SiolNET. Trendi Življenje v čevljih
Vsebino omogoča Mass

Foto: Ana Kovač

  • Messenger
  • Messenger
ŽIVLJENJE V ČEVLJIH URŠKE CENTA

Urška Centa: Dvom zavira napredek

Vsebino omogoča Mass

Foto: Ana Kovač

Vstopili smo v čevlje plesalke, koreografinje in pedagoginje Urške Centa, ki navdušuje s flamenkom, sodobnim plesom in zvokom, ki v hipu pričara opojne pokrajine Andaluzije, od koder se je flamenko razširil v svet. Pravi, da je življenje v njenih čevljih pravzaprav pol dneva brez čevljev. Polovico dneva namreč bosa posveti sodobnim plesom, preostali del pa v čevljih za flamenko, v katerih se kot pravi tudi najbolje počuti.

Urška Centa Mass

"Rada imam posebne čevlje, škornje, moške čevlje, moško elegantne. Všeč so mi leseni podplati in zven čevljev na ulici. Verjetno pa na to izbiro vpliva tudi poklicna deformacija (smeh op. p.). Polovico svojega dneva se ukvarjam s sodobnim plesom, kjer čevljev nimam obutih. Druga polovica dneva pa je preživeta s trdno zavezanimi čevlji za flamenko, saj morajo ti postati moj podaljšek, del mojega telesa, ker so nepogrešljivi za ples in zvok, ki ga lahko z njimi ustvarim. Z njimi me vsak dan čaka veliko tehničnega dela, tudi v glasbenem smislu, v smislu vaje ritmične točnosti in komponiranj novih ritmičnih sekvenc. Bolj doma se počutim v čevljih za flamenko. Vedno bolj pa se udobno počutim tudi brez njih," uvodoma razloži ena izmed vidnejših plesalk in proučevalk flamenka pri nas, Urška Centa, s katero smo se pogovarjali o njenem delu, Španiji, vrnitvi v Slovenijo, o njenih aktualnih projektih, življenjskih lekcijah, obžalovanjih, vzornikih in še čem.

Flamenko je neposredno povezan z glasbo, ta plat pa Urško tudi najbolj navdihuje. Pleše ga že od enajstega leta, pri štirinajstih pa se ga je šla prvič učit v Španijo. Tri leta je živela v Madridu ter se naposled vrnila na sončno stran Alp. Pri nas zdaj ustvarja različne odrske projekte, dokončuje študij sodobnega plesa in koreografije in poučuje.

"V flamenku se združijo mnoga nasprotja, iskanje tenzije in prepuščanja, moči in ranljivosti, umirjene statike in prostorske eksplozivnosti," poudarja Urška Centa. Kako vse to skupaj povezati pa je seveda prava umetnost. "Vsak plesalec flamenka pa mora poznati tudi glasbeno plat plesa, saj zavzema tudi vlogo tolkalca. Da, flamenko se lahko zdi zelo abstrakten, toda po drugi strani zelo konkreten, pristen in zemeljski," poudarja Urška Centa in dodaja, da je flamenko dandanes že precej oddaljen od klišejskih oblik preteklosti.

V rubriki Življenje v čevljih predstavljamo zanimive, nadarjene in navdihujoče posameznike, ki si tako ali drugače zaslužijo pozornost. Pogovarjali smo se že z nekdanjo vrhunsko atletinjo Britto Bilač, ljubiteljskim botanikom Janom Robinom, z Lauro Unuk smo predstavili njeno zgodbo s črno-bele šahovnice, sledili so umetnica ličenja Maja Gorenc, legendarni nekdanji smučarski tekač Ivo Čarman ter ustvarjalka prelepih in okusnih tort ter slaščic Ema Koselj. Tokrat je na vrsti plesalka.

