Ponedeljek, 1. 1. 2024, 21.54
10 mesecev
Mateja Malnar Štembal: Za več zdrave kmečke pameti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,24
Legendarni ameriški košarkar Kobe Bryant je imel kar nekaj zanimivih filozofskih zamisli. Žal je prezgodaj umrl v helikopterski nesreči 26. januarja 2020.
Nikoli nisem bila človek velikih načrtov. Še najmanj pa novoletnih zaobljub in velikih odločitev o spremembah. Kaj pa je lahko tako zelo drugače dan ali dva po novem letu? Pomembne odločitve lahko po mojem mnenju sprejmemo kadarkoli. Ker morajo izhajati iz nas, ne pa iz datumov, ki se jim morda pustimo zapovedovati.
Hvaležnost
Toliko bolj pa se mi zdi pomembna hvaležnost. Še posebej ob koncu ali pa ob začetku novega leta.
Hvaležnost je bila že v starodavnih filozofijah in verskih naukih opredeljena kot močno orodje za izboljšanje življenja in duševnega zdravja. Bila je prepoznana kot univerzalna krepost.
In tu ne gre za vljudne geste ali splošni bonton, čeprav se mi zdi, da tudi na to preveč pozabljamo. Premalokrat slišimo besede prosim in hvala in premalokrat se v kritiziranju postavimo v kožo drugega. Včasih je tudi molk zlato.
Tudi številne študije dokazujejo zelo ugoden vpliv hvaležnosti na duševno zdravje – od zmanjševanja stresa in tesnobe pa vse do tega, da uzremo pozitivne vidike življenja. Iz prve roke povem, da deluje. Prakticiram jo vsak dan, v mislih, za nekaj minut.
In jo tudi širim – tako da tudi druge ljudi spomnim, za kaj vse so lahko hvaležni. Tudi za na videz banalne reči. Kadar se kdo pretirano pritožuje nad gnečo v prometu na poti proti turističnim središčem, ga opomnim na to, da se dejansko pelje na lepše in da je že to pozitivna plat čakanja. Malo za šalo, malo zares: enako bi lahko veljalo tudi za čakanje v čakalnici zdravstvene ustanove. Včasih smo lahko hvaležni, da nismo več v čakalni vrsti in da smo naročeni na obravnavo.
Še globljo hvaležnost pa je po mojem mnenju treba poiskati v svojih ravnanjih, pogledih in dosežkih, ne (zgolj) v primerjavi z drugimi. Da smo hvaležni za tisto, kar smo, kar imamo in kar lahko tudi damo. Zavestno se moram odločiti, da se pomaknemo od tega, kar nam primanjkuje, k tistemu, kar imamo v obilju. In to včasih terja premor in razmislek. Ker nič od tega ne pade z neba.
Če hočemo, ali ne, živimo v družbi, kjer je najbolj cenjen izid, malo manj pa pot do tja. Zato prevečkrat uberemo nehvaležne bližnjice. Jaz sem še vedno raje človek poti kot pa zgolj cilja.
In hvaležna sem za vse luči na semaforju življenja do tja. Rdeče nas morda naučijo še največ.
Primerjava s sabo in ne zgolj drugimi
To je tisto, kar jaz hvaležno počnem prve dni novega leta. Se ustavim. V mislih naredim bilanco lanskega leta, preteklih let. Sebe. Primerjam, kje sem bila pred letom dni, pred petimi leti, še dalj. Kje sem se videla kot desetletno dekle, kje kot 20-letna ženska, kje kot 50-letna še vedno radovedna oseba. Si čestitam za dosežke. In to ne za eno leto. Za dosežke v celotnem življenju. In tudi za prepreke.
V mislih se zahvaljujem sama sebi – da sem sprejela odločitve, da sem zbrala pogum, da sem poslušala sebe, da sem vztrajala, da sem preživela, da si nisem pustila vplivati drugim, ki so govorili, da bo težko, ali pa da ne bo šlo.
V košarkarskem žargonu sama sebi dajem asistence. Košarkarska legenda Kobe Bryant, od katerega si velikokrat izposodim kak citat, je enkrat glede obtožb, da je njegova igra preveč osredotočena na zabijanje košev, rekel, da je asistenca tudi to, da namerno podaš žogo samemu sebi.
In trdno tudi verjamem, da za dosežke potrebujemo delo. Slovenci sicer pregovorno veljamo za priden narod, po številu ur, preživetih na delovnem mestu, smo v vrhu držav EU, a obstajajo mnoge analize, da pri nas produktivnost malo šepa, da je premalo dodane vrednosti.
Pa vendar. Za uspeh vsakršne oblike je treba delati. In uspeh velja bolj meriti po znanju kot pa po financah. Če rasteš v znanju, ti tega ne more nihče vzeti.
