Sreda, 23. 9. 2020, 14.54
3 leta, 7 mesecev
Velikanske spremembe, katerih posledic še ne znamo opredeliti
Odpadna mikroplastika – niti čistilne naprave je ne rešijo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,44
3
Med pranjem oblačila izpuščajo vlakna, ki v primeru sintetičnih materialov postajajo mikroplastika, problematična za okolje.
Med letoma 1950 in 2016 je iz pralnih strojev, ki skrbjo za čistočo naših oblačil, ušlo 5,6 milijona ton sintetičnih mikrovlaken. Koliko tega je končalo v morjih in oceanih, kje je preostalo?
Morja in oceani so neprecenljivi zaklad, ki ga žal marsikdaj zlorabljamo za odlaganje ogromnih količin najraznovrstnejših odpadkov. Pločevinke, plastenke in druga embalaža, cigaretni ogorki, ostanki ribiških mrež, v zadnjih časih tudi maske in druga zaščitna oprema ob epidemiji, če jih naštejemo le nekaj.
Toda še večja grožnja so odpadki, ki jih ne vidimo – mikroplastika. Veliko je prihaja iz pralnih ciklov v naših gospodinjstvih, gre za vlakna, ki se luščijo z oblačil, znanstveniki pa so zdaj prvič opredelili, kolikšno je breme takšnega onesnaževanja. Mikroplastika obremenjuje tudi naše vodotoke in se nabira še drugje.
Sedem desetletij sintetike
V eni od prejšnjih raziskav so raziskovalci okoljskih znanosti na kalifornijski univerzi v Santa Barbari ugotovili, da pranje pri nižjih temperaturah lahko pomembno pripomore k zmanjšanju količin vlaken, ki jih oblačila med tem izpuščajo, zdaj pa so ovrednotili absolutne količine takšnih vlaken.
Upoštevali so obdobje po letu 1950, ko se je začela množična uporaba sintetičnih vlaken, in proučili svetovne zbirke podatkov o proizvodnji oblačil, načinih uporabe in njihovi življenjski dobi ter vzorce in navade pranja oblačil kakor tudi podatke o ravnanju z odpadnimi vodami.
Njihov izračun, ki so ga opisali v znanstveni reviji PLOS One, je pokazal, da je do leta 2016 v okolje ušlo 5,6 milijona ton sintetičnih mikrovlaken. Približno polovica vse odpadne mikroplastike je nastala samo v zadnjem desetletju, vedno večji apetiti po hitri in poceni modi, ki temelji na množični proizvodnji in sintetičnih materialih, kakor tudi večja dostopnost do pralnih strojev v manj razvitih delih sveta pa bodo ta dotok odpadne mikroplastike samo še močno povečali.
Težavo prerazporedijo, a je ne odpravijo
Največji del tako spranih sintetičnih vlaken, to je 2,9 milijona ton, konča v morjih in oceanih, poltretji milijon ton pa v suhem okolju. Od tega suhega preostanka konča 600 tisoč ton na odlagališčih, preostalo pa kar v tleh, so še pokazali njihovi izračuni.
Takšna razdelitev je posledica obdelave odpadnih voda v čistilnih napravah. Te zajamejo skoraj vse delce razen resnično najmanjših, a tako zajeti odpadni materiali pogosto končajo kot gnojiva in s tem tudi v tleh. Učinkovitost teh naprav lahko pripelje do tega, da bodo v bližnji prihodnosti količine odpadne mikroplastike v tleh že presegle ogromne količine te v morjih in oceanih.
Ko gre za mikroplastiko, čistilne naprave torej onesnaževanja ne odpravijo, temveč ga le prerazporedijo.
Težavo s sintetičnimi vlakni rešiti pri izvoru
Onesnaževanje z mikrovlakni je, kar potrjuje tudi raziskava, veliko napadalnejše, kot smo sprva pričakovali in ocenjevali. Prava rešitev bi, tako menijo avtorji raziskave, zajela ta mikrovlakna že ob izvoru njihovega nastajanja ali vsaj pripomogla k manjši količini teh vlaken.
Za začetek bi bilo lahko to že omenjeno pranje na nižjih temperaturah, še bolj pa bi učinkovali filtri, ki bi vlakna zbirali, še preden bi jih odplaknilo iz pralnega stroja – zato si okoljevarstveniki želijo, da bi takšni filtri postali standard pri proizvodnji pralnih strojev. Tudi pogostejša uporaba oblačil iz naravnih materialov, prijaznih do okolja, bi zagotovo pomagala.
Vprašanja ostajajo, mikrovlakna se kopičijo
Količine odpadne mikroplastike se enormno povečujejo, a kot pravi profesor industrijske ekologije in eden od avtorjev raziskave Sangwon Suh, je eden od glavnih razlogov za skrb, da bodo te ogromne količine mikroplastike, majhen del se je prebije tudi v naša telesa, ustvarile spremembe, katerih posledic še ne znamo opredeliti.
Od kod vse prihajajo mikrovlakna v okolje? Kako se prenašajo po okolju in kako ob tem vplivajo na njegove posamezne dele? Kakšne so interakcije mikroplastike v posameznih bioloških okoljih? Ta in druga povezana vprašanja bodo znanstvenikom zagotavljala še mnogo raziskovalnih tem.
3