Včasih je na kmetijah jesenski čas zaznamovalo ličkanje ali lupanje oziroma kožuhanje koruze, kot temu pravijo v različnih slovenskih krajih. Gre za eno od tistih ponarodelih opravil, iz katerih so se razvile številne tradicionalne šege in navade, ki jih poznamo še danes. V Ribnici smo se z oddajo Dan. pridružili ličkanju.
Koruza je bila včasih ena izmed osnovnih vrtnin, ki je rasla na skoraj vsaki kmetiji. Bila je pomembno živilo za ljudi in živali. Iz nje so izdelovali številne jedi, med najosnovnejše pa prištevamo peko kruha. Ker je bila včasih bela moka dragocena, so ji velikokrat primešali koruzo, da bi prihranili nekaj pšenične.
Iz zrna koruze so izdelovali koruzni zdrob, ki so ga porabili za kuhanje polente. To so zabelili z ocvirki, zraven pa za zajtrk ponudili še skodelico mleka. S tako obilnim obrokom so lahko brez težav zdržali do kosila, čeprav so čez dan opravljali težaška dela na njivah.
Ličkanje je bilo od nekdaj družabno opravilo. Pobiranje koruze je potekalo ročno, zato je bila vsaka pomoč še kako dobrodošla. Pobrano koruzo so nato odložili na kup, okoli katerega se je zbrala skoraj cela vas in prijatelji. Ličkanje so pogosto spremljali tudi medsosedsko druženje, pogovori, glasba in hrana.
Franci Petek je pojasnil, da je likof "najbolj vesel dogodek". Prijatelji se zberejo in ličkajo, medtem ko njihove žene poskrbijo za kuho. "Same dobre jedi prihajajo," je poudaril Petek. "Jemo salamo, kakšno slanino pojemo, kakšen pa tudi pogoljufa in prinese belo vodo," je dodal.
Komentarji
Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.