Miha Mazzini: S pridnostjo je tlakovana pot v pekel

Tisti, ki pravijo, da je vse v glavi, ponavadi pozabijo, da je glava del družbe. Glava silno težko kar sama ustvari novo pravilo za lastno delovanje. Nezavedno poseže po pravilih, ki so ji na voljo v družbi, v kateri biva. Zato bomo danes pogledali slovensko mentaliteto, naslednjič pa se lotimo odnosa do dela v vsem zahodnem svetu.

Mnenja Miha Mazzini: Ne zmoremo več. Narod je izčrpan. Potrebujemo pomoč.

V dolini tihi klopca stoji

Ne tako dolgo nazaj v ne tako majhni vasi sredi hribov so pridne roke sorodnikov stari mami pobarvale klopco na vrtu. Nato so ji rekli: "Evo, mati, zdaj boste pa lahko sedeli pred hišo!" Debelo jih je pogledala: "Zakaj pa? Saj še nikoli v življenju nisem!"

Spraševanje je pokazalo, da je klopca tam pač zato, ker se spodobi in jo ima vsak. Na njej ne sedi nihče – "kaj bodo pa sosedje rekli". Češ, baba lena, namesto da bi delala, poseda v brezdelju.

Začela se je burna razprava. Sestavil se je konzorcij sorodnikov z opazovalcem (mano), ki so se živo zagnali v prepričevanje, da bi pa res lahko, vsaj enkrat, gospa babica gledala v zrak s prekrižanimi rokami. Saj je stara že 90 let, nihče ji ne bo očital ("Ha, ha, ha! To si vi mislite! Poznam sosede!").

Prepričevanje se je zataknilo in se začelo ponavljati, vrtelo se je tako dolgo, da je prišlo do bistva: pridnosti. Gospa je vse življenje pridno delala, ne more zdaj na stara leta nekoristno posedati. Ona ne potrebuje počitka, mirovanja, posedanja, mora se razdajati, delati in tako dalje in tako dalje.

Ponosno zapišem, da se je končalo v obojestransko zadovoljstvo: gospa je šla sedet na klopco. A s seboj je nesla pletenje, da je lahko sede delala, in so bili zadovoljni vsi, ona in sosedje.

Kljub temu ni zdržala prav dolgo, kakih deset minut, preden je pobegnila nazaj v hišo.

(Ah, naj vas zdajle spomnim na Thoreaujevo ugotovitev, mislim, da je iz Waldna, ko razpravlja o priganjalcih sužnjev in ugotovi, da so tisti z ameriškega juga strašni, še strašnejši so s severa, najbolj pa tisti, ki jih imajo ljudje kar sami v glavi.)

Pojma nimam, koliko je v Sloveniji izgorelih, a upam, da ne zares polovica. Upam, da ljudje tarnajo, ker je to pač zdaj moderno. In upam, da si Tina Maze vzame več časa zase (nekdo pa bi jo moral opozoriti, da s takimi izjavami daje slab zgled!). Foto: Vid Ponikvar

Tina Maze na klopci

Stara gospa je bila produkt svojega časa in miselnosti. A danes je vse drugače. Kako dolgo, recimo, bi na klopci brez računalnika ali telefona zdržala sodobna poslovna ženska?

Odgovor je jasen: 10 minut ali manj. Leta 2017 so na podjetniški konferenci mladih poslovnih žensk izvedli anketo in "dve tretjini udeleženk nima zase niti 10 minut časa na dan". Lani pa je ena izmed njih potrdila dejstvo z imenom in priimkom: "Tina Maze: 'Vse, kar potrebujem, je deset minut na dan zase.'" (vir)

(Sprotni pomislek: zakaj raziskovalci, anketarji in novinarji vedno sprašujejo le ženske, koliko časa imajo zase? Zakaj ne moških? Ker smo mi skale in je čas zase znak šibkosti, ki si ga mi ne smemo privoščiti? Ali je čas že tako ali tako samo za nas?)

Fascinantno se mi zdi primerjati gospo, rojeno v predprejšnjem stoletju, z zdaj aktivnimi damami. Predvsem zato, ker ni razlike: vse so pridne, ne potrebujejo časa zase, mirovanja, posedanja, ukvarjanja s seboj, 23 ur in 50 minut na dan se razdajajo in predajajo delu.

Sosedje, ki vas gledajo

Gospa na klopci je bila rojena v istem stoletju, sredi katerega so v teh krajih ukinili fevdalno delo. Torej še v tradiciji, da vas sleherni trenutek lahko zaloti gospodar in vi preprosto ne smete ležati povprek z vsemi štirimi od sebe.

Tisti, ki pride mimo, mora videti, da vi delate.

Da vas gospodar ne zaloti, poskrbijo že vaši sokrajani in sotrpini – naredijo red, še preden bi vzbudili pozornost višjih od sebe. Tako se vnaprej rešijo težav.

