Nedelja, 14. 2. 2021, 13.00
3 leta, 10 mesecev
Darovanje organov: v praksi med darovalci več moških kot žensk
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,32
O darovanju organov smo govorili z direktorico Zavoda Republike Slovenije za presaditve organov in tkiv Slovenija-transplant prim. Danico Avsec.
Darovanje organov je še vedno tema, ki pri nekaterih ljudeh vzbuja nelagodje in morda celo strah. Ko razmišljamo, ali postati darovalec ali ne, je namreč neizogibno pomisliti tudi na lastno minljivost, kar je za mnoge težko. A darovanje organov lahko reši ne le eno, ampak celo več življenj. O tej pomembni, a še vedno nekoliko tabuizirani temi smo govorili z zdravnico Danico Avsec, ki ima velike zasluge za razvoj donatorske in transplantacijske dejavnosti v Sloveniji.
Pri nas so tako zdravniki v letu 2020 presadili celo nekaj več organov kot leto poprej. Dosegli smo tudi dva zavidljiva uspeha ne le v domačem, temveč tudi svetovnem merilu, naši strokovnjaki so namreč prvič presadili pljuča pri bolniku s covid-19 in opravili prvo presaditev pljuč pri otroku.
O vsem tem ter o odnosu Slovencev do darovanja organov smo govorili z direktorico Zavoda Republike Slovenije za presaditve organov in tkiv Slovenija-transplant prim. Danico Avsec.
Slovenija je že 20 let članica organizacije Eurotransplant.
Slovenija je že 20 let vključena v mednarodno organizacijo Eurotransplant. Koliko držav je vključenih vanjo in zakaj je članstvo v njej tako pomembno?
Gre za srednjeevropsko organizacijo, v kateri je osem držav: poleg Slovenije še Nemčija, Avstrija, Belgija, Luksemburg, pozneje pa sta se pridružili še Madžarska in Hrvaška. Mnogokrat ljudje sprašujejo, zakaj ni to vseevropska organizacija, v katero bi bile zajete vse države. A ko gre za izmenjavo organov med državami, je zelo pomembno, da program ni razpršen po prevelikem območju, in sicer zaradi obvladljivosti oziroma zaradi premagovanja razdalj in prevozov. Ko gre namreč za izmenjavo organov, je izrednega pomena, da razdalje niso prevelike in da torej področje, na katerem se izmenjujejo organi, ni preveliko.
Organizacija Eurotransplanet ima torej funkcijo, da si države, ki smo del nje, izmenjujemo organe, kajti Slovenija je premajhna, da bi lahko sama pokrila potrebe glede na kakovost in varnost, glede na najboljše ujemanje med darovalčevimi in prejemnikovimi lastnostnimi in seveda glede na nujne primere. Pri nujnih primerih gre namreč včasih za tedne ali celo dneve. In če naš pacient v tem času ne bi dobil organa, ki ga za zdravljenje ali za ohranitev življenja nujno potrebuje, si pomagamo s tem, da s področja Eurotransplanta, ki pokriva 135 milijonov ljudi v teh osmih pridruženih državah, dobimo z veliko verjetnostjo pravočasno potreben organ, ki ga kasneje vrnemo.
V kakšnem smislu vrnemo? Moramo za vsak prejeti organ potem neki drugi državi oziroma organizaciji vrniti organ?
Ločiti je treba med nujnim primerom, ko pri nas ni na voljo organa za pacienta, ga nujno potrebujemo in ga prejmemo iz ene od držav v Eurotransplantu, ter med izmenjavo organov, kjer gre za to, da organ sicer imamo, ampak se tkivno ne ujema s pacientom, in potem ga izmenjamo z organom ene od drugih držav, ker se njihov organ tkivno ujema z našim pacientom. V teh nujnih primerih kasneje, ko lahko, vrnemo državi organ, ki nam ga je priskrbela.
Konec leta se potem pri Eurotransplantu naredi letna bilanca, kjer se pregleda, koliko organov je katera država prejela in koliko dala, in to se mora nekako izenačiti. Treba je torej poudariti, da mi nobenega organa ne podarimo in tudi nam ni podarjen, razen če gre za organ, ki ga res ne bi mogli nikjer uporabiti in bi ga bilo treba zavreči.
"V 2020 smo opravili 114 presaditev, leto prej 95, v letu 2018 pa enako kot lani, torej 114. To so pohvalne številke, sploh glede na razmere, s katerimi smo se lani v zdravstvu povsod v Evropi in širše soočali, ne zgolj pri nas," pravi sogovornica.
Kdaj pa se je ta medicinska veja začela razvijati pri nas v Sloveniji?
Ta veja medicine se je začela pri nas razvijati v sedemdesetih letih. Prav leta 1970 je bila pri nas presajena prva ledvica živega darovalca, leto prej pa je bil ustanovljen laboratorij za ugotavljanje tkivne skladnosti. Velik preskok in napredek na tem področju pa se je zgodil leta 2000, ko smo se kot polnopravni člani pridružili Eurotransplantu.
