Nedelja, 27. 1. 2019, 4.00
5 let, 2 meseca
Slovenca, ki so se jima izpolnile sanje: potovanja so njuna služba #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,69
5
Nika Penšek in Žiga Bobinac ne marata preveč, da bi jima rekli digitalna vplivneža. A s 50 tisoč sledilci na Instagramu in 20 tisoč ogledi na mesec na blogu to (na neki način) sta. Potovanja in s tem povezane objave so postali njuna služba. Večino preteklega leta sta to počela tako rekoč neprekinjeno, v enem zamahu sta prečesala Azijo, Novo Zelandijo in Avstralijo.
Eden najboljših izletov se je za Niko Penšek zgodil prav na tem dolgem potovanju, ko sta v Avstraliji z zasebnim letalom preletela in pristala na Velikem koralnem grebenu. Ena od boljših presenečenj je bila zanju tudi Nova Zelandija, kamor bi se rada še kdaj vrnila. No, krajev, ki bi jih znova obiskala, je več, sta jasna v pogovoru o skoraj enoletnem potovanju, na katerem pa sta večji del časa tudi delala.
AndSheXplores je ime bloga ter profilov na Instagramu in Facebooku, kjer Nika in Žiga predstavljata destinacije, promovirata luksuzne hotele in druge turistične ponudnike ter storitve. Poudarjata, da je, čeprav se vse skupaj sliši sanjsko in v tem delu zelo uživata, to tudi precej naporno.
Oba sta že od nekdaj strastna popotnika, veliko sveta sta prečesala že s svojima družinama. Odkar sta par, sta se na daljše potovanje odpravila dvakrat na leto, a ta so bila zaradi omejenosti z dopustom vedno prekratka. Vsak vikend pa sta se tudi odpravila na izlete v (ne)znano.
Leta 2017, ko je želja dozorela, sta oba dala odpoved v službi. Nika Penšek kot višja svetovalka za prevzeme in združitve podjetij v podjetju Deloitte, Žiga Bobinac pa kot direktor prodaje v podjetju Ekipa2 (Outfit7). S tem pa se je začela njuna življenjska izkušnja v obliki desetmesečne poti.
Koh Samui, Tajska
Ko sta decembra 2017 pustila redni službi in šla na skoraj enoletno pot, sta varnost zamenjala za življenjsko izkušnjo in dinamiko. Kako sta vidva to dojemala?
Žiga: Želja po premiku se je pojavila sredi leta 2017, ko sva prvič pripotovala na Bali in mi je bilo tako všeč, da sem si nekaj časa želel tam tudi živeti. Težko ubesedim, kaj me je tako navdušilo. Nedvomno je zelo lepa narava, prijazni ljudje, posebni običaji, a poglavitna je bila energija, ki sem jo občutil. Počutil sem se izjemno srečnega. A Nika si je želela potovati in na koncu sva združila najine želje: tri mesece sva preživela na Baliju, preostali čas pa hodila naokoli.
Nika: Na Baliju je sproščeno vzdušje. Zame kot veganko in Žigo, ki je vegetarijanec, je tam raj. Bali je postal tudi baza za blogerje, tam se je v zadnjih letih oblikovala velika skupnost digitalnih nomadov. V Cangguju, kjer sva živela, sicer prevladujejo Avstralci.
Je bil to začetek vajine kariere potovalnih blogerjev in Instagramerjev?
Nika: To sva začela že prej. Na Instagramu sem začela objavljati, še preden je bilo to tako razširjeno kot je danes. Najprej sem naredila profil najine psičke Ave, nato pa sem začela objavljati še fotografije z najinih potovanj. Zelo hitro sva dobila tudi ponudbe hotelov in restavracij, da naj jih obiščeva in narediva promocijske zgodbe. Na ta način sva tako začela potovati leta 2017, ko sva odšla na Sardinijo, v Atene, na Santorini in Bali. Kmalu se je pojavilo veliko podjetij, ki so želeli sodelovati z nama in so nama pošiljali svoje izdelke, kasneje sva dobila tudi ponudbe za plačane objave.
Veliki koralni greben, Avstralija
Za kakšne ponudbe gre pri tem? Vama hoteli krijejo stroške bivanja ali tudi vozovnice?
Nika: Nastanitev, vozovnic večinoma ne, čeprav se zdaj zgodi tudi to, saj imava veliko sledilcev in sva se temu poslu v celoti posvetila. Tako sem že dobila ponudbe, kjer bi mi pokrili vse stroške. Kar se tiče najine skoraj enoletne poti, s katere sva se vrnila novembra in jo skrbno načrtovala, sva od skupno 270 nočitev imela 80 odstotkov kritih. Nisva si želela, da bi bil ta odstotek večji, saj to s seboj prinese veliko dela. Ne gre pa samo za luksuzne hotele, temveč tudi za polete s helikopterji, zasebnimi letali, izlete in doživetja, ki si jih sicer nikoli ne bi mogla privoščiti.
Kaj poleg števila sledilcev hotele in druge turistične ponudnike prepriča o sodelovanju z vama?
Nika: Prvo, kar vsak opazi, je celotni "feed" – vizualni del profila in na kakšen način komuniciraš. Število sledilcev je le ena od stvari, pomemben je tudi "engagement", vpletenost sledilcev. Trudiš se tudi, da bi tvoje objave delili večji profili, s čimer sva imela precej sreče. Na ta način pa lahko v enem dnevu dobiš tudi po 500 novih sledilcev. Nato so se začeli še Instagram "storyji", ki zdaj predstavljajo tako rekoč največji del komuniciranja s sledilci.
Žiga: Veliko profilov na Instagramu je velikih po številu sledilcev, ko pa greš gledat število njihovih všečkov in komentarjev, ti postane jasno, da so na začetku uporabljali avtomatizirane odzive pa tudi kupovali lažne sledilce in nato na podlagi tega prodajali svoj promet in izpostavljenost. To se je dogajalo pred dvema letoma, dokler niso partnerji postali bolj pozorni na resničnost profilov. Pri nama je pokazatelj to, da imava midva pri 50 tisoč sledilcih več všečkov kot nekdo s 300 tisočimi.
AndSheXplores je Instagram, blog in Facebook profil, kjer Nika in Žiga predstavljata destinacije, promovirata luksuzne hotele in druge turistične ponudnike ter storitve. Poudarjata, da čeprav se vse skupaj sliši sanjsko in v tem delu zelo uživata, je obenem tudi precej naporno.
Vsega skupaj sta se učila skozi prakso?
Nika: Točno tako, ker je to bilo v času, ko Instagram še ni bil tako nasičen. Danes je zaradi tega zelo težko začeti z ničle. Težko je biti zelo drugačen in najti nove lokacije, saj je tako rekoč že vse ovekovečeno. Izziv je narediti nekaj povsem novega. Pri takem delu, kot je najino, pa šteje celoten paket. Sama sva se hitro prilagajala spremembam, se učila in bila pri tem kar uspešna. Zdaj svoje znanje z družbenih omrežij trživa naprej, tako da svetujeva podjetjem, ki si želijo bolj uspešne marketinške strategije.
Žiga: To je v državah v razvoju vrzel, kar nama je postalo jasno že na prvi postaji najine dolge poti. V Šrilanki sva bila v čudoviti vili, ki so jo odprli dva meseca pred najinim prihodom, a gostov še vedno niso imeli veliko. Ko sva govorila z vodjo marketinga, sva ugotovila, da je bilo na področju promocije veliko neizkoriščenega potenciala in da potrebujejo usmeritev.
Nika: Azijski pristop v tem kontekstu deluje približno takole: zgradimo, potem bomo pa že videli, kaj in kako.
Fotografije AndSheXplores: desetmesečno potovanje Nike Penšek in Žige Bobinaca
Kako sta na potovanju načrtovala premike? Sta začutila, da je čas, da gresta naprej, ali so to bile povsem racionalne odločitve?
Nika: Imela sva načrt poti, ki je vključeval tudi časovne okvirje, kar pa sva nato sproti tudi nekoliko prilagajala. Nisva želela hiteti, kar kot klasičen turist skoraj po pravilu moraš. Hitiš naokoli, da čim več vidiš. Midva pa sva želela vse doživeti počasi. Uživala sva v hotelih, destinacijo sva si v miru ogledala, počasi pila kavo, bila med ljudmi in okušala lokalno hrano. Seveda bi povsod lahko ostal še malo dlje, a sva vseeno precej dobro časovno načrtovala. Edina izjema je bil jug Tajske, torej otoki, kjer nama ni bilo najbolj všeč in bi tisti čas raje namenila na primer Avstraliji.
