Kdo je v nas prebudil rablja?

Priznam, ob nekaterih grožnjah, ki so butnile z ekrana, me je streslo. Pod novico o umorjeni ženski je nekdo zapisal, da je treba storilca ubiti tako, kot je on ubil njo. Pri čisto vsakdanji razpravi o načrtovani stolpnici v Mariboru je komentator drugemu zabrusil: "Tebe na grmado pa zažgati." Nekje drugje so volivce nasprotnega tabora razglasili za ovce in idiote, ki sodijo na vislice. Naletela sem tudi na poziv, naj si neka skupina ljudi "pošlje kroglo v glavo".

Ti komentarji niso nastali na kakšnem zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice. Za njimi stojijo čisto običajni ljudje z imeni in priimki. Nekateri imajo ob svojem imenu zapisane celo poklice, ki jim dajejo ugled in družbeno odgovornost.

Šokantno ni le nasilje, ki buta iz zapisanih besed, grozljive so tudi razsežnosti domišljije zapisovalcev. Ob branju sem dobila občutek, s kakšno lahkoto nekateri v sebi hranijo rablja, ki seje smrt. Družabno omrežje pa jim omogoči, da če ne drugače, vsaj v domišljiji sekajo glave.

Kako smo se sredi 21. stoletja lahko v svoji miselnosti vrnili 500 in več let nazaj, ko so ljudje drveli na javne usmrtitve, uživali ob sramotilnih stebrih, ovajali sosede in metali kamenje v tistega, ki ga je množica pač označila za krivega?

Zavedam se, da splet ni ustvaril greznice, ki jo sodobni človek nosi v sebi. Z vso gotovostjo pa trdim, da je odstranil ograjo, ki je držala pod ključem zver, ki jo nekateri v tej greznici obilno hranijo.

Aleksander Solženicin je po letih gulaga zapisal, da meja med dobrim in zlim ne poteka med državami, razredi ali političnimi strankami, temveč vodi skozi vsako človeško srce. Nevarno je verjeti, da je krutosti sposobna samo posebna vrsta ljudi. Sposobni smo je vsi, če smo le porinjeni pred zid. Razlika je le v tem, ali takrat zlo v sebi izpustimo na prostost ali mu porežemo krila.

Internet ga zna, priznamo ali ne, dobro hraniti. Psiholog John Suler je pojav poimenoval "spletni učinek razbremenitve zavor". Ker ne vidimo obraza človeka, ki ga žalimo, se vedemo bolj neovirano in agresivno kot v neposrednem stiku. Če hočemo, da nas opazijo, moramo biti za odtenek bolj surovi od drugih. Všečki in srčki potem padajo kot za stavo.

Razčlovečenje tistih, ki jih v resnici sploh ne poznamo, dobi prosto pot! Nasprotniki niso več ljudje, ampak golazen, izdajalci, podgane, ovce, psihopati, domobranci ali izrodki. Ko nekomu odvzamemo človeške lastnosti, si lažje dopovedujemo, da zanj ne veljajo ista pravila kot za nas, zato ga lahko žalimo, preganjamo in ubijemo, če nam to pade na pamet.

Takšen besednjak se ne rojeva samo na družabnih omrežjih. Zahteve po "čiščenju janšistov" so prihajale celo iz politike. Zdravnike se je javno – celo iz ust ministrov, poslancev in premierja, imenovalo dvoživke, pijavke in zaslužkarje. Ljudi se je delilo na naše in njihove, na prave in napačne, na tiste, ki si zaslužijo spoštovanje, in tiste, po katerih je dovoljeno pljuvati in srati.

Ker se je takšno besedovanje tudi ob pomoči klečeplazniških medijev ponavljalo iz dneva v dan, smo se nanj navadili. Danes so redki, ki bi trznili, če bi slišali, da je treba "Janšo ubit". "Saj je samo neškodljiva metafora," bi besedičili. "Saj ni bilo mišljeno dobesedno."

Drži pa tudi, da besede, ki jih dovolj dolgo ponavljamo, izgubijo videz nasilja. Če lahko politika govori o "čiščenju" drugače mislečih, zakaj bi se moral državljan zadrževati, ko želi koga obesiti na gavge ali ga vreči v kakšno novo Hudo jamo?

