Ponedeljek, 18. 5. 2026, 4.00
7 ur, 57 minut
Veronika Erjavec, intervju
Veronika Erjavec pred Roland Garrosom: Ne prihajam samo na obisk #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,01
"Veliko se govori, da kakšna igralka ne bo igrala, ampak dokler tega ne vidiš, ne verjameš."
"Lep občutek je, da domači in tudi drugi opazijo, koliko truda je za vsem tem," nam je v intervjuju povedala slovenska teniška igralka Veronika Erjavec, ki je za zdaj edina Slovenka v posamični konkurenci, ki bo igrala na OP Francije v Parizu.
Ko je Veronika Erjavec prispela v Pariz, še ni vedela, ali jo čakajo kvalifikacije ali bo igrala na glavnem turnirju OP Francije. Trenutno najboljša slovenska teniška igralka je bila nekaj časa v negotovosti, nato pa le dočakala trenutek, ko je dejansko zvedela, da bo prvič v karieri zaigrala v glavnem delu Roland Garrosa, turnirja za grand slam.
A 86. igralka sveta odkrito pove, da v Francijo ni prišla le po izkušnje. Razkrila nam je, zakaj sploh ne spremlja žreba in kako danes gleda na svoje poraze, ki so jo včasih precej potrli. Poraz pa kdaj ni samo rezultat na semaforju, ampak se za tem skriva veliko več. Nihče ne ve, skozi kaj mora v določenih trenutkih iti igralka ali igralec. Za povrh vsega pa so lahko še tarče nesramnih, neokusnih kritik in obsojanj, o katerih smo že pisali na Sportalu.
Profesionalni tenis na zunaj pogosto deluje glamurozen, v resnici pa zna biti zelo osamljen šport. Tega se dobro zaveda tudi naša sogovornica, ki priznava, da bi včasih po več tednih na poti odšla za kakšen dan domov in si vzela čas zase. Da, tenis je lahko tudi zelo naporen in neusmiljen šport.
Pred odhodom na OP Francije ste bili nekaj časa doma. Zakaj ste izkoristili ta čas?
To so bile mini priprave, predvsem pa sem ta čas izkoristila za psihološki počitek.
Ko ste prišli v Pariz, ste izvedeli, da ste se po odpovedi nekaj igralk neposredno uvrstili na glavni turnir OP Francije. Je bilo to čakanje težko ali ste vendarle računali, da se boste uvrstili na turnir? Vendarle se pogosto dogaja, da igralke odpovedujejo nastope.
Organizacijsko to ni najbolj idealno, ker ne veš, ali boš prišel v glavni del žreba ali ne. Posledično tudi ne veš, ali v tistem tednu prijaviti kakšen turnir. Ob izzidu liste za turnir v Parizu sem bila tretja igralka izven glavnega dela turnirja. Prva odpoved je prišla dokaj kmalu, nato pa je vse obstalo do četrtka, ko je najprej odpovedala Kudermetova in naslednje jutro še Voudrousova. Ves čas čakanja sem se psihološko pripravljala na to, da bo treba igrati tri kroge kvalifikacij. S tem imam že izkušnje.
Koliko se je za vas spremenilo, ker ne boste igrali kvalifikacij? Je to za vas lažje ali bi si vendarle želeli kakšen dvoboj pred glavnim turnirjem?
Zagotovo ima to svoje pluse in minuse. Zdaj bom imela deset dni časa, ki jih bom skušala čim bolje izkoristiti za priprave. Po drugi strani pa je iz določenega vidika lažje, če imaš pred glavnim turnirjem že kakšen dvoboj, ker so tekmice v glavnem delu res neizprosne. Ampak ni kaj. Želeli smo si, da mi uspe priti neposredno na turnir in to mi je uspelo. Pripravila se bom najbolje, kot se lahko, potem pa bomo videli, kam me bo to pripeljalo.
Veronika Erjavec na treningu na pariškem igrišču pred OP Francije.
Kako drugače je, ko odhajate na turnir za grand slam z mislijo, da lahko nekaj naredite in ne le nabirate izkušnje? Zdaj imate vendarle že kar nekaj izkušenj, kajne?
Zagotovo sem ne prihajam samo na obisk. Želja po zmagah je vedno prisotna. Sem pa vseeno realna, saj imajo vse igralke tukaj enako željo. Veliko je odvisno že samo od tega, kdo stoji na drugi strani mreže. Na koncu pa je odločilna dnevna forma posameznika.
Koliko pa spremljate žreb in morebitne naslednje nasprotnice?
Žreba vnaprej sploh ne gledam, tako da načeloma vem samo, proti kateri igralki igram. Tudi ne gledam njenega teniškega profila, ker se mi zdi, da me to samo obremenjuje. Nekako se najpogosteje osredotočamo na mojo igro. Trener (Sašo Pistotnik op.p.) pa mi predstavi nasprotnico in da osnovne usmeritve.
