SiolNET. Trendi Zdravje
7,53

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Izgorelost: ko se zjutraj zbudiš, drhtiš in ne moreš vstati #intervju

7,53

termometer

Uroš Drčić
Foto: Bojan Puhek

Slovenci smo še vedno zelo deloven narod in vrednote, ki jih imamo glede dela, so globoko zakoreninjene v nas še iz časov izpred 150 let, pravi psihoterapevt in strokovnjak za izgorelost Uroš Drčić. Pojasnil nam je, kako in zakaj pride do izgorelosti, zakaj so pogoste žrtve ženske ter kako današnja tehnologija vpliva na samopodobo, srečo in vzgojo otrok.

Diggit 2018 Digisvet "Prideš do točke, ko moraš reči ne SMS-sporočilom ob 23. uri." #video

Uroš Drčić vodi prakso individualnega, skupinskega in družinskega svetovanja ter psihoterapije. Je transakcijski analitik svetovalec in kandidat za certificiranega transakcijskega analitika na področju psihoterapije ter direktor centra Revita za svetovanje in izgorelost. Kot sogovornik je sodeloval na letošnjem Diggitu.

Svojim pacientom, ki se zdravijo zaradi izgorelosti, lahko pomaga z lastnimi izkušnjami, saj je to prestal tudi sam. "Ko sem pozneje analiziral za nazaj, se je izkazalo, da sem se izčrpaval že od začetka delovne dobe. To je od leta 1999. Vrhunec pa sem doživel pred približno petimi ali šestimi leti. Takrat je bilo dovolj hudo, da sem se bil prisiljen predramiti iz avtomatskega delovanja. Zakaj sem doživel izgorelost? Tako kot pri vseh so bile tudi pri meni v jedru izgorelosti ponotranjene škodljive odločitve iz ranega otroštva. Nekaj mesecev, preden je moj psihofizični sistem rekel: 'Dovolj!', sem tudi na osnovi omenjenega psihološkega ozadja sprejel delo, ki je tako po količini kot po zahtevnosti presegalo vse meje. Se pravi, tudi pri meni je šlo za kombinacijo notranjih psiholoških in zunanjih dejavnikov."

Uroš Drčić Foto: Bojan Puhek

Kateri so prvi znaki izgorelosti, čisto konkretno?

To je enostavno, a hkrati zelo zapleteno vprašanje. Trik je v tem, da so prvi znaki na poti do izgorelosti skoraj neprepoznavni. Do izgorelosti se oseba pripelje postopoma; najprej je daljše obdobje čezmernega izčrpavanja, potem sledi kratko obdobje pred kolapsom, nato kolaps in rehabilitacija. Čisto na začetku je prvi znak pretirana delovna vnema, deloholizem. Če bi takšni osebi rekli, da je na poti v resne težave, bi odgovorila: "Kaj je z vami, a ne vidite, da sem priden in uspešen?" To je prvi znak.

Zaradi narave delovanja psihološkega mehanizma oseba težko prepozna simptome tudi pozneje, ko se stopnjuje. Najprej začne počasi izginjati čas za druge načine preživljanja časa, za počitek, umik, zabavo ... Svojci to lahko opazijo. V naslednjem koraku začne oseba v službi doživljati neprijetne občutke, sodelavce začne doživljati kot nesposobne, neumne ... Nato se stopnjuje do točke, ko tega spremenjenega vedenja ne more več skriti.

Na tisti točki bližnji opazijo, da je nekaj narobe, in to je zelo pomembno, saj ta oseba še vedno ne bo prepoznala, da je nekaj hudo narobe. Svojci pa opazijo pretirano razdražljivost, jokavost, nespečnost ali pa pretiran spanec. Hočem povedati, da so ti znaki zelo slabo prepoznavni.

Verjetno ta oseba postane zelo razdražljiva, tudi ko se ji omeni, da se nekaj dogaja z njo?

Tudi to, vendar sem imel v mislih razdražljivost na splošno. Ko sem jaz doživel izgorelost, sem bil recimo zelo občutljiv za vedenje bližnjih, odzival sem se s pretirano jezo, na splošno sem bil zelo razdražljiv. Ja, tudi ko svojci omenijo, da je nekaj narobe, se ta oseba brani.

Ali si lahko pomagamo sami, če prepoznamo, da nekaj ni v redu?

