"Vedela sem le, da tako naprej ne morem več" #intervju

Maja Golob je ena tistih oseb, ob katerih te že ob prvem srečanju prešine občutek, kot da jo poznaš vse življenje. Če bi želeli popisati vse vloge, ki jih na Primorskem živeča Zagorjanka opravlja v vsakodnevnem življenju, bi jih težko skrčili v prostor, namenjen opisu sogovornika. Od mame, žene, podjetnice, motivatorke, negovalke, gospodinje, kuharice, čistilke, načrtovalke potovanj, pianistke, mediatorke, prijateljice, sprehajalke psa, mentorice, plesalke, umetnice, pisateljice …

46-letna podjetnica, specialistka za direktni marketing in ustanoviteljica agencije Spago se je po srečanju z izgorelostjo naučila oz. se še vedno uči ohranjati ravnovesje med družino, delom in prostim časom. O svoji izkušnji je napisala uspešnico z naslovom Ne čakaj na vikend, s sogovorniki pa se bo teme izgorelosti lotila tudi na okrogli mizi v okviru konference NetPRO, ki bo 6. aprila v Hotelu Lev v Ljubljani.

  "Ko sem prišla do točke, ko mi je že zjutraj šlo na jok ob misli, kaj vse me čaka v nadaljevanju dneva, in so se mi ob pogledu na telefon, ki je zvonil, solze dobesedno ulile iz oči, sem spoznala, da tako ne gre več." Foto: Bojan Puhek

Maja, kateri simptomi so vam dali misliti, da boste v svojem življenju morali nekaj spremeniti? Ko ste dosegli rob svojih zmožnosti, ste si namreč z izgovorom, da prebolevate gripo, po dolgih letih preobremenjenosti konec leta 2014 končno vzeli čas zase in za razmislek.

Postajala sem vedno bolj razdražljiva, vzkipljiva, in to do vseh, tako do sodelavcev v službi kot doma. Imela sem občutek, kot bi bila ujeta v kletki, da je vse na meni, kar sem pravzaprav povzročila sama, saj sem hotela imeti vse dogajanje v podjetju pod nadzorom. Obseg dela je naraščal in namesto da bi delegirala, sem si nalagala vedno več obveznosti. Nisem videla upanja, rešitve, ki bi kazala, da se lahko kakorkoli spremeni na bolje.

Ko sem prišla do točke, ko mi je že zjutraj šlo na jok ob misli, kaj vse me čaka v nadaljevanju dneva, in so se mi ob pogledu na telefon, ki je zvonil, solze dobesedno ulile iz oči, sem spoznala, da tako ne gre več. Ja, naporno je bilo.

Ste to najprej priznali sebi?

Ja, sebi in Acu, mojemu partnerju v zasebnem in poslovnem življenju. On je že prej čutil, da se z menoj nekaj dogaja, me opozarjal, naj izprežem, naj si vzamem čas za sprostitev. A meni se je zdela izguba časa, da bi se na primer odpravila na tek, nisem znala pred večerom iz pisarne, vedno je bilo še kaj treba postoriti.

Želela sem si spremembe, a nisem vedela, kaj točno si sploh želim, nisem znala definirati tega. Edino, kar sem vedela, je bilo, da tako naprej ne morem več.

Aco je predlagal, da si vzamem toliko časa, kot ga potrebujem, ter razmislim, kaj si želim in kako hočem naprej. Za začetek sem si vzela mesec dni počitka.

"Prvi korak k spremembi življenja je bila osebna inventura za različna področja svojega življenja. Vprašala sem se, kaj me osrečuje, kaj si želim v svojem življenju in česa ne. Sprememb smo se lotili tudi v podjetju. Tako sem si počasi ustvarila čas, ki sem ga namenila družini in sebi. Foto: Bojan Puhek

Ste slutili, kaj se vam dogaja?

To, da sem preobremenjena in stalno pod stresom, mi je bilo jasno – takšna je pač narava dela v marketinški agenciji: hiter tempo, lovljenje rokov, doseganje ciljev naročnikov.

