Kljub temu več podjetnikov, ki že vrsto let poslujejo z Rusijo, zanj še ni slišalo. Tudi o njegovi poslovni preteklosti ni mogoče najti podatkov.

Dolžniki brez pretiranih težav terjatve od DUTB, ki jo vodi Imre Balogh, po nizkih cenah odkupujejo kar sami. Foto: Matej Leskovšek Po podatkih, ki smo jih pridobili na Siol.net, je Nemanič poslovno povezan s Čoklom. Je direktor podjetja Zorica, ki je jeseni 2015, torej prav v času nakupa terjatve od DUTB, Čoklu posodilo 250 tisoč evrov. Več o teh poslih pišemo v okvirju. "Poslovno sodelujemo, saj je predstavnik lastnika hotela," pa nam je na vprašanje o poslovnih in zasebnih povezavah z Nemaničem odgovoril Čokl.

Nemanič, ki izjav ne želi dajati, zastopa tudi več podjetij, ki so v lasti Rusov. Večina jih ima sedež na Dunajski cesti 156, torej v stavbi WTC, tik ob nekdanjem sedežu Smelta. Nekatera od teh imajo isto telefonsko številko, kar verjetno pomeni, da jih upravlja le ena oseba. 

Podpredsednik Rosnefta, ki se je znašel v preiskavi

Med ruskimi državljani, ki imajo podjetja na istem naslovu, so tudi nekateri, ki so bili v zadnjih letih vpleteni v sporne, morda celo kriminalne posle, ki so jih preiskovale tamkajšnje oblasti. 

Eden od njih je Andrej Votinov, nekdanji podpredsednik ruskega naftnega velikana Rosneft. Gre za največjo naftno družbo, de facto vodeno neposredno iz Kremlja. Njen predsednik uprave je namreč Igor Sečin, najtesnejši zaupnik ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki velja za vodjo frakcije "silovikov", v kateri prevladujejo nekdanji agenti ruske službe državne varnosti (FSB). 

Igor Nemanič zastopa več podjetij, ki so v lasti Rusov. Večina jih ima sedež na Dunajski cesti 156, torej v stavbi WTC. Foto: Bojan Puhek Votinov je leta 2015 odstopil s položaja v Rosneftu, saj je bil osumljen sodelovanja v korupcijski shemi, s katero naj bi družbo oškodoval za skoraj dva milijona ameriških dolarjev. To naj bi mu uspelo s pomočjo fiktivnih pogodb za gradbene posle. 

V Sloveniji ima Votinov že več let registrirano podjetje VAV Finance, ki je registrirano za trgovino na debelo z lesom, sanitarno opremo in – gradbenim materialom. Leta 2014 je ustvarilo 1,3 milijona evrov prometa, danes pa nima več prihodkov. Z Votinovom ni mogoče priti v stik. Po poročanju nekaterih ruskih medijev naj bi bil na begu.

Vse poti vodijo v Tuapse 

Istega leta je 1,8 milijona evrov prometa imelo še eno rusko podjetje v Sloveniji – Antek, ki je v lasti Anatolija Kaverova, prav tako nekdanjega uslužbenca Rosnefta, ki ga ruske oblasti preganjajo zaradi goljufije v isti zadevi. 

Za njim so razpisale mednarodno tiralico, v času preiskave pa se je zatekel v Slovenijo, kjer naj bi imel nepremičnino in dovoljenje za bivanje. Slovenska policija ga je maja prijela na mejnem prehodu Obrežje, od takrat pa je v hišnem priporu. Pri nas je zaprosil za politični azil.

Ruske oblasti zaradi goljufije preganjajo Anatolija Kaverova, nekdanjega uslužbenca Rosnefta. Foto: Interpol Votinov in Kaverov, ki sta v Sloveniji kljub pregonu v Rusiji nemoteno poslovala prek tukajšnjih bančnih računov, prihajata iz Tuapseja. Tam se nahaja tudi rafinerija, s katero so bili povezani sporni gradbeni posli, do leta 2013 pa jo je vodil Votinov, po ugotovitvah ruskih oblasti organizator tamkajšnje kriminalne združbe. 

