Svoboda na platformi OnlyFans

Marsikje opazijo nasilje nad žensko šele takrat, ko jo moški udari. Če pa ni modric, je očitno vse v redu? V kateri predal sodijo vsakodnevno poniževanje, nadzorovanje denarja, grožnje z odvzemom otrok in posmehovanje pred drugimi? Na številne oblike nasilja nad ženskami smo se že tako navadili, da jih pogosto niti ne opazimo več.  

Nasilje za domačimi vrati 

Zgodbe o nasilju nad ženskami in otroki poslušam že več kot pol stoletja. Marsikatero sem zapisala tudi v knjigah Ogenj, rit in kače niso za igrače. Pogosto imam občutek, da teče življenje za štirimi domačimi stenami še zmeraj zelo podobno kot nekoč. Na primer leta 2024 je slovenska policija obravnavala 1.476 kaznivih dejanj nasilja v družini in še 2.048 prekrškov z znaki družinskega nasilja. Žal pa policijska statistika zajame le nasilje, za katero pristojni izvedo. Koliko ga ostane zamolčanega? Sam Bog ve. Istega leta se je zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini pravnomočno končal postopek zoper 415 polnoletnih oseb. Za krive so spoznali 196 oseb, pri 187 so postopek ustavili, preostale so oprostili. Med letoma 2014 in 2024 jih je zaradi umorov v partnerskem oziroma družinskem krogu umrlo 78: 50 žensk in 28 moških. 

V "času miličnikov" se družinsko nasilje praktično ni prijavljalo, saj so bile ženske v vsakem primeru same vsega krive, ker so menda preveč jezikale, za batine, ki so jih dobivali otroci doma, v šoli ali na ulici, pa se je reklo, da so koristne in zdravilne.   

Še to: po zadnjih podatkih je v Sloveniji kar 16 CSD s 63 enotami in 35 državno sofinanciranih programov na področju preprečevanja nasilja. Deluje tudi 14 varnih hiš in zatočišč. Imamo še tri krizne centre za žrtve nasilja in osem materinskih domov (namenjenih nosečnicam in materam z otroki v socialni ali stanovanjski stiski). Pomoči žrtvam nasilja znotraj družine je v primerjavi z "nekoč" ogromno, a kaže, da nasilje kljub temu prekipeva na vseh koncih in krajih, zato so zatočišča pri odpravljanju tovrstnega nasilja le neznatna kaplja v morje.  

Medvrstniško nasilje 

Zadnja leta se veliko piše in govori tudi o nasilju med samimi ženskami. Aprila 2023 so na strehi garažne hiše celjskega Citycentra vrstnice obkolile 13-letnico, jo udarjale, brcale, vlekle za lase in poniževale, druge pa so nasilje snemale in spodbujale. Več kot tri leta pozneje je sodišče postopek zoper osem oseb ustavilo, ker so medtem postale polnoletne. Čeprav sklep sodišča še ni pravnomočen, žrtvi in njenim staršem takšna nenavadna odločitev sodišča ni prinesla zadoščenja. Kako naj otroka prepričamo, naj nasilje prijavi, če potem več let čaka na pravico, na koncu pa za to, kar je doživel, nihče ne odgovarja? 

Žal celjski, zelo brutalen napad na vrstnico ni osamljen primer ženskega nasilja nad drugimi ženskami. Lani, približno ob tem času, je v Domžalah oče devetletnice prijavil šest deklic, ki so napadle njegovo hčerko, jo potisnile ob steno in brcale v trebuh. Dijakinja, ki je opravljala študentsko delo v domu starejših, se je izživljala nad stanovalko: ščipala jo je za nos in vlekla za lase. Nasilje je celo posnela in objavila na TikToku. Neka 64-letnica je sosedo zmerjala, jo porinila v zid in udarila ter jo lažje poškodovala. Lani septembra je v Postojni policija obravnavala nasilnico, ki je na hodniku stanovanjskega bloka sosedo večkrat udarila z metlo po hrbtu in jo zmerjala. Letos je v Šentjerneju policija prijela žensko zaradi suma napada na drugo žensko. Ta je potrebovala zdravniško pomoč. Ja, ja, ne pravijo zaman, da se mnoge predstavnice ženskega spola povsem upravičeno izogibajo zaposlitvi v strogo ženskih kolektivih.  

