Mateja Malnar Štembal: Brati znamo, pa smo vedno bolj nepismeni

In tudi v tem se skriva ena od skrivnosti uvedbe splošne šolske obveznosti. Kajti z izobraženostjo in razumevanjem napisanega se je povečala tudi zmožnost plačevanja davkov. Je pa tudi res, da se ureditev ni spreminjala z danes na jutri. Še danes tudi velja, da raje plačaš (seveda tudi davke), če veš, za kaj bo denar porabljen.

Govorilo se je tudi, da je Marija Terezija vsak osnutek zakona, ki so ji ga pripravili pravniki, dala prebrati svojemu kočijažu. Če ga ni takoj razumel, je šlo pisanje v popravo. Saj veste: ljudstvo naj vendar razume, kaj se od njega pričakuje.

Velikokrat se zdi, da smo vse najboljše rešitve dognali že pred nekaj stoletji. Tudi dandanes vemo, da je izobrazba še vedno zelo pomembna. Otroci že od mladih nog zbirajo točke in pike in pohvale in odlikovanja, bombardirani smo z informacijami, vedno manj pa beremo. Oziroma beremo, pa ne razumemo.

V današnjem tehnološkem stoletju smo preplavljeni s toliko informacijami, da niti več ne vemo, katerim slediti. Katere so prave, katere izmišljene? Kaj ustvari naravna in kaj umetna inteligenca? Ali res potrebujemo toliko informacij, da se nam stalno zdi, da nekaj zamujamo, če nečesa ne vemo?

Po branju te kolumne vas bo bolela glava

Pred štiriindvajsetimi leti bi lahko s količino dnevnih informacij napolnili dve strani in pol povprečnega časopisa, pred dvanajstimi leti pa je bil povprečen človek izpostavljen toliko informacijam, da bi z njimi lahko napolnil 174 časopisov.

Za še bolj nazorno predstavo: danes povprečen človek na dan prek televizije, računalnikov, mobilnih telefonov, tablic, reklamnih tabel in drugih virov predela za kar 74 gigabajtov informacij. To je toliko, kot bi si ogledal 16 filmov. Vsako leto je to približno pet odstotkov več kot prejšnje leto.

Še pred 500 leti bi visoko izobražen človek za "vnos" take količine informacij potreboval vse življenje.

Foto: Shutterstock

Še pred nekaj leti je veljalo, da ima povprečna oseba na svojem računalniku shranjene informacije, ki bi napolnile 600 tisoč knjig. Si predstavljate to svetovno knjižnico?

In vse te informacije je treba nekje shranjevati. Za prečiščevanje možganov in računalnikov je odgovoren vsak zase. So pa še kako dobrodošle akcije, kot je bila nedavna Očistimo Slovenijo digitalnih odpadkov, ki se je je na pobudo društva Ekologi brez meja udeležilo 1.288 posameznikov. S svojih digitalnih naprav so izbrisali 26 tisoč gigabajtov podatkov, kar je pet ton prihranka izpustov toplogrednih plinov oziroma prihranek energije, ki bi jo porabili za 29.278 prevoženih kilometrov ali pridelavo 7.472 litrov mleka.

Izognimo se digitalni demenci

Vsa ta naša preplavljenost z vedno več (digitalnimi) informacijami, vedno več urami, preživetimi na družbenih omrežjih, vpliva tudi na naš spomin in sposobnost osredotočenosti. Ali se še sploh znamo sprehajati po neznanih krajih, ne da bi neštetokrat pogledali na spletni zemljevid? Ima še kdo rojstne dneve prijateljev in znancev zapisane v beležko, ali jih večina preverja na družbenih omrežjih? Nas na obisk zobozdravnika opomni še kaj drugega kot vnos v spletni koledar?

S pametnimi napravami se zbudimo in gremo spat. Britanska študija Ofcoma je na primer leta 2021 pokazala, da Britanci na svoje pametne telefone pogledajo v povprečju vsakih 12 minut, dva od petih odraslih pa jih primeta v roke v petih minutah po prebujanju.

In vse to in še kaj povzroča t. i. digitalno demenco. Termin je leta 2012 skoval nemški nevroznanstvenik Manfred Spitzer. Gre za teorijo, da prekomerna uporaba spleta in spletno povezanih naprav povzroča kognitivne motnje, kot so zmanjšana pozornost in krajše spominske sposobnosti, ter lahko celo privede do demence v zgodnejših letih. Še najbolj ogrožajoča je za otroke in mladostnike, kajti njihovi možgani se šele razvijajo.

Bralna zdrava hrana vs. instant vsebine

Zakaj pri skoraj vsaki stvari vlada načelo višje, hitreje, močneje, pri starem, dobrem branju in razumevanju napisanega pa tega ne bi mogli ravno reči? In prav več kakovostnega branja bi potrebovali za boljše razumevanje sveta okoli sebe.

Zato me kar skrbi, kam plovemo. Bralna pismenost je namreč ključen dejavnik za razumevanje in uporabo pisnih besedil. In po zadnjih podatkih raziskave PISA 2022 nas povprečna dosežka iz matematike in naravoslovja sicer še vedno umeščata nad povprečje držav članic OECD, dosežek iz bralne pismenosti pa je, podobno kot v letih 2009 in 2012, pod povprečjem in znaša 74 odstotkov.

Poročilo Reutersovega inštituta za novinarske študije tudi ugotavlja, da vplivneži in zvezdniki na družbenih omrežjih med mladimi vse bolj prevzemajo vlogo glavnega vira novic: več kot polovica uporabnikov zatrjuje, da večino novic prejme od znanih osebnosti na teh omrežjih. Podatki temeljijo na pogovorih s približno 94 tisoč ljudmi iz 46 držav.

V Sloveniji smo poleg tega tudi vedno bolj nezaupljivi do medijev. Predvsem glede politike, ki pa je sicer alfa in omega vseh osrednjih dnevnoinformativnih oddaj. Glede na nedavno raziskavo Slovensko javno mnenje 53 odstotkov vprašanih soglaša s trditvijo, da je medijsko poročanje o politiki v Sloveniji pristransko. Visok padec stopnje zaupanja je pokazala tudi raziskava Ogledalo Slovenije.

Foto: STA/Katja Kodba

Resnično me zanima, ali bi prevetrili vsebine in osrednji del poročanja namenili družbenim temam, ob katerih bi se bralci, gledalci in poslušalci zamislili in razumeli, kaj lahko stori vsak posameznik, da preprečimo drvenje v podnebno in druge katastrofe.

In če se vrnem k Mariji Tereziji: ker v taki meri menimo, da mediji (o politiki) poročajo pristransko, smo seveda nezaupljivi tudi do sporočil vladnih in drugih institucij, zakaj bi bila določena rešitev dobra za nas, državljane. Je pa tudi res, da smo se v zadnjih desetletjih naučili biti previdni pri poslušanju obljub. Od besed do dejanj pa je dolga pot, velikokrat vmes prekinjena z volitvami, in potem se vsak stroj spet začne zaganjati znova.

Nazaj k (naravnim) osnovam

Zapletamo se v višje, hitreje, močneje, pa bi se bilo treba vrniti le k osnovam transparentnega in pravočasnega komuniciranja. Ne po načelu "skomunicirajmo tole" oziroma tako, da so strokovnjaki za komuniciranje na koncu odločevalske mize in nimajo zadostnega vpliva na ton in sliko. Zdi se mi, da trenutno vlada prenagljeno informiranje (zvok in slika potujeta samo v eni smeri), ki ga kot državljanka niti ne potrebujem za svoje odločitve. Oziroma name vpliva kontraproduktivno.

Pred dvema letoma sem zasledila novozelandsko rešitev komuniciranja s splošnimi javnostmi, ki bi jo priporočila tudi vsem institucijam javnega sektorja. Tako imenovani Plain Language Act 2022 (Zakon o uporabi preprostega jezika), ki se zgleduje po podobnem ameriškem iz leta 2010, je na Novi Zelandiji določil, da morajo uradniki oziroma javni sektor pri komuniciranju s splošnimi javnostmi uporabljati preprost in razumljiv jezik.

Zakon ima dva glavna namena, in sicer izboljšanje komunikacije z državljani in odpravo nepotrebnega birokratskega jezika. Po njihovih ugotovitvah je že prispeval k jasnejšim in bolj razumljivim dokumentom ter preprostejši komunikaciji med uradniki in  državljani.

In če je nekaj napisano bolj razumljivo, to lažje in hitreje absorbiramo, smo manj zaskrbljeni, boljše razumemo zapleteno vsebino, preprosti stavki prinašajo manjšo kognitivno obremenitev.

Izredno pomembno je torej razviti veščine medijske in informacijske pismenosti, da lahko kritično ocenimo informacije, ki jih prejemamo, in se zaščitimo pred preobremenjenostjo z njimi.

Bi kaj pomagal humor?

Temu so na neki način na primeru komuniciranja znanosti nedavno pritrdili govorci na okrogli mizi Dnevov Jožefa Stefana. Seveda ob nepotvarjanju ugotovitev in dejstev. Poudarili, so da igrata humor in avtentičnost znanstvenikov pomembno vlogo, saj pri javnosti vzbudita večje zanimanje zanjo.

Mislim pa, da se v pogledu komuniciranja uradnih institucij z državljani bolje držati zdrave mere, načela manj je več in komunicirati jasno in iskreno. Manj pojavljanja za vsako ceno. Manj humornih vložkov. Smejemo se lahko drugim šalam. Naj komunicirajo brez pretiranih obetov in bistroumnih nesmislov. Naj poskrbijo, da naš nasmeh ne bo vedno bolj grenak in da se bomo lahko kot pijanec plota držali nasveta, da se je dobro smejati, dokler imaš še vse zobe. V mnogih primerih sicer danes žal velja: če si jih lahko privoščiš.

Predvsem pa berimo več kakovostnih vsebin. Je že res, da slika včasih pove več kot tisoče besed, a v določenih primerih pa slike niti ne potrebujemo.

Siolova Kolumnistka Mateja Malnar Štembal. Foto: Siol.net