Urška Centa Mass

ENO - ONE

Urška Centa v teh dneh že pogleduje proti februarju, saj so se namreč pričele priprave na predstavo sodobnega flamenka ENO - ONE, ki bo premiero doživela februarja v Cankarjevem domu. "Gre za predstavo o ženski in njenem iskanju svobode skozi deljenje telesa, prostora in časa z drugimi ženskami. Marsikaj nam je v zibko položeno s spolom. Del spolne identitete vsakega izmed nas je tudi odnos do lastnega telesa, tukaj pa je prisoten vpliv okolice, v kateri živimo, saj nam ta oblikuje naše dojemanje telesa. V sebi čutim dvojnost, pripadnost in hkrati močno odklonskost. Kot pove že ime predstave, gre v predstavi za neko preslikavo. Že zelo dolgo časa me sicer privlačijo ženske tematike v ustvarjalnem smislu. Tudi prejšnja predstava je govorila o ženskah, takrat so bile inspiracija resda romske ženske, tokrat pa gre bolj zame kot žensko," o prihajajoči predstavi razmišlja sogovornica in dodaja, da jo je življenje v Španiji precej zaznamovalo in ogromno naučilo.

Posegam po tem, kar me obdaja, in po tem, kar sem

V Španiji se je med drugim izobraževala v Jerezu, majhnem mestecu v provinci Cádiz, ki velja za zibelko flamenka, pa v samem Cádizu, Granadi, Sevilli in Madridu, kjer je živela tri leta.

Urška Centa Mass

"Tam sem obiskovala akademijo za flamenko. V Ljubljano sem se vrnila tudi z željo, da končam študij koreografije in sodobnega plesa. Polje sodobnega plesa me zanima, kot me intrigira tudi združevanje s tem, kar v flamenku vidimo kot tradicijo, kot neko folkloro, ki nam je v osnovi tuja. Flamenko seveda je del ljudskega izročila, po drugi strani pa je zrastel v svobodno umetnost, ki obstaja v gledališčih po vsem svetu. V Slovenijo sem se vrnila z ogromno zagona. Začeli so se odvijati številni projekti, procesi, voditi sem začela svoj glasbeno-plesni cikel, znotraj katerega se vsak zadnji petek v mesecu zgodi nov dogodek flamenka. A kmalu po prihodu v Slovenijo sem začutila, da flamenko tako, kot obstaja v Španiji, tukaj ne more obstajati. Dobeseden prenos je nesmiseln. V sebi sem začela čutiti, da tudi jaz ne pripadam Špancem, da ne pripadam klasični ideji plesalke flamenka. Zaradi tega sem bolj začela posegati po tem, kar me obdaja, kar sem. Sem Slovenka, rodila sem se v okolju, ki je zelo drugačno od tega, kjer je nastal oziroma se razvija in živi flamenko. Zato bolj posegam po svojem kulturnem repertoarju, ukvarjam se s tem, kako flamenko uporabiti kot umetniški jezik in kako ga lahko povežem z drugimi polji umetnosti," razloži.

Urška Centa Mass

Tradicionalizem v flamenku

Kot pravi, se je leta 2014 v Španijo podala, da tam tudi ostane. "Kljub temu, da sem prišla v okolje, za katerega sem mislila, da je moje, pa tja nisem čisto zares spadala. Ker sem vseeno tujka, ki kakšne stvari – sploh v umetniškem smislu – zelo drugače doživlja in ki obenem nima toliko navezanosti na špansko kulturno izročilo, kljub temu, da mi je blizu. Svet flamenka je na žalost ali pa na srečo, kakorkoli vzamete, preplavljen s tradicionalizmom, rigidnostjo ljudi, predvsem tistih, ki čuvajo "svoje" ter te zelo težko pustijo zraven. Apeliram predvsem na romski svet, v isti sapi pa proti njim seveda nimam nič. Neke razlike so premostljive, v neke kroge pa je praktično nemogoče vstopiti. Govorim o flamenku v krogih, kjer je prva vstopna točka tudi to, ali si prave rase. Hecno, ampak tudi tukaj obstaja nekaj rasizma, včasih si v flamenku manj vreden, če nisi Rom. Prav tako se nekateri počutijo kar napadene, kot da jim je flamenko odvzet, kot da ga bodo tujci uničili, preobrazili. Ta strah se ljudi še kar drži in se prenaša tudi na mlade," meni Urška Centa in dodaja, da se sicer v Madrid zelo rada vrača, kadar ji le čas dopušča, priznava pa, da se v tujini ne cedita samo med in mleko.

