Luka Dončić
Sobota, 22. 6. 2024, 22.21
4 dni, 14 ur
Mateja Malnar Štembal: Včasih Tito, danes Dončić
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,89
Amerika je včasih veljala za obljubljeno deželo. V nekaterih pogledih in v nekaterih očeh je še vedno tako, v mnogih pa v tej deželi nekoč neslutenih priložnosti in možnosti niti ne bi več želeli ničesar iskati. Velikokrat pravim, da bi vsaki Slovenki in Slovencu priporočila pogled čez plot – pa ni treba do Amerike – da bi znali primerjati, v kakšni državi in kako živimo ter kakšne javne storitve imamo na voljo. Da ne govorim o naravi, kakovosti (še vedno dokaj) pristnega življenja. Pa se mi kar zdi, da včasih preveč tarnamo in premalo iščemo rešitve.
Do Amerike imam sicer prav poseben odnos. Kadarkoli potujem tja, se spomnim svoje prababice, ki je 24. avgusta 1901 na ladji L’Aquitaine iz Le Havra odplula proti tej obljubljeni deželi. Kar čutim, kakšno kurjo polt je morala čutiti ob pogledu na Kip svobode. Petindvajsetletna ženska, mlada mamica, novopečena žena, brez znanja angleškega jezika, s skromnim obsegom denarnih sredstev. Ta prababica mi je velikokrat v navdih za pogum in drznost. Ko si rečem, če se je ona podala na tako pogumno pot, res nimam kaj oklevati. Pri ničemer.
Moja prababica se je podajala v popolnoma neznani svet, v katerem jo je čakalo mnogo priložnosti in tudi izzivov. Prvi jo je čakal že na otoku Ellis. Tam so morali potniki do sprejemnega pulta v nadstropju prehoditi nekaj nizov stopnic, tako da so pristojni že takoj izločili morebitne bolne, obnemogle.
Ker jo je mučilo domotožje, se je z družino še pred prvo svetovno vojno vrnila domov, toda dva sinova sta v začetku 20. let odšla nazaj v ZDA. Kot ameriška državljana sta se podala s trebuhom za kruhom. In tako je naša širša družina rasla na dveh straneh oceana, vendar nikoli izgubila vezi.
Ameriko čutim
Predvsem prek svojih sorodnikov, poznavanja njihovega načina razmišljanja, vsakodnevnega življenja. Čeprav tam zdaj odrašča že naša peta generacija, ki od druge oziroma tretje generacije naprej niti več ne govori slovensko (iz roda v rod se prenašajo le besede gostilna, lahko noč in kaj te briga), vam iz prve roke povem, da se svojih korenin zavedajo ter so ponosni nanje.
In to se kaže tudi v navijanju za športne ekipe. Ker moji sorodniki živijo v različnih krajih Amerike, so med njimi strastni navijači Cleveland Cavaliers, Denver Nuggets in Boston Celtics. S temi smo že pred mojim tokratnim prihodom sklenili pakt, da se o košarki ne pogovarjamo, saj je njihova ekipa v finalu lige NBA igrala in premagala moje moštvo – Dallas Mavericks.
Dallas Mavericks z Luko Dončićem na čelu letos ni uspelo. V finalu lige NBA so bili Boston Celtics premočni z rezultatom 4:1 v zmagah.
Vendar so moji sorodniki toliko pripadni, da poleg svojega moštva (vsak prikrito) navijajo tudi za Dallas, ker v njem vodilno vlogo igra naš košarkarski as Luka Dončić. In če si pridem ogledat tekmo v živo, potem tudi moji sorodniki pripotujejo tja in navijajo z mano. Kri ni voda, korenine pa so korenine.
Prek Luke Američani zares čutijo Slovenijo
V Dallas me je pot prvič zanesla v drugi tekmovalni sezoni Luke Dončića. Že takrat se je čutilo, kakšne upe polagajo vanj – kako bo z mladostno živahnostjo in košarkarskim znanjem osvežil klub, počasi prevzel krono in dediščino legendarnega Dirka Nowitzkega, nenazadnje pa tudi povezal navijače, klub in mesto.
Že v prvem letu so zaposleni v klubu o njem govorili v samih presežkih. Sezona 2019–20 se je sicer prav sredi posebnega slovenskega večera I feel Slovenia Night končala zaradi covid-19, toda že takrat je Luka postajal ime, znamka kluba.
Ko je letos vedno bolj kazalo, da bo Dallas Mavericks uspelo zaigrati v finalu lige NBA, sem se tudi jaz podala na nedokončano pot iz leta 2020. In doživela podobno izkušnjo, kot smo jo rojeni v 70. letih z jugoslovanskim potnim listom. In ob omembi Tita.
Vrata so se povsod na stežaj odprla, če sem samo omenila, da sem iz Slovenije. Po tem je takoj sledilo: "Aha, tako kot Luka." In potem se je nadaljevalo, da so si prav zaradi njega ogledali, kako je pri nas lepo, kakšno naravo imamo, kako je pri nas vse čisto in urejeno.
