SiolNET. Novice Slovenija
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Janez Zemljarič: trgovec s skrivnostmi slovenske tranzicije

10

termometer

Do kod seže vpliv nekdanjega predsednika Službe državne varnosti Janeza Zemljariča? Do kod seže vpliv nekdanjega predsednika Službe državne varnosti Janeza Zemljariča? Foto: Primož Lavre / Reporter

Kdo je Janez Zemljarič, nekdanji politik in direktor Službe državne varnosti (SDV), ki je bil prejšnji torek na sestanku pri ministru Počivalšku? Do kod seže omrežje njegovega vpliva v gradbeništvu, zdravstvu in energetiki? Kako je sploh prišel na čelo SDV? In kdo ga je omenil na zaslišanju pred Mednarodnim sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu? 

Ključni poudarki:

- Janez Zemljarič je bil izbranec nekdanjega šefa OZNE Ivana Mačka - Matije. Isto je veljalo tudi za nekdanjega prvega moža SCT Ivana Zidarja.

​- Na čelo SDV je prišel, ker so želeli v Beogradu ustaviti operacijo prenašanja denarja iz Slovenije na račune v tujini. Šlo naj bi za kapital, namenjen financiranju slovenske osamosvojitve, kar Zemljarič zanika.

- Še leta 1989, dve leti pred izbruhom jugoslovanskih vojn, ga je Ante Marković želel postaviti na položaj notranjega ministra SFRJ. Njegovo imenovanje je blokiral Slobodan Milošević.

- Njegov vpliv v gradbenih krogih naj bi v zadnjih letih precej upadel. Drugačna je zgodba v zdravstvu in deloma v energetiki.

- Ključni Zemljaričev oproda je Drago Isajlović, nekdanji obveščevalec in lobist, ki je imel pomembno vlogo pri privatizaciji Palome.

- Zemljaričevo ključno podjetje lani ni ustvarilo niti evra prihodka.

Prejšnji torek je gospodarskega ministra Zdravka Počivalška obiskal Janez Zemljarič, nekdanji politik in direktor Službe državne varnosti (SDV). Ministru naj bi predstavil zamisel razvoja turistične ponudbe na eni od naših znanih turističnih točk, so pojasnili na gospodarskem ministrstvu. Kdo sploh je Zemljarič, človek, ki danes deluje kot lobist in stoji za omrežjem z vplivom v gradbeništvu, zdravstvu in energetiki?

Ko je Janez Zemljarič v prvi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja prevzel vodenje SDV, naslednico slovenske Uprave državne varnosti (Udbe), je Jugoslaviji vladal Josip Broz Tito, Sovjetski zvezi Leonid Brežnjev, ZDA pa Gerald Ford.

Evropska gospodarska skupnost, predhodnica današnje EU, je imela le devet članic. Kitajska je bila nerazvita država tretjega sveta. Janez Janša je bil še najstnik, Miro Cerar pa je hodil v osnovno šolo.

Janez Zemljarič se je pred dnevi mudil na obisku pri gospodarskem ministru Zdravku Počivalšku.  Ministru naj bi predstavil zamisel razvoja turistične ponudbe na eni od naših znanih turističnih točk. Janez Zemljarič se je pred dnevi mudil na obisku pri gospodarskem ministru Zdravku Počivalšku. Ministru naj bi predstavil zamisel razvoja turistične ponudbe na eni od naših znanih turističnih točk. Foto: Matej Leskovšek

Je torej mogoče, da je Zemljarič štiri desetletja pozneje še vedno eden najvplivnejših mož v državi, ki zdaj nosi ime Slovenija? Gre v resnici za mit, namenjen notranjepolitičnim in drugim ciljem? In kdo sploh je Janez Zemljarič, nekdanji politik in direktor, ki bo decembra dopolnil 88 let?

Analizo osebnosti in dela Zemljariča je mogoče ločiti na dve daljši poglavji.

"O marsikom ve veliko"

Prvo poglavje se je začelo takoj po drugi svetovni vojni, ko se je začel Zemljaričev vzpon po partijski lestvici. Končalo se je leta 1989, ko se je po vrnitvi iz Beograda uradno upokojil.

Drugo poglavje je Zemljarič začel pisati po osamosvojitvi, ko se je lotil številnih poslov v gradbeništvu, zdravstvu in energetiki. To je počel daleč od oči javnosti, najpogosteje kot nekakšen lobist in posrednik z močno mrežo zvez v državah nekdanje Jugoslavije, ki jih je spletel v svinčenih časih.

Tudi zato je o njegovih aktivnostih v zadnjih dvajsetih letih v resnici znano precej manj kot o njegovemu delu v času Jugoslavije. "O marsikom ve veliko, tudi podatke, ki so lahko za posameznika zelo obremenjujoči. Recimo, kdo so bili tajni sodelavci. To je njegova največja prednost," nam je povedal poslovnež iz gradbenih krogov, ki ni želel biti imenovan.

Vzpon Janeza Zemljariča se je začel po drugi svetovni vojni, ko se je začel vzpenjati po lestvici in v prvi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja prevzel vodenje Službe državne varnosti (SDV). Vzpon Janeza Zemljariča se je začel po drugi svetovni vojni, ko se je začel vzpenjati po lestvici in v prvi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja prevzel vodenje Službe državne varnosti (SDV). Foto: STA

Sploh v državi, ki se – tak je vtis – kronično otepa analitičnega, objektivnega in politično neobremenjenega razčiščevanja svoje polpretekle zgodovine, sploh na področju delovanja obveščevalnih služb.

Deloholik, ki je udarjal po mizi

Zemljarič, rojen leta 1928, se je od svojega sedemnajstega leta vzpenjal po partijski lestvici. Prvi veliki karierni met mu je uspel davnega leta 1968, ko je postal direktor Kliničnih bolnišnic v Ljubljani. Že takrat je zaslovel kot deloholik, ki je na sestankih udarjal po mizi, najraje z očali.

Z železno roko je vodil gradnjo novega Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana (UKC). Odprt je bil leta 1975, ko je Zemljarič že vodil SDV.

V tem času je v Sloveniji prišlo do tektonskih političnih premikov.

Zemljarič je vodil gradnjo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Zemljarič je vodil gradnjo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Foto: Klemen Korenjak

Padec Staneta Kavčiča: rojstvo kariere

Republiko je pretresala avtocestna afera. Šlo je za spor z Beogradom zaradi odločitve, da avtocestna odseka Hoče–Levec in Postojna–Razdrto nista upravičena do financiranja z mednarodnimi krediti. Afera je imela le en cilj: rušenje Staneta Kavčiča, predsednika slovenskega izvršnega sveta, kot se je v času socializma uradno imenovala republiška vlada.

Skupaj s Kavčičem je padla tudi liberalna partijska struja, ki je že konec šestdesetih let govorila o zasebnem kapitalu in bolj samostojnem gospodarskem razvoju Slovenije. Umakniti se je morala dogmatični struji, ki je verjela, da je mogoče družbo in partijo obvladovati le s trdo roko in nadzorom, in nasprotovala uvajanju tržnih načel v socialistično gospodarstvo.

Tej struji, ki jo je vodil France Popit, je bil precej bližje tudi Zemljarič. Menil je, da so Kavčičeve reforme prehitevale čas. Čeprav ga je Kavčič nastavil na čelo Kliničnih bolnišnic, je prav njegov padec Zemljaričevi karieri dal strahovit pospešek.

Avtocestnih odsekov Hoče–Levec in Postojna–Razdrto Beograd ni želel financirati, v ozadju pa se je dogajalo rušenje Staneta Kavčiča, zaradi katerega je karierni pospešek dobil Zemljarič. Avtocestnih odsekov Hoče–Levec in Postojna–Razdrto Beograd ni želel financirati, v ozadju pa se je dogajalo rušenje Staneta Kavčiča, zaradi katerega je karierni pospešek dobil Zemljarič. Foto: Ana Kovač

Uganka: zakaj je prišel na čelo SDV?

Še danes ni natančno jasno, kako je Zemljarič, partijec tehnokratske linije, kot prvi "zunanji" kader sploh uspel priti na čelo SDV.

Po nekaterih razlagah je imel Zemljarič že od petdesetih let zaščitnika v Ivanu Mačku, povojnemu šefu slovenske enote zloglasne tajne službe OZNA (s polnim imenom oddelek za zaščito naroda), ki ima na vesti zunajsodne poboje po drugi svetovni vojni. Maček je imel o Zemljaričevih operativnih sposobnostih, ki jih je kazal pri vodenju organizacije številnih športnih in kulturnih prireditev, zelo visoko mnenje.

To je bila Zemljaričeva vstopnica v prvo ligo. Maček, osebni Titov prijatelj, je bil strah in trepet slovenske partijske elite in oseba z največjim vplivom v SDV. Zanimivo je, da so zvezno SDV v politično zelo napetem obdobju, po obračunu s Kavčičem in hrvaško pomladjo, precej časa vodili Slovenci. Najprej Silvo Gorenc, poznejši direktor Papirnice Videm, za njim še Martin Košir, Dimitrij Kraigher in Ivan Eržen.  