Izgorelost poteka tako, da se stopnjuje in stopnjuje do točke, ko je preveč. In ta točka je pri vsakem zelo različna. Redki so tisti, ki sami ugotovijo, čeprav je možno. Sam poznam tudi takšne primere, in te osebe so na primer za polovico zmanjšale delovno obremenitev, se naučile bolje strukturirati svoj čas in ločijo, kdaj je čas za delo in kdaj za počitek. Pri svojih pacientih vidim, da k meni pridejo zelo pozno, ko pride že zelo daleč, so že kolapsirali in pridejo šele po tem.

Katja Kraško Šteblaj Trendi Sindrom adrenalne izgorelosti: tudi Supermanom se zlomijo krila #intervju

Kako je videti ta kolaps?

Različno. Moja odziv je bila zelo podoben kot pri posttravmatskem stresnem sindromu, kakršnega doživljajo vojaki. Kot neki odziv na zelo hud stres, posledice so zelo podobne temu sindromu - pojavljale so se neke tesnobne reakcije, doživljal sem občutek drhtenja, vrtoglavico, slabost. Nekateri pa pristanejo tudi na psihiatriji. Ko je preveč, psiha razpade in lahko nastanejo resne posledice.

Najpogosteje se zgodi to: da se psiha odzove s paničnimi in tesnobnimi reakcijami. Nekateri to doživljajo tudi tako, da se zjutraj zbudijo, drhtijo in ne morejo vstati. In ne morejo iz postelje vstati tri tedne. Psihofizični sistem tako kolapsira, da se čisto ustavijo in izgorelost je pravzaprav zaščiti mehanizem. Ker se ne znamo sami ustaviti, se ustavi telo samo.

Kaj takrat narediti? Pustiti službo za nekaj časa?

Če pogledava najbolj povprečno situacijo: človek gara, kolapsira, gre k zdravniku, zdravnik predpiše bolniški dopust, in ko po štirih tednih ni nič boljše, se začne spraševati, kaj za vraga se dogaja. Potem pridejo na psihoterapijo in takrat se pot šele začne. Od tu dalje je čisto odvisno od vsakega posameznika, v kakšni situaciji je. Vsak pa najprej vsekakor potrebuje popoln umik iz vseh stresnih situacij.

Na Norveškem ljudje v takšnem primeru dobijo tudi do leto in pol bolniškega dopusta, saj toliko časa traja rehabilitacija. Traja lahko tudi pet let. Torej, postopoma ta umik, potem pa zelo blago nazaj vnašati rahle obremenitve. Paralelno pa potekajo rehabilitacija, psihoterapija in spreminjanje vzorcev, ki so pripeljali do tega.

Uroš Drčić Foto: Bojan Puhek

So za izgorelost lahko krivi tudi pametni telefoni in stalna prisotnost na družbenih omrežjih, spletu, prek e-pošte?

Tega ne bi rekel. Morda je neka dodatna obremenitev, a mislim, da to ni bistveno. Pri izgorelosti je bistvena naša kmečka zgodovina, čeprav se sliši smešno.

Vrednote, ki so zakoreninjene v nas, izvirajo iz časov pred 150 leti, ko je štelo samo garanje, da moramo biti pohlevni in ubogati šefa. To se je združilo v nekakšen kompleks, s katerim se oseba žene do onemoglosti. Mogoče bo v prihodnosti drugače, s prihodom povsem drugačne generacije.

Torej smo Slovenci še vedno zelo deloven narod?

Ja. Pri nas je to zelo globoko zakoreninjeno. Te vrednote gredo globoko v zavest in se vprogramirajo v možgane, kar se prenaša skozi generacije. Mi smo zdaj prva generacija, ki živi v izobilju, da se nam ni treba boriti za krompir. Poudarjam pa, da so delovne navade zelo dobra stvar. Razlika je v tem, ali oseba nekje globoko misli, da je malovredna, in zato čuti prisilo, da se izgara do konca, ali pa oseba doživlja svobodo in lahko dela, kadar se tako odloči, in ščiti svoje meje, ko je to na mestu.

Maja Golob Trendi "Vedela sem le, da tako naprej ne morem več" #intervju

Na letošnjem Diggitu ste dali dober primer, da so delavci nekoč vedeli, da je ob 14. uri konec delovnika in da morajo domov, zdaj pa si mora vsak sam začrtati, kdaj je čas za delo in kdaj za počitek.

Ja, s tem, da na kmetiji ni bilo tega, tam so delali od 4. ure zjutraj pa do večernih ur. Na dopust se ni šlo. V socializmu pa je obstajala skrb za zaposlene, ko so v tovarnah z zvočnim signalom opozorili, da je konec delovnega dne, in ljudje so trumoma odhajali domov. Res je, zdaj je to neka nova veščina, ki se je učimo, da moramo sami strukturirati svoj čas, kar pa ni tako enostavno.

