Utrujene noge in krči so lahko znak resne bolezni

V našem telesu se prepleta kar sto tisoč kilometrov žil, ki morda na neki točki v življenju posameznika, tako kot vsi drugi sistemi v našem organizmu, ne delujejo več tako, kot bi morale. Pravzaprav se kar 80 odstotkov vsega svetovnega prebivalstva enkrat v življenju sreča s takšno ali drugačno vensko boleznijo. Ženske obolevajo trikrat pogosteje kot moški, tudi starejši so pogosteje na udaru, čeprav bolezen ne prizanaša niti moškim niti mlajšim.

Andreja Skube se je s prvimi simptomi bolezni srečala pri komaj 25 letih. Foto: Ana Kovač Andreja se je z boleznijo srečala pri 25 letih

Andreja Skube je ena izmed tistih, ki se je s kronično vensko boleznijo srečala že zelo zgodaj – pri komaj 25 letih. "Vse skupaj se je začelo z bolečinami v nogah. Imela sem tisti občutek težkih nog, kot bi jih morala kar vleči za sabo," se prvih simptomov spominja Andreja. "Takrat tem težavam nisem posvečala kakšne posebne pozornosti, ko se mi je stanje po nosečnosti in porodu drastično poslabšalo – takrat sem imela 32 let –, sem najprej težave lajšala z domačimi pripravki in mazili, ki so na voljo v lekarnah. A ker to ni zadoščalo, sem poiskala zdravniško pomoč."

Takrat je bilo namreč že tako hudo, da je bilo njeno prej zelo aktivno življenje precej okrnjeno. "Rada sem hodila v hribe, v mladosti sem trenirala rokomet, karate … Skratka, že od nekdaj sem športno aktivna, potem pa nič več od tega nisem mogla početi. Če smo šli v hribe, sem gor še nekako prišla, navzdol pa sem imela hude težave. Takrat sem imela tudi majhnega otroka, treba ga je bilo dvigovati, tekati za njim, jaz pa sem imela težave z nogami. Ni bilo lahko," se še spominja Andreja, ki se je udeležila okrogle mize, namenjene osveščanju ljudi o kronični venski bolezni.

Prepoznajte simptome kronične venske bolezni

Znaki, ki kažejo na kronično vensko bolezen, v prvi fazi niso takšni, da bi vzbudili sum na kaj resnejšega. Prej bi pomislili, da ste morda tisti dan preveč stali ali obremenjevali noge. Kajti pogosto se težave izrazijo konec dneva, ob počitku – ko se uležemo in noge dvignemo – pa se stanje izboljša.

A če se težave ponavljajo, ni odveč poiskati nasveta farmacevta ali zdravnika. Začetni znaki, ki kažejo na kronično vensko bolezen, so:

• občutek težkih nog,
• otekle noge,
• bolečine v nogah,
• nočni krči v mečih.

Na okrogli mizi so strokovnjaki pojasnili, da se z boleznijo ven srečuje kar 80 odstotkov svetovne populacije. Foto: Ana Kovač V poznejši fazi se začnejo pojavljati še hujše težave, kot so:

• pajkaste vene,
• zadebeljene in izbočene žile,
• razjede.

Med dejavniki tveganja tudi premalo telesne aktivnosti

Kronična venska bolezen je precej pogosto obolenje – celo bolj, kot si morda mislite. "V lekarnah se dnevno srečujemo z veliko pacienti s takšnimi težavami. Starejša populacija večinoma toži o bolečinah in utrujenih, težkih nogah, medtem ko mlajšo populacijo, ki jo težave pripeljejo v lekarno, moti predvsem videz nog, torej bolj vidne, zadebeljene, pajkaste žile," pojasni farmacevtka, mag. farm. Alenka Koritnik Dular.

Obstaja pa vendarle nekaj znanih dejavnikov tveganja. Ti so:

• družinska nagnjenost k tovrstnemu obolenju,
• starost in spol – starejši in ženske obolevajo pogosteje,
• debelost,
• kajenje,
• telesna neaktivnost,
• vsakodnevno večurno nošenje visokih pet,
• večinoma stoječe delo,
• nosečnost (že prej prisotno bolezen lahko poslabša, pri drugih se težave izrazijo ravno med nosečnostjo).

Med dejavniki tveganja je tudi kajenje. Foto: Thinkstock V skrajnem primeru na operacijsko mizo

Pri tistih, pri katerih je bolezen že zelo napredovala (obstaja več faz bolezni) in ki se srečujejo s hudimi simptomi, se zdravniki pogosto odločijo za operativni poseg. "Diagnostika poteka tako, da se najprej s pacientom, ki pride k nam v ambulanto, pogovorimo, ga pregledamo in opravimo poseben ultrazvočni pregled ožilja. Včasih potem ne ostane drugega kot kirurška obravnava, kjer pa imamo na voljo različne vrste operacij. Ena možnost je laserska, druga pa klasična," pojasni doc. dr. Nada Kecelj Leskovec, specialistka dermatovenerologinja in flebologinja.

Dandanes kirurški pristop ni več tako invaziven kot včasih, ko je operacija potekala pod splošno ali spinalno anestezijo in so kirurgi morali s skalpelom zarezati na treh mestih – v predelu dimelj, kolena in gležnja –, da so sanirali poškodovano žilo. Pri tem so uporabljali posebno žico, ki so jo potisnili v žilo, to pa nato izvlekli iz telesa. Okrevanje je bilo dolgotrajnejše in s seboj prinašalo tudi nekatera tveganja, kot so poškodovani živci in okužbe ran.

"Ta metoda nikakor ni slaba, a je malce bolj invazivna, pa vendar jo danes še vedno uporabljamo, če ne gre drugače. A v zadnjih 20 letih je žilna kirurgija zelo napredovala, razvile so se malo invazivne metode, ki jih delimo na termične – tu segrevamo žile – in kemične, kjer uporabljamo kemična sredstva," pojasni žilni kirurg asist. dr. Mladen Gasparini, ki dnevno opravlja tovrstne operativne posege. V obeh primerih je princip enak – bodisi s toploto bodisi s kemičnim sredstvom se sproži vnetni proces v žili in posledično se ta zabrazgotini. Na ta način se žil ne odstranjuje več iz telesa, temveč ostanejo v njem. Posegi potekajo s pomočjo posebnih sond oziroma katetrov v lokalni anesteziji ali celo brez nje, ni več potrebno rezanje.

Medtem ko starejši tožijo o bolečinah, mlajše, pri katerih se pojavijo simptomi, motijo predvsem nabrekle, razvejane žile, ki so močno vidne. Foto: Thinkstock Za bolnike na voljo novo zdravilo

Nekaterim bolnikom operativni poseg težav ne odpravi popolnoma, spet drugi še nimajo tako hudih simptomov, da bi že bil potreben operativni pristop. Ti se lahko težave lotijo s kompresijsko terapijo, torej z obvezovanjem nog s posebnimi prevezami ali nošenjem posebnih nogavic, kar je sploh v vročih delih leta zelo neprijetno in skorajda neizvedljivo. Druga možnost so tako imenovana venoaktivna zdravila, ki lajšajo simptome. Tista, ki so bila do zdaj na trgu, so bila zelo draga in številni bolniki si jih niso mogli privoščiti.

Andreji jemanje novega zdravila pomaga, pravi. Foto: Ana Kovač Pred nekaj meseci pa je slovensko podjetje Krka, ki je organiziralo okroglo mizo, na police lekarn poslalo novo zdravilo, ki ga lahko oboleli v lekarnah kupijo brez recepta, a je cenovno bolj dostopno, poleg tega je povsem naravnega izvora. Osnovna sestavina je diosmin, ki ga s posebnimi postopki pridobivajo iz ničesar drugega kot iz pomaranč.

"Poleg tega, da je zdravilo Flebaven naravno, prav tako ne vsebuje laktoze, glutena in želatine. Jemlje se ga neodvisno od hrane, torej ni nobenih pravil v smislu na prazen želodec ali po hrani," pojasni Nika Niederwanger, produktna vodja v Krki. "Je tudi cenovno dostopno, za dober učinek ga je treba jemati vsaj pet tednov, čeprav strokovnjaki iz prakse svetujejo jemanje dlje časa, vsaj kakšne tri mesece."