Telegrami, ugrabitve in devize

Že kmalu se je izkazalo, zakaj je režim na vrhu slovenske SDV potreboval dobrega in preverjeno zanesljivega operativca.

Sam Zemljarič je leta 2014 v intervjuju za Mladino pojasnil, da se je imenovanju za direktorja SDV dolgo upiral. Povedal je, da je bil nanj imenovan zaradi vohunske afere s ponarejenimi telegrami. Z njo je želel srbski partijski vrh dokončno razčistiti s "slovenskim separatizmom".

Zemljarič je kot prvi partijec tehnokratske linije prišel na čelo SDV. Zemljarič je kot prvi partijec tehnokratske linije prišel na čelo SDV. Foto: Primož Lavre / Reporter

Raziskovalec arhivov Igor Omerza trdi drugače. Po njegovem je bil ključni razlog, da je Zemljarič prišel na vrh SDV, beograjski poslovnež Bata Todorović, ki ga je SDV leta 1975 ugrabila v Avstriji in pripeljala v Slovenijo. To akcijo je operativno vodil Zemljarič.

Lov za "svetim gralom" tranzicije

V ozadju se je skrivala precej večja zgodba. Todorović je takrat sodeloval z več slovenskimi direktorji, ki so denar iz podjetij spravljali na različne račune v tujino. V operaciji prenašanja tega denarja naj bi imela pomembno vlogo še dva Slovenca: Miloš Ogrizek, pozneje razrešeni nekdanji šef slovenske SDV, in Niko Kavčič, prvi direktor Ljubljanske banke in idejni oče koncepta slovenske ekonomske suverenosti.

Šlo naj bi za prvo akumulacijo kapitala, namenjenega financiranju slovenskega osamosvajanja – za enega od "svetih gralov" tranzicije. Pozneje, v osemdesetih letih, je Niko Kavčič kot varuh dnevnikov Staneta Kavčiča za svoja ideološka dediča izbral mlada marksista in podjetnika iz Slovenije – Janeza Janšo in Igorja Bavčarja. Postavljeni so bili temelji boja za vpliv v novi državi, ki traja še danes.

Ena največjih skrivnosti slovenske države

V vsakem primeru so v Beogradu uhajanju denarja čez meje SFRJ želeli narediti konec. Pri teh načrtih je imel ključno vlogo Zemljarič. Ta je bil prepričan, da glavnina tega denarja ni bila namenjena za osamosvajanje, ampak za zasebne namene. "Zaradi tega razčiščevanja sem obtičal v Udbi," je dejal leta 2014.

S tem je posredno priznal, kar pravi Omerza – da so načrti SDV s Todorovićem, ključnim členom operacije prenašanja denarja, dobili pospešek šele s Zemljaričevim prihodom.

Raziskovalec arhivov Igor Omerza meni, da je bil ključni razlog, da je Zemljarič prišel na vrh SDV, beograjski poslovnež Bata Todorović, ki ga je SDV leta 1975 ugrabila v Avstriji in pripeljala v Slovenijo. To akcijo pa je operativno vodil Zemljarič. Raziskovalec arhivov Igor Omerza meni, da je bil ključni razlog, da je Zemljarič prišel na vrh SDV, beograjski poslovnež Bata Todorović, ki ga je SDV leta 1975 ugrabila v Avstriji in pripeljala v Slovenijo. To akcijo pa je operativno vodil Zemljarič. Foto: Ana Kovač

Prav ta denar, shranjen na računih bank v zamejstvu, po zatrjevanju dolgoletnih poznavalcev domače gospodarsko-politične scene še danes občasno zaokroži po Sloveniji, na kar je najmanj enkrat namigoval tudi Zemljarič. Denar iz teh poslov naj bi se skrival tudi v ozadju nekaterih podjetij, ki so se omenjala med rešitelji propadlih gradbenih velikanov.

Kdo ima dostop do teh računov, je ena največjih skrivnosti slovenske države.

Primer Velikovec

Konec sedemdesetih let je Zemljarič postal republiški sekretar za notranje zadeve, v današnjem jeziku minister. Na čelo SDV je prišel Tomaž Ertl. V tistem obdobju je prišlo do ene najbolj zloglasnih akcij SDV – bombnega napada na mestni muzej v koroškem Velikovcu. Muzej je bil uničen, ob tem pa ranjeni trije ljudje, od teh sta bila dva napadalca, ki sta izvedla napad.

