Sobota, 3. 10. 2026, 4.00
1 teden, 3 dni
Milena Miklavčič: Ko nas prepričajo, da je manj pravzaprav več
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,27
Kolumnistka Milena Miklavčič
Če bi mi nekdo pred skoraj šestintridesetimi leti rekel, da bom doživela dan, ko se bodo nekateri sodržavljani pustili prepričati, da je dobro in prav, da jim od zaslužka ostane manj, bi ga verjetno vprašala po zdravju. Človek je vendar od nekdaj stremel za tem, da za svoje delo dobi čim več, da lahko svoji družini omogoči spodobno življenje, si kaj prihrani in kupi, kam gre in si tu in tam privošči tudi kakšno neumnost. Navsezadnje smemo sami odločati, ali bomo svoj denar porabili za novo streho, vnukove čevlje, počitnice, knjigo, dobrodelnost ali tri dni v toplicah, ni tako?
Potem pa se je zgodil čudež, ki so mu nasedli zlasti funkcionalno nepismeni: dr. Robert Golob je pred volitvami leta 2022 izrekel stavek, ki bi ga morali že včeraj zapisati v učbenike političnega komuniciranja: "Jaz res ne vem, kaj bi meni nižji davki koristili, razen da bi imel več denarja na računu in bi ga zapravljal za večje neumnosti." Posnetek njegove izjave še zmeraj obstaja, da mi ne bo kdo očital zlonamerne izmišljotine (YouTube).
"Robert Golob je pred volitvami leta 2022 izrekel stavek, ki bi ga morali že včeraj zapisati v učbenike političnega komuniciranja."
Priznam, da je ta stavek aktualen tudi danes, v času pred referendumi, saj Golobove različice na veliko ponavljajo sindikati, nevladniki in goreči nasprotniki lepšega življenja nas, navadnih smrtnikov.
Zavedam se, da obstajajo politiki, ki jih skrbi zlasti lastna rit, zato v njeno obrambo rečejo marsikaj. Me pa skrbi nekaj drugega: zakaj volivec, ko sliši norosti, ne vstane s kavča in jih vpraša: "Oprostite, od kdaj pa vi odločate, ali bom svoj denar zapravil pametno ali neumno?"
Logično mi je, da se tistemu, ki mu denar sam leti z neba, zdijo nižji davki brezvezni. Za običajnega smrtnika, ki po plačilu položnic prešteva desetake do naslednje pokojnine ali plače, pa deset ali sto evrov ni kar ena abstraktna stvar. Ta denar lahko porabi za poln rezervoar, čevlje za otroka, zdravila, drva, elektriko ali nakup hrane.
Kot že rečeno, politiki, polni umazanih trikov, lahko naivneže ob pomoči svojih trobil mimogrede prepričajo, da manj denarja v denarnici ni nobena tragika, temveč radost, ki se je moramo veseliti. Če so pri tem dovolj spretni, poslušne državljane nazadnje pripravijo do tega, da glas o "lepoti praznih denarnic" širijo celo po družbenih omrežjih, med prijatelji in po medijih.
Slovenska realnost je v mnogočem na las podobna basnim. Tokrat imam v mislih tisto o psu in senu. Dobro vemo, da pes ni še nikoli v pasjem življenju užival sena, vendar je tisti iz basni trmasto in jebivetrsko ležal na njem in ni pustil volom, da bi po mukotrpnem in napornem dnevu prišli do jasli. Kako so jim podobni tisti, ki govorijo: "Zakaj bi bolj prijazna zakonodaja omogočila ljudem višje prihodke, če jih meni ne bo? Če meni ni do tega, da bi se po upokojitvi še kje zaposlil, zakaj bi sosed ob polni pokojnini tudi še kaj zaslužil?" Pri nekaterih je čutiti tudi privoščljivo veselje, ko podjetniku obesijo na posel še kakšno novo davčno breme. Naj sosedu krava crkne, kajne, da bo le imel manj kot jaz!
