Sobota, 8. 2. 2025, 22.16
2 uri, 33 minut
Majda Širca: Dvakrat GO in enkrat Prešeren
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,00
Italijanski predsednik Sergio Mattarella in slovenska predsednica Nataša Pirc Musar sta skupaj na Trgu Evropa, ki leži med Gorico in Novo Gorico, odprla skupni projekt Evropska prestolnica kulture 2025 slavnostno odprtje Evropske prestolnice kulture (EPK) 2025 Nova Gorica - Gorica.
Včeraj je bil dvakratno dober dan. Slavili smo Prešernove nagrajenke in nagrajence, ki jim čestitam in srčno ploskam! Inavgurirali smo tudi celoletno praznovanje kulture s somestjem Nove Gorice in Gorice, prve čezmejne evropske prestolnice kulture. Moje današnje pisanje bo v znamenju razmisleka o obojem: o demoniziranju najboljših umetnikov, ki jim desnica na vse načine – tudi z referendumom - želi ukiniti pokojninske dodatke, uvedene že v času socializma in o spočetju Nove Gorice, ki je ravno tako projekt nekdanje države.
EPK: Če jih v stari Gorici ne odpihne, jih tudi v novi Gorici ne bo!
Prav je namreč, da slavimo evropsko prestolnico kulture z zgodovinskim spominom, ki za narod – pa tudi Evropo zgovoren in grandiozen. Začne se nekako tako:
"Ko se je Miha Marinko vrnil iz partijske seje v Beogradu, nam je prišel povedat da se bo gradila nova Gorica in, da bo federacija financirala gradnjo. (…) Sam nisem vedel, kako se gradi, nismo gradili še nobenega novega mesta. Sem šel v Šempeter gledat prostor in videl, da je tam škoda dobrih kmetijskih zemljišč. In gremo nazaj, tam je bila ena stara opekarna, kjer so kopali ilovico. Tisto se mi je zdelo najbolj primerno, pa tudi zraven stare Gorice je in se lahko poveže v eno mesto. Domačini so bili proti. So dejali, da piha. Jaz tega nisem mogel razumeti, če v stari Gorici ne odnese Italijanov, potem tudi v Novi Gorici ne bo nič drugače!"
No, začne se približno, ne pa povsem tako, kot se nekoliko selektivno spominja Ivan Matija Maček v Pogačnikovem dokumentarcu. Dejstvo pa je, da je Novo Gorico spočela bolečina ob izgubi. Ko je leta 1947 razmejitvena komisija potegnila črto med Jugoslavijo in Italijo, so Gorica in druga ozemlja ostala v Italiji. A s to razmejitvijo, ki jo je določalo besedilo mirovne pogodbe, ni bila zadovoljna ne ena, ne druga stran.
Projugoslovanske demonstracije v Gorici leta 1946 ob obisku zavezniške komisije.
Da bi pogasili številna razočaranja, ko je meja razdvajala grobove, hleve, domačije in njive, so se načrtovalci hitro odločili, da bodo ob zahodni meji postavili "nekaj velikega, lepega in ponosnega". V igri je bilo več lokacij, na koncu šempetrska in solkanska, o katerih se niso mogli dogovoriti, ampak - kot okorno v filmu povzema Maček, tudi minister za gradnje, ki se je v mladosti izučil za tesarja - so se o dokončni lokaciji pomenili na obisku terena.
Z močno skupino izvedencev so si lege ogledovali iz Svete gore in zavrnil že izrisano lokacijo arhitekta Božidarja Gvardjančiča med Šempetrom in Vrtojbo. Izbira, ki je obveljala, je predstavljala kontinuiteto in urbanistično povezavo med Gorico in nastajajočim mestom. Takrat je še veljalo prepričanje, da je začrtana meja začasna ali - kakor je dejal pisatelj France Bevk: "Zgradili bomo novo Gorico, toda stari se kljub temu ne bomo odpovedali."
Elan, ki je odpihnil Balkan
Poznamo mnogo mest, ki so bila na novo zgrajena, a nova Gorica je nekaj posebnega. Vladajoča ideologija ni zagovarjala le "nečesa, kar bi sijalo preko meje", temveč se je drzno odločila za arhitekturni modernizem. Rojstvo Nove Gorice ni slonelo le na dokazovanju "tudi mi zmoremo", na zanosu, poletu in mladosti, temveč na odločitvi za velikopoteznost prostora, ki diha, ki je v zelenju in živi v širini, popolnoma drugače kot staro-mestna italijanska Gorica.