"Tisto je bila čisto samostojna, diverzantska akcija skupine sodelavcev mariborske Udbe, ki ni soglašala z vodstvom v Sloveniji," je pred leti dejal Zemljarič. Toda več dejstev njegove trditve postavlja pod vprašaj. Najbolj zapisi Staneta Kavčiča, ki je v svojih dnevnikih odgovornost za Velikovec neposredno pripisal Zemljariču.

Obveščevalna vojna na Koroškem

Toda zgodba ima še eno veliko neznanko. Kako je mogoče, da je Zemljariču kot "očetu" akcije, ki jo slovenska desnica danes označuje za "državni terorizem", Avstrija že leta 1984 podelila najvišje državno odlikovanje? Odgovor se morda skriva v širših političnih zgodbah iz časa hladne vojne.

Nekateri Zemljariču pripisujejo odgovornost za napad na mestni muzej v Velikovcu. Nekateri Zemljariču pripisujejo odgovornost za napad na mestni muzej v Velikovcu. Foto: Primož Lavre / Reporter

Danes si je težko predstavljati, da se je na območju avstrijske Koroške v sedemdesetih letih bila obveščevalna vojna treh držav: Jugoslavije, Avstrije in Zahodne Nemčije. Zadnja je prek svoje tajne službe BND po navedbah iz več virov neposredno podpirala akcije proti slovenski manjšini. V deželi se je krepil nacionalizem, ki ga je v sedemdesetih že nakazoval začetek Haiderjevega političnega vzpona. To Dunaju ni bilo v interesu, za kar so bili ključni tudi dobri odnosi s Slovenijo.

Prav Zemljarič je kot šef republiške vlade med letoma 1980 in 1984 krepil regionalno povezanost z Avstrijo na gospodarskem in kulturnem področju. Tudi to funkcijo je opravljal avtoritarno. K sebi je vsake toliko časa sklical direktorje največjih podjetij in jim naročal, koliko deviz morajo zbrati do konca leta. Kako, ga ni zanimalo.

Odhod v Beograd

Med njegovim mandatom je začela delovati krška nuklearka. Zgrajen je bil Cankarjev dom. Iz tega časa izhaja zgodba, ki opisuje Zemljaričevo sposobnost reševanja težav. Ko delavci na gradbišču hrama slovenske kulture niso dobivali plač, Zemljarič ni čakal na "socialni dialog". Zaostale obveznosti do delavcev je plačala vlada, saj se projekt po njegovem ni smel ustaviti. 

Ko delavci na gradbišču Cankarjevega doma niso dobivali plač, Zemljarič ni čakal na "socialni dialog". To je ena od zgodb, ki opisuje Zemljaričevo sposobnost reševanja težav. Ko delavci na gradbišču Cankarjevega doma niso dobivali plač, Zemljarič ni čakal na "socialni dialog". To je ena od zgodb, ki opisuje Zemljaričevo sposobnost reševanja težav. Foto: Matej Leskovšek

Nato je odšel v Beograd. Leta 1984, ko je bila vedno bolj zadolžena Jugoslavija že na cevkah Mednarodnega denarnega sklada (IMF), je postal eden od štirih podpredsednikov zvezne vlade.

Sprva jo je vodila Milka Planinc, zagovornica stabilizacijskega programa in številnih reform. Leta 1986, ko je v Sloveniji vodenje partije prevzel Milan Kučan, jo je zamenjal Branko Mikulić, ki je ostro nasprotoval uvajanju tržnega gospodarstva in reform. Pri tem ga je, kot navaja avtor knjige o razpadu Jugoslavije Viktor Meier, trdno podpiral tudi Zemljarič.

Zadnja leta Jugoslavije

A jugoslovanskega čudeža je bilo že zdavnaj konec. Gospodarstvo se je zaradi naftnih šokov, silovite rasti zunanjega dolga, inflacije in velikih razlik med republikami začelo sesedati samo vase. Izbruhnila je recesija, prišlo je do prvih stečajev in gospodarskih afer. V republikah so se začela krepiti demokratična in nacional(istič)na gibanja.

Hladna vojna se je bližala h koncu, z njo pa tudi potreba po obstoju tretjega bloka med Zahodom in Vzhodom. Polom federacije je bil le še vprašanje časa.

Prišel je čas, ko so morali slovenski politiki v Ljubljani in Beogradu izbrati stran.

Zemljaričev vzpon je spremljal tudi vodja partije v Sloveniji in pozneje nekdanji predsednik države Milan Kučan. Zemljaričev vzpon je spremljal tudi vodja partije v Sloveniji in pozneje nekdanji predsednik države Milan Kučan. Foto: Matej Leskovšek

Kdo je Zemljariča omenjal v Haagu?