Ko celo človek, ki v družbi zaseda pomembno mesto, nasprotnike opisuje kot nesnago, zajedavce ali oviro, ki jo je treba odstraniti, množici sporoča, da je takšen način govorjenja dovoljen. Zgodovina pa nas dovolj zgovorno uči, da se zmeraj najdejo fanatiki in posebneži, ki bodo zahtevali, da se od besed preide k dejanjem.

Te dni se po Ljubljani pojavljajo napisi "Juden raus". Zelo dobro vemo, kaj te besede pomenijo. Ne boste me prepričali, da z njimi kritizirajo izraelsko vlado! "Juden raus" je nacistično geslo, namenjeno iztrebljenju Judov. V mestu, ki se rado razglaša za strpno in antifašistično, takšnih grozljivih izpadov ne bi smeli podpirati niti v sanjah, kaj šele, da bi zamahnili z roko in rekli: "Saj ne vedo, kaj delajo."

Kdor danes piše "Juden raus", ne opozarja na trpljenje palestinskih otrok. Obuja besede nacistov, ki so Jude najprej izganjali, nato zapirali in nazadnje pobijali.

Preden so začeli množično moriti Jude, jih je propaganda dolga leta prikazovala kot zajedavce in manjvredna bitja. Podobno se je dogajalo pred genocidom v Ruandi, ko so Tutsije po radiu imenovali ščurke. V nekdanji Jugoslaviji so Miloševićevi svoje sosede praktično čez noč spremenili v smrtne sovražnike. Kdor se je pred dnevi čudil, da so Mladića pokopali z državniškimi častmi, je ali slep ali pa nima stika s kruto realnostjo.

Seveda vsak bedast komentar ne vodi v genocid in vsak spletni nasilnež ne bo postal morilec. A zgodovina nas uči, da se tudi najhujše stvari začnejo s splošnim pristankom vodljive raje na to, da se o določenih skupinah lahko govori, kot da niso ljudje.

Zato me še posebej strese, ko ima avtor takšnih, najbolj grozljivih besed v profilu zapisano, da je učitelj. Kako je mogoče, da dopoldne otrokom govori o strpnosti, popoldne pa neznancem želi smrt?

Hannah Arendt je med poročanjem o sojenju Adolfu Eichmannu govorila o "banalnosti zla". Zlo včasih nosi tudi kravato, vestno opravlja pomembno službo, skrbi za družino in izpolnjuje ukaze. Najbolj nevarno postane takrat, ko človek svojo vest lahkotno in lenobno podredi skupini in neha samostojno razmišljati.

Pogosto se sprašujem, kakšni so spletni rablji v resničnem življenju. Morda jih nihče ne posluša. Morda so osamljeni, prestrašeni, razočarani ali polni zamer? Jim grožnje dajo občutek moči, ki je sicer nimajo?

Ranjen človek nima pravice raniti drugega. Osamljeni, zaradi lastnega zadovoljstva, nimajo pravice ustvarjati strahu. Jezni na ves svet nimajo pravice izrekati niti navideznih smrtnih kazni tistim, ki jih ne marajo.

Ali nam je vse skupaj že ušlo z vajeti? Odgovor se bo pojavil sam od sebe, če se boste vprašali, ali so napisi "Juden raus" le nepomembno "drugačno mnenje" ali predstavljajo grožnje s smrtjo.

Friedrich Nietzsche je svaril, da mora tisti, ki se bori s pošastmi, paziti, da tudi sam ne postane pošast. Če predolgo zremo v brezno, začne tudi brezno zreti v nas.

Civilizacijo si kljub vsemu še zmeraj predstavljam kot zavoro, ki nam govori, kaj je prav in kaj narobe. Se pa sprašujem, kaj pa če smo civilizacijske norme zadnje čase namenoma dali na "off"?

Vprašati bi se morali, kaj bomo storili, ko bo naslednjič nekdo, ki ga celo dobro poznamo, zahteval, da je treba drugače mislečega ubiti. Bomo dodali všeček, molčali in se tiho umaknili – ali bomo stopili tarči v bran?

Od tega odgovora je odvisno, koliko človeškega je še ostalo v nas.

Mnenja Milena Miklavčič: Mojstri panike

Mnenja Kaj imata skupnega spalnica in slovenska politika? Presenetljivo veliko.