Urška Centa Mass "Čutila sem, da mi je Madrid v določenem trenutku lahko dal največ, a si nisem predstavljala, da bi vse življenje preživela tam. Slovenija je biser v mnogih pogledih. Ko enkrat poskusiš živeti drugje, preprosto veš. V Španiji se še vedno zelo dobro počutim, mi je domača, ampak z leti, po obdobju najstništva, te začnejo zanimati tudi druge stvari, vidiš, da se najdeš tudi kje drugje," doda.

Isto, a tako drugače

Denimo doma. Na karierni poti je sogovornico zaznamovalo mnogo reči in lekcij. "Vrnitev v Slovenijo je bila svojevrsten izziv. Vračaš se nekam, kjer je vse isto, a po drugi strani vse drugače. Veliko se je v treh letih spremenilo. V mnogih primerih na bolje, predvsem v smislu tega, kam lahko zdaj vstopam kot umetnica. Razširili so se programi, zanimanja, odprtost ljudi, da vidijo nekaj drugega. Po vrnitvi v Slovenijo sem se intenzivno posvetila sodobnemu plesu in to je bil šok, ker so tu pričakovanja, merila in zahteve precej drugačne. Druga oblika, druga vrsta umetnosti," razloži sogovornica.

Tudi v prevelikih čevljih

Tudi občutek, da je morda obula prevelike čevlje? "Absolutno. Imam tendenco, da tvegam, da me prešinejo neke ideje in se odločim, da to moram narediti. Velikokrat sem se že opekla. V preteklih dveh letih sem imela velikokrat občutek, da sem si obula prevelike čevlje, sploh zato, ker je moj urnik noro prenatrpan, ampak so pa to izkušnje, od katerih sem največ pridobila. Kakor so se te izkušnje od začetka zdele negativne, po možnosti povzročile določene frustracije, mislim, da brez njih ne bi šlo. So nujno potrebne, da te premaknejo. Od vprašanj, ali sploh zmoreš v obrtniškem smislu, ali sem nekaj sposobna narediti, ali je to v meni, ali lahko to postavim na oder. Po drugi strani pa tudi dilem, s kom sodelujem in kaj od določenih ljudi pričakovati, pa so bila tudi tam presenečenja. Zelo nerada rečem, da so to negativne izkušnje, so bile pa gotovo zahtevne. Sem zaupljiva in konec koncev vedno optimistična, morda veliko pričakujem od sebe in od drugih. To se lahko obrestuje ali povzroči konflikt," pravi.

Urška Centa Mass

"Razmišljam slovensko"

Na vprašanje, ali razmišlja slovensko ali špansko, Urška Centa odgovori: "Razmišljam kar lepo slovensko, rada pa berem v španščini. Veliko španske poezije uporabljam neposredno na odru. Španščina mi leži, saj je izjemno poetična. Ker sem tako ali drugače tudi pri nas praktično vsak dan obkrožena s špansko govorečimi ljudmi, španščino tudi veliko uporabljam."

26-letna Ljubljančanka ima vsekakor zelo pester vsakdan. "V letošnjem letu bi rada končala akademijo, čaka me diploma. Hkrati zadnje čase vedno več nastopam, med drugim pa, kot že omenjeno, se pripravljam na februarsko premiero v Cankarjevem domu. Veliko tudi učim, to nedeljo sem imela delavnico v Italiji, naslednji teden grem v Turčijo na festival. Vseskozi so tu novi izzivi in projekti," svoje obveznosti in vsakdan opiše Urška Centa.