Ja, priznam, dolga leta sem bila deloholik. Služba je imela večino moje pozornosti tudi po tem, ko sem poslala mama – res nisem najbolje krmarila med obveznostmi v službi in doma. Poleg tega sem bila preveč nagnjena k nadzoru in premalo sem zaupala sodelavcem.

Ste zaradi težav, ki jih opisujete, obiskali zdravnika?

Da, že dlje časa sem imela visok krvni tlak, tik pred božičem leta 2014 sem pristala na urgenci zaradi palpitacije srca in težav z dihanjem. Izvidi niso pokazali ničesar. Zdravnik je predlagal, da upočasnim tempo in zmanjšam stres.

Kako ste se lotili prvih sprememb?

Projektno (smeh, op. p.). Najprej sem naredila osebno inventuro za različna področja mojega življenja: kaj me osrečuje, kaj si želim v svojem življenju in česa ne. Razmislila sem tudi, katere naloge, naročniki in projekti so mi pisani na kožo in za katere je bolje, da jih opravlja nekdo drug.

Sprememb smo se lotili tudi v podjetju: analizirali smo naročnike in projekte, optimirali procese, pogledali, kje potrebujemo dodatno pomoč, katere projekte oz. naročnike bomo opustili. Cilj je bil zmanjšanje obsega storitev in specializacija.

Tako sem si počasi ustvarila čas, ki sem ga namenila družini in sebi. Odkrila sem meditacijo, ki mi je pomagala umiriti um, začela sem plesati … Skratka, začela sem živeti. Seveda ni šlo čez noč, ta proces je trajal skoraj leto dni.

Se je podobno stanje po prvi epizodi kdaj ponovilo, ali znate pravočasno prepoznati znake in se ustaviti?

Ne, po tej prvi epizodi se podobno stanje na srečo ni več ponovilo. Opozorilo je bilo dovolj jasno in sem ga vzela skrajno resno. Verjetno je k temu pripomoglo tudi to, da je moj oče zaradi podobne situacije prekmalu zapustil ta svet. Tako sem se s posebno tehniko, t. i. Theta healingom, lotila raziskovanja vzrokov oziroma prepričanj in vzorcev, ki so me pripeljali do roba izgorelosti.   

"Pomembno je, da si iskren do sebe: da se vprašaš, ali živiš tako, kot si želiš, ali izpolnjuješ pričakovanja drugih. Pomembna je tudi organizacija časa." Foto: Bojan Puhek

Bi znake izgorelosti prepoznali pri drugih?

Hm, verjetno bi, če bi z nekom preživela več časa in ga imela priložnost opazovati vsak dan. Veliko je tega, tempo življenja je izjemno hiter, tehnologija briše mejo med službo in zasebnim življenjem … Vsak bi se moral zamisliti, kako živi.   

Kateri korak se vam zdi pri reševanju tega problema najpomembnejši?

To, da si iskren do sebe: da se vprašaš, ali živiš tako, kot si želiš, ali izpolnjuješ pričakovanja drugih. In organizacija časa seveda: da analiziraš svoj dan in ugotoviš, za kaj vse porabljaš svoj čas in za kaj bi ga želel imeti. Potem pa razmisliš, kako lahko ustvariš prihranke časa – kaj lahko namesto tebe naredi kdo drug in kje moraš postaviti meje.

Ali je z dobrim in domišljenim načrtom mogoče doseči uspeh na službenem področju in si hkrati vzeti še dovolj časa za družino in najti še čas zase?

Pomembno je, da si postaviš prioritete: kaj si od življenja pravzaprav želiš v danem trenutku. V različnih življenjskih obdobjih so nam namreč pomembne različne stvari: ko odraščaš, si najpomembnejši sam sebi, potem iščeš službo, študiraš, se posvečaš karieri, potem družina, ko gredo otroci svojo pot, lahko spet začneš raziskovati življenje, se mogoče posvetiš skupnosti … Niti ni pomembno, kaj se zgodi kdaj, v kakšnem zaporedju, dejstvo je, da se naše prioritete skozi čas spreminjajo.