Žiga: Vzela sva si čas, ker sva se zavedala, da je to življenjska priložnost in izkušnja, saj sva prej, ko sva bila zaposlena, za posamezno pot imela na voljo le kakšen teden. Tako sva tedaj bila primorana imeti precej natrpan urnik, saj sva želela čim več videti in doživeti.
"Zakaj sva tako različna od drugih na ta način aktivnih na Instagramu? Ko sva sodelovala s turistično nastanitvijo ali organizacijo, sva se vedno dobila na sestanku z direktorjem hotela ali marketinga, o njihovem načinu dela. S tem sva sama zelo veliko naučila, ob tem pa tudi videla, če je še kakšna druga priložnost za sodelovanje."
Ko sta šla na pot, je bilo že jasno, da bosta objavljala na Instagramu in si jo na ta način tudi finančno pokrila?
Nika: Drži. Pot sva načrtovala za približno dva meseca vnaprej. Ko sva odšla iz Slovenije, sva imela organizirano Šrilanko in del Tajske, ostalo se je odvilo tam. Je pa z vsem skupaj veliko dela: načrtovanje poti za prihodnje mesece, ustvarjanje novih vsebin, urejanje fotografij, pisanje bloga, odgovarjanje sledilcem in dogovarjanja s partnerji. Včasih na dan dobim samo na Instagramu 100 sporočil od novih ljudi, odpisovati pa je treba še obstoječim.
Kaj vam pišejo?
Nika: Vse, od ženitnih ponudb do tega, da jih zanima še bolj natančno, kje je določena fotografija nastala, kako sva organizirala pot, kje sva jedla, tako rekoč vse jih zanima. Zbirajo informacije o določenih lokacijah in storitvah.
Vulkan Bromo, Java, Indonezija
Stopijo hoteli v stik z vama za promocijo na Instagramu ali jim ponudbe pošiljata sama?
Žiga: Delujeva proaktivno, torej se sama s ponudbami obračava na hotele, agencije, restavracije in druge turistične ponudnike. Ne nazadnje le midva veva, kdaj in kje se bova gibala. Zato je velik del partnerstev nastal na najino pobudo. Šlo pa je za različne oblike sodelovanja. Od objav na Instagramu, omemb v zapisih na blogu, fotografij, ki sem jih naredil za objavo na Bookingu … Kar se tiče promocije produktov in plačanih objav, pa ponudba pride od podjetij ali agencij.
Gre pri vsem skupaj predvsem za kompenzacijo, torej vama krijejo nastanitev, vi pa glede na dogovorjeno objavljate na Instagramu? Kako ste se po navadi dogovorili?
Nika: Če ponazorim s primerom: pred odhodom na določeno destinacijo nasloviva ponudbo za sodelovanje na 10 najboljših hotelov. Na koncu pa se odločiva za tiste, ki nama najbolj ustrezajo in največ ponudijo. Poleg vile ali sobe v to spadajo še obiski spaja, vključeni obroki v restavraciji, včasih organizirani izleti. Vendar vedno izbirava sodelovanja, kjer verjameva, da je storitev dobra in se na pravi način predstavljajo. V nasprotnem primeru hitro izgubiš kredibilnost.
V Šrilanki se nama je zgodilo, da sva prišla v hotel, kjer smo bili že vse dogovorjeni, pa sva sodelovanje na licu mesta odpovedala. Že ko sva vstopila na recepcijo, nama ni bilo všeč vzdušje, potem pa se je še izkazalo, da se niso držali dela dogovora. Lepo sva se jim zahvalila, jim pojasnila, da tega ne moreva promovirati in šla drugam, kjer sva si sama plačala.
Žiga: Takšna situacija se zgodi redko, nama se je v pravzaprav le enkrat, saj prej vse dobro pregledaš in preveriš.
Mount Bromo, Java, Indonezija
Je mogoče s takšnimi sodelovanji tudi zaslužiti?
Nika: Na ta način sva delala s slovenskimi in tujimi podjetji, turističnimi organizacijami in podjetji, ki želijo, da jih promovirava, ali odkupijo najine fotografije. Ko sva bila na poti, sva vsak teden prejela od 10 do 20 ponudb za sodelovanje, med katerimi sva v povprečju izbrala le eno. Velikokrat gre namreč za takšne, v katere ne verjameš ali se z njimi ne moreš poistovetiti in ne spadajo v tvoj kontekst.