Kaj pa narediti, če ima nekdo šefa, ki v popoldanskih ali večernih urah pošilja e-pošto ali SMS-sporočila?

S tem se pri svojih strankah ves čas srečujem. Eno je, če šef pošilja sporočila, drugo pa je, če šef zahteva, da zaposleni bere ta sporočila in nanje reagira. V prvem primeru priporočam, da se šefu na prijazen način pojasni, da boste pošto prebrali naslednji dan v službi, ker je zunaj delovnega časa ne berete, ker je tako bolj zdravo. Če pa gre za drugi primer; jaz nisem pravnik, a menim, da je to na robu zakonitosti, če nekdo zahteva delo zunaj delovnega časa. Ampak se srečujemo tudi s takšnimi primeri. V poštev prideta dva ukrepa: bolj čvrsto zaščititi svoje meje - in to moramo narediti, se naučiti zaščititi sebe, čeprav na trši način - recimo z grožnjo s posledicami. To je sicer že tvegano, zato ljudje v takšnem primeru pogosto zamenjajo delovno mesto. Ugotovijo, da so odnosi tako skrhani in da je to zelo škodljivo za njihovo zdravje.

Uroš Drčić Foto: Bojan Puhek

Še pred leti se je marsikdo rad pohvalil, kako zaposlen je, in je s tem hotel pokazati, da je zelo pomemben, zdaj pa je pohvalno to, da si zna pametno razporejati čas.

Tudi jaz to opažam. Ravno pri gostih na Diggitu - vsi moji sogovorniki na okrogli mizi vodijo uspešna podjetja in vsi so poudarili, da znajo poskrbeti tako zase kot za svoje zaposlene. Da se dela samo znotraj delovnega časa, da imajo nekoga, s katerim se lahko pogovorijo o svojem počutju v podjetju ... To je nov trend, kar je odlično. Da na lestvici cenjenosti ni več neki do konca zgaran podjetnik, ampak uravnotežena oseba, ki je hkrati uspešna pa tudi zadovoljna. S tem da ne gre samo za to, da delamo od 8. do 16. ure in smo v tem času čim bolj učinkoviti, ampak da vsako uro vstanemo, se pretegnemo, si vzamemo pet minut odmora. To je zelo pomembno. Pa tudi, da si v delovnem času dvakrat vzamemo 15 minut premora. Sploh za hrano.

Zelo pogosta zmota pri delodajalcih je, da cenijo samo delo. Ne zavedajo se, da je v resnici bolj učinkovito uravnoteženo preživljanje časa, da je pri delu pomembna tudi kakšna zabavna komponenta, da je prisoten humor, druženje ... Vse to pripomore k učinkovitemu delu, ne samo delo.

Kaj pa v času dopusta? Dandanes se je treba za učinkovit počitek res odklopiti. Dobesedno izključiti vse moteče dejavnike.

Če bi osebi, ki na morju klika po prenosniku, rekli, naj neha, to zanj ne bi bil prijeten dopust, saj bi zraven trpel. On že ima svoje razloge, zakaj dela na dopustu. Teh notranjih razlogov se ne da preskočiti. Za precej ljudi pa je letni dopust edina dovolilnica za popoln odklop; veliko jih reče, da ko prestopijo hrvaško mejo, izklopijo vse. To se vleče še iz zgodovine, da je morski zrak nekakšna dovolilnica za to. Sam svoje stranke spodbujam k temu, da dopust namenijo počitku in zabavi, a s tem ne mislim na divje žuranje, ampak na neke aktivnosti, ki jih počnemo, da nam je prijetno, da se ob njih zabavamo. Hočem opozoriti na paradoks, ki je pogost pri Slovencih: aktivni dopust ne obstaja. Ali si aktiven ali pa počivaš.

Uroš Drčić Foto: Bojan Puhek

Na Diggitu ste omenili, da se izgorelost najpogosteje pojavlja okoli 33. leta. Zakaj menite, da ravno v teh letih?

Leta med 30. in 40. veljajo za naporna, ker se prekriva več stvari. Dobimo otroke, gradimo kariero, rešujemo stanovanjski problem, potem se pojavijo že kakšne razpoke v partnerstvu, življenje pokaže zobe s kakšno tragedijo ... A pojav izgorelosti je enakomerno razporejen čez vsa življenjska obdobja. Moja najmlajša stranka je stara 19 let, najstarejša pa skoraj 70. Tudi raziskave kažejo, da je skoraj enakomerno razporejeno čez vsa življenjska obdobja, čeprav je to obdobje, ki sem ga omenil, res zelo naporno. Izčrpavanje pa lahko traja tudi do 15 let, osebe ne izgorijo takoj. Zato je tudi pri starejših osebah izgorelost kar pogost pojav.