Dan pa ima vedno le 24 ur in od nas je odvisno, komu ali čemu jih bomo namenili, kako jih bomo preživeli.

Svojo izkušnjo s preobremenjenostjo ste zelo odkrito popisali v knjigi Ne čakaj na vikend. Predvidevam, da je pred tako objavo potreben temeljit razmislek in pogovor s samim s seboj glede tega, do katere točke razgaliti svojo zasebnost.

Takrat o tem nisem razmišljala. Želela sem le deliti svojo izkušnjo zato, da bi se drugi učili na mojih napakah. Ko sem namreč spregovorila o svoji izkušnji s kolegi, prijateljicami, je skoraj vsak privlekel na plan podobno izkušnjo, ki je prej nikoli ni omenil.

Zakaj? Ker nihče noče biti ranljiv, ker vsi hočemo biti zmagovalci, supermoški in superženske. Bila sem jezna, saj če bi se odkrito in odprto pogovarjali o tem, se meni to mogoče ne bi zgodilo.

Ko sem knjigo prvič držala v rokah, me je pa stisnilo, najraje bi sama izbirala, kdo jo lahko prebere in kdo ne. No, tu sem popolnoma predala svojo potrebo po nadzoru (smeh, op. p.). 

Sicer je bilo pisanje zame odlična terapija, saj sem marsikatero dogajanje ozavestila in dodatno osvetlila iz drugega zornega kota. Predvsem pa sem se poslovila od strahu pred tem, kaj bodo rekli ljudje.

"Verjamem, da se bo družba počasi spremenila in da se bo oblikoval nov vrednostni sistem, ki bo na prvo mesto postavljal dobrobit posameznika in ne kapitala, sistem, ki bo spodbujal sodelovanje, povezovanje in ne tekmovanje." Foto: Bojan Puhek

Tudi vi opažate, da ko nekdo zbere pogum in tako osebno bolečo stvar deli z drugimi, kot ste jo recimo vi, kar naenkrat tudi drugi zberejo pogum za deljenje svoje zgodbe. Nazadnje potem ugotovimo, da slika življenja ni tako rožnata, kot jo morda slikamo na prvi pogled.

Res je. Družbena omrežja so polna popolnih fotografij popolnih življenj posameznikov, ampak čisto vsak med temi popolneži ima svojo zgodbo, svoje izzive, svoje strahove, bije svoje bitke, o katerih na fotografijah ne govori in o katerih drugi ne vemo nič.

Zakaj se o svojih izzivih ne pogovarjamo bolj odkrito? Nekje sem prebrala da zato, ker se od nas pričakuje, da bomo zmagovalci, in če nisi zmagovalec, si luzer. Seveda nihče noče biti luzer.

Ali takšna knjiga s seboj prinese novo breme, novo obveznost? Poleg družine in službe vam zdaj urnik zaseda tudi knjiga. Predavanja in delavnice o tem, kako uravnotežiti delo, družino in najti čas zase se vrstijo …

To je zame nov izziv (smeh, op. p.). Ampak rada spoznavam nove ljudi in rada delim svoje izkušnje. Ljudje začutijo iskrenost in se tudi sami odprejo, spregovorijo o svojih izzivih, delijo svoje izkušnje. Toliko, kot jaz dam njim, dajo tudi oni meni. Vsi se učimo od vseh. In to je največ vredno.  

Znate reči ne?

Znam (smeh, op. p.). Naučila sem se postaviti meje, tako sebi kot drugim. Res pa je, da to ni vedno vsem všeč.

Naslov knjige je Ne čakaj na vikend, a se mi zdi, da sodobni trend zapoveduje delo na petek in svetek in da zdaj bolj kot na konec tedna čakamo na počitnice, saj so tudi konci tedna večinoma službeno obarvani. Ko pa počitnice vendarle dočakamo, zbolimo.