Vzorniki, ki se menjajo

Pa je raje v vlogi učenke ali učiteljice? "Raje učim, pa vendarle, tudi učiti se je zelo lepo. Ko dobiš informacije, se mi zdi zelo zanimivo to, kako si moraš začeti zaupati, da jih uporabiš in jih integriraš v to, kar delaš. Seveda se je vsakemu človeku treba vseskozi učiti, kot umetniku pa se mi zdi, da še toliko bolj. Po drugi strani pa ta del učenja, kakor ga imamo pri nas na plesnem področju, precej temelji na tem, da je učenec tisti, ki dvomi, predvsem vase. Vedno je zraven nek odvečen dvom, nikoli ni dovolj. Preveč si očitamo napake in premalo slavimo uspehe, zato pa nam je tudi toliko težje dosegati več," razmišlja Urška Centa.

Urška Centa Mass

Ko beseda nanese na njene potencialne vzornike, Urška Centa pove: "Imam jih polno (smeh op. p.). To so vedno ljudje, ki jih občudujem, ker neko stvar preprosto obvladajo. To so predvsem glasbeniki, najde se tudi peščica plesalcev. Zanimivo, da jih imam več na glasbenem področju. Tudi kakšni igralci, pisatelji, zanimivi komplicirano preprosti ljudje se najdejo. Konkretno pa raje ne bi, ker mi je nerodno (smeh op. p.). To je preveč osebno. Med glasbeniki je precej domačih ustvarjalcev. Ne morem izpostaviti enega ali dveh. Sploh pa se to spreminja glede na to, s čim se v določenem obdobju ukvarjam, kaj me zanima," odgovori.

Festivali, knjige in potovanja

In kako Urška Centa vse obveznosti kombinira z balansiranjem in prostim časom? "Zadnja tri leta sem toliko v pogonu, da se mi redko zgodi, da imam kakšen dan prost. Moram kar dobro pomisliti, kaj je tisto, kar ni povezano s flamenkom in plesom," pove in po kratkem razmisleku doda:"To so potovanja, narava, druženje s kom zanimivim, knjige in glasba. Rada grem na kakšen zelo dober džezovski koncert. To je moj prosti čas," pravi.

Urška Centa Mass

Kaj pa družabni ples, tisti v paru, tudi tako rada zapleše? "Lahko povem, da sem na tem področju bolj ali manj katastrofalna (smeh op. p.). Tega ne maram. Družabni plesi me ne pritegnejo. Če plešem v prostem času, potem je to v temi na kakšni res dobri zabavi. V veselje mi je iti na glasbene festivale, tudi sestaviti potovanje okrog tega. Spoznati državo, kulturo, to je tisto, kar me napolni z energijo. Španija je že stalnica, a tu je tudi drugi del Mediterana. Grčija, južna Italija, pa Bosna in Hercegovina. Tja me zadnje čase vleče tudi delo, posebej v Sarajevo in Mostar. Ljudje so mi blizu. Zanimiv je predvsem ta njihov 'most' v arabsko kulturo, preprosto drugače vidijo stvari," pove.

"Ljudje se vedno bolj prepustijo občutkom"

