Nedelja, 11. 10. 2020, 0.31
4 leta, 1 mesec
Blanka Kacin, državna prvakinja v reliju med sovozniki
Pogum in samozavest: to dekle je v avtu nepogrešljivo
Nedavno mi je prijazno odstopila svoj sedež v najhitrejšem avtomobilu slovenskega državnega prvenstva v reliju. Da mi je lahko pomagala privezati čelado in namestiti varnostni sistem HANS, je morala stopiti na stopničke. Blanka Kacin je s svojimi 158 centimetri majhno dekle, ki pa jo v razgretem dirkalnem avtomobilu odlikujeta velika samozavest in avtoriteta.
Včeraj je kot sovoznica Roka Turka slavila še na tretjem letošnjem reliju državnega prvenstva v Poreču. 38-letna Idrijčanka je tista, ki v lovu za sekundami vodi, spodbuja in miri Idrijčana Roka Turka, državnega prvaka v reliju. V svojih rokah drži zvezek s popisom hitrostne preizkušnje, ki vsebuje za laika nerazumljivo zaporedje oznak in številk. Njena naloga je, da jih v pravem ritmu in pravem času pove vozniku. Ta povsem zaupa njenim besedam. Časa za pomisleke ob tako velikih hitrostih na ozkih cestah ni. Sovozniki in sovoznice so v reliju pogosto zapostavljeni del zmagovalne posadke. Neupravičeno, prav gotovo.
Ko sem končal svoj hitri krog s Turkom, me je Kacinova takoj vprašala, kako je bilo. Povedal sem ji, da nisem nič videl ven. "Ah ne skrbi, saj tudi jaz nič ne vidim. Pa saj je še bolje tako, kajne?" je smeje odvrnila.
V Idriji ni nič nenavadnega, če dekle navdušijo avtomobilske dirke
Ker prihaja iz bližine Idrije, in to mesto že desetletja velja za središče relija v Sloveniji - od tam v zadnjih 12 letih le enkrat ni prišel državni prvak v skupni razvrstitvi - se je nekoč dokaj logično znašla tudi v družbi, ki je zahajala na avtomobilske dirke. Ker ni bilo denarja, so bile zaman misli, da bi poskusila tudi sama. Nato pa so jo tekmovalci povabili na sovozniški sedež. Najprej Jure Mrak, nato Mladen Stepanovič in Andrej Mrak, leta 2011 je skupaj z Asjo Zupanc tvorila povsem žensko posadko slovenskega relija.
Bili sta odlični. Z mitsubishijem sta v skupni razvrstitvi zmagali v mednarodnem pokalu Mitropa. To ni uspelo še nobenemu drugemu slovenskemu dirkaču. Konec leta 2014 se je presedla k Turku. Najprej sta postala državna prvaka med dvokolesno gnanimi dirkalniki, od leta 2017 sta nepremagana še v skupni razvrstitvi državnega prvenstva.
Ob Roku Turku je sedela že v dveh Peugeotovih dirkalnikih, zdaj pa dve leti vozita s Hyundaijevim avtomobilom i20 R5.
"Vsa ta atmosfera, odnosi in prijateljstvo te potegnejo zraven …"
"Pred 12 leti na prvem reliju nisem pričakovala, da bom vztrajala tako dolgo. Toda ta atmosfera, prijatelji, vsi ti odnosi te potegnejo zraven. Veliko je užitkov, ko se z voznikom zares dobro ujameš in ko si popolnoma zaupata. Takrat moje besede kar letijo iz ust, voznik ne omahuje in tudi ovinki si sledijo vse hitreje in hitreje," doživeto pripoveduje Idrijčanka.
V dirkalniku nič omahovanja, temveč le popolno zaupanje
Sovozniki so vajeni dokaj nizkega položaja sedenja v dirkalnem avtomobilu in marsikdaj na cesto dobesedno ne vidijo. Zato so še toliko pomembnejši dobro narejeni zapiski, ki jim v žargonu pravijo dirkaški "radar". Ti vsebujejo tudi razdalje med ovinki, in tako tudi Kacinova kot sovoznica prek teh razdalj dobi občutek, kje s Turkom sta. Od starta do cilja hitrostne preizkušnje pa morata delovati nadvse usklajeno, saj vsaka napaka, omahovanje ali prepozno izrečen napotek pomeni vsaj izgubo časa, če ne že razbitega dirkalnika.
"Preden se usedeš v dirkalnik, si je težko predstavljati hitrosti. Vse se dogaja zelo hitro, učim se od dirke do dirke. Sovoznik ima vsekakor lahko velik vpliv na dirkača, predvsem za celotno spodbudo. Pridejo tudi težki trenutki in takrat je treba reči pravo besedo, tako malo za vnovični zagon. Med obema pa mora biti prava povezanost, zaupanje. Za dvome v dirkalniku ni prostora," nadaljuje Kacinova.
Tudi na včerajšnjem reliju v Poreču je za Kacinovo in Turka tekel zmagovalni šampanjec.
"Če bi vozili na pamet, potem nas v avtomobilu ne potrebujejo …"
Napake so sicer tudi na sovozniškem sedežu neizbežne. Pri Zupančevi je enkrat pomotoma obrnila dva lista zapiskov hkrati, pri Turku pa je bila bolna in je začela isto stran zapiskov spet brati od začetka. Pri dveh ovinkih se je slučajno še izšlo, nato je hitro uvidela, da nekaj ni v redu.
"Bistvo pa je v teh zapiskih. Če bi vozila na pamet, me v dirkalniku ne potrebuje. Tedaj bi na moj sedež lahko dal vrečo cementa," je jasna Turkova sovoznica, ki mora tudi na vmesnih etapah pravilno preračunati vse ciljne čase, pravilno brati potno knjigo in skrbeti za ostale malenkosti. Sovozniške napake tudi izven "brzincev" lahko prinesejo velike časovne pribitke.
Ko skupaj uspešno pripeljeta v cilj, po možnosti celo kot zmagovalca, in si na ciljni rampi lahko privoščita požirek šampanjca, so te prigode hitro pozabljene.
Po zaslugi štiriletnega sina so priprave še bolj temeljite
Kacinova danes sicer živi v Preserju pri Radomljah in tudi njen štiri leta star sin dojemanje avtomobilskega športa ni spremenil. Navsezadnje je njen življenjski sopotnik kar nekdanji odlični kartist in zdaj voznik relija Blaž Podlesnik.
"Doma je zdaj še ena dodatna, za reli zagreta oseba, in zato ni prav nič drugače. Sin mi celo pomaga pri pripravi, in po koncu dirke je treba vse posnetke še večkrat pregledati."
1