Večino tako imenovane slovenske pomladi je Zemljarič preživel v Beogradu. Zgodovinar Božo Repe ga v svoji knjigi Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije (2003) omenja med "politiki, ki so svojo prihodnost videli na zveznih funkcijah". Ti so bili, tako Repe, naklonjeni "reševanju problemov Slovenije prek Beograda, z maksimalnim angažiranjem v federaciji".

Zapisnik zaslišanja predsednika zadnje vlade SFRJ Anteja Markovića pred mednarodnim sodiščem za vojne zločine v Haagu, ki smo ga pridobili v tamkajšnjih arhivih, razkriva še en zanimiv podatek o Zemljariču.

Še leta 1989 ga je Marković želel imenovati za ministra za notranje zadeve v zvezni vladi. V istem letu je poznejši predsednik Srbije Slobodan Milošević na Gazimestanu začel svoj osvajalski pohod po nekdanjih republikah. Slovenska skupščina je sprejela prelomne amandmaje k slovenski ustavi, ki so trasirali pot v osamosvojitev in parlamentarno demokracijo. Tone Pavček je v Ljubljani prebral Majniško deklaracijo.

Miloševićeva rdeča luč in konec politične kariere

A Zemljaričevemu imenovanju je – tako Marković - nasprotoval Milošević, ki je na čelu notranjega ministrstva želel imeti človeka iz Srbije.

To seveda ni bilo presenetljivo. V Jugoslaviji se je že širil duh vojne. Na pohodu je bila "jogurtna revolucija". Na Kosovu je vrelo, že leta 1990 pa so Srbi na ceste pred Kninom zaprli s hlodi. Prav zato je želel imeti srbski "vožd", ki je kot nekdanji predstavnik Beobanke v New Yorku zelo dobro vedel, kako deluje SDV, trdno v rokah vse zvezne obveščevalne kanale.

To je pomenilo, da je bilo Zemljaričeve politične kariere konec. Na vprašanje, ali je podpiral osamosvojitev, je leta 2014 odgovoril, da "je bila Slovenija tedaj v situaciji, ko ni mogla ničesar več narediti".

Poznejši predsednik Srbije Slobodan Milošević je krivec, da Janez Zemljarič ni postal minister za notranje zadeve v zvezni vladi, kot je želel predsednik SFRJ Ante Marković. Poznejši predsednik Srbije Slobodan Milošević je krivec, da Janez Zemljarič ni postal minister za notranje zadeve v zvezni vladi, kot je želel predsednik SFRJ Ante Marković.

Ko se je Slovenija osamosvojila, je bil Zemljarič že krepko v svojih šestdesetih. Zdelo se je, da ga kot pomembnega politika trše partijske struje in šefa tajne policije prejšnjega sistema v demokraciji in kapitalizmu čakata le še upokojitev in umik iz politično-poslovnih vod.

Nova kariera in odprta vrata do "old boysov"

Toda z rojstvom Slovenije so tudi za Zemljariča prišli novi časi – in poslovne priložnosti. V novo državo je namreč prinesel bogato popotnico – omrežje zvez, ki je v večini republik, še najbolj pa v Sloveniji, brez prevelikih pretresov preživelo zamenjavo sistema.

Imel je odprta vrata do "rdečih direktorjev" in "old boysov", ki so še vsaj desetletje po osamosvojitvi obvladovali glavnino domačih gospodarskih sistemov. Ti so do nekdanjega "šefa" tudi v novih časih čutili mešanico spoštovanja in strahu. Poznal je "ozadja" vseh novih politikov, ki so na sceno prišli z osamosvojitvijo.

Sodelovati je začel tudi s poslovneži, ki so prihajali iz krogov desne sredine. Med ustanovitelji ene od družb za upravljanje skladov v Bosni in Hercegovini se je Zemljarič recimo znašel skupaj z Matjažem Gantarjem, direktorjem KD Group, Zvonkom Ivanušičem, poznejšim ministrom v Bajukovi vladi in predsednikom uprave Save Re, Robertom Šego, dolgoletnim svetovalcem Boška Šrota, in kopico imen iz bošnjaške elite.

