Primož Roglič
Ponedeljek, 24. 9. 2018, 7.23
5 let, 7 mesecev
Primož Roglič: pred mikrofonom svoje punce
Že 30. septembra prihaja za Primoža Rogliča drugi vrhunec sezone: elitna cestna dirka na svetovnem prvenstvu v kolesarstvu. Po izjemnem 4. mestu na Tour de France ste z njim že lahko brali marsikateri pogovor, a takšnega še ne: tu je Primož pred mikrofonom svojega dekleta, Lore Klinc. Kaj je za revijo Simply Clever povedal svoji muzi?
Foto: Domen Grögl za ŠKODA Slovenija
Me kdaj pogrešaš?
Itak. Predvsem pogrešam, da me umiriš, ko sem v tem kaosu na dirkah.
No, nekoč sem prebrala, da si, ko so vas pred dirko po Sloveniji spraševali, o čem razmišljate med dirko, rekel, da gledaš dekleta ob progi, če je kakšna luštna ...
To so bila mlada leta (smeh). Zdaj pa deklet ne gledamo več in gledamo pokrajino, hiše, kmetije, konje …
Vidiš svoje navijače ob progi?
Vidim in ne vidim. Po navadi ne vidim tistih, ki bi jih moral videti, vključno s tabo. Včasih je težko. Vsi mislite, da vas bom videl, v tistem trenutku pa sem skoncentriran samo na množico pred seboj in ne opazim nič drugega.
Lora Klinc: “Primož je danes član nizozemske kolesarske ekipe najvišjega ranga, kar vzame celotnega človeka oziroma kar dva! Tudi moje življenje je neizogibno vpeto v ta proces, ki ga včasih, ko vseh kolesarskih zgodb ne razumem najbolje, izpljunem s kletvico. Tu moraš biti pač navajen na vse.” Foto: Domen Grögl za ŠKODA Slovenija
Zdi se mi neverjetno, da ostanete na kolesu, glede na to, da se vozite tako blizu drug drugega pri grozno velikih hitrostih. Spustov s klancev ne morem niti gledati, ker me je tako strah.
No, saj ne ostanemo na kolesu ves čas. Vidi se, da se kdaj tudi valjam po tleh (smeh). Navadiš se, iz leta v leto je lažje. Učim se, ker mi manjka nekaj te kolesarske šole.
Profesionalno kolesarstvo je prav poseben svet. Kaj je tisto, na kar si se najtežje navadil?
Predvsem na to, da se ogromno potuje, da je ogromno odrekanja, ne živiš kot normalen človek – čeprav to že dolgo nisem. Ogromno stvari je, ki jih moraš storiti: nabirati kilometrino na dirkah v snegu ali peklenski vročini, paziti na hrano, odrekati se vsakodnevnim stvarem kot pri vseh športih ... Včasih se vprašaš, kaj mi je bilo tega treba, na koncu pa smo vsi veseli, ko se vse poklopi.
Kaj pomeni, da že dolgo nisi normalen človek?
To, kar sem že omenil – glede hrane, odrekanja, izmikanja vsemu drugemu, samo da bi lahko počival. Ne poznaš praznikov, malo si obseden s tem, kar počneš. Tudi to ni normalno, da živiš na poti. Ko sem bil še smučarski skakalec, sem iskal sneg, zdaj pa sonce, tako da recimo vso zimo preživim na toplem.
Foto: LottoNL-Jumbo
Kaj te je najbolj presenetilo, ko si postal del velike kolesarske ekipe?
No, ja, nič me ni kaj preveč presenetilo, saj se ne zgodi kar čez noč, da pristaneš v ProTouru. Sam bi rekel, da se hitro učim in da sem dokaj prilagodljiv, sicer pa med mojo prvo profesionalno ekipo, Adrio Mobil, in ekipo, v kateri sem sedaj, ni velikih razlik – seveda je več osebja, več tekmovalcev, namesto avtodoma imamo avtobus in tako naprej, ampak da bi me kaka stvar »sezula«, pa niti ne. Tudi na to, da moram kdaj zjutraj leteti v Amsterdam in popoldne nazaj, sem se že navadil. Ne nazadnje je za nas povsod enako – vozimo kolo.
Mi znaš povedati, kdaj sva bila nazadnje na dopustu?
Ja.
Mislim tako, da je kolo ostalo doma (smeh).
