Vozili smo dirkalnega seat leona WTCC

V Lescah so nas pričakale dežne kaplje, v velikem Seatovem tovornjaku pa takrat še skriti bikec. A skupaj z vrati tovornjaka se je nad nami odprlo tudi nebo, obsijan s sončnimi žarki pa je dirkalni seat leon iz svetovnega krožnohitrostnega prvenstva WTCC dobesedno izstopal. Vozili in testirali smo že športne različice leona, toda v dirkaški preobleki smo ga imeli tokrat priložnost spoznati v najbolj neposredni, brezkompromisni in surovi podobi.

Leon v skladu s pravili S2000

Seat leon WTCC je z dvolitrskim atmosferskim motorjem narejen po predpisih mednarodne avtomobilistične organizacije FIA za razred S2000, ki ga poznamo tako v reliju kot na dirkališčih. Osnovni koncept je podoben. Dirkalnik je zelo podoben vsakdanji različici avtomobila (brez večjih aerodinamičnih dodatkov, ki jih poznamo iz serije GT), ima predpisan paket predelav za motor, menjalnik in ostale vitalne dele, na dirkališčih pa tak avtomobil nima štirikolesnega pogona.

Dvolitrski motor dirkalnega leona nima turbinskega polnilnika in zmore 270 "konjev" pri 8.400 vrtljajih, kar je predpis FIA. Atmosferski motor nudi 250 njutonmetrov navora, kar je v primerjavi s turbodizelskimi dirkalniki seveda precej manj. A z maso 1140 kilogramov, velikimi zavornimi diski (spredaj premer 332, zadaj 280 milimetrov), štiristopenjsko nastavljivimi blažilniki (na McPhersonovem podvozju) in širšim kolotekom nudi prvinske občutke dirkalnega avtomobila.

Dirkalnik kot nadgradnja vsakdanjega avtomobila

"Kaj nima dvolitrski atmosferec lepega zvoka. Čisto kot moja nekdanja seat ibiza kit car," mi je ob opazovanju motorja in poslušanju njegove simfonije dejal Andrej Jereb. Da, pravi tisti Jereb, ki je kot najstnik poleti čistil avtomobile in si z njimi zaslužil za prvi dirkaški sedež, da je lahko v njem prebiral avtomobilistične revije takratnega obdobja. Jereb je pozneje svojo dirkaško prepoznavnost gradil prav s Seatovimi avtomobili. "Dirkaški šport je vedno nadgrajeval osnovni avtomobilizem in tudi njegovo prodajo. Sam sem imel srečo, da sem lahko tudi dirkal. To je vedno pobeg v drug svet, drugo dimenzijo," mi je dejal Izolčan, ko sem ob njem spoznal postavljeno progo na letališču v Lescah in osnovne značilnosti dirkalnega leona.

Že sovozniški pogled nudi povsem drugačne občutke kot jih je deležen opazovalec ob dirkaški stezi. Ko sem se nato pripel še v vozniški sedež in so mi Seatovi mehaniki namestili volanski obroč (zaradi lažjega vstopanja v dirkalnik je snemljiv), s čelado na glavi ni bilo več nikakršnega cmoka v grlu.

V notranjosti le najnujnejše!

A še preden sem spustil levo nogo s sklopke in s potegom desne roke pretaknil v prvo prestavo, sem vrgel oko na notranjost dirkalnika. Tokrat je bila še posebej špartanska, saj za razliko od avtomobila za reli nima niti ročice ročne zavore. Sedež je postavljen krepko za stebriček B, zato je volanska gred ustrezno podaljšana. Voznik ima dejansko pred seboj le volanski obroč in prikazovalnih najosnovnejših parametrov motorja (vrtljaji, pritisk olja, temperatura vode, trenutna prestava).

Na desni je so še gumb za zagon motorja, vklop električne napetosti in nastavitev zavorne sile med sprednjimi in zadnjimi kolesi. Tega dirkači uporabljajo med dirkami, ko zaradi obrabljenih sprednjih gum več zavorne sile preusmerijo na zadnja kolesa. In da, pozabiti ne smem še na veliko cev, ki je pravzaprav enostaven način za učinkovito hlajenje voznikovega prostora.

Tudi z dirkaškega stališča je torej notranjost seat leona WTCC zelo špartanska. Ne, to resnično ni pilotski prostor kakšnega boeniga 737, kjer kar mrgoli tipk, stikal in različnih sistemov. V dirkalnem avtomobilu je vse zmanjšano na minimum.

Ok, zdaj je bilo treba spustiti sklopko …

Pri dirkalniku je (za navadne smrtnike, kajpak) še najbolj neprijetno kar samo speljevanje z mesta. Tu ni bilo težav. Leva noga je takrat lahko vse do konca vožnje pozabila na stopalko sklope, saj šeststopenjski Hewlandov sekvenčni menjalnik dopušča prestavljanje brez sklope in (ob pretikanju navzgor) spuščanja plina.

Prvi ovinek, prvi stožci in prvi vtisi. Da, ta leon nima turbinskega polnilnika in če hočeš biti kolikor toliko hiter, je treba za volanom garati. Turbinski polnilnik bi poskrbel za hiter pospešek, a to seveda ni prav zabavno. Ustrezen razpon vrtljajev je treba loviti s pravo linijo in pravočasnim pospeševanjem. Teorija.

"Bikec" je lahko tudi predvidljiv in krotek

Vozili smo po mokrem asfaltu z gumami za dež. S tem je leon dal vedeti, da je sicer lahko podivjan bikec, ki pa lahko tudi krotek, predvidljiv in dopušča napake. Ko je zadek zdrsnil, je bilo mogoče avtomobil ujeti že z nekaj gibi rok in leve noge na stopalki zavore. Če bi bila cesta suha in na avtomobilu pravi "slicksi", bi mejo veliko težje dosegli. In tudi če bi jo, kar so mi pozneje povedali španski inženirji, na suhi cesti leon dopušča precej manj napak. Slaba popotnica za navadne smrtnike.

Aja, pozabil sem omeniti, da je v takem dirkalniku vse mehansko. Varnostni sistemi kot so ABS, ESP in TSC so prepovedani, zato je tudi voznikov stik z avtomobilom toliko bolj pristen in prvinski.

Ko sediš za volanom vrhunskega dirkalnika, kilometri minejo še posebej hitro. Tudi tokrat so. Toda v takem dirkalniku šteje vsaka sekunda in vsak znoj potu, ki nezavedno teče po tvojem telesu. Vse to čutiš šele takrat, ko moraš sneti volanski obroč in splezati iz dirkalnika.

180 tisoč evrov za dirkalnega leona. Brez motorja!

Medtem ko so Španci čistili leona in ga pripravljali za sobotni Cupra Day (15 izžrebancev se bo skupaj z Jerebom vozilo z leonom WTCC), so mi povedali še nekaj zanimivih podatkov o tem dotičnem dirkalniku. Prav s tem avtomobilom je leta 2005 v Valencii seat leon dosegel prvo zmago v svetovnem prvenstvu WTCC, pred dvema letoma pa ga je na istem dirkališču zadnjič vozil Marc Gene.

In cena? Pri dirkalnih avtomobilih so cene vedno nekoliko nedoločljive. A vendar, ta seat leon WTCC, ki smo ga imeli priložnost voziti, stane okrog 180 tisoč evrov. To je bila cena brez motorja, saj so pri Seatu motorje nato svojim strankam za dirke le oddajali. Motor je stal še od 30 do 50 tisoč evrov.