Primož Pirnat: Igralstvo te pohrusta celega!

S Primožem Pirnatom, igralcem Mestnega gledališča ljubljanskega, smo se tik pred premiero muzikala po filmu kultnega španskega režiserja Pedra Almodovarja Ženske na robu živčnega zloma pogovarjali o Ivanu, "katastrofi od človeka, na katerega se lepijo vse ženske", in drugih "žmohtnih", slastnih likih, o presežkih Nevihte in potencialu filma Vaje v objemu, o tem, zakaj je njegova poezija le njegova in zakaj je Summertime idealen jazz standard.

Igralci običajno v intervju privolijo šele po premieri, medtem ko se z vami ni bilo težko dogovoriti niti dan pred premiero niti na dan premiere. Ali to pomeni, da ste že povsem rutinirani v tem, kar počnete, ali da so Ženske na robu živčnega zloma že povsem nared za dan D?

Pomeni, da je zadeva že precej "sfniširana", poleg tega me v petek čaka izpit za čoln in posledično kar nekaj učenja, v ponedeljek pa so na vrsti kratke počitnice (smeh).

Izpit za čoln … Zgolj teorija ali tudi praksa?

Samo teorija, samo vozle moramo prikazati v praksi.

V predstavi Ženske na robu živčnega zloma boste upodobili Ivána, direktorica in umetniška vodja MGL-a Barbara Hieng Samobor ga je predstavila kot zapeljivega zapeljivca … Vaš komentar?

(glasen smeh) Moj lik je lastnik glasu, na katerega se lepijo vse ženske. Sodeluje pri snemanju reklam, sinhronizira tuje filme, lahko bi mu rekli tudi The Voice, sicer pa je poln samega sebe, skratka popolna katastrofa od človeka.

V gledališkem listu je zapisano, da se moški v Ženskah na robu živčnega zloma ne znajo vesti do žensk, jih ne razumejo, skušajo jih izkoriščati in nadzorovati, zato so besni in nemočni. Je bila vloga Juana precej zunaj vaših okvirov Primoža kot moškega?

Seveda! No, zagotovo kdaj pokažem tudi kaj takega, vsekakor pa to nisem jaz. Res je, da snemam reklame, nima pa to zveze z menoj.

Kaj vas spravi na rob živčnega zloma?

Kakšna moja napaka, moj kiks. To me najbolj zadene, sebi kar težko odpustim, medtem ko drugim precej hitreje. Poklicno sem zelo odgovoren in priden, zasebno pa niti ne.

Na tiskovni konferenci pred premiero Žensk na robu živčnega zloma je bilo mogoče slišati, da je režiser Diego de Brea poskrbel, da se igralec v vsakem trenutku dobro počuti na odru. Vam je to pomembno? Sprašujem zato, ker se mi zdi, da je dodana vrednost nekaterih predstav prav to, da vznemirijo gledalca, da mu vržejo neko kost, o kateri bo razmišljal še dolgo po tem, ko se prižgejo gledališke luči.

Mislim, da je smisel muzikala v užitku, igralec mora uživati na odru. Če tega ni, tudi odziva ne more biti. Sicer pa je tako, da mora igralec, tudi če trpi, na odru uživati. Moram pa priznati, da je za nas, ki nismo pevci, malce težje priti do točke, ko bomo res noro uživali v tem, kar počnemo. No, jutri bi že morali biti pripravljeni (smeh).

Je to vaše prvo bližnje srečanje z muzikalom?

Ja, odkrivam svoje petje.

Ocena?

Noro sem se navdušil. Dejstvo je, da zna doma peti vsak, pod prho še posebej, na odru pa je drugače. Še vedno me je malce strah, ampak tudi ta okvir bo treba prestopiti.

Kako so videti pevske priprave na muzikal?

Še pred začetkom konkretnih vaj smo delali s korepetitorjem, glasbenim vodjo in avtorjem aranžmaja Jožetom Šalejem, ki je krasen človek in pedagog. Poleg nas bo na odru še sedem krasnih glasbenikov.

Muzikali imajo običajno precej širok doseg, posledično tudi precej ponovitev, kar je nekaterim igralcem ljubo, drugim pa ravno nasprotno. Kako vi gledate na to?

Na neki način se veselim, saj razen otroške predstave na Ptuju, ki sem jo odigral stokrat, s tem še nimam izkušenj. Zagotovo gre za prav poseben občutek … Veselim se predvsem zato, ker so Ženske na robu živčnega zloma res krasna predstava. Skupaj z Diegom de Breo smo naredili res nekaj posebnega.

Posebni so tudi kostumi.

Genialni, tudi luč je videti fenomenalno. Poseben Diegov svet.

Rečeno je bilo, da je bil Diego de Brea za režijo izbran zato, ker dobro razume ženske. Kako se vam zdi, da je razumel moške?

V redu, je pa treba vedeti, da je besedilo že v osnovi napisano tako, da so moške vloge nekako stranske.

"Moški so pomembni kot agens, a so nepomembni," je de Brea izjavil na tiskovni konferenci.

