SiolNET. Avtomoto Reportaže
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Novi Hyundai Tucson: Kraljevsko skozi škrlatni kraški ruj

0

termometer

Pravijo, da je treba končati s slogom, ko je najlepše. Tudi mi smo se ob zadnjem druženju s Tucsonom popeljali po rdeči preprogi.

Rdeča preproga kot kraški ruj. Zdaj, ko že nase navlečemo kape in tople rokavice, nas spomini na zardevajoč ruj in razgled s Slavnika na morje pogrejejo pri srcu.

Na Kozini smo z avtoceste zavili na Hrpelje, tam pa je tabla na desno za Slavnik, kjer zelo kmalu zapeljete na makadam, kar je bil naš cilj že od prvega dne, saj ga Tucson naravnost obožuje. Dobrih 10 kilometrov smo se tresoče počasi vzpenjali proti vrhu Slavnika.

Sprva je bila barvna paleta bolj umirjena, rumena, rjava, peščene barve kot mivkasta plaža oziroma pampaška stepa v Argentini. Samo še kakšno govedo bi moralo prav zanesenjaško žvečiti to že skoraj posušeno in od burje poležano travo pa bi se v mislih zlahka preslikali med gavče.

Primorski Triglav, počesan z burjo

Če pravijo Krimu ljubljanski Olimp, Primorci radi poimenujejo Slavnik primorski Triglav. 1.028 metrov visok je edini tisočak v tem delu Slovenije, nahaja pa se v slovenski Istri, Čičariji.

Tik pod vrhom vas bo sprejela Tumova koča. Nas je kar ščemelo od neučakanosti, kakšni razgledi se bodo tam odprli. Če hočeš gledati dol, moraš najprej gor. Preprosto. In res se je pred nami odprlo … morje, poželenje, ki v hladnejših dneh narašča obratno sorazmerno s padanjem temperature.

Ledeno jutro se je preobrazilo v neobičajno topel novembrski dan, kar je stkalo nekaj koprene in jo nalahno držalo nad morjem in dolinami. Razgledi se ponujajo vse od morja, Alp do Snežnika. Slavnik je priljubljen cilj tako za pohodnike kot kolesarje, ki smo jih po poti srečali kar nekaj, kljub temu da je bilo med tednom.

No, mi smo ga vzeli z avtomobilom in tudi tovrstna izkušnja je lepa, drugačna in shranjena med prijetne spomine. Slavnik pa ni le vrh z lepim razgledom im možnostmi za rekreacijo. Je naravni spomenik, ki je dom prenekaterim živalim in rastlinam. Morda je najbolj vznemirljivo dejstvo, da je tu volk res še vedno doma. Neokrnjeno in redko poseljeno okolje sta pogoja, ki ustrezata volkovom. Ta okoliš je čuden koktajl mediteranskega in gorskega rastja, kar rodi na pomlad izjemne cvetlične preproge. Na slavniškem vrhu dominira oddajnik in pa "kovinski zemljevid", ki se vam pomaga orientirati.

Spust proti Podgorju

Na lastno odgovornost smo se spustili na drugo stran tega hriba po gozdni cesti, ki se je nikar ne lotite, če nimate avtomobila, ki ji bo kos. Gozdna cesta je proti razpotegnjeni vasici dolga dobre štiri kilometre, ki so nas konkretno premetavali po sedežih.

Kljub odličnemu in preudarnemu vozniku Alešu Črnivcu je kazala zobe tako kot kraški ovčar ob cesti, ko smo se končno spet srečali z asfaltirano potjo. Takšna pot le ni za občutljive želodčke in preplašene duše.

Kot na slikarjevi paleti

Slikovita vasica Podgorje in spust skozi špalir kraškega krvavordečega, kot sončni zahod oranžnega in kot sonce zlatega ruja je bila vstopnica v domišljijsko deželo. Deželo, ki zares obstaja. Da bi verjeli, smo se ustavili in nabrali šopek barv za domačo vazo.

V Podgorju smo zavili levo v Črnotiče in peljali v smeri Podpeči, kjer na eni od previsnih skal dominira obrambni stolp. Trta, ki je grozdje že darovala za vino, se je prav tako odela v jesenski barvni plašč, oslički ob poti pa so pasli svojo porcijo, ne da bi se zmenili za nas. Pa kaj, neki turisti pač.

Naš končni cilj sta bila gručasta vasica Hrastovlje in slavna kamnita cerkvica v podaljšku Rižanske doline. Utrip majhne mediteranske vasice, v kateri življenje teče kot počasna reka, predramijo predvsem obiskovalci, ki najpogosteje zaidejo v kamnito cerkvico ali katero od domačih gostiln.

Vasica je pravzaprav obdana s trtami in oljkami, a njen glas ne seže le v deveto vas, temveč po vsem svetu prav zaradi romanske cerkve Sv. Trojica. Znamenitost je zato, ker je obdana z obzidjem kot kakšna zaresna trdnjava, in zaradi slavne freske Mrtvaški ples iz 15. stoletja, s katero je srednjeveško slikarstvo doseglo svoj vrhunec.

Slikar Janez iz Kastva je poslikal celotno notranjost (stene, oboke in strope), delo pa je po dolgih letih dokončal leta 1490. Freske je leta 1949 razkril kipar Jože Pohlen, domačin, od tedaj so mednarodno prepoznavne. Freske simbolizirajo, da smo pred smrtjo vsi enaki, tako revni kot bogati.

Vedno pride konec

Naj bo Mrtvaški ples iztočnica za misel, da se vedno vse konča. Tudi naše druženje in potepanje z novim Hyundaijevim Tucsonom. Če nam je omenjena freska sporočala, da smo vsi enaki pred bridkim koncem, bi lahko trdili tudi, da smo vsi enaki, ko gre za užitke.

Vsi si jih želimo in vsi stremimo k njim ne glede na to, kaj komu predstavljajo. Mi smo bili enotnega mnenja, da smo na vseh petih izletih, kjer so nastajale razglednice skozi vetrobransko steklo, zelo uživali. Vi pa ste nam s poslanimi fotografijami na natečaj razkrivali, ob čem vam zaigra srce.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin