Sobota, 14. 12. 2019, 18.30
5 let
Kaja Travnik
Mednarodna pravnica, ki je po izgorelosti poiskala novo poslanstvo #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,63
9
"Ne bom več goltala tablet, ampak bom poiskala drugačno rešitev" #video
Zgodba o izgorelosti in iskanju novih poti. Kaja Travnik, 31-letnica z Grosupljega, je vse življenje garala za kariero mednarodne pravnice, nato pa je po kopici trpkih preizkušenj na zdravstvenem področju, če je želela preživeti, morala ubrati drugačno pot – danes dela kot osebna trenerka. Po pehanju za uspehi v mednarodnem pravu in preizkušnji izgorelosti je začela odkrivati nov svet, kjer tekmovalnost ni alfa in omega in kjer je treba sebe postaviti na prvo mesto.
Pred intervjujem ste dejali, da ste v življenju doživeli kar nekaj pretresov, ki so vam dali misliti, da boste morali v življenju poskrbeti za korenite spremembe. Kdaj se je prvič zgodila prelomna točka?
Pri 19 letih, ko se mi je vse nakopičilo vrh glave. Do takrat je bilo vse, kar sem videla pred sabo, kariera.
Vedno sem si želela biti najboljša, v šoli in v športu. V šoli sem dobivala same petice, vodila sem vse šolske prireditve, 13 let sem trenirala gimnastiko in jazz balet, poskusila sem vse mogoče športe, vedno sem bila zelo tekmovalna.
Potem pa me je pri 19 letih, na prvi dan študija na pravni fakulteti, sesulo.
Pristala sem v bolnišnici, kjer sem ostala pol leta. Zdravniki nikakor niso mogli ugotoviti, kaj se dogaja z mano, nato pa so med drugim ugotovili tudi to, da imam povsem uničen želodec. Gastroenterolog je izjavil, da česa takega še ni videl. Diagnosticirali so mi tudi celiakijo, kronično stanje, pri katerem ne smeš uživati glutena.
Ker sem imela v bolnišnici ogromno časa, sem začela prebirati literaturo o prehrani, psihologiji, pozitivnem pogledu na svet, začela sem se ukvarjati z jogo (Kaja je certificirana učiteljica joge, op. a.), preštudirala sem vse o delovanju človeškega telesa … Odločila sem se, da ne bom več goltala tablet, ampak bom poiskala drugačno rešitev.
Zadala sem si izziv, da bom naslednje pol leta vsako svojo negativno misel spremenila v pozitivno in da bo vse, kar bom izgovarjala, pozitivno. Ukinila sem tudi vse tablete.
Dve leti je trajalo, da sem se pozdravila. Začela sem se drugače prehranjevati, na svet gledati s pozitivnimi očmi. Pri 21 letih sem bila povsem druga oseba.
Končno sem začela uživati v življenju, potovati, videla sem še kaj drugega kot zgolj kariero. Drobne malenkosti, kavico, sonce …
Ste opazili, da ste morda s preveč pozitivnim pogledom na svet za druge postali moteči? Okolici ni preveč ljubo, če je nekdo pretirano zadovoljen v svoji koži.
Res je, to drži. Ljudje so zelo radi v vlogi žrtve, jaz pa tega ne maram. Vsakemu od nas se je v življenju zgodilo marsikaj, tudi slabega, in vloga žrtve mi gre na živce oziroma je ne prenesem.
Sicer pa sem že od nekaj hodila svojo pot. Večkrat se mi je zgodilo, da sem izgubila vse prijateljice, a je že moralo biti tako, saj energijsko nismo več spadale skupaj. Ugotovila sem, da v dveh primerih najlažje spoznaš, kdo so tvoji prijatelji: ko si bolan in ko si pretirano uspešen.
Vem, da grem sama marsikomu na živce, ker sem večino časa dobre volje in ker mi vedno znova uspe poiskati rešitev za težave.
Verjamem namreč, da je v življenju vse mogoče spremeniti, je pa od nas odvisno, ali to tudi dejansko storimo.
Po uspešno končanem študiju prava ste se ponovno preveč vpregli v delo. Kdaj vas je pokosilo še drugič, še bolj usodno kot prvič?
Po študiju sem nekaj časa živela in delala v Bruslju, v evropskih institucijah, in tam se je spet ponovila stara zgodba.
Vse dneve sem preživljala v službi, zvečer hodila z enega dogodka na drugega, na polno sem telovadila in že takrat se mi je večkrat zgodilo, da zjutraj nisem mogla vstati iz postelje. To so bili prvi znaki izgorelosti.