Takrat se je začela ta dejavnost pri nas še bolj intenzivno razvijati, doma smo prilagodili vso organizacijo, da smo lahko sledili zahtevam te velike skupnosti. Pred tem, leta 1998, smo ustanovili nacionalno mrežo, dejavnost smo razdelili na darovanje in presaditve v ožjem smislu.
Res smo lahko ponosni, da smo del organizacije, kot je Eurotransplant, kjer stvari delujejo na izredno visokem strokovnem nivoju. Lahko bi rekli, da gre za zdaj za edini tak primer mednarodnega sodelovanja ne le v Evropi, ampak kar v svetu.
Je darovanje organov pri nas še vedno tema, o kateri se ljudje bojijo govoriti, ki povzroča nelagodje?
Pri svojem delu vidimo veliko dobronamernosti. Zanimivo je, da če so ljudje v tistem najtežjem trenutku, ko izgubijo svojca, ki ni bil opredeljen kot darovalec, vprašani, ali bi njegove organe darovali ali ne, se kar med 75 in 80 odstotki ljudi odloči, da darujejo organe preminulega. Torej imamo Slovenci v najbolj temnem trenutku še vedno tisto dobronamernost v sebi in znamo narediti takšno res veliko in pomembno potezo, ki nekomu drugemu reši, podaljša ali spremeni kakovost življenja.
Po drugi strani pa smo šibkejši, ko gre za opredeljevanje za časa našega življenja, ko gre torej za nas kot opredeljene darovalce. Tukaj ljudje še vedno oklevajo ali morda niso dovolj seznanjeni s tem ali morda celo sploh ne razmišljajo o tem. Ker vseeno živimo v časih, ko ne razmišljamo kaj preveč o življenju kot takšnem in o smrti, bolj razmišljamo o preživetju. Verjeli ali ne, kot eden precej pogostih razlogov, zakaj se mnogi ljudje ne opredelijo kot darovalci, se je v eni od v preteklosti opravljenih raziskav pokazalo vraževerje. Češ: "Kaj pa če si bom kaj priklical tem, če izpolnim obrazec, da želim postati darovalec."
Ne smemo pa pozabiti še na drug vidik, namreč na to, kako ljudje sprejemajo zdravljenje z darovanimi organi. Tukaj pa ni nobene dileme, to zdravljenje povsem sprejemajo, sploh, če gre za ogrožena življenja. Včasih morda kakšen pacient okleva po dolgoletni dializi, ker se je nanjo že navadil, pa se je potem za transplantacijo težje odločiti, ampak vseeno gre večinoma za popolno sprejemanje zdravljenja s presaditvijo.
"Kot darovalec se lahko opredeli čisto vsak. Rabimo le dobronamernost in odločitev, da to storimo," pojasni sogovornica.
Koliko ljudi pri nas je vključenih v program darovanja organov? Je med darovalci več moških ali žensk?
V našem registru je trenutno 10.618 ljudi, kar znaša 0,5 odstotka. Od tega 62 odstotkov žensk, ostalo so moški darovalci. Ampak če pogledamo številke realiziranih darovalcev, torej ljudi, ki so se že znašli v situaciji, ko je prišlo do izvedbe darovanja, je bilo v preteklih letih po navadi več moških darovalcev. No, lansko leto pa je bilo malenkostno več žensk tudi pri dejanski izvedbi darovanja.
Da v dejanski izvedbi darovanja nekoliko prednjačijo moški, bi lahko bilo morda povezano tudi s tem, da je v življenju moških morda več nekih nepričakovanih dogodkov oziroma nenadnih smrti v obdobju po petdesetih.
Kdo vse lahko postane darovalec? So kakšne omejitve?
Kot darovalec se lahko opredeli čisto vsak. Potrebujemo le dobronamernost in odločitev, da to storimo. Bodisi prek spletnega obrazca bodisi fizično na mestih, kjer je mogoče in so objavljena na spletni strani zavoda Slovenija-transplant. Ko pa gre potem za dejansko izvedbo darovanja, je treba poleg soglasja upoštevati mnoge, zelo stroge kriterije, tako pravne, kot organizacijske ter seveda medicinske.
Napačno je prepričanje, da mora biti darovalec povsem zdrav, veliko bolezni je sprejemljivih in se ne prenesejo naprej. So pa seveda tudi bolezni, ki so ovira, na primer določene skupine malignih obolenj, določene skupine okužb, ki se ne smejo prenesti na prejemnika in se zato posledično organi ne morejo uporabiti.
Ko gre za presaditev organa, se mora ujemati mnogo tega. Kriteriji, komu gre razpoložljiv organ, so zelo strogi in skrbno nadzorovani.
Kako je pandemija novega koronavirusa vplivala na program presaditev organov?
Naša dejavnost je bila lansko leto na veliki preizkušnji. Večkrat smo bili tudi pred vprašanjem, ali bomo z izvajanjem dejavnost sploh lahko nadaljevali, predvsem ker smo se srečevali tako s pomanjkanjem medicinskega kadra kot prostora.
A vendarle smo uspeli ravno z obstoječim načinom organiziranosti, ki je osnovna zahteva v naši veji medicine že v povsem običajnih časih, ves čas izvajati dejavnost. Še več, lani smo celo naredili več presaditev kot leto poprej. Morali smo biti izjemno pazljivi in si stalno izmenjevati mnenja, komunicirati tako na ravni Slovenije kot na ravni Eurotransplanta.
V 2020 smo opravili 114 presaditev, leto prej 95, v letu 2018 pa enako kot lani, torej 114. To so pohvalne številke, sploh glede na razmere, s katerimi smo se lani v zdravstvu povsod v Evropi in širše soočali, ne zgolj pri nas. Osebno sem vesela, da smo znali na pravi način pristopiti k našim nalogam, da se ne glede na vse nismo zmedli.
Po kakšnem načinu poteka odločanje, komu gre razpoložljiv organ?
To je zelo zapleteno vprašanje. Temu postopku se reče dodeljevanje in na čakalni listi je žal vedno več bolnikov kot je na voljo organov. Določanje, kdo dobi organ, poteka pod jasnimi pogoji oziroma parametri. Tukaj sledimo strogim pravilom Eurotransplanta, ker smo kot članica to dolžni.
Ko gre za presaditev organa, se mora ujemati mnogo tega. Med drugim krvna skupina prejemnika organa in darovalca, pri presaditvi ledvic je treba upoštevati še tkivno skladnost, medtem ko pri drugih organih ni toliko pomembna tkivna skladnost. Pomembna je tudi velikost organa, ali je primerne velikosti za pacienta.
So pa tukaj še mnoga etična vprašanja, na primer, ali je starejši organ etično dati mlajši osebi ali ne. Tukaj je seveda pomembno, v kateri stopnji življenjske ogroženosti je pacient, ki čaka na zdravljenje s presaditvijo in posledično na organ. Je pa tako, da če imamo na seznamu domačega in tujega pacienta, ki medicinsko oba ustrezata v Sloveniji razpoložljivemu organu, ima prednost slovenski, domač pacient. Skratka, res veliko parametrov se upošteva, ko se določi, komu gre razpoložljiv organ.
Lani so v UKC Ljubljana prvič presadili pljuča otroku, nekaj tednov kasneje pa še pri odraslem covidnem bolniku.
Lani so v UKC Ljubljana dosegli velik uspeh – prvič so bila presajena pljuča otroku, nekaj tednov kasneje pa še pri odraslem bolniku, ki so mu pljuča odpovedala zaradi covid-19. Prav ta dva posega se smatrata v zdravniški stoki kot res velik uspeh. Zakaj?
To so posebne izkušnje. V obeh primerih je namreč šlo za povsem nove okoliščine. Otroški organizem je namreč drugačen od odraslega, tudi odzivi otroškega organizma so drugačni. Prav tako je bilo povsem neraziskano področje presaditev pljuč pri covidnem bolniku, ki so mu pljuča odpovedala prav zaradi virusa. Kajti še same bolezni in njenih posledic ne poznamo dobro, kaj šele da bi vedeli, kako se bo tak pacient obnašal po presaditvi. Ampak tukaj se je zgodba srečno končala in s tem so se odprla nova vrata tudi za ostale.
Vsekakor je treba poudariti, da smo v obeh omenjenih primerih morali imeti ne le specifično medicinsko znanje in izkušnje, ampak tudi velik pogum. Tako da tukaj vse pohvale dr. Tomažu Štupniku in celotni ekipi , ki je poleg tega, da ima znanje, tudi zelo pogumen človek z vizijo. V Sloveniji smo lahko hvaležni za take ljudi.
Kako je z okrevanjem in življenjem bolnikom po presaditvi organa? Koliko se jih uspešno vrne v življenje, koliko jih kljub presaditvi organa ne preživi?
Uspešnost transplantacije se odraža v preživetju presadka in v preživetju bolnika. Ta statistika se pogleda na pol leta, eno leto, tri leta, pet let, deset let in tako naprej. Z leti je uspešnost preživetja manjša, izjema je presaditev ledvic, kjer so preživetja bolnikov zelo visoka, zlasti pri nas v Sloveniji znaša med 90 in 95 odstotkov in to tudi v daljšem obdobju.
Nekoliko nižje preživetje je pri srcu in pri jetrih – nekje okrog 80 odstotkov se giblje preživetje, z leti odstotek še malce pada, in sicer po desetih letih od presaditve pade na 70. Še nižji so odstotki pri pljučih. Ampak presaditev pljuč je še najbolj "svež" program, ki se kot zadnji intenzivno razvija. Tako da ne smemo pozabiti, da v medicini nasploh, še posebej pa v transplantacijski medicini, leta pomenijo velik napredek in možnost izboljšav.
"V medicini nasploh, še posebej pa v transplantacijski medicini, leta pomenijo velik napredek in možnost izboljšav," pogovor optimistično zaključi prim. Danica Avsec.