Zemljarič je med drugim sodeloval tudi z Matjažem Ganterjem, direktorjem KD Group. V Bosni in Hercegovini sta skupaj ustanavljala družbo za upravljanje s skladi. Zemljarič je med drugim sodeloval tudi z Matjažem Ganterjem, direktorjem KD Group. V Bosni in Hercegovini sta skupaj ustanavljala družbo za upravljanje s skladi. Foto: Tina Deu

Zidar in Zemljarič: gradbeni dvojec Mačkovih izbrancev

Svoj vpliv je Zemljarič najbolj usmerjal v gradbeništvo in zdravstvo.

Še ob koncu osemdesetih let je vodil delovno skupino za izvajanje avtocestnega programa v Sloveniji. Pri tem projektu je imel v novi državi glavno besedo prvi mož SCT Ivan Zidar, nekoč prav tako varovanec Ivana Mačka. Le malokdo danes ve, da je bil Maček tudi nekdanji jugoslovanski minister za gradnje, ki je v povojni obnovi videl priložnost za nastanek domačih gradbenih velikanov.

Zidar, ki je po osamosvojitvi skoraj dvajset let uspešno krmaril med interesi "stare" levice, cerkve, LDS in SLS, in Zemljarič sta bila vrsto let v tesnih odnosih. Zemljarič je bil njegova povezava do "starih" struktur, ki so tudi po osamosvojitvi ostale močne v gradbenih in bančnih krogih. Zidar ga je celo nastavil v upravni odbor Nogometnega kluba SCT Olimpija.

Podobno kot Zemljarič je tudi Zidar udarjal po mizi, stavke pa je občasno reševal celo z boksarskimi prijemi.

"Vedelo se je, kdo mora dobiti kakšen posel"

"Zidar je vedno vedel, kaj mora storiti v zameno za uslugo ali pomoč: izbrati pravega podizvajalca," nam je zaupal poslovnež z dolgoletnimi izkušnjami v gradbeništvu. "Vsi smo vedeli, da omrežje, ki vodi do starih obveščevalnih struktur, obstaja. Vedelo se je, kdo mora dobiti kakšen posel in kdo mora zaposliti čigavega sina."

Zemljarič in nekdanji prvi mož SCT Ivan Zidar sta bila vrsto let v tesnih odnosih. Zemljarič je Zidarju leta 2010 svetoval umik z vrha tedaj največjega domačega gradbinca, vendar ga Zidar ni poslušal. Zemljarič in nekdanji prvi mož SCT Ivan Zidar sta bila vrsto let v tesnih odnosih. Zemljarič je Zidarju leta 2010 svetoval umik z vrha tedaj največjega domačega gradbinca, vendar ga Zidar ni poslušal. Foto: Matej Leskovšek

Zemljarič in njegovo omrežje sta Zidarja skušala braniti do zadnjega – tudi s pomočjo vlade Boruta Pahorja, v kateri je ministrstvo za finance vodil Franc Križanič. Ta je za svetovalca pripeljal Draga Isajlovića, nekdanjega obveščevalca, ki že vrsto let velja za ključnega Zemljaričevega operativca in oprodo. Šlo je za vlado, v kateri je imel Zemljaričev krog objektivno največjo moč v zadnjih desetih letih: tako pri političnih odločitvah kot pri kadrovanju.

Leta 2010, nekaj mesecev pred stečajem SCT, je Zemljarič nad Zidarjem naposled dvignil roke. Svetoval mu je umik z vrha tedaj največjega domačega gradbinca. Zidar ga ni poslušal, pozneje pa je propadel tudi načrt reševanja SCT prek Cestnega podjetja Ljubljana (CPL), ki naj bi ga pomagalo pripravljati Zemljaričevo omrežje.

"Še vedno kaj uredi in pomaga"

Več sogovornikov nam je zatrdilo, da je Zemljaričev vpliv v gradbenih krogih v zadnjih letih vendarle precej upadel. "Novi fantje, Janez Škrabec, Blaž Miklavčič in Dari Južna, ga ne kličejo in sprašujejo, kako in kaj. Lahko pa še vedno kaj uredi in pomaga," nam je dejal eden od njih.

Njegov vpliv se je omejil na zdravo jedro propadlega SGP Tehnika – ki ga je Isajlović kupil in pred kratkim že prodal –, posamezne betonarne, družbo Gorenje Projekt in na posamezne projekte. Eden od teh je gradnja turistično-stanovanjskega kompleksa v Izoli, zaradi katerega je pred časom obiskal ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška. Še pred leti naj bi imel pomembno vlogo tudi pri gradnji hidroelektrarn in področju urejanja voda.