Poleg tega me je morilo tudi spoznanje, da nisem ustvarjena ne za delo pravnice ne za življenje v Bruslju.
Za dva meseca sem se vrnila domov, potem pa sem se preselila v Genovo, kjer sem se v odvetniškem podjetju ukvarjala z evropskim pravom. Super izkušnja, od hrane, dela in do ljudi.
Vendar pa tudi tam nisem kaj dosti počivala, za nameček sem se odločila še, da obiščem vse svoje prijatelje po evropskih državah, nato pa sem se vrnila v Slovenijo.
Tam pa se je začelo. Bila sem tako utrujena, da sem komaj prišla do doma. In takšno stanje se je kar vleklo. Poskusila sem vse mogoče, meditirala sem, a mi prav nič več ni pomagalo.
Ko pol leta nisem spala toliko, kot bi bilo normalno, in sem bila že povsem oslabela, sem na enem od sestankov, kamor sem se odpravila z očetom, omedlela. Bilo je celo tako hudo, da so me morali oživljati.
Naslednje, kar se spomnim, je, da sem ležala v bolnišnici, priklopljena na vse mogoče aparature.
Diagnoza: totalna izgorelost. No, to pa je bil pravi alarm. Stara sem bila 26 let in zavedala sem se, da moram korenito spremeniti svoje življenje.
Leto dni sem bila doma. V tem času sem ogromno brala, sicer pa je bilo to zelo temačno obdobje. Bilo je precej težje kot prvič, pri 19 letih. Okrevanje je potekalo precej počasneje.
Verjetno se mi je tudi telo spremenilo, bila sem starejša, potrebovala sem več časa. Nič več mi ni pomagalo. Niti hoditi nisem mogla. Spomnim se, da me je oče nosil ven na sonce.
Doživljala sem panične napade, strah me je bilo iti nekam sama, da se mi ne bi napad spet ponovil. Mislim, da ima veliko ljudi panične napade, a se o tem ne govori.
Prepričana sem, da gre pri izgorelosti – in tudi jaz nisem izjema – za sosledje mojega poslovnega in zasebnega življenja. Ponavadi, ko se ti zruši svet, se ti zruši na vseh ravneh. Sama pa sem do 26 leta živela po "regelcih", vse je moralo biti popolno. Kaj pa je popolno? Tega v resnici sploh ni.
Kako ste ponovno zlezli na zeleno vejo?
Ko mi je kolegica svetovala, naj poskusim s tekom. Kako, ko pa hoditi nisem mogla, sem si mislila.
Rekla je, naj začnem počasi, naj pretečem naprej sto metrov in nato vsak dan več. Upoštevala sem jo in moram reči, da je bil tek ena od stvari, ki so me po izgorelosti rešile.
Psiholog mi je dejal, da za nas, ki smo bolj energični tipi ljudi, ni dovolj, da samo počivamo, ker nas to še bolj ubija. Počitek je v redu, a najti je treba še nekaj, kar ti zaposli misli.
Morala sem spremeniti tudi miselnost. V smislu, da se cenim tudi takrat, ko čez dan ničesar ne naredim.
Tako pa sem do izgorelosti v glavi vsak večer odkljukala vse obveznosti, ki sem jih opravila tisti dan, in šele potem sem lahko zaspala. Če česa nisem naredila, sem se obsojala. Perfekcionizem do konca!
Spoznala sem, da moram sebe postaviti na prvo mesto. Če nisi zdrav, ne moreš biti funkcionalen ne zase ne za svojo družino ne za službo. Ceni se, tudi če ničesar ne narediš!
Sprejela sem tudi to, da sem ženska, da mi v odnosu ni treba nositi hlač, da mi ni treba poskrbeti za vse.
Res sem se spremenila. Živim in sem pomirjena sama s sabo.
Začela sem teči, tudi polmaratone. Tek je v redu tudi zato, ker ti dviga serotonin.
Ampak pogosto je težava v tem, da se ljudje teka ali kateregakoli športa lotijo čisto preveč zares. Še eno področje, na katerem morajo biti najboljši, to pa lahko spet vodi v izgorelost.
Se strinjam, vendar sama nikoli nisem tekla na čas. Tečem sicer z uro, a samo zato, da spremljam srčni utrip, da ne pretiravam.
Tudi polovičnega ironmana sem opravila zato, ker sem si to dlje časa želela. Opravila sem ga že s tem, ker sem trenirala, pot na Havaje in tekma tam sta bili samo še pika na i.