Je pri 19-letnici za izgorelost kriva preobremenjenost šole?

Ja. Slovenski šolski sistem je problematičen, ko pride do zahtevnosti. Pika na i so srednje šole, ki imajo poleg osnovnega šolanja še zelo veliko dodatnega dela, kot je recimo glasbena šola. Obdobje pred maturo je lahko za nekega otroka, ki je perfekcionist in se trudi biti vrhunski violinist pa še dober v gimnaziji, recept za izgorelost. Na področju vzgoje in šolstva imamo kot družba veliko prostora za napredek.

Uroš Drčić Foto: Bojan Puhek

Je morda pri starejših ženskah danes razlog za izgorelost tudi trdo delo do 16. ure, nato skrb za otroke, ukvarjanje z njimi, skrb za dom, kuhanje, ko se lahko končno umirijo šele pozno zvečer?

To je zelo pomemben razlog. Ženske so zelo obremenjene in tudi pojavnost izgorelosti je pri njih nekoliko višja. K temu prispeva ta nesrečna zgodovina, ko so bile vloge tako porazdeljene, da je ženska skrbela za gospodinjstvo, moški pa za lov, hrano. Zdaj se je to podrlo, ženske so se emancipirale, preostale vloge pa se še niso porazdelile. To je že zadnjih 60 let velika težava.

Ženske zdaj gradijo kariero, kot mame so obremenjene tudi v gospodinjstvu, poleg tega pa čutijo še pritisk, da morajo biti ob tem ves čas lepe in da imajo še super otroke. Ženske se lahko osvobodijo te nezavedne prisile, da mora biti vse popolno, kar pa ni enostavno, saj je nezavedno.

Aljoša Bagola Trendi Aljoša Bagola: Naučiti se moramo, kako osrečiti same sebe #video

Na Diggitu ste omenili tudi, da se ljudje že od nekdaj zgledujejo po lepih in premožnih. Prej po princih, zdaj po zvezdnikih. Mislite, da so zato imeli tudi v preteklosti težave s preobremenjenostjo s popolno podobo, kot jih imajo nekateri danes?

S temi popolnimi podobami je velika težava, ja. Pred sto leti so že obstajali romantični ideali, le da se je večina ljudi borila ali na njivi za pridelek ali pa v neki vojni. Romantično poezijo je prebiral manjši delež prebivalstva in sanjaril o prekrasnih ženskah, danes pa je težava, da ima skoraj vsak otrok neki svoj kanal, na katerega se mu nalagajo popolne podobe.

Moj nasvet za starše bi zato bil, naj omejujejo čas, ki ga njihovi otroci preživijo pred zasloni. Ne morem dovolj poudariti, kako pomembno je to. Razlika v tem, ali je mladostnik na spletu eno uro ali pa štiri ure, ni štirikratna, ampak 16-kratna. Razlika je z vidika psihologije ogromna. Poleg tega naj diskvalificirajo medijska sporočila, naj otrokom pojasnijo, da te podobe niso resnične, da so retuširane in da so ti ljudje lahko enako nesreči kot vsi drugi ali pa še bolj.

Uroš Drčić Foto: Bojan Puhek

Prej ste omenili, da smo prva generacija, ki živi v obilju. Se vam zdi, da so zato danes mladi veliko bolj ravnodušni in morda ne cenijo stvari tako, ko smo jih morda pred 20 leti?

To je en poseben pojav. Vse civilizacije nihajo od izobilja do pomanjkanja in spet nazaj. In ko je čas obilja, postanemo individualisti in skrbimo bolj za "svojo rit", kar pa privede do tega, da civilizacija spet zaniha v pomanjkanje. Zahodna civilizacija je vrh že dosegla in motivacija mladostnikov tudi spada v to kategorijo. Se strinjam s tem, ja. Tukaj se mi zdi še ena pomembna naloga staršev: da bolj čvrsto primejo otroke, da ne vzgajajo preveč permisivno in preveč zaščitniško svojih otrok. Ampak da izkusijo življenje že prej, saj bo to bolje zanje in za družbo. Zelo pomemben je razvoj delovnih navad pri otrocih.

Se vam zdijo današnje naprave, tablice in telefoni, pomembni pri vzgoji otroka? Kako naj jih starš vplete v vzgojo?