Tako je, a vseeno so to "žmohtni", slastni liki. Iván, njegov sin Carlos (igra ga Jure Drevenšek), ki balansira med mamo (Mirjam Korbar Žlajpah) in svojim dekletom (Tino Potočnik), taksist (Jože Ropoša), ki že malce meji na transvestizem in je povsem v Almodóvarjevem svetu, in drugi. Ogledal sem si tudi Almodovarjev film in opažam, da so liki v naši predstavi precej bolj izkoriščeni, precej bolj "žmohtno" in duhovito zapeljani.

Gledališka sezona se počasi končuje, Ženske na robu živčnega zloma so zadnja premiera MGL-a v letošnji sezoni. Kako jo ocenjujete? Boste mirne vesti odšli na počitnice?

Zagotovo. Noro sem hvaležen za vse, kar se mi dogaja. V MGL-u smo odlična ekipa, želja po igri je neverjetna, nastajajo krasne predstave.

V MGL-u ste tretjo sezono. Je težko priti do pravih priložnosti, če ga primerjate s SNG-jem Nova Gorica, SLG-jem Celje in PGK-jem, kjer ste igrali v preteklih letih?

Odvisno, povsod smo delali dobro, potem pa nastopijo obdobja, ko se zgodi menjava umetniškega vodstva, ko se teater nečesa preobje, ko se zmešajo različne energije … Deset let sem šibal po Sloveniji, tri predstave sem delal na Ptuju, dve leti sem igral v Celju, sedem v Novi Gorici in dve v Kranju in povsod smo delali dobre stvari. To delo imam preprosto zelo rad.

Na zadnjem Borštnikovem srečanju ste za vlogo Borisa Grigorjiča v Nevihti, absolutni zmagovalki Borštnikovega srečanja, prejeli Borštnikovo nagrado. Z Nevihto ste gostovali po Bosni, Hrvaški, zdaj vas čaka Bolgarija. Kaj jo dela tako posebno? Odnosi?

Da, to je res neki nadpovezan svet. Je resnična, občutljiva, duhovita in komunikativna. Ne znam povedat. Že od vsega začetka je bilo delo z režiserjem Jernejem Lorencijem nekaj čisto posebnega. S posebnimi, tudi otroškimi igrami je dosegel padec barier med igralci in med nami vzpostavil res noro povezanost.

Kdaj ste ugotovili, da je igralstvo za vas edina alternativa?

Že v osnovni šoli smo nekaj "prčkali", na srednji šoli sem obiskoval krožek francoskega teatra, kjer smo igrali v francoskem jeziku, in tam sem se potem čisto navdušil. Sledili so nastopi na raznih prireditvah, in ko enkrat padeš v to, te to pohrusta. Druga možnost je bilo športno novinarstvo, pa po sprejemu na AGRFT na FDV nisem šel niti preverit rezultatov.

Še pišete poezijo?

S tem sem končal, ker čutim, da so drugi bolj poklicani za to, še vedno pa zelo rad berem poezijo. S prijateljem sva na srednji šoli na Poljanah urejala literarno revijo Mladi Poljanec, kjer sva tudi objavljala. Občasno sicer še vedno kaj napišem, ni pa to nekaj, kar bi kazal naokrog. Mi je pa ta svet zelo všeč.

Na velika platna prihaja film Vaje v objemu Metoda Pevca, kjer igrate Leona. Kakšno usodo mu napovedujete pri slovenskih gledalcih?

Vaje v objemu je dober film in imam zelo dober občutek, kar je super, saj pri slovenskem filmu igralec nima vedno tako dobrega občutka. Bili smo mala ekipa, nonstop smo tičali skupaj. Metod je očitno imel dober nos za kasting.

Peti, a ključni igralec v filmu je ples, tango. Še obiskujete milonge?

Ja, na začetku smo bili res zagreti, pa smo potem to malce opustili. Ampak ravno pred dnevi smo imeli v plesni šoli Vijavaja projekcijo filma, po njem pa smo še malo obudili spomin na milonge. Tango je nor ples, terapevtski, predvsem za pare. Premiera filma bo najverjetneje 13. maja v Kinodvoru, po njej pa bo okrogla miza na temo odnosov med moškim in žensko.

Kaj imate v načrtih za bližnjo prihodnost?

Skupaj z Ravilom in njegovo ženo Natašo Sultanov iz zavoda Buffeto na podlagi novega prevoda – prevedla sva ga s prijateljem – pripravljamo Sliko Eugena Ionesca. Sicer nam ni uspelo dobiti nobenih finančnih sredstev, prav tako tudi ne vemo, kje bomo igrali, ampak delamo, vztrajamo. Kar zadeva MGL, nas jeseni čaka študij Otella, kjer igram Jaga. V naslovni vlogi se bo predstavil Sebastijan Cavazza, režijo pa bo prevzel Jernej Lorenzi.

8. maja se v Kinu Šiška obeta sklepni koncert JAZ(Z) MGL. Kaj vse se bo dogajalo? Lani rock'n'roll, letos pa ...

Jazz, prepevali bomo jazz standarde. Jaz sem odgovoren za Summertime, kar mi ustreza, ker se mi ne bo treba na novo učiti besedila. Lani smo trepetali, kako bo, pa je bilo vse skupaj enkratno. Rock'n'roll in 1.500 ponorelih najstnikov z energijo, pri kateri ti dlake stojijo pokonci. Genialno!