Kako pa se spoprijemate z izpostavljenostjo? Nika, vi ste pogosto na fotografijah, pa čeprav večinoma le od zadaj, iz profila …
Nika: Delava potovalne lifestyle fotografije, zaradi česar nisem ali nisva tako v ospredju, kot je to pri modnih objavah. Za naju je ključno navdušiti sledilce za določeno destinacijo in da si v najini predstavitvi lahko predstavlja sebe, kako uživa.
Žiga: Trudiva se, da predstaviva destinacijo, pa čeprav prek hotela.
Poudarjata, da je takšno življenje in delo veliko garanje. Torej odpade veliko spontanosti, ki je sicer pomemben del potovanj?
Nika: Imela sva srečo, da sva se s tem začela ukvarjati že dve leti prej, preden sva šla na to dolgo pot. Tako sva že prej šla skozi fazo, ko se učiš delati skupaj in se prepiraš, ker si je vsak od naju vse skupaj zamislil drugače. Naučila sva se, da ko prideva na lokacijo, najprej vse narediva, nato pa še uživava v destinaciji, hotelu in vsem, kar ponujajo. Če naknadno opaziva še kakšen super motiv, se ponovno lotiva fotografiranja. Fotografijo in vse, kar k temu spada, obožujeva, sicer v tem poslu ne bi uspela.
Žiga: Na začetku, ko še nisi tako izkušen, je prihod na lokacijo, na primer v hotel, stresen. Vse si se že dogovoril, zdaj pa je nastopil čas, ko moraš vse skupaj izpeljati in poskrbeti, da ne bo povprečno. A časoma postaneš suveren, za sabo imaš že pozitivne odzive in tako je vse skupaj lažje.
Kaj menita o lanskem ogorčenem odzivu dublinskega hotelirja, ko mu je digitalna vplivnica na Instagramu pisala, da bi v zameno za bivanje pri njih pripravila objave na družbenih omrežjih?
Nika: Zagotovo so tudi takšni odzivi, vendar mislim, da je bilo to vse skupaj zrežirano, saj je na tak način vsak od njiju dobil veliko pozornosti. To pa je to, kar v tem poslu šteje. Zanimivo mi je bilo, kako se je ona burno odzvala in se zelo hitro pojavila z odgovorom tudi na YouTubu. Res se v to zgodbo nisem nikoli prav poglobila, a kot pravim, je s tem vsak od njiju veliko pridobil. Če se hotelir s ponudbo ne strinja, enostavno ne odgovori.
Žiga: To, da ne dobiš odgovora, ni nič takšnega. Včasih ti napišejo, da je sezona in so polno zasedeni, ali pa povedo, da so imeli s tem slabe izkušnje. Ko jih vprašaš, kakšne, povedo, da so sodelovali z vplivneži, a ti se nato niso držali svojega dela dogovora. To so posamezniki, ki mečejo slabo luč na panogo.
Tempelj na Baliju
Nika: A nekaj takšnih imaš na vsakem področju. Najin moto je, da povsod poskušava narediti več, kot sva obljubila, in do zdaj so bili povsod zadovoljni. Res vedno dobivava dobre odzive.
Dobra dva meseca je, odkar sta se vrnila z zadnjega daljšega potovanja, nekaj distance sta lahko že vzpostavila. Kako zdaj vidita izkušnje, ki vama jih je dalo to potovanje?
Nika: Veliko te nauči o ljudeh in svetu. Resnično dobiš širšo sliko. Stvari lahko bereš, a ko jih še doživiš, je čisto drugače. Bila sva v Burmi, kjer so nama rekli, da če greva do sosednjega jezera, bova prišla do ljudi, ki še nikoli niso slišali za belce, da se naju bodo prestrašili … Kako drugače je tam, kjer se je turizem začel šele pred nekaj leti in imajo popolnoma drug odnos do tebe. Veliko sva se naučila o spoštovanju narave in kako zelo jo je treba varovati.
Žiga: V tem pogledu vidiš ekstreme sveta. Nekje so izjemno izobraženi, kar se tiče skrbi za okolje, medtem ko drugje temu ne posvečajo nobene pozornosti. Na primer na Filipinih ne vidijo razlike med odvrženo plastenko ali odvrženim olupkom banane v naravi.