Tudi na tem področju sem se zelo spremenila. Tudi če na ironmanu ne bi prišla do cilja, bi mi bilo vseeno, samo da sem se ga lotila. Pred leti bi me zadovoljila edino zmaga.
Da, tek in vadba sta v redu, ker dvigata serotonin, ker se zato dobro počutiš v svojem telesu, a hkrati je treba zdraviti tudi dušo. S pogovorom, s terapijami …
Kako ste pristali v vodah osebnega trenerstva?
Že od nekdaj sem kolegicam pisala jedilnike, z mano so hujšale in telovadile. Z nutricistiko se ukvarjam že 13 let.
Ko so me prijatelji večkrat vprašali, zakaj se s tem ne začnem ukvarjati poklicno, sem se odločila, da res storim ta korak.
Prvega marca letos sem končala delo na sodišču in takrat sem si dokončno priznala, da se v pravu in na sodišču tako ali tako ne vidim.
Najprej sem odprla svojo fundacijo Sunshine Steps oziroma ustanovo Srčna moč, v okviru katere sem se nameravala ukvarjati z organizacijo športnih dogodkov za vso družino, a se ta koncept v Sloveniji žal še ni prijel.
Nato sem se maja za tri mesece preselila v ZDA. Najprej sem tri tedne preživela na Havajih, nato sem odšla v Kalifornijo, kjer sem začela voditi skupinske vadbe, obrazno jogo, ki je zelo povezana z notranjimi organi, pridobila sem certifikat za jogo in sestavila program vadbe, ki traja samo pol ure, a je izredno učinkovit.
Vadba vsebuje prvine joge, pilatesa, HIIT-vadbe, intervalne vadbe, vaj za moč in baleta. V 30 minutah res narediš vse za svoje telo. Gre za skupek vseh mojih spoznanj, vse sem poskusila na sebi.
Moj način vadbe podaljšuje mišice. Pri ženskah mi niso všeč velike zadnjice in fitneserske mišice in ugotavljam, da veliko žensk deli podobno mnenje.
Delam individualno, tudi s strankami v tujini. Prek spleta, prek Vibra, FaceTima. Strankam je to super, saj se jim ni treba voziti do telovadnice, niso v stresu, delajo iz udobja lastnega doma, jaz pa jih spremljam, sproti popravljam, odziv je res dober. Mislim, da take vadbe v Sloveniji prej nismo imeli.
Do tega modela sem prišla v ZDA, kjer sem ugotovila, da fitnes centri izumirajo, saj so ljudje ves čas v službi. Vsi bi bili radi fit, za vadbo pa nimajo časa in se ne želijo voziti na vadbo.
Ukvarjam se tudi s prehranskim svetovanjem, obrazno jogo, mindset coachingom.
Osredotočila sem se izključno na ženske, saj se mi zdi, da celotna športna industrija cilja predvsem na moške. Tudi vse raziskave glede prehrane in prehranskih dodatkov so prilagojene moškim. Dejstvo pa je, da smo ženske zaradi menstrualnega ciklusa in menopavze drugačne in da nam je tudi vadbo treba prilagoditi.
Česa vas je naučilo obdobje, ko vas je življenje povozilo?
Naučilo me je tega, da se ne smem primerjati z nikomer, da ne smem delati stvari, za katere ne želim, da bi jih kdo delal meni, da uživam življenje.
Nikoli ne veš, morda je to tvoj zadnji dan.
Uživaj v tem, kar delaš, bodi v odnosu, ki te izpopolnjuje. Preveč ljudi živi tako, da gre življenje mimo.
Hvaležna sem za vse, kar se mi je zgodilo. Mislim, da je vsaka slaba stvar za nekaj dobra.
Ljudje ne smemo biti žrtve in na travmatične dogodke iz preteklosti kazati s prstom, češ zato sem tak, kot sem, drugi so krivi za to.
Ni res, prav zaradi takih izkušenj se imamo priložnost spremeniti. Za vse slabo, kar se mi je v življenju zgodilo, sem hvaležna.
Vem, kaj hočem, nisem zmedena in z mano se ne da več manipulirati.
Kaj je zdaj drugače, kot je bilo, ko ste se ukvarjali s pravom?
Razlika je v tem, da zdaj kot osebna trenerka dobim odziv, zahvalo stranke, pohvalo, da ljudem pomagam.
V pravu tega občutka nisem nikoli imela. Tam je šlo predvsem za manipulacijo in tekmovalnost.
9