Drago Isajlović je bil v vladi Boruta Pahorja svetovalec na ministrstvu za finance, ki ga je vodil Franc Križanič. Isajlović že vrsto let velja za ključnega Zemljaričevega operativca in oprodo. Drago Isajlović je bil v vladi Boruta Pahorja svetovalec na ministrstvu za finance, ki ga je vodil Franc Križanič. Isajlović že vrsto let velja za ključnega Zemljaričevega operativca in oprodo. Foto: STA

Močne niti v zdravstvu

Precej drugačna naj bi bila zgodba v zdravstvu, kjer se v zadnjih letih na veliko gradijo urgence, "večno" dober posel pa je tudi dobava medicinske opreme. Niti, ki jih tam vleče Zemljarič, so še vedno zelo močne. Borut Miklavčič, minister za zdravje v času Pahorjeve vlade, tako v gospodarskih krogih velja za nekakšnega Zemljaričevega naravnega naslednika. Ko je Zemljarič vodil Klinične bolnišnice Ljubljana, je bil Miklavčič njegov pomočnik.

"Ne morem ničesar komentirati. Umaknil sem se iz javnega življenja," danes trdi Miklavčič. 

"Vem, da se okoli Janeza Zemljariča veliko dogaja. A tega preprosto nihče noče povedati. Enkrat pa si je treba naliti čistega vina. Že 20 let se govori, da Zemljarič obvladuje klinični center," je leta 2013 izjavil nihče drug kot Matjaž Han, vodja poslanske skupine SD, ki je vrsto let veljala za ključno politično "letalonosilko" Zemljaričevega omrežja.

Nekdanji minister za zdravje Borut Miklavčič je v gopodarskih krogih veljal za naravnega naslednika Zemljariča. Nekdanji minister za zdravje Borut Miklavčič je v gopodarskih krogih veljal za naravnega naslednika Zemljariča. Foto: Ana Kovač

Leto dni pozneje so kriminalisti v seriji hišnih preiskav iskali dokaze za sume, da je UKC Ljubljana v poslih favoriziral podjetje Medicoengineering. Obiskali so tudi Zemljariča, ki naj bi se z Simonom Vrhuncem, dolgoletnim direktorjem UKC Ljubljana, ki je veljal za njegovega človeka, dogovarjal glede cene operacijskih miz.

Kaj so policisti našli v Zemljaričevih rokovnikih

Pri tem naj bi kriminalisti našli tudi rokovnike s podatki o vseh Zemljaričevih stikih. Teh zagotovo ni malo. Dolgo časa je veljalo, da je njegova pisarna v zgradbi ljubljanskega WTC nekakšno romarsko središče pomembnega dela gospodarske elite.

Zemljaričevo omrežje je še vedno delujoče v energetiki. Še lani je Isajlović Holdingu Slovenske elektrarne (HSE) skušal prodati večje količine električne energije. Močan vpliv je imelo vrsto let v Geoplinu, Petrolu in Nafti Lendava. Še predlani je recimo pri Slovenskem državnem holdingu (SDH) lobiral za prenos okoljevarstvenega dovoljenja za proizvodnjo metanola, ki ga je imela družba Nafta Petrochem, na podjetje v rokah lastnikov s Slovaške.

Pisarna Janeza Zemljariča v zgradbi ljubljanskega WTC-ja je veljala za romarsko središče pomembnega dela gospodarske elite. Pisarna Janeza Zemljariča v zgradbi ljubljanskega WTC-ja je veljala za romarsko središče pomembnega dela gospodarske elite. Foto: Simon Plestenjak

Iz te države prihaja tudi kupec Palome, ki mu je v Sloveniji vrata odpiral Isajlović in tedanji upravi SDH celo pošiljal SMS-sporočila, ki jih je mogoče razumeti kot grozilna.

Delajo za državo, še raje pa za tujce

Na tej točki pridemo do največjega protislovja pri delovanju tako imenovanih "starih fantov". Na eni strani radi poudarjajo, da delajo v korist države. Na drugi strani so svoje domoljubje in ideologijo o močni državi kot lastnici pomembnega dela gospodarstva očitno hitro pripravljeni prodati za dobro svetovalno pogodbo.

Naštejmo le dva primera. Janez Kocijančič, minister v vladi Staneta Kavčiča in poznejši direktor Adrie Airways, hrvaški Adris Grupi pomaga pri njenem naskoku na Savo Re. Štefan Korošec, nekdanji sekretar centralnega komiteja jugoslovanske zveze komunistov, ki se v zadnjih letih ne pojavlja na radarju javnosti, naj bi v času prodaje Mercatorja lobiral za Agrokor.

Omrežje "stricev" – kako močni so še?