Nika: Na Baliju vsakodnevno kurijo plastične odpadke, kljub temu da poznajo posledice, vendar temu ne posvečajo nobene pozornosti. Vseeno jim je, zelo težko gledajo na svet dolgoročno. Drugače je tudi z odnosom do živali, kar naju je zelo prizadelo. Sama nasprotujeva tudi vsemu, kar vključuje zasužnjevanje živali za človeško zabavo. Tega je ogromno, od plavanja z delfini, jahanja slonov, kamel … Nikoli tudi ne hodiva v živalske vrtove. Drugače je, če gre za rehabilitacijo in vračanje živali v naravo, pa že pri teh je treba paziti, ker so velikokrat le zgodbe za turiste.
Ideja o dolgem potovanju in delu je pri mladem paru dozorela leta 2017, ko sta oba dala odpoved v službi. Nika Penšek kot višja svetovalka za prevzeme in združitve podjetij v podjetju Deloitte, Žiga Bobinac pa kot direktor prodaje v podjetju Ekipa2 (Outfit7). S tem pa se je začela njuna življenjska izkušnja v obliki desetmesečne poti.
Ne želita, da vama rečemo digitalna vplivneža, na poti tudi nista bila klasična turista. Kako si pravita vidva?
Žiga: Težko bi definiral, kaj sva, bi pa rekel, da sva preplet vsega naštetega. Klasična turista zagotovo nisva bila, ker nisva samo "uživala", ampak sva večino časa tudi delala. Ko sva zaznala poslovno priložnost svetovanja turističnim nastanitvam ali podjetjem, sva se tega lotila.
Nika: Zakaj sva tako različna od drugih, ki so na ta način aktivni na Instagramu? Ko sva sodelovala s turistično nastanitvijo ali organizacijo, sva se vedno dobila na sestanku z direktorjem hotela ali marketinga glede njihovega načina dela. S tem sva se sama zelo veliko naučila, ob tem pa tudi videla, ali je še kakšna druga priložnost za sodelovanje. V določenih primerih sva za nekaj časa prevzela tudi njihove profile na družbenih omrežjih, nato pa jim za vnaprej svetovala, kako naj jih upravljajo v prihodnje. To so danes uspešni profili.
Roys Peak, Južni otok, Nova Zelandija
Sta v tem slabem letu nomadskega življenja vseeno imela kakšno domačo bazo?
Nika: Bali je bil nekakšna baza, čeprav sva se zelo hitro navadila na nomadski način življenja. Ves ta čas sva živela iz kovčka in tudi ko sva prišla nazaj v Slovenijo, se kar nisem mogla spraviti iz tega. Toaletno torbico imam še kar pripravljeno, stvari ne morem zložiti na polico, ker mi je to zdaj tako nenaravno. Spet se moraš navaditi pospravljati za sabo in si kuhati. Na način življenja, ki sva ga tako dolgo živela, se hitro navadiš. Ves čas imaš ob sebi kuharje, čistilno osebje in druge, ki te razvajajo.
Žiga: Glede na to, kolikokrat sva se na hitro "razpakirala" in "spakirala" v hotelih, nisva prav veliko stvari izgubila. Tako sva se izurila. Pri vsem skupaj pa je zanimivo, da na poti nisva imela nobenega problema. Skoraj prvo vprašanje prijateljev namreč je, kaj slabega se nama je zgodilo.
Res, pogosto vaju to vprašajo?
Žiga: Vprašanja o neprijetnih izkušnjah na poti so zelo pogosta. Ali pa če sva kaj zbolela, kar nisva. Vročino sem imel le prvi dan v Šrilanki in potem nazaj grede na Novi Zelandiji, kar je bilo povezano z vznemirjenjem pred potovanjem. To pa je bilo tudi vse.
Nika: Na poti sva bila skoraj ves čas dobre volje, res je bilo srečno obdobje, in ko si tako pozitivno naravnan, se ti ne more zgoditi nič negativnega.
Nika Penšek: "Na poti sva bila skoraj ves čas dobre volje, res je bilo srečno obdobje, in ko si tako pozitivno naravnan, se ti ne more zgoditi nič negativnega."
Se vama to delo nikoli ne zdi stresno?
Nika: Naj za lažjo predstavo pojasnim, kako je potekal najin dan, saj je takšno delo zelo naporno. Ko sva prišla v kraj, ki ni bil Bali, kjer sva imela svojo stalno vilo - tudi to sva dobila zaradi promocije -, sva vstala še pred sončnim vzhodom. V temi sva se zbudila, v hotelu sva naročila zajtrk za s seboj, se usedla na skuter in odpeljala na kraj, ki sva si ga želela ogledati in fotografirati. Tako zgodaj sva morala oditi, da sva se izognila množici ljudi, ki v Aziji oblega vsako bolj znano destinacijo. Zato sva na vseh slikah sama, vendar to ne pride samo po sebi.