Strokovne službe opozarjajo, da je tudi nasilje žensk nad moškimi močno podcenjeno, saj ti zaradi družbene stigme in strahu pred nezaupanjem institucij nasilje prijavljajo bistveno redkeje kot ženske. Podatki CSD in policije v zadnjih letih bolj pogosto prepoznavajo tudi čustvene manipulacije mater nad otroki. Pri mlajših dekletih pa so pametni telefoni in spletna omrežja ustvarili prostor, kjer se konflikti (izključevanje, obrekovanje, spletno nadlegovanje) širijo hitreje, bolj kruto in bolj javno, kot bi si želeli. S spreminjanjem tradicionalnih vlog se tudi ženske pogosteje odzivajo zelo drugače (beri: bolj po moško), kot smo bili nekoč vajeni. 

"Treba jo je sfukat!"

Spomnim se svojih prvih začetkov na spletu. MMC je imel za nas, nadobudne literarne in še kakšne ustvarjalce, na voljo Blogozijo, leta 2008 so iz naših prispevkov izdali tudi prvo od štirih knjig. Bili smo zelo prijetna druščina, saj smo se srečevali tudi v "živo". Zakaj sta se dve gospe špičili, se niti ne spomnim, pomembnejše je bilo, da je glasnejša ukazala, da je treba nasprotnico sfukat tudi na ta način, da bi vsak od nas odprl vsaj 50 različnih profilov in prek njih pljuval po njej. Ne vem, koliko jih jo je ubogalo, jaz je nisem, raje sem se iz tega kroga umaknila. Virtualno, zelo konkretno nasilje in čustvene manipulacije so se od takrat do danes izpopolnjevali bolj, kot bi bilo dobro in prav! Uboge ženske, ki na družbenih omrežjih pridejo v zobe nasprotnicam! V javnosti je dobro znana zgodba mariborskega ravnatelja, ki je novembra 2014 umrl zaradi samomora, potem ko je po spletu zaokrožil intimni posnetek ter sprožil množično zasmehovanje, žaljive komentarje in obsežno medijsko poročanje. Spletno oko je objavilo primer 16-letnice, katere intimne fotografije je fant razposlal drugim, in tudi zapis deklice, ki je zaradi spletne zlorabe večkrat pomislila na samomor. V raziskavi Odklikni! so osnovnošolke, ki so doživele spletno nadlegovanje, v 35,5 odstotka kot povzročiteljice navedle dekleta, 13,9 odstotka pa dekleta in fante skupaj. Kje se je izgubilo sestrstvo, o katerem se tako rado govori? 

Ugled domnevnega nasilneža 

O krivdi Dušana Smodeja iz Fotopuba bo, ko bo in če bo, odločalo sodišče. Že avgusta 2022 smo o slovenski varianti Epsteina na Instagramu prebrali več kot 30 anonimnih pričevanj. Slovenski osrednji mediji so o ameriškem Epsteinu zelo veliko pisali, hkrati pa so tudi obsojali zlorabe, kar je prav. A zakaj niso enako vztrajni pri domači aferi Fotopub? Je o zlorabljenih dekletih lažje govoriti, če so doma na drugem koncu sveta? 

Nasilje nad ženskami pri delu v bolnišnicah, trgovini, na CSD in še kje 

Junija 2024 je v sprejemnem bloku urgence UKC Maribor pacientka medicinsko sestro večkrat udarila po glavi.  

Spomnim se socialne delavke, ki je morala stranki pojasniti, zakaj njeni vlogi niso mogli ugoditi. Ta je čez čas vstala in ji že med vrati mirno rekla: "Dobro vem, kje imate parkiran avto." Kaj se zgodi, ko v zaklenjeni skupini na FB nekdo napiše, da je "tisto babo zmešano", ki uči njegovega otroka, treba naučiti kozjih molitvic? Patronažna sestra iz nekega manjšega mesta je pripovedovala, da jo je, medtem ko je starejši gospe previjala rano na nogi, njen sin od zadaj prijel za zadnjico in se podrgnil obnjo s spolovilom. Ko se mu je vsa ogorčena odmaknila, se je zasmejal: "Kaj ste pa tako resni, človek se še pohecati ne sme več." Si predstavljate, da bi ga udarila, on pa bi o "nezaslišanem dogodku" malo po "svoje" poročal njenim nadrejenim? 

Žensk je lahko strah tudi ulice 

Na nadležna in neprijetna nadlegovanja v gneči, na mestnih avtobusih ob prometnih konicah ali v nočnih klubih in barih v mestnih središčih, ko se dogajajo namerni dotiki, otipavanja po zadnjici ali bokih, so se ženske že nekako navadile. Je pa zanimivo nekaj drugega: ko sem pred časom napisala, da zaradi takšnega nadlegovanja Ljubljana ni več varna, sem doživela pogrom zlasti s strani žensk, ki so trdile, da močno "pretiravam". 