Iz istega mesta, kjer je v začetku devetdesetih gradil Smelt, prihaja tudi dr. Bogdan Zaremba, hipnoterapevt, ki dela v Sloveniji in Rusiji, kjer naj bi dobil pred leti naziv "častni zdravnik Ruske federacije". Pri nas živi v Mednem, v hiši, ki jo je kupil od Igorja Nemaniča. Zaremba je imel v lasti podjetje Kobza, ki je leta 2007 kupilo nedokončane hiše v Spodnjih Škofijah od – Smelta. 

Preberite še:

Bo Slovenija zaščitila v Rusiji obtoženega naftnega menedžerja?

Čokl nam je potrdil, da Bogdana Zarembo pozna že iz leta 1990, ko "smo ob Črnem morju gradili sanatorij za zdravljenje otrok po jedrski nesreči v Černobilu". "Votinova in Kovareva ne poznam," je dodal. 

So torej Čokl ali osebe, povezane z njim, nakup terjatve do nekdanjega lastnika hotela v Bohinju financirale s sredstvi iz Rusije? Je torej mogoče, da se za posli z bohinjskim hotelom skriva tudi ključ do enega od "svetih gralov" tranzicije – denarja propadlega Smelta, ki naj bi med njegovim lastninjenjem izginil v tujini?

Smelt je leta 1993 zgradil sanatorij Nebug v bližini mesta Krasnodar ob Črnem morju. Foto: Siol.net/ A. P. K.

Kaj je bila afera Smelt

Za razumevanje, kaj je nekoč pomenil Smelt, nekdanji ponos slovenske gradbene stroke in graditelja velikih gospodarskih objektov, se moramo vrniti skoraj tri desetletja nazaj. Natančneje v devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je slovensko gospodarstvo in politiko pretresala ena najodmevnejših afer – afera Smelt. 

Ruski predsednik Vladimir Putin je oktobra 2013 obiskal rafinerijo Rosnefta v kraju Tuapse. Manj kot dve leti pozneje je tam izbruhnila korupcijska afera. Foto: Reuters Osvežimo si spomin. Smelt se je – med prvimi v Sloveniji –začel lastniniti še v obdobju Jugoslavije. Leta 1990 je jugoslovanska vlada pod vodstvom Anteja Markovića sprejela reformo podjetništva, številni direktorji pa so nova podjetja ustanavljali tudi brez potrebnega kapitala. Eden od teh je bil tudi Poslovni sistem Smelt, ki je imel takrat le še slabih 370 delavcev, njegovo vodenje pa je takrat prevzel Jože Žagar.

V osamosvojeni državi smo leta 1992 dobili zakon o lastninskem preoblikovanju in Smelt se je preoblikoval v dve podjetji: 

• v podjetje Gradnja industrijskih objektov (Gio), ki je imelo 50 milijonov evrov družbenega kapitala in pet zaposlenih, in 
• Smelt International z 240 zaposlenimi. Tega je skupaj z Giom ustanovil Smelt Intag iz Zuricha, ki so ga Smeltovi možje ustanovili že nekaj časa pred tem. 

Drugega za drugim so začeli prevzemati že sklenjene gradbene posle v tujini od Gia, ta je zadržal le znamenito poslovno stavbo, ki jo je nato najemal Smelt International. Gio je pozneje prodal še svoj četrtinski delež v Smeltu Intagu, ki je tako postal stoodstotni lastnik Smelta International. 

Divje lastninjenje 

Šlo je za klasični primer divjega lastninjenja nekdanje družbene lastnine, ki je prehitevalo uradni začetek prve privatizacije. Primer Smelt je zaposloval vrsto državnih organov, policijo, tožilstvo in kar dve parlamentarni preiskovalni komisiji. 

Leta 1993, ko je Čokl gostom iz Slovenije razkazoval Smeltove objekte na jugozahodu Rusije, je agencija za plačilni promet, nadziranje in informiranje ugotovila, da se je pri lastninjenju Smelta zgodilo oškodovanje družbene lastnine v vrednosti takratnih pol milijarde tolarjev, kar je bil za tiste čase ogromen znesek.

