Miha Mazzini: Kakšno delo nas najbolj uniči?

Po vsem, kar sem prebral o izgorelosti, in po vseh pogovorih se mi slika nikakor ni sestavila. Nekaj je manjkalo. Potreboval sem mesece, preden sem prišel do zamolčanega. Mogoče guruji, svetovalci in zdravniki o tem res ne vedo ničesar, a čas je, da razgrnemo tančice. Kajti verjetno sploh niste izgoreli, temveč ...

Mnenja Miha Mazzini: S pridnostjo je tlakovana pot v pekel

Do zdaj sem opisoval ljudi, ki resnično ustrezajo definiciji: perfekcionisti, ki se bojijo izgube odnosa (opisano v prvem delu), na katere dodatno pritisne še slovenska obsedenost s pridnostjo (opisano v drugem delu), dokler ne "naštempljajo" toliko ur, da se še imunski sistem utrudi in poslovi od njih.

Begali so me preostali: od tistih, ki so v službi res polno zaposleni, a ne obsedeni, prek onih, ki se jim simptomi pojavljajo samo nekatere mesece v letu, do takih, ki jim izgorelost ne bi smela nikoli potrkati na vrata.

Poglejmo resnični in skrajni primer prislovičnega lenuha. Z znanci se je zmenil, da jim bo popravil električno napeljavo. Plačan hoče biti od opravljene ure, to je njegov princip. Čez pol stanovanja bo napel platno, da bo zadrževalo prah. In res: možakar začne vsako jutro prihajati in čez dan lahko družina sliši vrtanje: brrzzzz, brzzzzz. Delo traja in traja, račun raste, nazadnje mlajša hčerka družine namesti kamero na ono stran zavese.

Družina zvečer na posnetku gleda obrtnika, kako sedi in strmi predse, občasno dvigne vrtalnik in povrta v zrak: brrzzzz, brzzzzz. Pa spet sedi in strmi, dokler ni čas za novo ozonsko luknjo: brrzzzz, brzzzzz.

Skratka, pridni delavec, ki se dela, da dela.

Ko zagledate takega delavca na predavanju o izgorelosti, se vprašate, kako lahko izgori. Od vrtinčenja zraka pred obrazom se kvečjemu prehladi, a izgori?

Mar ne čutite, kako se vam po vsakem nesmiselnem delu viša frustracija? Kako vedno bolj norite v avtu, izsiljujete pešce, se jezite na natakarje, prepirate s trgovci, učiteljem grozite s pravniki? Foto: Thinkstock

Svetovalec, ki nikomur ne svetuje

Po nekaj mesecih mi je naključen pogovor med neznanci prižgal žarnico: možakar je razlagal, da je finančni svetovalec, ki spremlja borze in finančne inštrumente (ali nekaj takega, karkoli to že je) ter svojim strankam svetuje, kam naj vlagajo denar. Ob tem se je moški ob njem zarežal in rekel, da večinoma šef tako ali tako kar ukaže, kaj morajo svetovati, in po kislem nasmehu finančnega guruja sem imel občutek, da ne gre zgolj za šalo.

Prešinilo me je: "Kako nesmiselno delo!"

Nekaj, kar oseba rada počne in v tem uživa, se konča z ukazom šefa, ki osebo zatre kot cigaretni ogorek. Dostikrat, predvidevam, mora "svetovalec" svetovati nekaj, kar je očitno škodljivo ali vsaj nasprotno temu, do česar je prišel sam.

Tovrstna služba obstaja samo zato, da imajo šefovi ukazi človeški obraz. Stranke gledajo v svetovalca in mu zaupajo. Kmalu bo šef odpustil svetovalce in namesto njih namestil program AI, ki ga bo z velikim pompom predstavil strankam, čeprav program sploh ne bo obstajal – šef bo poslal e-pošto in to bo to.

Mnenja Miha Mazzini: Ne zmoremo več. Narod je izčrpan. Potrebujemo pomoč.

Izgorelost in ugaslost

S tema slikama v glavi sem se vrnil domov: svetovalec, ki zares ne svetuje, obrtnik, ki navrtava zrak. Kakšen nesmisel!

Čas je, da uredimo izraze:

1. Zgaranost je preobilica dela, ki nam zlomi telesne moči. A ko se spočijemo, lahko nadaljujemo.
2. Izgorelost (burnout) je posledica osebnostne motnje, pri kateri svoje bistvo dokazujemo s podleganjem perfekcionizmu in bežanjem pred odnosi. Pri tem ne gre le za utrujenost telesa, temveč za zlomljenost duha.

A kam spadata finančnik in obrtnik? Očitno ne zares v drugo skupino. Brskanje in spraševanje mi je dalo odgovor:

1. Ugaslost (boreout) je izgorelosti povsem podobno stanje, ki ga povzroči opravljanje nesmiselnega dela.

O smislu

Veliko ljudi mi je zatrdilo: da, opravljam nesmiselno delo, vendar s tem dobim plačo. Torej ima smisel, mar ne?

Določimo, o čem sploh govorimo:

1. osebni smisel poganja osebo. Res: dobi plačo, da lahko preživi sebe in otroke. Poseben primer so priseljenci, ki garajo od zore do mraka in se zgarajo, a ne izgorijo ali ugasnejo, saj je njihov osebni smisel ("da bodo moji potomci bolje živeli") tako močan, da jih nese čez vse težave.
2. družbeni smisel – družbena bitja smo in želimo si, da bi naše delo imelo širši smisel. Tako so nastala in še nastajajo Wikipedija, pa cela skladišča javno dostopne programske opreme in tako dalje. In da, obstajajo naivneži, ki gredo v politiko zato, da bi spremenili svet, in hvala jim za idealizem.

Vedno obstajajo izjeme, a načeloma večina ljudi potrebuje oba smisla: osebnega in družbenega.

Da bi bile stvari še bolj zapletene, so možgani sistem sistemov, in ne najbolj usklajen med seboj.

Torej razum lahko misli, da nam zadostuje le osebni smisel, drugi deli možganov pa se ne strinjajo in nas napadejo s psihosomatskimi težavami.

Najtežje pa se je, seveda, pogovoriti v lastni glavi.

Delovnih mest lahko nastane več le, če je sistem bolj zapleten, torej se birokracija poveča. Foto: Thinkstock

Mnenja Miha Mazzini: Otroci so naše največje korporativno bogastvo

Zdravnikom

Če morda tole bere kak zdravnik, ga lepo prosim, naj naslednjič, ko izgorelega pacienta sprašuje o tem, koliko dela, tega vpraša tudi o tem, ali pacient meni, da ima njegovo delo kakšen širši smisel za družbo ali pa je le način za dostop do plače.

Trdim, da je smisel pomemben element izgorelosti – česa vsega ljudje nismo pripravljeni prestati, kadar koristimo skupnosti. Pa saj to je pravzaprav definicija svetnika in heroja!

Posezimo po klasikih

Odtujeno delo omenja že Marx, a nesmiselna omenjajo že klasiki anarhizma konec devetnajstega stoletja. Prav temi nesmiselnih del je posvečena knjiga vedno odličnega Ericha Fromma Zdrava družba (Sane Society, 1955), ki jo je v članku obudil antropolog David Graeber. Članek je bil tako zelo odmeven, da ga je razširil v knjigo Bullshit Jobs, 2018.

Nemški primer

Graeber ponudi resničen primer iz nemške vojske, ki je interne selitve zaupala posebnemu podjetju. Saj veste, nižanje stroškov in to. Prej se je moral oficir seliti iz pisarne A v B tako, da je vzel škatlo svojih stvari in jo odnesel s seboj. Zdaj mora izpolniti formular, ki potuje prek nadrejenih in na koncu prispe v zunanje podjetje, kjer se delavec odpravi na pot, včasih tudi nekaj sto kilometrov, zgrabi škatlo in jo odnese iz A v B. Oficir podpiše formular, selitveni delavec ga po svoji verigi nadrejenih posreduje navzgor, da pride do vojske, kjer potuje navzdol, in tako dalje.

Selitveni delavec se zaveda, kako nesmiselno in bebavo delo opravlja. Njegova služba bi lahko izginila ta trenutek, pa nihče ne bi opazil. Še več, preseljeni oficir bi lahko začel veliko prej delati.

Slovenski primer

Kot ste slišali, je v Sloveniji nedavno padel zakon o ukinitvi dopolnilnega zavarovanja, ki ga pobirajo zasebna podjetja in izročajo državnemu. Tisti večer sem šel mimo nekega lokala, kjer so zaposleni v zavarovalnici silno navdušeno proslavljali.

Proslavljali so, da lahko nadaljujejo svoje družbeno povsem nesmiselno delo. Država bi tiste evre lahko pobrala sama, brez posrednikov.

Ameriški primer

Porečete: Ah, Miha, trg odreže vse nesmiselne službe v boju za dobiček. Poglejmo torej v Ameriko. Njihov zdravstveni sistem je zaseben, obenem pa zloglasno zapleten. Zakaj ga ne poenostavijo?

Baracka Obamo so leta 2006 vprašali, kako je s tem. Kar po pravici je povedal: v teh zavarovalnicah prelaga papirje "en, dva, tri milijone" uslužbencev in pač ni predsednika, ki bi si upal dregniti v nesmiselne službe in se jih znebiti (vir), saj bi si uničil kariero.

Skratka navdušenci nad nevidno roko trga morate vedeti, da so podjetja namenjena dobičku, in če ga lahko dosežejo z množenjem birokracije, zapletanjem sistema, lobiranjem in kartelnim dogovarjanjem, ga tudi bodo.

Past političnih obljub

Vsak politik, ki hoče zmagati, bo obljubil dvoje:

1. zmanjšanje birokracije,
2. povečanje števila delovnih mest.

Obljubi sta si povsem nasprotni in nista mogoči hkrati.

Kot smo videli na primeru ameriških predsednikov in slovenskih politikov, nihče ni tako nor, da bi sistem poenostavil, saj bi s tem uničil delovna mesta.

Delovnih mest lahko nastane več le, če je sistem bolj zapleten, torej se birokracija poveča.

Kar pomeni, da so novodobna nastajajoča delovna mesta v veliki meri tudi nesmiselna. Smiselna dela pa so vedno bolj prekarna.

Če morda tole bere kak zdravnik, ga lepo prosim, naj naslednjič, ko izgorelega pacienta sprašuje o tem, koliko dela, tega vpraša tudi o tem, ali pacient meni, da ima njegovo delo kakšen širši smisel za družbo ali pa je le način za dostop do plače. Foto: Getty Images

Potujmo po svetu

Raziskava med nizozemskimi delavci: 40 odstotkov jih meni, da je njihova služba nesmiselna (vir), v Angliji pa je takih 37 odstotkov. (vir) (42 odstotkov moških in 32 odstotkov žensk. Hm, mar ženske zdržijo več?)

Slovenska nesreča

Svet je torej poln nesmiselnih del. A poleg pridnosti imamo Slovenci še eno nesrečo: sovraštvo do ustvarjalnih del. Kar pomeni, da smo po inerciji obsojeni na pridnost v nesmiselnosti.

Razmišljajmo skupaj

Si upate sploh začeti premišljevati iskreno, dvigniti zastore s tistih skritih srčnih kamric in prekatov, ki jih je opeval Cankar? Je vaša služba smiselna? Delate nekaj dobrega za soljudi? Ali pa se tolažite, da je dovolj dobro že to, da dobite plačo?

Če vaša služba ni povsem smiselna, je smiselna vsaj večino časa? Morate broditi po blatu, da najdete biser, ki vam vrne voljo do življenja?

Mar ne čutite, kako se vam po vsakem nesmiselnem delu viša frustracija? Kako vedno bolj norite v avtu, izsiljujete pešce, se jezite na natakarje, prepirate s trgovci, učiteljem grozite s pravniki?

Slišite, kako vaše trditve, da se počutite odlično, dobivajo malce odmeva, saj odzvanjajo v vaši vedno bolj votli notranjosti?

Kako vas trpinči občutek, da je nekaj narobe, a ne veste, kaj – so krivi kemični izpusti letal? Vam dajejo nekaj v hrano? Vas bombardirajo elektromagnetna sevanja?

Nesmiselno delo je kislina duha.

Paradoks

Poznam ljudi, ki so zbrali pogum in zapustili nesmiselne službe. Poiskali so si visoko družbeno smiselno delo.

Nato so ugotovili, da je silno slabo plačano.

Čemu?

O tem pa v naslednjem, zaključnem nadaljevanju.