Socializem je sprejel razmišljanje, ki ga je oblikoval zahodni kapitalistični in avantgardam odprti svet. Ni zanemarljivo, da je bila npr. slovenska likovna umetnost zelo zmerna do socialnega realizma - sploh Primorska, kjer je prevladal najbolj radikalen antifašizem. Spomnimo se samo Toneta Kralja, ki je primorske cerkve poslikal z grotesknimi fašističnimi in nacističnimi prizori.
Prizori iz časov, ko se je gradila Nova Gorica.
Oton Zupančič je takrat govoril o Novi Gorici, kot o lepem, gospodarskem in trgovskem središču, "z mogočno, moderno arhitekturo, trdnjavo miru, ki naj priča našim zakrknjenim nasprotnikom, da mislimo res na ohranitev miru v svetu". Šlo ni le za trk dveh političnih sistemov, temveč za poziv k sobivanju.
Danes, ko ni mogoče brez zavor sestaviti skupaj ene preproste rekonstrukcije Drame, zgraditi knjižnice, ko nagrajeni projekti na javnih razpisih ostajajo v predalih, gradbišča pa preraščajo gozdovi, ko gradnje stojijo zato, ker bi sosede ogrožal hrup, nezaželena stavba pa kakšno veduto, so se v času, ko je bila država po vojni popolnoma razsuta, na gradbišču znašli ljudje z lopatami, krampi in samokolnicami in z golimi rokami rili v še nedotaknjen teren.
Zbrali so 72 gradbenih strokovnjakov, delali so vojaki in brigadirji. Bilo jih je okrog 5200, ki so redno presegali normo. Vztrajali so tudi potem, ko jim je federacija dala bistveno manj, kot je na začetku obljubila. Zračno in moderno novo mesto po Le Corbusierovih vzorih, je umikalo mit o balkanizmu. Iz Sabotina ga je ščitil Titov sij. In ga, hvalabogu, še vedno.
Ne trk, temveč sobivanje dveh sistemov
Resda je bila Nova Gorica kasneje, ko je nastopila kriza in je republiški denar usahnil, vse bolj prepuščena sama sebi. A ljudje so si utirali svoje poti, rasla je na obmejni ekonomiji, ki je obema stranema prinašal prednosti. Mi smo hodili čez mejo po stvari, ki jih socializem ni nudil, in obratno.
V smislu Župančičevih besed o Gorici kot trdnjavi miru, se mi zdi odločitev (novo)goriškega EPK, da stavi na projekte miru, sožitja, osveščenosti in tolerance pomembna – ne bi pa smela v imenu brezmejne ljubezni mižati pred anhovskim onesnaževanjem (ki ga je že v tridesetih podprl tudi Mussolini, še vedno častni meščan Gorice) in pozabljati na "zakrknjeno trdnjavo", ki ždi na drugi ideološki strani in da še naprej vozi vlak spomina na fojbe, da Giorgia Meloni gradi v Rimu muzej fojb, v Gorici pa ohranjajo Mussolinijevo čast, ne glede na to, da je na treh obiskih med letoma 1938 in 1942 tam izrekal vizije večvrednostne rase.
Nova Gorica je bila spočeta ob izgubi Gorice po koncu druge svetovne vojne.
Zelen Travnik tu, tlakovan tam
Pred 25 leti je bila Nova Gorica center refleksij in vizij na arhitekturnem bienalu v Benetkah avtorja Vojteha Ravnikarja, ki je pol stoletja po Edvardu Ravnikarju s teatrom in knjižnico zarisal osrednji prostor nekoč vizionarsko zastavljenega mesta. Zanj je bil v Novi Gorici, kjer je tudi odraščal, ključen travnik pred Primorskim dramskim gledališčem in ob občinski hiši Vinka Glanza. Ob večkratnih idejah, da bi zradirali ali ga uporabili za parkiranje, je izpostavljal, da mora v vsakem oziru tam ostati zelenica, prazna kvadratna površina.