Kako vam ustrezajo igrišča v Parizu oziroma pariški pesek? Igrišča se po navadi kar razlikujejo, kajne?
Če primerjamo z našimi peščenimi igrišči, je tukaj kar tanka plast peska. Vse skupaj je zelo trdo, tako da je podlaga hitra. Sicer nimam še toliko dvobojev tukaj, ampak mislim, da sem se vseeno kar dobro znašla. Sigurno pa se bom zdaj, ko imam še nekaj časa za pripravo, skušala na vse skupaj čim bolje navaditi.
Potovanje in šest ur časovne razlike je pustilo svoj davek.
Pred kratkim ste igrali kvalifikacije v Rimu, kjer vam je kazalo zelo dobro, potem pa ste nekoliko presenetljivo izgubili proti Federici Urgesi, ki je na lestvici na 410. mestu. Kaj se je dogajalo v tem dvoboju?
Na zunaj je pogosto vse skupaj videti drugače. Jaz sem v ponedeljek ob desetih dopoldne prišla iz Kitajske, isti dan pa sem igrala še proti Anastaziji Pavljučenkovi in jo premagala. Takrat sem bila še pod adrenalinom, naslednji dan pa nisem imela več moči in energije. Preprosto me je zmanjkalo. Tudi ona je igrala res dobro, nič mi ni podarila in svoje delo je opravila odlično. Jaz pa nisem bila prava in nisem imela možnosti. Sedmi tekmovalni dan zaporedoma, 17 urno potovanje in šest ur časovne razlike je pustilo svoj davek.
Na igrišču delujete zelo mirno, po drugi strani pa znate biti tudi čustveni. Kako težko je po težkih porazih najti ravnotežje in ali vsi porazi enako bolijo?
Zagotovo ne. V karieri sem imela kar nekaj porazov, ki so za nekaj časa pri meni pustili pečat. Moram pa reči, da sem se v zadnjih treh letih precej izboljšala v tem, da uspem hitreje narediti korak naprej. Pred tem me je vsak poraz za nekaj časa potrl. Prisotni so bili jeza, razočaranje in vedno sem krivila sebe. Danes se s tem bolje spopadam, ampak to ne pomeni, da mi je vseeno. Niti približno ne, sem pa uspela najti boljše ravnovesje.
Kako ste se po Pokalu Billie Jean King vrnili na turnejo? Vemo, da v BJK vlada ekipno vzdušje, medtem ko zna biti profesionalni tenis včasih precej osamljen.
Ni se bilo težko vrniti v ustaljeni ritem. Velik del naše kariere je videti tako. Dejansko se je težje navaditi na reprezentančni teden, ko se veliko dogaja in si ves čas z ekipo. Turnirski ritem je naporen. Velikokrat je prisotna osamljenost, ampak to je sestavni del tega športa. Včasih o tem sploh ne razmišljaš, potem pa se zgodi, da igraš nekaj tednov zapored, si ves čas na poti, postajaš utrujen, negativni občutki pa se kopičijo. Takrat bi šel najraje samo domov in nekaj dni ne bi videl nikogar (smeh, op. p.).
"Mogoče me res bolj opazijo. Ampak ko sem doma z domačimi in prijatelji, poskušam biti samo jaz."
Trenutno ste 86. igralka sveta, dvigujete svojo lestvico in se prebijate med najboljše. Ali mislite, da ljudje doma danes drugače spremljajo vaše dvoboje, sploh na turnirjih za grand slam?
Mogoče me res bolj opazijo. Ampak ko sem doma z domačimi in prijatelji, poskušam biti samo jaz. Nisem človek, ki bi vsem razlagala, kako je bilo in kaj se dogaja, če me ne vprašajo. Tudi prijateljem nikoli ne govorim, naj me spremljajo. To nisem jaz. Opažam pa, da sami vidijo ali slišijo v medijih. Lep občutek je, da domači in tudi drugi opazijo, koliko truda je za vsem tem.
Imate za letošnji OP Francije kakšne bolj konkretne cilje?
Nisem igralka, ki bi si postavljala rezultatske cilje. Treba bo iti na igrišče, dati vse od sebe in sprejeti tisto, kar se bo zgodilo.
Pred časom ste mi dejali, da ste bili nad organizacijo OP Avstralije zelo navdušeni. Se tako počutite tudi v Parizu?
Da, zagotovo. Pravzaprav so vsi štirje turnirji za grand slam v primerjavi s turnirji na nižji ravni nekaj povsem drugega. Na OP Francije ima vse skupaj svoj poseben čar, ker je kompleks nekoliko manjši kot v Melbournu. Še nikoli nisem igrala v glavnem delu turnirja, tako da pravega vzdušja še nisem doživela. Meni je ta klub zelo simpatičen. Francozi pa znajo ustvariti res dobro vzdušje z navijanjem. Skoraj si ne želiš igrati proti Francozinji, ker je lahko zelo glasno (smeh, op. p.).
Preberite še:
