Veste, kako se občuti izgorelost?

Beseda, ki jo žal vedno pogosteje srečujemo. Še večji razlog za zaskrbljenost je, da ne ostane le pri besedi, temveč je realnost marsikoga. Doleti lahko vas, partnerja, starše, mene. Kogarkoli. O izgorevanju, posebej na delovnem mestu, smo se pogovarjali s specialistko klinične psihologije, dr. Alenko Sever, univ. dipl. psih..

Izgorelost najpogosteje pojmujemo kot stanje hude čustvene, kognitivne in telesne izčrpanosti, pravi dr. Severjeva. "Lahko bi rekli, da gre za stalno, negativno in z delom povezano stanje sicer 'normalnih' oseb. Razvije se zaradi izjemnega ali dolgotrajnega delovnega stresa; osebe se počutijo izčrpano. Njihova delovna in življenjska učinkovitost je zmanjšana, izgubljajo motivacijo, počutijo se preplavljeni z zahtevami, nalogami in so nesposobni, da bi tem zahtevam in nalogam zadostili."

Kdaj naj postanemo pozorni, ali smo sami že žrtev izgorevanja? Kako se kaže? Izgorelost prodira v vse pore življenja, ne le v poklicno situacijo, ampak tudi v družino, partnersko zvezo, socialno področje. V svetu se že nekaj desetletij intenzivno ukvarjajo s problemom izgorelosti, stroški zdravljenja so visoki. Izgorelost ne povzroča le čustvenih sprememb – depresivnosti in anksioznosti, impulzivnosti in razdražljivosti, kognitivnih težav, kot so težave s pozornostjo, miselno koncentracijo in spominom, ampak povzroča dolgoročno zmanjšano odpornosti, tako da smo bolj izpostavljeni telesnim boleznim, ne le prehladom, ampak tudi kardiovaskularnim boleznim, boleznim prebavil, glavobolom itd.."

Sogovornica pove, da je po rezultatih nekaterih študij za od 45 do 70 odstotkov zdravstvenih težav kriva prav izgorelost. Stroški zdravljenja v svetu tako vrtoglavo naraščajo, poleg tega pa tudi bolniške odsotnosti, invalidske upokojitve in prezgodnje smrti.

Kdaj naj odreagiram?

Bolje pozno kot nikoli, bi lahko rekli, vendar kot nam je pojasnila klinična psihologinja, je problem izgorelosti, da se ljudje praviloma na znake izgorelosti odzivamo prepozno, ko so že tu velike težave. Izgorelost in pred tem delovni stres se razvijata potiho, počasi. Ko oseba zazna težave v fazi alarma, kot temu rečemo, se najprej napreza, vlaga večji napor, stopnjuje svojo aktivnost; v nekaterih primerih lahko govorimo o deloholizmu, ki ga občasno že spremlja preutrujenost, razvijejo se motnje spanja, kar že samo po sebi znižuje delovno učinkovitost.

"Poleg tega pa že v tej fazi ugotavlja, da se težje zbere, pozablja. Posledično je več strokovnih napak. Zaradi tega narašča tesnobnost, spreminjati se začne njegova ali njena samopodoba, hkrati pa je to čas začetka psihosomatskih zdravstvenih problemov. Temu končno sledi zlom – človek je brez vsake psihofizične energije, depresivnost in anksioznost sta intenzivirani. V odnosu do dela se razvije depersonalizacija, cinizem, kar probleme lahko le še stopnjuje. Je pa to tudi čas, ko taka oseba lahko hudo zboli," pove.

"Kdaj je treba odreagirati? Ko človek opazi prve težave, najkasneje takrat, ko sami, predvsem pa naša okolica opaža in nas opozarja na spremembe v našem vedenju, čustvovanju, ko na primer sicer miren in prijazen človek postane zadirčen, razdražljiv ali pa se sicer družaben človek zapira vase, odmika družbi itd.. Problem pa je v tem, da si mnogi težko priznajo, da so v težavah in potrebujejo pomoč."

Severjeva svetuje, naj se taka oseba, če je le možno, odmakne z delovnega mesta, ki je izvor stresa. Zgodnje odkrivanje stresorjev na delovnem mestu lahko izgorelost bistveno omili ali pa celo prepreči. Opozarja, da ne obstaja čaroben način, ki bo izgorelost odpravil s čarobno paličico ali s čarobno tabletko. "Potreben bo aktiven napor osebe, da se bo ob pomoči psihoterapevta postopno, v daljšem časovnem obdobju spoprijela z izgorelostjo in jo premagala."

Če nas močno zadane ali se nam je že to nekajkrat zgodilo v življenju, ali je možno povrniti naše telo, psiho in dušo v stanje kot pred izgorelostjo? Se da v celoti obnoviti? "Če se nam izgorelost 'zgodi večkrat', pomeni, da se prvič z njo nismo spoprijeli dovolj temeljito. K izgorelosti namreč vpliva več dejavnikov in ne le stres na delovnem mestu, preveč zadolžitev ali odgovornosti, ampak k razvoju pomembno prispevajo tudi naše osebnostne poteze, življenjski stil, strategije spoprijemanja s težavami in realne psihosocialne obremenitve. Zato je bistvenega pomena, da oseba poišče ustreznega strokovnjaka. Ali se je po uspešni terapiji možno vrniti v stanje kot pred izgorelostjo – ne, saj smo bogatejši za to izkušnjo in smo drugačni. Če pa je izgorelost dolgo trajala in se je razvila bolezen, kot npr. možganska kap, srčni infarkt, pa se bolnik sooča z dolgotrajnimi spremembami zdravja in že sam proces sprejemanja bolezni, prilagajanje na posledice bolezni in iskanje novih možnosti za življenje pomeni, da vračanja na izhodiščno točko ni."

Tudi statistika kaže na povečano število žrtev izgorelosti …

Število ljudi z ugotovljenim sindromom izgorelosti resnično narašča – delno so večje obremenitve na delovnem mestu, zlasti v Sloveniji tudi nestabilnost delovnega mesta itd. V Sloveniji je tudi nekoliko specifična situacija, zlasti za srednjo in starejšo generacijo zaposlenih, ki so že bili zaposleni v času, ko je bila varnost delovnega mesta bistveno večja, jasno določen obseg dela, prispevki plačani, osebni dohodek redno nakazan … izpostavi predvsem zaposlitveni in starostni problem delovno aktivnega deleža Slovencev.

"Tem skupinam zaposlenih se je bilo bistveno težje prilagoditi na novo delovno situacijo. Res pa je tudi, da je ugotavljanje izgorelosti boljše, zdravstveni sistem naj bi tako hitreje odkrival probleme, tako da je zaradi vseh dejavnikov število ljudi vedno večje. Res pa je, da je dostopnost do ustrezne pomoči omejena zaradi dolgih čakalnih dob, neenakomerno razvitih služb npr. za klinično psihologijo, strahu pred izgubo zaposlitve itd."

Ali delodajalec razume stisko?

Na vprašanje, kako to stanje pri ljudeh sprejema zdravniška stroka in kako delodajalci, sogovornica pravi, da ne zna povedati, kako izgorelost sprejema zdravniška stroka, saj je po poklicu specialistka klinične psihologije in klinični psihologi ljudi s problemi zaradi izgorelosti obravnavajo zelo resno, nudijo pa tudi ustrezno psihološko pomoč – bodisi, da gre za sprostitvene tehnike, kognitivno vedenjsko terapijo ali vzpostavljanje strategij spoprijemanja s težavami (coping strategy).

"Delodajalci? No, v Sloveniji so delodajalci, ki se zavedajo, da je dober in učinkovit sodelavec tisti, ki je zadovoljen, ni z delom preobremenjen in temu primerno negujejo odnose v kolektivu, opravljajo primarno in sekundarno preventivo, redke ptice. Tako bom rekla, dokler bodo v Sloveniji delodajalci delali s 'človeškimi viri' in ne z zaposlenimi ljudmi, sodelavci, kakšnega posebnega premika v odnosu do izgorelosti ni pričakovati, saj konec koncev na njihova delovna mesta 'čaka veliko nezaposlenih človeških virov'."

Ali obstaja poleg ustaljene individualne pomoči (zdravnik, psihiater, psiholog …) tudi kakšna alternativna pomoč, a primer društva, SOS-telefoni …? "Če boste odprli internet in pogledali 'ponudbo', boste videli, da je obravnava stresa, izgorelosti dobra tržna niša, s katero se ukvarjajo strokovnjaki in 'strokovnjaki'. Nisem prepričana o obstoju tovrstnih društev. Zavarovalnica Vzajemna je imela oz. ima možnost telefonske pomoči in postavljanja vprašanj po medmrežju, kjer sodeluje specialistka klinične psihologije, vendar se ljudje težje odločajo za tovrstne intervencije. Poleg tega pa je treba vedeti, da je taka enkratna intervencija praviloma učinkovita le kot možnost ustrezne nadaljnje usmeritve kot spodbuda za iskanje ustrezne strokovne pomoči. Če nastopi kriza, pa je že vsa leta na razpolago klic v sili."

Za konec še nasvet …

Izgorelost preprečujmo, preden se razvije – z zdravim načinom življenja, z učinkovitimi strategijami spoprijemanja s problemi; to seveda ne zagotavlja, da do izgorelosti ne bo prišlo, zato je dobro ob prvih znakih poiskati strokovno pomoč.