Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Nedelja,
3. 1. 2016,
7.56

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 0

Natisni članek

Zgodbe strojev nafta

Nedelja, 3. 1. 2016, 7.56

8 let

Odsluženi naftni sodi, še en vir domišljije ljudi po svetu

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 0
Sod za nafto je najbolj poznan in razširjen sod na svetu. Manj kot meter visok in z dobrega pol metra premera leta hrani nafto, nato pa marsikateri dobi še drugo priložnost. Domišljija nima meja.

Sodobni sodi za nafto: za hranjenje te strateške surovine

Zgodba sodov za nafto je dolga. Najprej ga seveda izdelajo in nato uporabljajo. Njihova življenjska doba je lahko zelo dolga; če je v osnovi izdelan brez napak, lahko ob korektni uporabi zdrži tudi pol stoletja in več.

Če je izpostavljen koroziji ali mehanskim obremenitvam, pa se mu doba uporabnosti seveda zmanjša na vsega nekaj let. Nedvomno pa ga je marsikdo sposoben uničiti v nekaj minutah. A kakorkoli že, namenjen je shranjevanju nafte in njenih derivatov ali drugih, sintetičnih spojin ali zmesi, ki so kemijsko agresivne, zato je tudi izdelan temu primerno.

Po tem, ko odsluži, gre ponavadi na odpad, kjer ga, ker je jeklen, pošljejo v reciklažo. A ne vseh – za nekatere se takrat začne drugo življenje.

Drugo življenje sodov: umetniški navdih ali sila razmer

Najbrž ni kotička sveta, kjer ne bi kakšnega odsluženega naftnega soda uporabljali za kaj drugega. Pa sploh ni treba imeti prav dosti domišljije: lahko je stol, lahko podstavek za mizo, lahko je osnova za splav in lahko je zgolj kanta za smeti. A nekateri ljudje imajo precej več domišljije, pa naj bo to umetniški navdih ali zgolj sila razmer.

Pričujoče fotografije, posnete na različnih koncih sveta, so več kot zgovorne: prikolica motocikla v podobi risanega junaka na Japonskem, godalo v Paragvaju, umetniška skulptura v Mehiki, žar v Mehiki, Čilu, Kolumbiji in verjetno še kje (tudi v naših krajih, kakopak), rešilni čoln na Filipinih, peč za taljenje aluminija v Gvatemali, posoda za vodo v Mjanmaru, podstavek za "počivanje" nadgradnje pickupa v Čilu, posode z rožami kot ovira proti parkiranju v Salvadorju, smetnjak v švicarskih Alpah in na kalifornijski obali, okraski za harley davidson v Italiji, posoda za vodo v avtopralnici na Kitajskem, celo kuhinjske posode v Keniji in čudoviti barvni okraski na Haitiju.

Idejam in izvedbam ni konca, omejitev je znova le (bogata) človekova domišljija. Za kaj ste ga oziroma bi ga pa porabili vi?

Sode za nafto so med dolgimi prevozi izrinili tankerji. Vseeno pa so nujno potrebni za krajše razdalje in za končnega kupca.

Sodi, o katerih je tu govora, so namenjeni hranjenju ter krajšim prevozom nafte in njenih derivatov. Odkar je človek začel graditi tankerje, nafte na daljše razdalje ne prevaža več v sodih.

Tudi ti sodi so iz znanih razlogov že davno prišli do točke standardizacije, a so podrobnosti precej ohlapne. V osnovi gre za v valj zvito pločevino z dvema ali več utori po obodu za večjo trdnost in lažje kotaljenje. Pokrova sta ravna in privarjena, na enem sta dve odprtini – prva za izlivanje, druga za dotok zraka (s tem se pospeši hitrost izlivanja).

V zadnjem času prednjačijo tako imenovani 55-galonski oziroma 210-litrski sodi, pri čemer je po standardih zapovedana le prostornina, zunanje mere pa ne natanko, tako da so mogoča odstopanja. V glavnem gre za sode višine 890 in premera 580 milimetrov, ki prazni tehtajo okoli 16 kilogramov. Kdor želi kupiti novega, ga bo najbrž našel za okoli 150 evrov ali celo manj.

Sod za nafto ni naftni sodček!

Soda za nafto, kakršen je v splošni uporabi danes, pa ne smemo zamenjati za (naftni) sodček, ki služi kot enota pri trgovanju. Oba imata sicer iste korenine – sprva so za prevoz nafte tudi na daljše razdalje res uporabljali sode, po večini takšne, kakršne so uporabljali tudi za prevoz drugih tekočin, med njimi celo viski.

Prvi standard za naftne sode menda izvira iz naftnih črpališč v Pensilvaniji, kjer so kot enoto za količino nafte sporazumno z Veliko Britanijo določili sodček prostornine 42 ameriških galon (35 britanskih galon ali 159 naših litrov), v kakršnih so tudi v resnici še lep čas prevažali nafto. Po prihodu tankerjev je ta enota postala imaginarna, ki se uporablja bolj ali manj le še za označevanje količine pri črpanju ali trgovanju.

Na pohodu: plastika

V rabo počasi prihajajo tudi plastični (55-galonski, a tudi manjši) sodi za prevoz tekočin. So za kako polovico lažji od jeklenih, a, kot si lahko predstavljamo, trajnejši. Primerni so za hranjenje tako prehrambnih izdelkov kot nevarnih tekočin. A proti njim govorita vsaj dva močna zadržka.

Prvič, ekologija; kovinske sode je izjemno preprosto in poceni reciklirati v surovino, ki v ničemer ne zaostaja od surovine iz rudnin, medtem ko je plastika, kot rečemo malce poenostavljeno, večna. Seveda obstajajo tudi naprednejše plastike, a so te precej dražje tako pri izdelavi kot pri reciklaži.

In drugič? Hja, si namesto kovinskih sodov na pričujočih fotografijah predstavljate plastične?

Ne spreglejte