Težava je v tem, da smo postali sužnji sodobnega načina življenja. Ne čakamo le na konce tedna, ves čas nekaj čakamo: čakamo na dopust, na čas, ko bomo imeli več denarja, na boljšo službo, na srečo, na čarobno palčko …

Preveč smo okupirani z delom, službo. Računalnike nosimo s seboj na dopust, neprestano smo dosegljivi prek mobilnih telefonov, poznam ljudi, ki še v postelji tik pred spanjem preverjajo e-pošto in odgovarjajo nanjo …

Ustavimo pa se šele takrat, ko nas nekaj udari. Čas je, da nehamo čakati in začnemo živeti. A v to te nihče ne more prisiliti – spremembe se začnejo v nas samih.

Verjamete, da bo našim otrokom glede tega lažje, ali bo tempo življenja še bolj naporen?

Mislim, da tak tempo ne vodi nikamor. Vedno več ljudi to spoznava, zato iščejo stik z naravo, stik s samim seboj, ki smo ga izgubili v pehanju za materialnimi dobrinami in ob iskanju zunanjih potrditev.

Verjamem, da se bo družba počasi spremenila in da se bo oblikoval nov vrednostni sistem, ki bo na prvo mesto postavljal dobrobit posameznika in ne kapitala, sistem, ki bo spodbujal sodelovanje, povezovanje in ne tekmovanje.

Se vam zdi, da je tema izgorelosti za moške in ženske enako pereča tema?

Na prvo žogo bi človek morda pomislil, da ne, da smo ženske bolj šibke in bolj obremenjene, saj veste, zaradi svoje biološke vloge, ki jo imamo, pa tudi podpiramo več vogalov v hiši (smeh, op. p.), vendar številni moški med udeleženci delavnic govorijo nasprotno. Njihov izziv je morda še večji zato, ker jih že od mladih nog učijo, da fantki ne smejo jokati, da morajo biti močni ipd. In tako se navzven trudijo biti močni in nepremagljivi, resnična čustva pa tlačijo v sebi. Takšni so kot tempirane bombe.

Bi si upali trditi, da imate zdaj življenje pod nadzorom?

Seveda ne, niti se ga ne trudim imeti. Spuščanje nadzora je bila ena mojih ključnih lekcij, ki sem jo morala usvojiti (smeh, op. p.). Prepuščam se toku in zaupam, da se zgodi tisto, kar se mora, in da je to najboljše zame.

Naučila sem se prepoznati pasti na poti, tako da ne dovolim več, da bi mi delo narekovalo tempo življenja.

Na samolepilnem lističu v svojem delovnem kotičku imam zapisan stavek Ali me ta odločitev pelje bližje ali dalje od tega, kar si želim? V bistvu gre vse, česar se lotim, skozi ta filter.

Nisem svoje delo, je eden od stavkov v vaši knjigi, ki daje misliti. Kdaj ste se zavedli, da niste svoje delo?

Ko sem naredila inventuro svojega življenja, sem se sprehodila skozi različne vloge, ki jih igram v življenju, pa jim nisem pripisovala prav nobene vrednosti: mama, žena, motivatorka, negovalka, gospodinja, kuharica, čistilka, načrtovalka potovanj, pianistka, mediatorka, prijateljica, sprehajalka psa, mentorica, plesalka, umetnica, pisateljica … Vse to sem jaz, včasih vse od naštetega v enem dnevu in v vsaki od teh vlog po svoje uživam.

V svoji družini ste vzpostavili sistem, po katerem z otroki vsak večer naštejete, kaj lepega, pa tudi kaj slabega se vam je zgodilo čez dan. Zakaj izpostavljanje slabega?

Pomembno se mi zdi, da znata otroka ozavestiti vpliv zunanjih dejavnikov oziroma različnih situacij na njuno doživljanje sveta in sebe ter na njuna čustva. Da znata izražati svoja čustva, pozitivna in negativna, jih sproti ozaveščati, sprejemati in se z njimi soočiti. V življenju so stvari, na katere ne moreš vplivati, vedno pa lahko vplivaš na to, kako se boš nanje odzval. Vsaka misel, beseda in čustvo ima svojo vibracijo, ki vpliva na to, kako doživljaš sebe. In odnos, ki ga imaš do sebe, se zrcali tudi v odnosu, ki ga imaš do drugih. 

Vaje za stresne dni:

Video: Planet TV