Saj sva ves čas brez kolesa. Ali ga trenutno imam?
Na dopustu!
No, kdaj pa sva tudi že bila na dopustu brez kolesa (smeh).
Če se prav spomnim, sva si tudi v Grčiji sposojala cestno kolo ...
Ja, pa res. Ampak na tvojo srečo ni bilo klancev.
Zakaj pa me večkrat ne pelješ na morje?
Kaj te bom vozil, saj se znaš peljati sama (smeh). Pa še potrebujem nekoga, da mi kdaj pripelje kak bidon, anorak in te stvari. Te bom peljal, ko se sezona konča.
Foto: Domen Grögl za ŠKODA Slovenija
Kolesarstvo je tvoja služba. V čem se razlikuje od navadne službe?
Verjetno v vsem. Navadne službe trajajo po osem ur, opraviš delo in to je to. Pri nas pa delamo vsak dan 24 ur na dan, in to povsod – na cesti, doma, pri hrani, vedno razmišljaš o svojem »delu«, zato je s tem povezan in premišljen tudi vsak korak, ki ga narediš.
Nedelja?
Nedelja pri nas ne obstaja, je ni. Je navaden dan, kar pomeni, da sem pač na kolesu – mogoče eno uro, mogoče sedem, mogoče dvakrat.
Pa moj rojstni dan?
Mi športniki ne upoštevamo teh posebnih datumov.
Na tankem ledu si.
Takrat je dela prost dan (smeh). Mislil sem povedati, da smo vsi malo egoistični in gledamo le nase ter na to, kako bomo čim bolj optimalno preživeli čas za svoje dobro.
Tour je kar velika stvar, ne?
Ja, res je. To je verjetno edina dirka, ki sem jo spremljal še kot skakalec. Skoraj vsak jo vidi po televiziji v času dopusta, ker se predvaja cele dneve. To je prva dirka, na kateri sem videl, za kaj gre pri kolesarstvu.
In za kaj gre?
Za to, da je kolesarstvo v bistvu ekipni šport. Brez ekipe ne moreš nič. Gre pa tudi za to, da si najhitrejši (smeh).
Si doživel kakšno večje razočaranje?
Ah, na stvari, iz katerih se kaj naučim, nikoli ne gledam kot na razočaranja oziroma jih ne začutim na tak način. Sploh rezultati so samo šola. Tudi ko sem na primer padel v Planici, sem takoj prevzel odgovornost, saj je bil padec posledica moje napake. Veliko bolj me boli, razjezi, ko recimo padem na etapni dirki, kar pomeni, da ne morem spati na boku, hrbtu, ker me vse boli. Potem pa je treba z zagnojenimi ranami dirkati še več kot deset etap ...
Lora in Primož po koncu izjemnega Tour de France 2018. Foto: osebni arhiv
Zakaj pa sem morala po vsaki etapi na Touru tako dolgo čakati, da si prišel v hotel?
Ker se vse vedno zavleče, če je cilj na vrhu klanca, pa sploh. Najprej je treba počakati vse tekmovalce, da pridejo v cilj, že tu so zaostanki lahko skoraj do ene ure. Potem morajo izprazniti cesto in najprej spustijo uradna vozila ter sodnike, potem smo šele na vrsti mi. Po navadi se premikamo s hitrostjo približno 15 kilometrov na uro.
Že na avtobusu se tuširate, jeste ...
Ja. Glede tega je definitivno optimalno poskrbljeno. Po prihodu v cilj gremo pod tuš ter dobimo napitke in hrano.
Kaj pa ješ v avtobusu?
Vse, kar ni pribito (smeh). Imamo nekaj špagetov, riža, krompirja, sendvičev, banan, bombonov Haribo ...
Si kdaj na takšni daljši dirki, kot je Tour de France, zaželiš, da bi ti jaz kaj skuhala?
Ja. Imam občutek, da če bi mi ti kaj skuhala, bi naslednji dan zmagal (smeh). Imamo sponzorja in zato imamo ves čas enako hrano, tako da pogrešam kakšno domačo jed.
Kaj pa bi izbral, če bi imel na voljo kar koli iz moje kuhinje?
Med dirko, kar koli? Hm, moram razmisliti …
Nadaljevanje tega Primoževega odgovora skupaj s preostankom zanimivega pogovora najdete tukaj!
Naročnik oglasnega sporočila je Porsche Slovenija, d.o.o.