To ne vpliva preveč, saj je za otroka pomembno, da ima starše, ob katerih se počuti varno, starše, ki ga disciplinirajo, mu postavljajo meje in se jih tudi držijo, to je zelo pomembno. In da se ravsajo z vrstniki na igrišču. Ko je otrok star pet, šest let, je pa že smiselno, saj bo tako ali tako prišel v stik s tem. Zato je najbolje, da se tega nauči skupaj s starši.

Uroš Drčić Foto: Bojan Puhek

Kdaj pa naj mu dovolijo prvi telefon, profil na družbenih omrežjih? Kakšne omejitve naj postavijo?

Moj nasvet bi bil, naj uporabljajo zdravo pamet. Na začetku je zelo pomembno, da starši točno poznajo vsebine, ki jih otroci gledajo. Če jim dovoliš prosto uporabo Youtuba, ga lahko sedmi video pripelje na povsem bizarno vsebino, ki lahko pusti resne posledice.

Glede let ... Jaz pravim, čim pozneje, tem bolje. S tem da ga ni dobro izolirati, da bo edini čudak v šoli, ki nečesa ne bo imel. Bolje, da ga učimo s tem živeti. Ne, da bo štiriletnik že imel svoj telefon, ampak da doseže neko starost in ga učimo medijske pismenosti.

Ravno to intenzivno nalaganje popolnih podob s spleta in družbenih omrežij v možgane je problem. S tem nočem s prstom kazati na Instagram, to je problem družbe. Starši se morajo naučiti, za kaj gre, pa tudi država, za katero mislim, da bo morala v prihodnosti vzpostaviti neko regulativo. Ta bo zelo potrebna, ker ima to veliko večji negativen vpliv, kot se ta hip zavedamo. Tudi strokovnjaki se bodo morali bolj angažirati; šolski, vzgojni itd. To bo nekakšen družbeni izziv.

Uroš Drčić Foto: Bojan Puhek

Mislite, da bo z razvojem tehnologije v prihodnosti še težje?

Tako kot sem poudaril na Diggitu: zelo pomembno je, da ne iščemo sreče. Če bomo tehnologijo uporabljali za iskanje sreče, smo se ustrelili v nogo. Iskanje sreče je iz psihološkega vidika najboljši recept za nesrečo. Sicer pa vidim v razvoju tehnologije veliko pozitivnih in koristnih stvari na različnih področjih. A mislim, da tehnologija v prihodnosti ne bo imela tako močne vloge, ker je človeška psiha toliko močnejša. Človeška psiha je tista, ki bo definirala prihodnost. Prijetnost človeškega pogovora je enaka že tisoče let.

Kaj pa umetna inteligenca?

Z umetno inteligenco je podobno kot s tehnologijo na splošno. Dolgoročno bomo uporabljali tisto, kar bo za nas koristno. Je pa človeška psiha tako strukturirana, da ne bo dovolila, da bi nas umetna inteligenca na neki način prerastla. Mislim, da se bomo sčasoma vse to naučili filtrirati in bomo obdržali vse tisto, kar je koristno, recimo za medicino, promet, varnost ... Kar nam škodi, bomo zavrgli.

Dejan Poženel Trendi 45-letni menedžer: Zaradi hude izgorelosti sem razmišljal o samomoru #video

Komentarji

4

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • icsn / 24.06.2018. ob 18:50 +2 0

    Vsak ima svojo invidualno realnost, probleme in rešitve le teh. Uspešnost ali neuspeh se pa odražajo na naše odločitve in dejanja.

    +2 0
  • firbec / 25.06.2018. ob 10:07 0 0

    Pol si pa u p...i!,če nimaš volje da to prebrodiš.Ne zanašaj se na ne vem kakšne nasvete nekaterih samooklicanih vsemogočnežev ,ki baje vse vejo in vse odpravijo,ukrepajte sami z trdno voljo in uspeh ne bo izostal.Danes ti že vsak,ki ima pet munut časa soli pamet kaj naj počneš,da boš ostal večna budala.

    0 0
  • kernest / 24.06.2018. ob 14:59 +2 - 3

    V praksi o lastni izgorelosti vecinoma tupijo razvajeni primerki ko dozivijo stik z realnim zivljenjem in prebijanjem skozi življenje česar niso vajeni ... Na kmetih pojamrajo da je sicer težko a vseeno lepo, meščani po kakšni javnih službah pa o izgorelsti največ vedo in se imajo cajt o tem pogovarjat. 9/10 jih paše v to. Terapija je kvecjemu brca v rit in welcome to real life

    +2 - 3
delitve: 675
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin