"Tekmovalci so vedeli, da gredo v enega izmed najtežjih šovov"

Od svojega dela ima najraje točko, ko gredo na teren, ko se začne snemanje in ko dela z ekipo, ki ni zadovoljna s povprečjem. V produkciji je Melinda Rebrek že od svojih najstniških let. Pozna različne ravni in plati filmske in televizijske produkcije, od castinga, iskanja lokacij do organizacije celotnega snemanja in še vsega drugega, kar spada zraven. V preteklosti je sodelovala pri različnih filmih, kot na primer Nikogaršnja zemlja, Kruh in mleko, Ekspres, ekspres, Babica gre na jug, v zadnjih letih pa sodeluje pri organizaciji dogodkov, na primer Fashion Week, in predvsem pri produkciji za televizijo. Od oddaj do resničnostnih šovov, te dela v okviru mednarodne produkcijske hiše Paprika Latino, ki ima glavni sedež v Budimpešti. Pri tem niso bile ključne njene madžarske korenine, temveč bolj naključno srečanje, ki se je razvilo v dolgoletno sodelovanje.

Tako kot je intenzivno za tekmovalce resničnostnih šovov, je najbrž intenzivno tudi za produkcijsko ekipo, kakšni so občutki ob koncu tako velikega projekta? Ob koncu projekta se vedno pojavi abstinenčna kriza. Najprej se sicer naspiš, ker so to zelo naporni projekti, takoj zatem pa začneš pogrešati vse sodelavce. En teden približno traja, da padeš v svoj star ritem, saj ko delaš resničnostni šov, živiš ob tem še svoj resničnostni šov s celotno produkcijsko ekipo. To je zaprta skupina ljudi, ki med projektom postane velika družina. Enako je pri filmskih projektih.

Kakšna je razlika med produkcijo filmov in produkcijo resničnostnih šovov? Gre za drugačen pristop. To lahko rečem, ker poznam oba, saj sem sama "zrasla" na televiziji in filmu. Pri filmu gre za to, da na dan posnameš znano število kadrov, predvidenih v snemalni knjigi. Vsak od teh je zrežiran in skrbno načrtovan. Pri resničnostnih šovih pa je to drugače, kamere so neprestano prižgane. Poglavitna razlika je še, da moraš biti pri resničnostnih šovih vedno pripravljen na nepredvidljivo. Vedno moraš imeti načrt B, C … Kot filmarju so se mi resničnostni šovi od daleč zdeli nezahtevni, a ko vstopiš v produkcijo teh oddaj, spoznaš, da moraš biti za to delo dobro obrtno podkovan. Pripravljen moraš biti na čisto vse.

Kako pa je človek sploh lahko pripravljen na nepredvidljivo in nepričakovano? V pripravo spada, da upoštevaš vse, kar se ti je v življenju zgodilo, in da pomisliš na vse tiste situacije, ob katerih si rečeš, da se ti zdaj res ne more nič več zgoditi. Pa se še vedno pri vsakem projektu naučim česa novega oziroma me kaj preseneti, čeprav v produkciji na različnih segmentih delam že od svojega 18 leta. Z leti se naučiš, kako se na določene stvari odzvati in na kaj se ne smeš odzvati. Kaj bo šlo hitro mimo in podobno. Dobre priprave so izhodišče vsakega projekta, saj če si dobro pripravljen, je tudi improvizacija lažja.

Kakšna so bila kaj presenečenja na snemanju šova Kmetija: Nov začetek? Bilo je nekaj situacij, ob katerih smo lahko le globoko zavzdihnili. Vendar moraš pri tem vedno imeti v mislih končni cilj. Težave na koncu ne smejo biti vidne, gledalci jih ne smejo opaziti. Vržen si v vodo in moraš plavati. Pogosto se moraš odločati v trenutku, za to pa moraš imeti pogum in argumente za svojo odločitev.

Je gledanost za vas eden od najpomembnejših kriterijev za uspeh projekta, če govoriva o televizijski produkciji? Če je gledanost dobra, je to odlično, saj za to delamo. A meni je še pomembneje to, da imam ekipo, ki skupaj dobro in z veseljem dela, saj gre za izjemno naporno delo. Zato je pomembno, da tisti, ki pri tem sodelujejo, v tem uživajo. Velikokrat se v produkcijah dogaja, da ekipo menjajo iz projekta v projekt. A zame je pomembno, da ekipa ostaja. In da delamo dobro.

K zadnjemu resničnostnemu šovu ste za kreativni del ekipe povabili sodelavce iz Srbije. So imeli prave izkušnje? Z njimi smo začeli sodelovati pri Zmenku na slepo. Takrat se je zgodila kemija, sploh zato, ker imajo za naš trg sveže ideje in kreativno-produkcijske izzive rešujejo drugače. So bolj neposredni, spontani in imajo veliko izkušenj z resničnostnimi šovi, ki jih v Sloveniji še nismo delali, in zato nam s tem resnično lahko pomagajo. Sama Slovencem v kreativnem procesu večkrat očitam predvidljivost in korektnost, so pa preciznejši, učljivi in radi sprejemajo izzive. Tako je nastal odličen preplet srbsko-slovenske ekipe. Da si lažje predstavljamo, koliko ljudi je bilo v ozadju snemanja resničnostnega šova, na terenu torej? Ta številka je različna, variira med 50 in 90 ljudmi. Odvisno je od dneva – včasih so bile na terenu le mobilne enote, ko pa gre šov v živo, je vključenih več ljudi, ker je za vse treba imeti še varovalko. Imamo tudi nekaj takih, ki – hvala bogu – vsakodnevno pri produkciji ne sodelujejo. Na primer veterinar, zdravnik ali psiholog na klic.

Za posestvo Kmetije: Nov začetek je skrbel tudi varnostnik. Teh smo imeli kar nekaj, ker je posestvo v nekem trenutku postalo izletniška točka. Vsako nedeljo po kosilu so se z raznih koncev začele valiti trume ljudi. Prišli so si ogledovat kmetijo. Zato smo postavili več ograj okoli posestva in okrepili število varnostnikov, saj so se "gobarji", ljudje so namreč rekli, da so prišli nabirat gobe, množili …

Le kaj je ljudi tako pritegnilo, da so si za nedeljsko popoldne zamislili izlet do posestva? Tako radi pogledamo v življenja drugih. To, kar vidijo na televiziji, jih vleče, da vidijo še v živo. A niso mogli videti nič posebnega, saj je posestvo veliko. Mogoče so videli le, kako je komu od tekmovalcev sledila kamera, to pa je vse.

Koliko kamer je v povprečju neprestano spremljalo tekmovalce? Od ene do treh, po potrebi tudi več. Odvisno je od situacije, če na primer pričakuješ kakšen dogodek. Ko na primer vidiš, da so se duhovi že zelo razburkali, je prižganih več kamer. Obstaja nek urnik kamer, a to je le okvir, ki je prožen.

Kako pa izbirati med neskončnimi količinami materiala, ki nastajajo vsak dan? Niti ni bistvo, da vse uporabiš in pokažeš, saj se gledalec ne more osredotočiti na deset resničnih zgodb. Pri montaži jih izbereš le nekaj in v posamezni oddaji vzpostaviš rdečo nit. Mora pa imeti vsaka oddaja dogajanje, ki obdrži gledalca pred zaslonom od začetka do konca. Zato ni pomembno, da pokažeš, kaj vse delajo. Konec koncev so odnosi med njimi tisti, ki so zanimivi.

Kje je po vašem torej ta resničnost resničnostih šovov glede na to, da so situacije do določene mere spodbujene, oblikovane, prav tako tudi odzivi posameznikov in posameznic, njihove vedenje, odnosi, ki se oblikujejo glede na okoliščine in željo po nagradi … Sami situacij od zunaj nismo spodbujali. Na podlagi svojih dozdajšnjih izkušenj lahko rečem, da se ljudje začnejo obnašati popolnoma drugače, ko jim vzameš mobilni telefon in stik z zunanjim svetom. Neverjetno je, kako hitro pozabijo na zunanji svet in pravila obnašanja, ki veljajo tam. Pozna se, da so zaprti v svoj mikrokozmos, v katerem morajo v tistem času preživeti, se znajti, si najti prijatelje ali karkoli že. Drugi dan se tako med njimi že intenzivno odvijajo odnosi.

Zdi se, da na nek način izgubijo distanco do tega, da jih snemajo in gleda veliko število gledalcev? Res je. Včasih sicer pride trenutek in moraš določene stvari, ko gredo čez mero, presekati. Ko vidiš, da kipi, moraš dvigniti pokrovko, da se para pokadi ven. Določene stvari pač niso etične, da bi se dogajale.

Ko ste Andreja po napadu na Miho izločili, je bilo vaše sporočilo jasno. Fizično nasilje je meja. Sporov je bilo na posestvu veliko, a je šlo za prepire med ljudmi, ki skupaj živijo. S tekmovalci je ekipa, ki dogajanju sledi, in ponavadi vemo, kam pes taco moli. Se pa neštetokrat vprašam, kaj če smo naredili napako pri izbiri in smo spregledali koga zelo problematičnega. Kaj se lahko zgodi? Ne nazadnje smo mi za njih odgovorni.

Motivi tekmovalcev za sodelovanje v tovrstnih šovih so različni, pa vendar, zakaj bi se nekdo zaprl v tako izolirano nepoznano skupnost z omejenim gibanjem? Motivi so zelo različni. Za nekatere celo nisem prepričana, da sami vedo, zakaj so se prijavili. Moram pa povedati, da je bil na posestvu lahko tudi neverjeten mir. Drugače je za gledalca, ki v vsaki izmed oddaj vidi zgoščeno dogajanje. Nekateri naši tekmovalci so vstajali že ob petih zjutraj in takrat je bilo tam najlepše. Ne slišiš nobega glasu, nobenega avta, le meglice in tišina …

A so lahko odnosi tisti, ki jih slišiš in se plazijo za tabo. Vedno se lahko umakneš, če se želiš. Posestvo je bilo veliko nekaj hektarjev in če ti je šel kdo na živce, si se lahko umaknil. Je pa v človeški naravi, da so na nek način silili ravno k tistemu, s katerim so imeli kaj nerazrešeno. Ne nazadnje so vsi, preden so šli notri, vedeli, v kaj se podajajo. Seznanjeni so bili s tem, da gredo v enega izmed najtežjih šovov. Da jih bo zeblo, da bo hrana bolj borna in da ne bo vodovoda v hiši, za to so se odločili pri polni zavesti. Naloge pa smo tudi načrtovali glede na potrebe in vremenske okoliščine, da smo jim kdaj tudi olajšali pogoje življenja.

Do razkrivanja svojih zasebnih doživljanj in značilnosti niso imeli prav veliko zadržkov. Res je. A vse, kar so povedali, so razkrili po svoji vesti in v skladu s svojimi prepričanji. In ne glede na to, kako je bilo, sem prepričana, da bi se tudi med našimi kmetovalci našel kakšen, ki bi izkušnjo ponovil.