Pozival je k nedotakljivosti tega prostora, kjer so v puntarskih časih obglavljali kmečke upornike in kjer je bilo nekoč pokopališče za meščane stare Gorice. "Historično jedro stare Gorice se imenuje Travnik, ki pa ni travnik, ampak je tlakovan, urbaniziran prostor. Njegov antipod pa je pravi travnik, središče v Novi Gorici, ki je ostalo prazno in zeleno," je večkrat izpostavil. Ne igralnica in ne šoping center, ampak Travnik.
Nova Gorica je rojena iz nič v času, ko ni bilo nič nemogoče
Ko se je v stari Gorici v poznih tridesetih letih na kamnitem travniku in čez gnetlo na tisoče ljudi, ki so 20. septembra 1938 ploskali Mussoliniju, preden je odpotoval po soški dolini proti kostnici v Kobaridu, nove Gorice še ni bilo. Rodila se je v težkem in za marsikoga nepravičnem zgodovinskem trenutku Jugoslavije. Vsi njeni botri in kasnejši sopotniki so ji vedno prerokovali, da se bo krivična meja, ki jo je na nek način zaplodila, enkrat zmehčala. Evropska prestolnica kulture ima to možnost. Upajmo, da jo bo vnovčila.
Razglednica s fotografijo Nove Gorice iz leta 1965.
Socialistične in kapitalistične pokojnine za umetnike
Ob kulturnem prazniku se je vedno spodobilo kaj reči o kulturi, sploh, če je bilo celo leto o njej premalo govora. Po njej je nedavno udarila desnica, vešča kulturnega boja, ki ne prizanaša z blatenjem posameznikov in očitki, da so umetniki pijavke na državnih jaslih, da se šlepajo na vlaku, ki ga vlečejo drugi in da je sodobna umetnost leglo šokantnih in nerazumljivih stvari.
A že dolgo časa ni bilo tako krčevitega obračunavanja s kulturo kot prav te dni, ko se ob Prešernovih nagrajenkah in nagrajencih spregovori o vrhunskih dosežkih in ko je v fokusu evropska prestolnica kulture.
Struja politikov je polna gneva nad predlaganim zakonom, ki naj bi umetnikom zagotavljal privilegije in jih potiskal v sfero elite. Gre za očitke glede ureditve dodatkov k pokojnini za ustvarjalce z izjemnimi dosežki. Vemo, da je računsko sodišče pred 16 leti okrcal zakon iz socialističnih časov (ki je to pravico uvedel), rekoč, da niso dovolj natančno stehtana merila, kdo dodatke dobi in kdo ne. Gre za izplačilo razlike od – običajno zelo nizke pokojnine umetnika, do skupne najvišje odmerjene pokojnin, ki bi za Prešernovega nagrajenca znašala najbrž kakšnih 1500 evrov.
Pozor, imamo zgolj dve Prešernovi nagradi na leto! Nižje dodatke lahko dobijo ustvarjalci, ki so prejeli nagrado Prešernovega sklada ali druge strokovne nagrade.
Za ta sredstva bi opozicija šla na referendum, ki bi bil dražji od vseh teh dodatkov, bi pa ustrezno poskrbel za zaničevanje kulture. Ampak ne gre le za denar, ki je kaplja v morje v primerjavi s prejemki kakšnega sij-očega nadzornika ali člana uprav gospodarskih družb. Gre za razmišljanje, da umetnost – sploh, če ni prava – ni potrebna.
Slavnostno odprtje Evropske prestolnice kulture (EPK) 2025 Nova Gorica - Gorica je potekalo cel dan.
Nelagodje v kulturi
Da to razmišljanje vseeno ni brez nelagodja, priča dejstvo, da ga od leta 2010, ko je bil skladno z željami računskega sodišča pripravljen popravek zakona za kulturnike in športnike, (a je zaradi padca vlade ostal v predalu), ga ni vložila nobena vlada. Raje je nadaljevala (ali pa tudi ne) s staro prakso iz leta 1974. Še več, športniki so s pomočjo t.i. Vilfanovega zakona zadevo uredili zase leta 2017, na kulturnike, ki so bili v istem paketu, pa vsi pozabili. So se ustrašili očitkov, ki običajno gredo na rovaš lenih umetnikov?
Razpravljati o statusu kulturnikov, je za marsikatere politike in njihove orbite mučno. Še pogosteje pa manipulativno. Ne čudi, da je opozicija sedaj zavohala možnost kulturnega boja in rožlja z referendumom. Sploh je tu še za njih privlačno dejstvo, da pravica o dodatkih k pokojninam vrhunskim ustvarjalcem izhaja iz časa socializma, ko so razvijali različne oblike pomoči vedno širšemu krogu kulturnikov, tudi samozaposlenim.