Kaj vse mora ženska prestati za lepoto 

Če ste kdaj brali pisateljico Pearl Buck, veste, da je veliko pisala o Kitajski, predvsem pa o ženskah. Zaradi nje sem spoznala kruto življenje deklic, ki so jim stopala v otroštvu tesno povijali in jih spremenili v invalide. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije danes živi več kot 230 milijonov deklet in žensk, ki so preživele pohabljanje spolovil.  

21. stoletje pa prinaša še prav posebno pohabljanje žensk, ob katero se le redki spotikajo. Leta 2025 je bil svetovni trg lepotnih operacij po oceni družbe Grand View Research vreden 71,2 milijarde ameriških dolarjev. Pri ženskah so plastični kirurgi v enem letu opravili približno 15,3 milijona lepotnih operacij. To je skoraj 42 tisoč na dan. Najpogosteje so jim operirali veke, sledila sta povečanje prsi in liposukcija. Koliko posegov z botoksom, ki jih izvajajo tudi zunaj medicinskih centrov, je bilo opravljenih, nisem našla podatkov. 

Kaj hočem reči? Ni samo moško nasilje nad žensko tisto, ki ji krade dostojanstvo, tega si v imenu "lepote" ženska danes jemlje kar sama. To, da jo lepotna industrija, ob pomoči reklamnih mašinerij, prepriča, da je grda, da zato potrebuje "zunanjo pomoč", da bo spet lepa in vidna, je grozljivo nasilje, o katerem ne govorimo, a obstaja na dosegu roke. Zaradi stockholmskega sindroma pa ga niti vidimo ne. 

Ko družba ženski od otroštva naprej sporoča, da njena glavna vrednota izhaja iz tega, kako je videti, ona to prepričanje, žal, sčasoma posvoji. Občutek, da nikoli ni dovolj suha, dovolj mlada, dovolj uspešna – ustvarja kronično nezadovoljstvo, hkrati pa je to izjemno donosno, saj so na njem zgrajene tudi kozmetična, modna in dietna industrija. 

Platforme, kot je OnlyFans, in iluzija opolnomočenja 

Še o enem nasilju bi rada spregovorila: na platformah, kot je OnlyFans, se ženskam pogosto prodaja prepričanje, da je razkazovanje telesa za denar dokaz njihove svobode. Če smo vsaj malo kritični, se lahko vprašamo, ali ne gre le za novo embalažo starih nategunskih vzorcev, le da se tokrat vrednost ženske meri v klikih, naročninah in zadovoljevanju spolnih želja naročnikov. Tudi zloraba intimnosti na dolgi rok pušča globoke posledice, hkrati pa normalizira idejo, da je vse – vključno z lastnim telesom – naprodaj. 

Materinstvo – je res fuj? 

Novodobno prepričanje, da je splav najbolj preprosta rešitev za zapletene življenjske okoliščine, pogosto spregleda stisko, ki jo ob tem doživljajo nekatere ženske. Namesto da bi družba prevzela soodgovornost za novo življenje in podprla mater, breme odločitve in njenih posledic prepusti ženski sami. 

Ob tem se sprašujem, od kod se je vzelo prepričanje, da je otrok predvsem ovira. Je zato soodgovoren tisti del feminizma, ki materinstvo prikazuje predvsem kot breme? Gre za drugačen odnos do življenja, za željo po udobju in uživanju, ki se jima nismo pripravljeni odpovedati?  

Skratka, nasilje nad ženskami ni samo tisto, kar se vidi: modrica, udarec, kri. Prepoznati moramo tudi drugo plat kovanca, ob kateri radi pogledamo stran: nasilje med vrstnicami, na spletu, v pritiskih, kako mora ženska živeti in kakšna mora biti videti. Dokler bomo nasilje prepoznavali le takrat, ko je očitno in ko lahko zanj obtožimo moškega, bomo del nasilja še naprej opravičevali ali spregledovali. Ni dovolj, da enkrat na leto "spregovorimo". Vprašati se moramo tudi, kaj smo se že naučili sprejemati kot normalno. In koliko od tega smo ženske še naprej pripravljene prenašati in dopuščati? 

Mnenja Milena Miklavčič: Ko nas prepričajo, da je manj pravzaprav več

Mnenja Kdo je v nas prebudil rablja?

Mnenja Milena Miklavčič: Mojstri panike

Mnenja Kaj imata skupnega spalnica in slovenska politika? Presenetljivo veliko.