Politični marketing je nekaj najbolj umazanega, kar se nam lahko zgodi. Človek bi pričakoval, da bomo Slovenci zadovoljni, ko bomo slišali, da nam bo zaradi ukrepov države ostalo v žepu več. S političnim marketingom, ki seje strah in negotovost, pa se nas da zelo hitro prepričati, da bo zmanjkalo denarja za pokojnine, zdravstvo in šolstvo. Seveda je treba preveriti, kako bodo nadomestili nižje prihodke v javnih blagajnah, vendar od zagovornikov in nasprotnikov zakona pričakujem konkretne izračune, ne zgolj obljub ali strašenja! Strah ima velike oči in pričakovano je, da ljudje začnejo dvomiti.
Skratka, okoli Zakona o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije poteka silovit spopad, sindikalne centrale pa zbirajo podpise za referendum in vladni zakon imenujejo celo "zakon za razkroj Slovenije". Trdijo, da delavec ne bo imel niti evra višje neto plače, da največ koristi prinaša najbolje plačanim in nekaterim podjetnikom ter da bi zaradi nižjih davkov in prispevkov zmanjkalo denarja za pokojnine, zdravstvo, šolstvo in druge javne sisteme.
Znova in znova se sprašujem, zakaj se sindikati čutijo poklicane, da mi razlagajo, kaj je zame dobro. Zakaj mi mora politična stranka vsiljivo dopovedovati, kaj in kako moram misliti? Resno vas sprašujem: zakaj ne bi raje pred referendumom skupaj predebatirali zakonov, pregledali, kaj v njih dejansko piše, prebrali in soočili argumente obeh strani ter šele nato dorekli, kaj nam koristi in kaj ne?
"Zakaj ne bi raje pred referendumom skupaj predebatirali zakonov, pregledali, kaj v njih dejansko piše, prebrali in soočili argumente obeh strani ter šele nato dorekli, kaj nam koristi in kaj ne?"
Žal je v življenju tako, da največkrat ravnamo v obratnem vrstnem redu: najprej si ustvarimo mnenje in šele nato, če ne gre drugače, ugotavljamo dejstva.
Tudi različne raziskave kažejo, da se ne motim: ljudje lažje verjamemo informacijam, ki koristijo "naši" politični skupini, do tistih, ki prihajajo z nasprotne strani, pa smo dosti bolj kritični, če že ne kritizerski. Saj veste sami, kako to gre: če naši zvišajo davke, je to znak solidarnosti, če jih "nenaši", pa je to ropanje naših denarnic. Če "naši" znižajo davke, razbremenjujejo državljane, če enako storijo oni drugi, pomagajo bogatim, da so še bolj bogati. Prej ali slej pridemo do točke, ko zakoni ali referendumi sploh niso več pomembni, pomembni so zgolj tisti, ki stojijo za njimi.
Drži, da smo se pred šestintridesetimi leti vsaj načelno znebili socializma, žal pa še zmeraj ni spokal iz naše miselnosti. Sivo povprečje v državi, v kateri živimo, uspešnega podjetnika še zmeraj obravnava kot nekoga, ki mu je treba čim več vzeti, morda ga celo z bajoneti sterati v morje. Pri omejevanju sodelovanja z zasebnimi zdravniki se včasih zdi pomembnejše preprečiti njihov zaslužek kot bolniku omogočiti pravočasno zdravljenje. Na ta način se žal ne da graditi boljše in še manj pravičnejše družbe. Zakaj vedno bolj drsimo nazaj v miselnost, po kateri je zasebna pobuda nekaj sumljivega?!
Morda se sliši staromodno, da to ponavljam, pa vendar: si predstavljate, da bi v prelomnih dneh osamosvajanja neko Natašo Sukič zmotilo, ker bi se ob imenu Janeza Janše pojavil tudi slovenski grb, češ da gre za nacionalizem? Si predstavljate, da bi nas del politike takrat na vse pretege prepričeval, da več denarja v žepu ni za nas, da je bolj prav, če sosedu krava crkne, da …
Kdaj točno smo legalizirali "čredno razmišljanje" in kdaj točno smo začeli verjeti, da si višjih plač ne zaslužimo, ker bi potem samo več zapravljali, pa, prisežem pri vseh svetnikih, ne vem.