Desnica bi sedaj ustvarjalnost, ki jo iz slabo plačanega dela spreminjajo v "bonitete" kulturnih elit preprosto ukinila, ne pa poskrbela za nadomestne mehanizme, ki bi kulturnikom zagotovili spodobno življenje. Se spomnimo, kako je dvakratni minister za kulturo vedno in vidno govoril, da je kulturnikov, ki zajedajo proračun, absolutno preveč, njihova kvaliteta pa je mnogokrat sporna? En drug minister pa je kar pometel s samostojnim ministrstvom za kulturo.
Ampak, ko govorimo danes o doplačilu posameznikom, ga ne smemo razumeti kot socialni korektiv - kar sicer v večini primerov v realnosti tudi je - temveč kot priznanje za to, da so v življenju nekaj velikega tudi naredili. Je pa res, da vprašanje kako zagotoviti varnost ustvarjalcem, ki nimajo možnosti rednih zaposlitev, dovolj velikega trga, mecenov in priložnosti za plačilo procesa dela - skratka, kako preživeti v krutosti kapitalističnega sveta - ni lahko, ni novo, ni populistično in ni vnovčljivo na volitvah.
Knjižnica Franceta Bevka je ena najlepših stavb v Novi Gorici. Je delo Vojteha Ravnikarja.
Kulturna elita
V razpravi v državnem zboru so ustvarjalce preimenovali v privilegirance. Vse bolj se širi mnenje, da itak delajo iz notranje potrebe, brez napora in da njihov angažma ni odraz dela, ki bi ga bilo potrebno nagraditi. Po sistemu: ideja se utrne, ki jo kot umetna inteligenca v sekundi spraviš na papir, filmski trak, inštrument ali zgradbo. Brez prigaranega ali s talentom zajetega vedenja.
Mogoče je bilo v sedemdesetih letih, ko je nastala rešitev za priznavanje dodatkov ustvarjalcem, lažje kot danes, ker so imeli več možnosti zaposlitev v javnih inštitucijah, podobno kot športniki v policiji. Že kmalu po vojni so uvedli kritje socialnih in zdravstvenih prispevkov za samostojne umetnike in jih razširili tudi na druge kulturne delavce, kar se seveda ekonomsko ni izšlo, zato je država socialno varnost začela vezati na njihove dosežke. Ni namen tega teksta, da bi odpiral vprašanja nagrajevanja državi všečnih ustvarjalcev, pa tudi tistih, ki so takrat državo kritizirali in postavljali pod vprašaj njeno avtoritarnost in ideologijo socializma. Je pa treba reči, da je prav ta socialistični sistem vzpostavil mehanizme socialne države, ki ga spodnaša neoliberalizem in sili v izkoriščanje delavk in delavcev v kulturi.
Stereotip o revnem umetniku, ki dela iz ljubezni, se je obdržal vse do danes in se ga ob podelitvi Prešernovih nagrad rado pogreje, saj naj bi v blišču bolj ali manj iskrenih poklonov nagrade odtehtale njihovo "žrtvovanje". Ob prejemu nagrad se resda umirijo tesnobe, prisotne ob negotovosti razpisov, strahu pred umanjkanjem naročil, zmogljivostjo, spodnesenega prostega časa, predvsem pa pred dvomi ali je rešitev, ki si jo nosil in razvijal dan in noč v sebi, res dobra, ali pa bi bila lahko še boljša.
Saj se z vsem tem srečujejo tudi drugje, ne le v umetnosti, a drugje ne padajo očitki, da bo država bankrotirala zaradi par tisoč evrov za dva nagrajenca Prešernovih nagrad in nekaj dodatkov ostalim izjemnim ustvarjalkam in ustvarjalcem.
Siolova kolumnistka Majda Širca, umetnostna zgodovinarka, novinarka, publicistka ter avtorica številnih prispevkov in oddaj o kulturi. Avtorica večkrat nagrajenih dokumentarnih televizijskih oddaj Povečava. Trikratna poslanka v državnem zboru in nekdanja ministrica za kulturo. Ter neutrudna kritičarka prostora in časa. Kolumne na Siolu objavlja vsako drugo nedeljo v mesecu.
