Ponedeljek, 17. 6. 2019, 18.59
4 leta, 10 mesecev
Miha Mazzini: Otroci so naše največje korporativno bogastvo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,14
10
Predstavljajte si, da ste prišli v leta, ko se aktivno športno udejstvovanje prične poznati na organizmu. Prejšnji teden ste bili operirani na kolenu, še vedno je boleče in zatečeno, sedite pri ortopedu in poslušate očeta, kako zdravnika najprej prosi, potem povzdiguje glas in nazadnje vpije, češ, naj že zmeša tisti "koktejlček" protibolečinskih zdravil in kortikosteroidov in vam jih vbrizga, saj imate v soboto pomembno tekmo.
Nekako po tiho pomislite, da je bila tudi tista prejšnja, na kateri je koleno počilo, enako pomembna, kot so pomembne vse, a očetu si ne upate ugovarjati. Z občutkom krivde občudujete zdravnika, ki noče pripraviti injekcije, govori nekaj, da narava potrebuje čas, čeprav oče vedno bolj besni. Stari ste 11 let.
Na ta dogodek sem se spomnil, ko sem nedavno slišal za peticijo staršev, ki od kluba zahtevajo menjavo trenerja. Hočejo zavzeto in trdo delo, intenzivne treninge, trener pa jim odgovarja, da se morajo mladi športniki vseeno še igrati. Otroci so stari sedem let.
Saj vem, da so to internetni časi in se peticije množijo in cvetijo, a starši so uspešno zbrali dovolj podpisov proti temu, da bi se sedemletniki še igrali.
Ustavite se za trenutek in razmislite o tem.
Nazaj v preteklost
Ta peticija bi bila v naših krajih nekaj povsem običajnega v 19. stoletju. Pri šestih so mladi siromaki šli za pastirce in hlapce ali dekle in otroštvo je bilo končano. Če bi se hotel pri sedmih še igrati, bi ga gospodar z gajžlo po riti, ker so bili pač nepismeni in jim za peticije ni bilo mar. Do šestega leta se človek nauči prešteti tistih nekaj krav in s tem je opremljen za življenje.
Takoj, ko se poveča količina znanja, ki ga mora naslednja generacija prevzeti, se podaljša tudi otroštvo. Meščanstvo izumi najstnike in se polnoletnost in s tem opravilna sposobnost premakne na 18 ali 21 let.
A tvegam zapisati, da za mlade športnike samostojna opravilna sposobnost ni nujna - poslušaj trenerja in šibaj!
Tako razlika v letih med zmagovalci na olimpijadi leta 1986 in nedavnimi (vir) se ne razlikuje prav posebej. Le prvi olimpijski zmagovalec v gimnastiki, Hermann Weingärtner, bi bil s svojimi 32 leti danes verjetno že upokojen.
Športniki torej, kot njega dni pastirci, morajo začeti zgodaj. Kako zgodaj, pojma nimam, dovolj je strokovnjakov, ki to področje obvladajo. Bolj me zanimajo starši, ki obvladajo še bolje od strokovnjakov in odkod nenadoma ta boj proti igranju.
Šola
Predstavljajte si traktor, ki orje njivo in na njem traktorist zagleda dekle ter ji zavpije: "Pridi se vozit z mojo jadrnico!" Če je gospodična pametna, mu bo rekla, da je jadrnica nekaj, kar traktor vsekakor ni - in četudi se bo še tako pretvarjal, ne bo dolgo trajalo, ko bo spet ril po njivi, saj preprosto ni bil narejen za kaj drugega.
Pametno dekle, porečete. A kje so bili vsi ti pametni starši, ko je šola obljubljala, da naj otroci pridejo kar s šestimi leti, saj se bodo prvo leto tako ali tako samo igrali, tako kot v vrtcu? Kako dolgo je trajalo pretvarjanje? Nekaj let? Zdaj je prvi razred pač prvi razred, ne glede na starost otrok.
Slišim vse mogoče zgodbe, recimo tudi to, da že v drugem razredu (bivšem prvem!) na sestanku staršev sprašujejo po normativih in standardih stroke - koliko ur na dan naj bi se starši učili doma skupaj z otroki? Pazite, učili, ne igrali! Pri sedmih!
Otroštvo
Neil Postman je leta 1982 objavil knjigo Izginotje otroštva (The Disappearance of Childhood), v kateri je predvidel, da bodo moderni mediji požrli otroštvo. Otroštvo je pač obdobje, ko mladega človeka ščitimo pred vsemi informacijami, kar jih je deležen odrasel in mu jih dovajamo počasi, letom primerno. Z internetom se je Postmanova prerokba uresničila v trenutku - informacije so vdrle, otrokom je dosegljivo vse in informacijsko jih ni mogoče ločiti od odraslih.
Tudi mnogim odraslim je postalo jasno, da se otroci nimajo kaj igrati, saj v resnici niso otroci. So samo pomanjšani odrasli.
Kar nas spet privede do starodavnega slikarstva, ki je otroke točno tako upodabljalo. Ah, otroštvo in zasebnost, dva izuma meščanstva, od katerih se poslavljamo!
(Moram dodati: Neil Postman je eden najboljših mislecev na temo vzgoje, otroštva, tehnologije in medijev. Število njegovih knjig, prevedenih v slovenščino: 0.)
Starši
Dobro, če so otroci torej mali odrasli, dajmo jih torej natančneje določiti. Ravno primeri malih športnikov kažejo, da otrok ni nekakšen mali-nekdo, ampak mali-jaz njihovih staršev.
Ko berete pritožbe staršev in ropotanje nad trenerji, skoraj vsakič omenjajo finančna vlaganja.
V sodobnem kapitalizmu smo vsi delničarji. Če so včasih vlagali v otroke zato, da so si vzgajali skrbnika (ponavadi najmlajšo hči - Freud, recimo!), je danes odnos pravzaprav neoseben. Tule pred menoj je mali jaz, malo športno podjetje, ki mu bom kupil teniški lopar ali kolo ali smučke in že čez nekaj let mi bo prinašalo bajne dobičke, da mi nikoli več ne bo treba delati. Dolgoročna vlaganja (na stara leta) so se spremenila v kratkoročna (čez nekaj let). Hitreje bi šlo le, če bi otroke prodali za rezervne dele.
In če naj mali-jaz nosi dobiček, zakaj ga ne bi začel prinašati čim prej? Zakaj se, gnida mala, pri sedmih še igra, kakšna korporacija pa je to? Kdaj bodo dividende?
Dobro, porečete, obstajajo bogati in revni starši - oboji pa si ne morejo prisvojiti tega kapitalističnega odnosa do potomcev? Hm, preberite si tale odlomek iz znanstvenega dela, krohotal sem se ob njem: "Bozovičar (2011) je v svoji raziskavi ugotovil, da starši, ki plačujejo več, v večji meri spremljajo otroka na tekmovanju, a manj svetujejo, so v vlogi opazovalcev. Starši, ki plačujejo manj, manjkrat spremljajo otroka na tekmi, a večkrat svetujejo." (vir)
Kakšno veselje! Končno sem našel področje, kjer je znanje enakovredno denarju! Tisti, ki mu žvenklja na kreditni kartici, vlaga finance, siromak pa nasvete.
In zakaj vse to počnemo?
Če bi znali povezati vzroke s posledicami in motive z vzroki, bi se zemlja ta trenutek spremenila v raj. Če bi tiranski starš, ki je do enajstega leta že uničil kolena svojega potomca, pomislil o sebi kot o delničarju, ki se boji za vložene finance, bi se zagnusil samemu sebi, zato seveda del možganov, namenjen slepljenju, mora ustvariti primernejšo razlago.
Tole kolumno sem napisal šele zdaj, ko sem končno izvedel za razlago.
Takole je bilo: nedavno je izšel moj roman Funny, ki se večinoma dogaja v Afriki. Zato dobivam pač razne odmeve, a neka gospa je osebno pristopila k meni in se kmalu zamislila: "Ti Afričani … jaz pa ne bi mogla z njimi …" "Zakaj ne?" sem vprašal in priznam, pričakoval rasistične vzroke. Začudeno me je pogledala: "Ker ne prenašam čustvene hladnosti!" Zdaj sem pa jaz debelo gledal: "Kako to mislite?" Začela je z daljšo razlago: "Poglejte, kako delajo z otroki …" in navedla je pravzaprav le to, da jih čim prej naredijo samostojne, medtem ko mi "vanje vlagamo, jih šolamo, financiramo šport, dodatna izobraževanja, vozimo na dejavnosti, skratka, silno jih imamo radi."
Tista injekcija kemikalij v koleno je torej dar ljubezni.
Ljubezen je izraz z največ pomeni, vsak ima svojega, in najmanj definicijami, nihče nima splošne.
Seveda ne gre za ljubezen do otrok, marveč do sebe.
10