Hiše v Spodnjih Škofijah, ki so jih Rusi kupili od danes propadlega Smelta

Po skoraj štirih letih pritiskov politike, državnih organov je Gio leta 1996 končno pristal v rokah države, tri leta za njim pa je Smelt International, ki ga je vodil Žagar, končal v stečaju.

Čokla takrat že zdavnaj ni bilo več v Smeltu. Leta 1995 ga je skupaj s sodelavci zapustil in ustanovil podjetje MPM Engineering. Usmeril se je v gradnjo zdravstvenih centrov in zdraviliških kompleksov. 

Seveda ne po naključju. Nekdanji podpredsednik uprave Smelt International je imel pri svojem vzponu v vrh poslovnega sistema, ki je bil svoječas močnejši tudi od države (če je bilo potrebno), močne in vplivne botre.

Preberite še:

Janez Zemljarič: trgovec s skrivnostmi slovenske tranzicije 

Varuh tranzicijskega svetega grala, ki je izgubil spomin

Čokl – Miklavčič – Zemljarič

Ko je ob prelomu devetdesetih let na čelu Smelta dokončno počilo med Jožetom Žagarjem, ki je spadal v omrežje "trde" levice, in Petrom Riglom, svetovljanskim poslovnežem in pozneje nekakšnim glavnim operativcem Liberalne demokracije Slovenije (LDS), je na položaj drugega moža Smelta prišel Borut Miklavčič, pozneje minister za zdravje v vladi Boruta Pahorja.

Ob prelomu devetdesetih let je na položaj drugega moža Smelta prišel Borut Miklavčič, pozneje minister za zdravje v vladi Boruta Pahorja. Foto: STA , Njegova desna roka je bil Čokl, ki ga je šest let starejši Miklavčič nastavil za šefa inženiringa zdravstvenih objektov. Pred tem sta skupaj službovala že v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana, kjer je Miklavčič skrbel za investicije, Čokl pa je vodil obratovanje tedaj še nove zdravstvene institucije. 

Od tam izhajajo tudi nekatere povezave, ki so ostale močne do današnjih dni. Slovensko vlado je v času gradnje UKC vodil Janez Zemljarič, v svinčenih sedemdesetih letih nekdanji šef jugoslovanske Službe državne varnosti (SDV). Do danes je ostal aktiven kot nekakšen lobist in poslovni svetovalec. Pisarno ima v stavbi WTC. 

Do danes je Janez Zemljarič ostal aktiven kot nekakšen lobist in poslovni svetovalec. Pisarno ima v nekdanji stavbi Smelta. Foto: Primož Lavre / Reporter Čokla z Zemljaričem povezujejo tudi nepremičninski načrti v Izoli, kjer je prvi leta 2004 kupil zemljišče nekdanje tovarne Argo (danes je v lasti NLB), drugi pa je na območju ladjedelnice in nekdanje tovarne Delamaris želel zgraditi kompleks stanovanj, turističnih apartmajev in poslovnih prostorov. 

Osebne stiske na gradbiščih Smelta

Smelt je bil v začetku devetdesetih let močan igralec v Rusiji. V hudi konkurenci je dobival posle. A ti so imeli tudi drugo, precej manj bleščečo plat. Za Smelt je v tujini delalo več kot 70 slovenskih podjetij, ki so v več primerih ostala pred plačil.

Za opravljenimi deli so ostajale človeške stiske. Le enemu podizvajalcu, zdaj že nekdanjemu gradbenemu podjetju TMS, je Smelt na gradbišču hotela v Tuapseju ostal dolžan skoraj dva milijona evrov. 

Smelt je pridobil tudi posel rekonstrukcije črnomorske luke Tuapse, vreden 126 milijonov nemških mark. Foto: Roman Prikhodko

"Ko sem začel opozarjati, da se tam dogajajo čudne stvari, so moje nalepke, ki so bile na 240 tablah okoli gradbišča, strgali," je več let pozneje razlagal nekdanji lastnik TMS Slavko Murk. V Smeltu so čez noč najeli drugega podizvajalca – podjetje, registrirano v Avstriji, ki ga je odprl slovenski državljan. 

Leta 2013 se je Murk, obupan nad sodišči in drugimi institucijami, odločil za gladovno stavko pred stavbo nekdanjega Smelta. Pravice do danes ni dočakal. Nikoli ni bilo raziskano, koliko denarja iz tamkajšnjih Smeltovih poslov je ostalo v Rusiji. 

Slovenija – raj za denar sumljivega izvora

S skoraj gotovostjo lahko trdimo, da so tudi v zadnji posel s hotelom v Bohinju ob Čoklu vpleteni Rusi. Iz podatkov, ki smo jih pridobili na Cipru, je razvidno, da so bile ustanovitvene listine podjetja Cerita, novega lastnika hotela, iz angleščine in grščine, uradnega jezika na Cipru, prevedene tudi v ruščino. 

Foto: Thinkstock V vsakem primeru gre za procese, ki so del širše zgodbe. Slovenija je namreč v zadnjih letih očitno postala raj za sumljivi kapital vseh vrst. 

Nedavno je slovensko politično prizorišče razburkala novica, da je poslovnež iz Irana prek NLB z računov, odprtih pri eni od iranskih bank, ki je bila takrat podvržena mednarodnim sankcijam, na več tisoč računov različnih bank v Evropi v dveh letih prenakazal skoraj 760 milijonov evrov.

Italijanski časnik Il Sole 24 pa je nedavno poročal, da je Nova KBM že leta 2014 dovolila odprtje računov, prek katerih naj bi denar prala italijanska mafija. Že pred tem pa smo na Siol.net razkrili, da je Nova KBM dobila odredbo Banke Slovenije zaradi pomanjkljivega nadzora nad preprečevanjem pranja denarja.

Da je imela neapeljska mafija Slovenijo že od leta 2011 "za deželo, ki jim je povsem na razpolago in kjer je mogoče imeti sproščen odnos z institucijami", je pred leti potrdil tudi Roberto Saviano, italijanski pisatelj, ki so mu zaradi njegove knjige Gomorra o neapeljski mafiji večkrat grozili s smrtjo. Pri tem je omenjal, da so italijanski mafijci "v Sloveniji upravljali denar".

Se denar vrača domov?

Zgodba se očitno ponavlja pri DUTB, kjer sistemi ugotavljanja izvora denarja očitno močno šepajo. Zakaj nas to mora skrbeti? 

Davkoplačevalci smo konec leta 2013 z dobrimi petimi milijardami evrov sanirali slovenske banke. Ta denar si je država po razmeroma visokih obrestnih izposodila na mednarodnem trgu, za kar je zastavila prihodnost številnih generacij. Slabe terjatve bank je – v posamičnih primerih po zelo nizkih vrednostih –  prenesla na DUTB in vanjo vplačala dodatni kapital.

Foto: Matej Leskovšek Zdaj te terjatve z visokimi popusti (v primeru bohinjskega hotela kar 60 odstotkov) sami ali s pomočjo skritih financerjev odkupujejo dolžniki, z njihovo pretvorbo v kapital pa postajajo lastniki premoženja, ki so ga nekoč kupili ali zgradili z bančnimi posojili. 

Gre torej za novo socializacijo izgub in slabih poslovnih odločitev na račun državljanov, ki omogoča, da se skozi tretji val privatizacije v državo vrne kapital, varno shranjen še iz časov druge (med letoma 2006 in 2008) ali celo prve privatizacije iz devetdesetih let. 

Prej ali slej bo nekdo v državi moral odgovoriti na vprašanje, kako in zakaj je to mogoče. "Psi lajajo, karavana gre dalje," je pisalo v celostranskem oglasu, ki ga je na vrhuncu afere Smelt tedanji direktor družbe Jože Žagar objavil v časopisu Delo, s katerim se je posmehoval vsem, ki so pisali o oškodovanju družbenega premoženja. 

Bo tudi tokrat karavana šla naprej nemoteno?