Že pred prihodom me je klub Dallas Mavericks povezal z novinarko televizijske mreže CBS, ki je želela iz prve roke slišati, kako v Sloveniji gledamo na Luko Dončića, kaj njegovi dosežki pomenijo za dvomilijonski narod, kako dolga je pot z letalom, ali smo res prišli samo zaradi tekme ... Ja, in to celo Slovenec Gregor iz daljne Avstralije.
Nisem pa pričakovala, da me bodo že kar čakali s kamero na letališču. Najprej sem se zbala, da bom kot lik Mr. Beana, ko so ga zamenjali za umetnostnega kritika.
V naslednjih dneh je sledilo še več intervjujev, za NBC, ABC, Dallas Morning News in še nekatere. Ameriški mediji so mrzlično iskali slovenske navijače v Dallasu. Seveda so našli tudi premierja, ki si je prišel izpolnit življenjsko željo in si ogledal finale NBA.
"Gospa Bean" v Dallasu.
Kar žal mi je, ko najvišji predstavniki države ne naredijo dovolj, da ne bi bilo zgolj takih solo promocijskih akcij. Zdi se mi škoda, da je prišel (samo) na dopust in se srečal z visokimi predstavniki kluba, ko bi lahko ob naklonjenosti mesta in javnosti morda v Dallasu raje (tudi na hitro) organizirali slovenski večer, ki bi imel tudi globljo vsebino in noto.
V Dallasu sem tokrat imela priložnost videti, kakšna je lahko moč enega človeka. Kako lahko ena oseba vpliva na zaznavo države. Kako zelo se splača vlagati v naše športnike kot ambasadorje slovenskega turizma.
Luka Dončić počne to, kar najraje in najbolje počne (četudi je po zadnjih tekmah po moji oceni deležen prevelikih kritik takih in drugačnih košarkarskih strokovnjakov). Igra košarko. Veliko hvale na njegov račun se na Slovenijo prilepi tudi predvsem zaradi njegovih značajskih potez – v Dallasu cenijo, da je iskren, vesel, še vedno igriv, da je skromen in da je vodja, ki ne postavlja sebe na prvo mesto, temveč ima vedno pred očmi predvsem ugodje in udobje drugih. Da o njegovih statistikah niti ne govorimo. Te številke zahtevajo svojo kolumno.
In Dallas njemu in Sloveniji je iz roke
Spoznala sem eno od njegovih največjih navijačic. Dr. Cheryl (Action) Jackson, znano ameriško filantropinjo in ustanoviteljico organizacije Minnie’s Food Pantry, ki je glas za lačne in v kateri te nihče ne vpraša, koliko zaslužiš, ko prideš po hrano. Osebno prijateljuje z izvršno direktorico kluba Dallas Mavericks Cynthio Marshall in pravi, da je Luka zanjo kot sin.
Tudi peščica potomcev Slovencev v Dallasu pove, da so morali včasih ob vprašanju, od kod prihajajo, praktično pojasnjevati zgodovino vzhodne Evrope, Luka pa je zdaj popoln ambasador Slovenije v ZDA. Ugledna odvetnica slovenskega rodu Janice Zabukovec Davis mi je med drugim povedala, da imajo Američani radi profesionalne športnike, da so navdušeni nad mednarodnimi športi in olimpijskimi igrami, zato je Luka naravnost idealen predstavnik Slovenije. Po njenih besedah uteleša močno delovno etiko, športni duh in športno inteligentnost, ki odlikujejo Slovenke in Slovence.
Lukova zvezda seže tudi do Bostona. Špela Trefalt, ki tam živi že dlje časa, mi je med drugim zaupala, da je v Bostonu v lokalnem pubu kot edina navijačica Dallas Mavericks navijala v dresu s številko 77 in bila kljub temu deležna izkazov občudovanja Luke, ki je po njihovi oceni eden od dveh najboljših košarkarjev lige. Strinja se, da je Slovenija zelo prepoznavna prek naših športnikov, ki s svojim značajem tudi izkazujejo, kakšni ljudje prihajamo iz Slovenije.
Srčno navijajmo
V razne državne institucije smo žal izgubili kar nekaj zaupanja, vendar tega ne moremo reči glede zaupanja v športnike. Zanje se podamo tudi na konec sveta. Če je ta predaleč, romamo na športno tekmovanje v največjem možnem številu. Samo poglejte – na četrtkovi tekmi med Slovenijo in Srbijo na evropskem nogometnem prvenstvu je navijalo rekordnih 20.170 slovenskih navijačev.
V zadnjih tednih navijamo tudi za izvrstne slovenske odbojkarje, navijali bomo na olimpijskih igrah, ne pozabimo pa, da moramo v enaki meri navijati tudi za svojo državo.
Na to se spomnimo že v torek, 25. junija, na dan državnosti. In obesimo vendar že tisto slovensko zastavo, ki kar noče iz predala.
Za dobro mero pa zraven še zeleno zastavo I feel Slovenia ...
Siolova kolumnistka Mateja Malnar Štembal je zgodovinarka, strokovnjakinja za komuniciranje in podpredsednica Združenja Ona ve. Kolumno je napisala v Bostonu, kamor je dopotovala iz Dallasa, kjer je bila Siolova posebna poročevalka z dogajanj ob robu finala NBA med Mavericksi in Celticsi.