In kaj meni o slovenskem repertoarju okusa ali – povedano drugače – o slovenskem kulturnem kapitalu? "Menim, da se je v zadnjih letih razvil. Publika je sicer nekaj, kar si je treba zgraditi, ne samo številsko, temveč v smislu tega, kako ljudje občutijo, vidijo, dojamejo neko zadevo. Če pogledam nazaj, se mi zazdi, da je danes manj negativnih odzivov na nove odrske pojave. Ljudje ne pričakujejo več točno določenega žanra, so bolj odprti, prepustijo se občutkom, da jih nekam odpeljejo, četudi nekaj poznajo ali ne. Je pa res, da govorim o tisti publiki, s katero imam sama stik, o drugih res ne morem posploševati. Tista, s katero imam največ opravka, se mi zdi hvaležna. Znotraj mojega mesečnega cikla koncertov flamenka Noches de Tablao mi je sploh lepo, ker delamo za manjše število ljudi, to so intimnejši dogodki, vedno imamo tudi zelo neposreden stik s publiko. Vedno pričakujem 'feedback', ki si ga navsezadnje želimo in je tudi del vseh dogodkov. Ne zdi se mi dobro, da nastopajoči po dogodku izginejo za zavese in jih ni več na spregled, čeprav bi mi bilo tudi to kdaj lažje. Po koncu vsakega našega dogodka je še neko dogajanje, pogovor med nastopajočim in gledalcem, izmenjava mnenj, občutij. Vse to mi je všeč," ocenjuje.

Urška Centa Mass

Kakšno ime pa bi si pravzaprav rada ustvarila pri nas in ali je skomercializiranost "imena" zanjo nujno nekaj slabega? "Ne morem reči. Všeč mi je, da se lahko vseskozi spreminjam. Iskanje je pomembno, prav tako versatilnost. Spoštujem take umetnike, ki se znajo jasno in z integriteto udejanjati tudi v komercialnem smislu, torej da so zanimivi večji skupini ljudi, da imajo to karizmo, da so dovolj simpatični za kaj takega," pojasnjuje.

Namesto v diskoteko na predstavo

Glede na to, da je že zgodaj vstopila v svet flamenka, nas je zanimalo, kako se sama spominja svojih najstniških let. "Flamenko me je obsedel hitro, zgodaj sem se pričela identificirati z njim, morda preveč. Ko so moji vrstniki denimo hodili na koncerte popularnih skupin, jaz večinoma še vedela nisem, za koga gre. Še zdaj nisem čisto na tekočem, ugotavljam. Takrat sem bila v popolnoma svojem svetu in posledično malo drugače doživljala svoje najstništvo kot marsikateri vrstnik. Seveda sem bila v veliko pogledih običajna najstnica, hočem pa povedati, da so me zanimale drugačne stvari. Kolikor je bilo izvedljivo zaradi šole, sem potovala v Španijo na seminarje, koncerte, poslušala sem flamenko, brala o njem, razmišljala. To je bil moj svet. Ne prav družabno vzdušje. Prek tega, prek zanimanja za flamenko, glasbo, ples, sem v najstništvu začela spoznavati etnokulture, kulture Balkana, vzhodne Evrope," pripoveduje sogovornica.

Urška Centa Mass

Dvom zavira napredek

Pa je danes dan, kjer si je na začetku kariere predstavljala, da bo, in ali na tej poti kariere karkoli obžaluje?

"Moja poklicna pot se v bistvu šele začenja. Če pogledam nazaj in naprej, bi si želela, da se ne bi nikoli prepustila dvomu. To je nekaj, kar nas zaustavi. Sploh pa zavira ustvarjalnost, saj mimo grede pelje na nek temen prostor. Depresivno telo in um pa gotovo ne plešeta, ne ustvarjata in ne rodita. Z dvomom se je treba znati spopasti, ker na koncu ostaneš sam s sabo, sam sebi," sklene.

1 / 9
2 / 9
3 / 9
4 / 9
5 / 9
6 / 9
7 / 9
8 / 9
9 / 9

Ema Koselj Trendi Gorenjka, ki je svoje slastne torte ponesla tudi v tujino Ivo Čarman Trendi Ivo Čarman: Naše srce je preveliko, vedno ga lahko košček podarimo drugim. Maja Gorenc - maske Trendi Kreativka iz Mengša, ki živi za iluzijo Laura Unuk Trendi Umetnost življenja na črno-beli šahovnici Britta Bilač Trendi Britta Bilač: Zgodovino sem pustila za seboj Jan Robin Trendi Ljubiteljski botanik poskrbel za džunglo sredi Maribora

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 7
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin