V pariškem muzeju Louvre razstava Giotto in tovariši

Giotto, ki so ga cenili njegovi sodobniki Dante, Petrarca in Boccaccio, ga občudoval Leonardo da Vinci in posnemal Michelangelo, velja za umetnika, ki je sprožil revolucijo v slikarstvu, s katero je določil smer vsega poznejšega zahodnoevropskega slikarstva. Giotto se je odrekel zlatemu ozadju in oživil figure, prostor pa že skušal upodabljati tridimenzionalno. Pri tem je imelo pomembno vlogo novo dojemanje sveta, ki ga je Giotto želel predstaviti v vsej njegovi raznolikosti in resničnosti. Pot ga je iz Firenc, kjer je večinoma ustvarjal, vodila v Milano, Assisi, Rimini, Padovo, Rim in Neapelj. Zaradi vse večjega ugleda in števila naročil je od leta 1290 deloval skupaj s svojimi pomočniki, poznanimi kot tovariši. Nekateri od njih so ga nato spremljali na njegovih potovanjih, spet drugi pa so ostali v kraju, kjer so z njim sodelovali in se po njegovem odhodu samostojno razvijali. V muzeju Louvre je na ogled 30 del - slik, risb, iluminacij in skulptur. Poudarek je na Giottovih inovacijah, razstava pa sočasno tematizira tudi vprašanje zvez, ki so pripomogle k umetnikovi slavi, organizaciji njegove delavnice ter k tipologiji njegovih slik. Odprta bo do 15. julija, piše na spletni strani muzeja. Giotto (ok. 1266 ali 1267- 1337) se je rodil v Vespignanu blizu Firenc kot kmečki sin. Slikarstva ga je učil Cimabue, ki je že sam skušal premostiti togost srednjeveškega slikarstva. Za njegovo zgodnje in prvo veliko delo velja 28 fresk v zgornji cerkvi sv. Frančiška v Assisiju, četudi nekateri strokovnjaki dvomijo, da gre za Giottovo delo. Pomemben je tudi niz fresk o Marijinem življenju in Kristusovem trpljenju ter Poslednja sodba v kapeli Scrovegni v Padovi. V Rimu je ustvaril mozaik v cerkvi sv. Petra, v Firencah pa freske v palači Bargello. Izbran je bil za glavnega arhitekta florentinske katedrale. Začel je graditi zvonik, ki so ga po njegovi smrti dokončali po njegovih načrtih.