Trendi Mednarodna pravnica, ki je po izgorelosti poiskala novo poslanstvo #video

Pridnost

Slovenci smo zaradi preživetja razvili pridnost. Izraz, ki je zelo naš in ga težko prevedete, saj vsebuje več pomenov in precej pogojev mora biti izpolnjenih, preden ga nekomu dodelimo.

Začnimo kar z zanimivostjo, da hkrati pokriva največjo mogočo pohvalo otroku in delavcu.

Če ponovim pohvale otrokom, kar sem jih slišal zadnje dni: "Kako je priden! Že dve uri se sam zabava s telefonom", "Niti ne vem, da ga imam, tako je priden".

In zdaj še delavcem: "Silno je priden, cele dneve je v službi", "Ne pozna oddiha, tako priden je".

Če imamo za otroka in delavca lahko isto besedo, to že pomeni, da je delavec vedno na najnižji ravni dela, torej nekdo, ki mu ukazujemo, njegovo delo nikakor ni samostojno, ustvarjalno in učinkovito.

Pridnost je torej v pogledu gospodarja: delavec nekaj brklja, kadarkoli ga pogledamo, in imamo pred njim mir, ne nadleguje nas z izumi, izboljšavami, predvsem pa od nas ne zahteva novega dela, ker je staro opravil.

Pridnost je pri nas visoko cenjena. Poglejmo časopisne naslove: "Slovenke med najbolj delavnimi ženskami v Evropi". (vir) In ker je čas pač omejen in ne moremo vse svoje pridnosti stlačiti v en sam dan, je zato "Slovenija po trajanju spanca na predzadnjem mestu" na svetu! (vir)

Zdaj pa še učinkovitost

Torej tudi veliko naredimo, če smo tako zelo pridni? Hm, ne: "Po produktivnosti dela na delovno uro dosegamo manj kot 80 odstotkov povprečja EU" (vir).

Ob vsem tem delu smo po učinku na predzadnjem mestu, samo Grki so za nami!

Ponovimo: po vloženih urah tekmujemo za vrh z Japonci, po učinku pa za dno z Grki!

Najbolj priden narod na svetu™ je med onimi, ki naredijo najmanj? Halo?

Mar zahtevamo od otroka, ki se je pridno zamotil s kockami, učinkovitost? Si mar upamo kaj zahtevati od sodelavca, ki cele dneve sedi v službi in ga hočemo obvarovati pred sedanjim delom, ki ga nekako ne more nikoli končati?

Pridnost je po definiciji torej delo brez (zahtevanega) učinka!

Leta 2017 so na podjetniški konferenci mladih poslovnih žensk izvedli anketo in "dve tretjini udeleženk nima zase niti 10 minut časa na dan". Foto: Getty Images

Pridnost in izgorelost sta najboljša prijatelja

Nedavno sem v Angliji prisostvoval podelitvi nagrade za življenjsko delo nekemu poslovnežu. V zahvalnem govoru je povedal, da mu na začetku ni šlo najbolje: po cele dneve je visel v službi, žena in otroci so se mu odtujili, dan mu je bil prekratek, hotel je že obupati, ko ga je dobesedno razsvetlilo: "Not longer, smarter!" (ne več ur, bolj učinkovito, op. p.). In od takrat gre njemu, njegovi družini in podjetju dobro.

Da, to je to.

Pojma nimam, koliko je v Sloveniji izgorelih, a upam, da ne zares polovica. Upam, da ljudje tarnajo, ker je to pač zdaj moderno. In upam, da si Tina Maze vzame več časa zase (nekdo pa bi jo moral opozoriti, da s takimi izjavami daje slab zgled!).

Kot se metulj razvije iz gosenice, se izgorelost iz pridnosti. Če je vaše delo učinkovito in ustvarjalno, se lahko izgarate, a ne nujno izgorite.

Prosim dame, naj ne berejo naslednjega stavka, saj ga ne morem zapisati drugače kot vulgarno: če ste venomer in v vsem pridni, potem ste v življenju nekaj resno zaj****i.

Vprašal sem tudi nekaj psihoterapevtov, ali ljudje sebe primerjajo z živalmi, po katerih posegajo? Ne boste verjeli, precej človeških mravljic in čebelic imamo pri nas. Kakšno življenje mora biti to, če ste v lastnih, najbolj intimnih predstavah pridna mravljica?

Vi in mentaliteta

Jasno mi je, da so nekateri ljudje v tako slabem finančnem položaju, da se preprosto ne morejo pogajati z delodajalcem. A zaboli me, ko vidim tiste, ki bi se lahko vsaj malo pogajali, a sklonejo glavo, češ, saj zmorem, saj bom potrpel, še bolj priden bom in še več bom delal. Take plenijo parazitski direktorji in organizatorji, ki tuje delo "nažicajo" zato, da ga lahko drago prodajo, razliko pa pobašejo sami.

Mentaliteta je večinoma tisto, kar imenujemo "zdrava pamet" – in nam pač "zdrava pamet" pove, da moramo težave reševati tako, da vanje vlagamo še več ur, še več dela!

Taka pamet nima veze z zdravjem, gre le za podedovan način preživetja prejšnjih generacij. A kar je bilo dobro zanje, ni nujno dobro za nas v teh časih in tem okolju. Zbudimo se!

Trendi Poklicna izgorelost lahko vodi v samomorilnost

Neskončna dela

Vendar, kot sem zapisal v prejšnji kolumni, se v primeru učinkovitosti pojavi huda težava: pridete v službo, naredite svoje in greste. Kar pomeni, da ni nujno, da boste "naštempljali" predvideno število ur. Torej boste morali še malo posedeti. Drugo, če pridete prekmalu domov, se boste morali soočiti s svojimi odnosi. In ker so verjetno slabi, boste šli raje brkljat nazaj v službo.

(To bi bila posebna tema, a trdim, da ima Slovenija veliko krizo vodenja: dober vodja je osredotočen na učinek, ne na "naštempljane" ure! )

In kakšna vrsta osebnosti je najbolj prilagojena pridni mentaliteti? Perfekcionistična, seveda.

(Na srečo smo tudi pod vplivom mediteranske mentalitete in tako obožujemo morje, piknike, klepetanje in vse tisto, za kar moramo občasno na Hrvaško, da pustimo mentaliteto doma.)

Ustvarjalnost in učinkovitost

Nekaj ljudi, ki organizirajo razne tečaje in predavanja o izgorelosti, sem prosil, naj uvrstijo na svoj seznam tudi predavanja o višanju učinkovitosti. Izkazalo se je, da ne zanimajo nikogar.

Res, nihče se ni javil.

Naj zapišem nekaj, česar nočete slišati.

Precej tistih, ki so na meji izgorelosti ali že onkraj, ima svoje stanje za nekakšno virusno bolezen. So pač žrtve škodljivega mikroorganizma, ki se je vanje ugnezdil po naključju. V resnici pa: izgorelost je posledica načina življenja in znaki se bodo vrnili, če ne boste spremeniti svojega vedenja.

Očitno bi še naprej radi cele dneve čepeli v službi, bežali pred odnosi, v nedogled brkljali z nikakršnim učinkom, le izgorevali ne bi zraven.

Take traparije pa še ne.

Raje se vpišite na tečaj lebdenja na konici šivanke, bo bolj realistično.

Zakaj raziskovalci, anketarji in novinarji vedno sprašujejo le ženske, koliko časa imajo zase? Zakaj ne moških? Ker smo mi skale in je čas zase znak šibkosti, ki si ga mi ne smemo privoščiti? Ali je že čas tako ali tako samo za nas? Foto: Getty Images

V zagovor pridnosti

Primer iz pisateljskega življenja: sestavljanje zgodbe in oseb je visoko smiselno in ustvarjalno delo. A nazadnje ne preostane drugega, kot da ste pridni – usedete se in vse skupaj napišete. Ne gre drugače, žal. A tudi znotraj pridnosti pisanja venomer iščete bolj ustvarjalno izražene prizore in bližnjice, s katerimi bi z manj povedali več.

Pridnost je orodje, ki ga uporabljamo pri delu, vendar le v skrajni sili, ko vse drugo odpove. Še takrat, ko smo prisiljeni biti pridni, iščemo način, kako bi se pridnosti znebili in delo čim prej učinkovito končali.

Ne recite, da je nemogoče. Saj se vsi skupaj v tej državi znamo tako vesti. Poglejte samo spoštovanje zakonov: pri njih smo pridni le v skrajni sili, poprej pa izčrpamo vse kreativne možnosti, da ne bi bili.

No, začnimo se tako vesti tudi pri delu, pa bo.

Pridna država

Imamo državo, kot si jo želijo in naredijo pridni ljudje.

Ljudstvo je pridno, torej nekaj brklja tam v kotu in vas ne moti, ko gospodarite z njim. Zakaj pa mislite, da so nam fevdalci vprogramirali pridnost?

In na drugi strani so pridni tudi politiki. Nekaj brkljajo, reformirajo, skratka pridni so, rezultatov pa niti ne pričakujemo.

Torej: koliko časa zase na dan?

Končajmo s konkretnim nasvetom: če je 10 minut na dan zase znak suženjstva notranjemu goniču pridnosti, koliko časa pa zares potrebujemo? Odvisno seveda od človeka, a posezimo po nasvetu budistov, ki se z možgani ukvarjajo že tisočletja. Pravijo, da vsaj dve uri na dan, v skrajni sili pa je higienski minimum vsaj 20 minut zjutraj in 20 minut zvečer. Pri čemer "čas zase" pomeni, da izključite vse motilce, pa če jih imate še tako radi, ter se zbrano in čuječno ukvarjate z eno samo dejavnostjo, ki je lahko tudi strmenje v dih jemajočo lepoto narave.

(Naslednjič: kakšno delo vas skoraj zanesljivo vodi v izgorelost? Ste sploh izgoreli ali pa vas je doletelo nekaj drugega, o čemer pri nas ne govorijo? Kaj je temelj odnosa do dela v zahodnem svetu?)