Hkrati gre za omrežje, ki se v biološkem smislu nezadržno stara. Vsi njegovi ključni akterji so že zdavnaj prešli v svoja sedemdeseta. Svet okrog njih se nezadržno spreminja – postaja manjši, hitrejši, kompleksnejši in bolj atomiziran. Domala nemogoče ga je voditi od "zgoraj".

Pri tem svojega prostora niso pripravljeni prepustiti generacijam, neobremenjenim z razmerji iz prejšnjega sistema. Tega jim ne dopušča njihova patriarhalna in pokroviteljska narava delovanja v političnem in gospodarskem prostoru.

Zemljaričevo omrežje je še vedno delujoče v energetiki. Še lani je Isajlović Holdingu Slovenske elektrarne (HSE) skušal prodati večje količine električne energije. Zemljaričevo omrežje je še vedno delujoče v energetiki. Še lani je Isajlović Holdingu Slovenske elektrarne (HSE) skušal prodati večje količine električne energije. Foto: Matjaž Rušt

Zelo dobro jo je mogoče razbrati iz odlične knjige Maske so padle, ki jo je leta 2013 napisal Zdenko Roter. V njej je jasno vidno odkrito nezadovoljstvo nekdanjih politikov starejše generacije s posameznimi predsedniki SD, LDS in drugih strank, ki so ostajali gluhi za njihove predloge in ideje.

"Strici", kot jim pravijo, ne želijo le, da se jih občasno kaj vpraša, ampak da se jih – posluša.

Sanjač, ki išče milijone za umetni otok

Takšen primer je Zemljarič, ki bo prav zaradi tega v jeseni svojega življenja plačal dokaj visoko ceno.

Ko je v sivih sedemdesetih letih skrivoma pogledoval v življenja ljudi, ki jih je nadzorovala SDV, si zagotovo ni mislil, da se bo nekaj desetletij pozneje sam spremenil v nekakšno različico "reality showa". Na posle, ki jih je vedno sklepal v miru, v svoji pisarni ali raznih sobah gostiln, zdaj dan in noč svetijo reflektorji javnosti. Ob prihodu v pisarno se mora prebiti mimo televizijske kamere ali fotografskega objektiva.

To je za človeka, kot je Zemljarič, najhujša nočna mora.

Od strahu in trepeta Slovenije je ostal le še predpražnik za vsakega novinarja, ki ima pet minut časa. Nekoč pomembni politik z jasnimi načrti in vizijo se danes zdi kot sanjač, ki v jeseni svojega življenja po državi išče 300 milijonov evrov za umetni otok v slovenskem morju. Skoraj vsi pa zanikajo, da so ga pri tem kadarkoli srečali.

Kako poslujejo Zemljaričeva podjetja 

Ob Zemljaričevi aktivnosti in "vseprisotnosti" v slovenskem gospodarstvu se sliši skoraj neverjetno, da njegovo ključno podjetje Eti-Par lani ni ustvarilo niti evra prihodkov, ampak le za 35 tisoč evrov stroškov. 

Tudi pred tem so bili prihodki podjetja relativno nizki. Med letoma 2012 in 2014 so v povprečju letno znašali okrog 40 tisoč evrov. Podjetje ima v zadnjem letu že 266 dni blokiran račun, od januarja pa je na tekočem računu, odprtem pri NLB, vpisana rezervacija. V zadnjih letih je vložilo dve tožbi – eno recimo proti Muri d.d., ki je v stečaju. 

Zemljarič je od leta 2010 tudi zastopnik podjetja Projekt Obala Izola, ki ne deluje in ne ustvarja prihodkov.

Komentarji

30

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • janez123 / 24.09.2016. ob 07:10 +10 - 2

    to je enostavno mafija , policija bi morala narediti red če le ni vpletena in sodnija

    +10 - 2
  • Bebo2 / 24.09.2016. ob 13:17 +7 0

    Pa pozabili ste napisati da novinarjev ne mara in jih fizično napada.

    +7 0
  • oporečnik / 24.09.2016. ob 16:13 +6 0

    Večina Slovencev niti ne ve, da je Zemljarič tudi lastnik marine v Izoli, ki mu letno prinaša milijone in zato tudi lobira pri Počivalšku za izgradnjo otoka pred Izolo, ki bi mu prinašala še več denarja. Ni mi jasno, zakaj tega novinarji ne raziščejo, saj je to že stara zgodba, ki jo pozna vsak lastnik plovila v marini Izola??? Dostop do bivšega udbovskega denarja je pa imel in še vedno ima edino on in nihče drug in ustrezne institucije to ne zanima!!!!

    +6 0
delitve: 261
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin