Sobota, 25. 5. 2024, 22.11
2 tedna, 5 dni
Mateja Malnar Štembal: Poklicni učenjaki in študirani bedaki
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,22
Za koga se uči otrok? Zase ali za starše?
Junij je bil v mojih otroških letih mesec, ko smo se končno lahko najedli češenj in sladoleda. Veselo obdobje konca šole, počitniških obetov – od taborjenja, kampiranja na morju, počitnic pri stari mami. In ja, lenarjenja in brezdelja. Veliko smo se družili, sklepali nova prijateljstva. In starši so nas še večkrat "izkoristili" za predpripravo kosila. Nismo toliko hodili na razne izobraževalne tabore, pa smo se kljub temu naučili ogromno, ker smo na lastni koži preizkušali tako dobre kot tudi slabe stvari.
Ko v zdajšnjih časih v ožjem in širšem prijateljskem krogu spremljam priprave na konec šolskega leta, še posebej pri tistih, ki se vpisujejo na srednje šole in univerze, slišim predvsem naslednje besede: točke, točke, točke; priti je treba gor; ne vem, kaj bomo, če ne bom sprejet/-a; komaj čakam, da bo konec šolskega leta. To zadnje predvsem iz ust staršev.
Veliko stisk otrok po moji oceni prihaja iz zastavljenih okvirjev izobraževalnega sistema, v katerem se, spet po moji oceni, preveč točkuje, preveč predalčka in še vedno premalo išče uporabna znanja.
Pa tudi starši nis(m)o nedolžni. Koliko stisk je povzročenih zaradi (pre)visokih pričakovanj.
Po podatkih Zveze prijateljev mladine Slovenije se stiske največkrat dogajajo pri tistih, ki šolo doživljajo kot prezahtevno ali pa imajo poleg šole še druge obveznosti in obšolske dejavnosti, ki jih težko medsebojno usklajujejo. Samo pomislite, koliko nas po osemurnem delovniku (in šola to je) obiskuje še tečaje violine, klavirja, španščine, kitajščine in še marsičesa drugega?
Še vedno je tudi veliko prepričanja, da bo otrok v življenju uspešen le (beri: materialno), če bo zaključil študij. In da je za to najboljše priti na to in to gimnazijo, ki zagotavlja odlično odskočno desko. Še huje je, če se ta želena izobraževalna institucija rodi v glavah staršev, ki so za doseganje cilja pripravljeni narediti vse.
Ali je res tako pomembno, da greš na gimnazijo? Ali je res tako pomembno, da študiraš? Ali pa nas tu usmerja preveč predsodkov?
V mojih časih so bile to Poljane
Nedavno se mi je zgodilo nekaj, kar me je ponovno spomnilo nanje. Zmanjka mi prstov na rokah in nogah, kolikokrat sem bila deležna začudenih pogledov, ko sem povedala, da nisem hodila na Poljansko (v mojih časih srednjo družboslovno šolo), ampak na Srednjo šolo za gostinstvo in turizem. Kakor da bi bila to ovira na moji poti. Temu so običajno sledila neizgovorjena, a tudi izgovorjena vprašanja, kako pa, da sem potem uspešno zaključila študij zgodovine. Kaj šele, ko pridemo do magisterija. Tega sicer nisem končala, ker sem opravila doktorat življenja na Onkološkem inštitutu.
Vsem takim rade volje nanizam, kakšna znanja, življenjske veščine in razgledanost sem pridobila v času šolanja za turističnega tehnika. Trenutno sem na primer v Puglii in s pridom izkoriščam znanje iz predmetov italijanski jezik, poznavanje jedi in pijač, turistična geografija, umetnostna zgodovina.
Takoj po zaključku pouka se otroci pogosto odpravijo na tabore in poletne šole.
In ne, k izbiri srednje šole me ni pripeljalo pomanjkanje ambicij, temveč dobro poznavanje same sebe in zdrave zrahljane starševske vajeti, ki me niso usmerjale v usmerjeno zapovedano izobraževanje.
Tudi če se ne bi odločila za študij, ocenjujem, da bi bila zadovoljna s končano srednjo šolo. Očitno se to deduje, kajti tudi moj sin se ni odločil za gimnazijo, temveč za smer farmacevtskega tehnika. Zdaj sicer tudi on študira, oba pa je pri izbiri za srednjo šolo vodila želja, da imava po srednji šoli poklic, ki ti omogoča, da začneš takoj delati, tudi če se ne odločiš za študij.
Študiraj, da bo kaj iz tebe!
Mladi se po moji oceni soočajo s preveč pritiski, da morajo doseči določene akademske standarde, sicer v življenju ne bodo uspešni. Ali tisti, ki nimajo fakultete, res nimajo prihodnosti? Kdo bo delal v vseh poklicih, ki zahtevajo praktične veščine in znanje? Vsi pač niso narejeni za študij in vrhunske dosežke, kar pa ne pomeni, da ne razvijejo intelektualnih sposobnosti. Poznam veliko ljudi, ki imajo dokončano srednjo šolo in imajo veliko več časa za branje ter razvijanje dodatnih sposobnosti in, kolikor vidim, imajo tudi več prostega časa.
V Sloveniji po zadnjih statističnih podatkih delež mladih (starih 19–24 let), vključenih v višješolsko in visokošolsko izobraževanje, znaša 48,4 odstotka, za področje srednješolskega izobraževanja pa je opaziti trend povečanega zanimanja za vpis v programe srednjega poklicnega in strokovnega izobraževanja. Leta 1990 je bilo v Sloveniji le 15 odstotkov dijakov v poklicnih šolah, danes pa je ta delež narasel čez 20 odstotkov.
V vsakdanjem življenju že krvavo potrebujemo mojstre, ki obvladajo. Teh, ki obvladajo besedičenje, imamo po moji oceni dovolj, šolane mojstrice in mojstre, ki bi ti vrhunsko in pravočasno popravili gospodinjski aparat, spekli torto, pobelili stanovanje, servisirali razne druge nujno potrebne tehnikalije, pa moraš pri belem dnevu iskati z lučjo.
Žive roke in umetni možgani
V preteklosti so bile najbolj cenjene akademske sposobnosti in teoretično znanje, danes pa delodajalci vedno bolj cenijo praktične veščine in izkušnje. Globalni trg dela zahteva hitro prilagajanje in širok nabor veščin.
Raziskava Svetovnega gospodarskega foruma kaže, da bo do leta 2025 zastarelih kar 40 odstotkov ključnih veščin, ki jih danes uporabljamo na delovnem mestu. Potrebujemo ljudi, ki znajo uporabljati svoje roke, ne le svojih možganov. Kot kaže, tudi umetnointeligenčne možgane.
Na Zahodu nam kritično primanjkuje obrtnikov, kot so vodovodni inštalaterji, keramičarji, parketarji ...
Poročilo o trendih na delovnem mestu za leto 2024 Microsofta in LinkedIna (sodelovalo je 31 tisoč oseb iz 31 držav) namreč ugotavlja, da se je uporaba umetne inteligence v zadnjih šestih mesecih skoraj podvojila, umetno inteligenco pri delu uporabljajo tri četrtine ljudi, na LinkedIn so zaznali 142-kratno povečanje v številu strokovnjakov, ki v svoje profile dodajajo te veščine. Večina vodilnih kadrov glede na analizo ne bi zaposlila osebe, ki nima veščin s področja umetne inteligence.
Papirnati in stekleni stropi
Za pridobivanje veščin umetne inteligence ne potrebuješ diplome.
Zato bomo morda v prihodnje tudi manj govorili o t. i. paper ceiling oziroma papirnatem stropu – da ljudje brez diplome ne morejo napredovati v svoji karieri ne glede na sposobnosti in izkušnje. Še leta 2023 je po podatkih mnogo mednarodnih raziskav približno 50 odstotkov zaposlenih brez diplome poročalo, da so bili spregledani pri napredovanju v primerjavi s svojimi kolegi z akademskimi nazivi.
Ženske se ob tem soočamo še s steklenim stropom, kjer kljub visoki izobrazbi pogosto ne moremo napredovati zaradi mnogo vidnih in nevidnih ovir. Višje gremo, boljše smo, a manj nas je.
Po podatkih statističnega urada je pri nas več kot šest tisoč doktoric znanosti, letno doktorira približno enako število žensk kot moških, plače doktoric znanosti pa so v povprečju za 12 odstotkov nižje kot plače moških z isto izobrazbo.
Pojdi na šolo, v kateri boš užival/-a
Odrasli radi pravimo, da si moraš najti delo, v katerem boš užival. Zakaj pa tega ne privoščimo otrokom? Da si izberejo šolo, na kateri bodo uživali?
To bi moralo po moji oceni biti glavno vodilo našega izobraževalnega sistema. Navsezadnje uspeh ni merjen samo z diplomo ali nazivom, ampak s tem, kako dobro znamo uporabiti svoje znanje in sposobnosti v praksi. Uživati v svojem delu.
In da si človek, ki opazi drugega človeka, se zanimaš zanj, si empatičen.
Vsakič znova me dobesedno strese, ko na avtobusu preštevam, koliko ljudi ves čas vožnje gleda v telefon. Iz prve roke vam povem, da je to več kot 95 odstotkov ljudi. Tudi statistični podatki kažejo, da povprečen Slovenec več kot tri ure na dan preživi na svojem telefonu. In uporabe telefona je preveč tudi v družinskem življenju.
Tudi jaz nisem izjema. Želim se spremeniti, zato vsem svetujem: telefone doma z miz in iz rok, poglejmo otrokom v oči in se pogovarjajmo. Tudi o tem, katera šola bi bila njim pisana na kožo in v kateri bodo uživali. To bo najlepša diploma zanje in za nas.
Siolova kolumnistka Mateja Malnar Štembal, zgodovinarka, strokovnjakinja za komuniciranje, podpredsednica Združenja ONA VE. Ljubiteljica zgodnjega vstajanja, sončnih vzhodov in zahodov, hvaležna za življenje in za vse sekunde v njem.