Nogometno božanstvo Lionel Messi
Uspeh je kot ledena gora. Zunanji opazovalci vidijo samo vrh te gore. Vidijo samo končni rezultat. Pod gladino pa se skriva marsikaj. Trdo delo, izzivi, predanost, odpovedovanje, dvomi, neuspehi, vztrajanje, tveganje in še kaj. Kakor je enkrat rekel argentinski nogometaš Lionel Messi: "Potreboval sem sedem let in 114 dni, da sem čez noč postal uspešen."
Tudi jaz se ne pustim prepričati, da mi je uspelo z danes na jutri in da je v življenju za uspeh odločilna sreča. Ta pride kot češnjica na vrhu smetane. Da sem začela kot študentka delati v takratnem vladnem uradu za informiranje in je to opredelilo mojo poklicno pot v naslednjih petindvajsetih letih, sem imela srečo v tem, da sem si upala poklicati in povprašati. Čeprav še nisem diplomirala, sem se pozanimala za odprto delovno mesto pripravnice in ko so mi odgovorili, da brez diplome ne bo šlo, sem kar izstrelila, ali morda potrebujejo koga za študentsko delo. In smo se dogovorili.
Ali pa ko sem se pri skoraj petdesetih odločila za menjavo službe in za pot iz državne uprave v gospodarstvo. Kaj sem naredila najprej? Posodobila sem svoj profil na LinkedInu in življenjepis ter se začela prijavljati na delovna mesta.
Nisem čakala na srečo. Srečo vidim v tem, da izkoristiš dani trenutek in zbereš pogum, da poskusiš. In se zaneseš predvsem nase.
Zdrava kmečka pamet ali knjige v roke
Današnji svet nas prevečkrat potegne v vrtince, v katerih pozabimo nase. In zdi se mi, da preveč slišimo z očmi. Premalo razmišljamo z lastnimi možgani, lastno pametjo. Ne mislim, da moramo biti poznavalci vsega (ta mesta so že polno zasedena), temveč to, da se izobrazimo, rastemo v znanju in da imamo lastno mišljenje. Preprosto zdravo kmečko pamet.
Zdrava kmečka pamet je zame naravna logika, da se oprem na rešitev, ki temelji na izkušnjah mojih prednikov, danosti prostora in lastnih izkušenj. Kmetje so na primer morali včasih hitro sprejeti mnogo odločitev in se znajti, niso pa imeli formalne (visoke) izobrazbe, finančnih sredstev in naprednih tehnologij, zato je bilo še kako pomembno, da so znali razmišljati preprosto in učinkovito. Če že toliko pišem o rekih, mi je v tem pogledu zelo ljub izrek direktorja Meglenika, Mr. Johna Smitha iz TV Dober dan: "Simpl je tanartabulše."
Ne zanašajmo se preveč na to, kar preberemo v medijih in na družbenih omrežjih, oziroma to primerjajmo in kritično presojajmo. Družbena omrežja nas (pre)večkrat silijo v branje krajših (lažje prebavljivih) besedil, kar pa nas privede do tega, da nismo več sposobni brati daljših, poglobljenih. In temu sledi pomanjkanje poglobljenega razmišljanja.
Začne pa se pri najmlajših. Nedavni rezultati mednarodne raziskave PISA 2022 so na primer pokazali, da so naši 15-letniki pri bralni pismenosti pod povprečjem OECD. Lahko nas tudi malo skrbi, da večletne raziskave Eurobarometra, OECD in tudi domače analize kažejo, da zaostajamo za najbolj bralnimi evropski narodi in da nas le polovica prebere vsaj eno knjigo na leto. Zgled smo mi starejši: če ne bomo brali mi, tudi otroci ne bodo.
Zato jaz pravim: berimo in berimo in berimo. Dolgi zimski večeri so kot nalašč za to. Verjamem, da so slovenske dnevne sobe še vedno polne zbirk knjižnih del, ki smo jih včasih kupovali v različnih akcijah časopisnih hiš in dobrega starega Sveta knjige. Berimo tudi novejše. Oborožimo se s knjigami. Investirajmo v domače knjižnice. Poglabljajmo se v knjige, ne v kozarce.
Berimo več knjig, ki od nas zahtevajo vživljanje v drug čas in prostor, drugo osebo, razmislek, metafore. Takih, ki od nas zahtevajo, da jih malo odložimo in pomislimo, razmislimo. Da vzamemo v roke pisalo in si v notes napišemo misel, spoznanje, novi rek. Da tudi kaj podčrtamo, dopišemo ob stran. V knjige iz knjižnic sicer raje ne, v kupljene pa le pogumno.
Kajti tudi pisanje na roko je zelo pomembno. V društvu Pisanje z roko so na primer zapisali, da naši možgani bolje delujejo pri pisanju z roko kot pri pisanju z računalnikom in da se informacija, ki jo napišemo z roko, v spominu zadrži dlje časa.
In kaj lepšega kot napisati vsak dan vsaj eno stvar, za katero smo v življenju hvaležni. Začnite. Kadarkoli.
Siolova kolumnistka Mateja Malnar Štembal