Na dan sva obiskala tudi več krajev, ko sva se vrnila, pa sva imela še sestanke, šele po tem pa sva se nekoliko lahko odpočila ob bazenu ali šla srfat. Večino časa sva tako preživela na motorju. Poleg vsega tega pa si ob takem delu tudi neprestano dosegljiv prek elektronske pošte. Dobivaš nove ponudbe, dogovarjaš se za nazaj in za v prihodnje. Zvečer sem velikokrat zaspala med urejanjem fotografij. Vse skupaj je zelo naporno in ko sva se vrnila v Slovenijo, sva potrebovala dva tedna, da sva prišla k sebi.
Žiga: Ko prideš nazaj, pa je tudi svojevrsten šok, ker se ti tu ne dogaja toliko.
Sončni vzhod v Avstraliji
Kakšne načrte imata za v prihodnje?
Nika: Na tak način, kot sva zdaj živela in delala, da sva bila tako dolgo na poti brez predaha, ne bova več živela. To sva želela doživeti, zdaj pa si želiva živeti v Sloveniji in od tu odhajati na krajše poti oziroma izlete, odvisno od ponudb.
Ko sva se vrnila, sva si nekaj časa vzela zase, zdaj pa bova kmalu odpotovala v Burmo. Pregledala bova tudi ponudbe, ki sva jih lani dobila veliko in na podlagi tega naredila načrte za v prihodnje.
Vang Vieng, Laos
Koliko je zanimanja za sodelovanje pri slovenskih hotelih in ponudnikih? Vaju to sploh zanima?
Nika: Midva imava sicer bolj globalen profil, vendar pa imava tudi precej slovenskih sledilcev, ki so od vseh prav najbolj aktivni. V zadnjem letu se je pojavilo precej slovenskih ponudb in nekaj sodelovanj smo uspešno izpeljali.
Žiga: V zadnjem letu je obisk zrasel tudi na blogu, tudi nad 20 tisoč ogledov na mesec.
Kaj so najbolj čudne stvari, ki so se vama v tem letu potovanja zgodile ali nenavadne navade, ki sta jih spoznala?
Žiga: Veliko ljudi v Avstraliji se v nakupovalni center odpravi kar bosih nog.
Nika: To nama je bilo na začetku zelo čudno, ampak na koncu sem bila bosa tudi sama. Jaz se hitro prilagodim.
V katere kraje bi se vračala? Je Bali še vedno ta prostor sreče, kot ste ga opisali, ko ste tja prišli prvič? Drugače je, ko nekje bivamo dalj časa, dohitita nas tudi rutina in stres vsakdana.
Žiga: Drži, da ko nekam prideš prvič in za krajši čas, le na dopust, je vse skupaj kot medeni teden. Opazuješ skozi rožnata očala, ko pa nekje živiš, vidiš tudi stvari, ki te lahko motijo. Zato je tudi pogled na Bali zdaj nekoliko drugačen, čeprav se tam še vedno zelo dobro počutim. Me pa strašna gneča tam moti.
Nika: Vsak kraj ima nekaj, kar je manj prijetno. A Bali je zame drugi dom, tam vse poznam. Takoj bi lahko spet šla nazaj, pa tudi še kam drugam. Ah, svet je tako velik.
Kje je bilo še tako nepozabno in zakaj?
Nika: V Singapurju. Všeč mi je bilo, ker je tam vse tako urejeno.
Žiga: V Aziji velikokrat niso razumeli koncepta veganstva, tako da nama je Singapur prijal tudi po tej plati. Vrnil bi se tudi na Novo Zelandijo in v Avstralijo.
Nika: Ravno to sem hotela še reči. Avstralija je fascinantna. Ima osem milijonov kvadratnih kilometrov, Evropa jih ima deset. V Evropi živi 740 milijonov, v Avstraliji 25 milijonov ljudi. V Aziji sva lovila sončne vzhode in iskala trenutke, ko se z določenega prostora ljudje umaknejo, da sva lahko fotografirala. Iskala sva tudi trenutke, kdaj se lahko uležeš na plažo in da ljudje ne plezajo po tebi. Ko pa prideš v Avstralijo, je vse prazno.
Whitehaven beach, Avstralija
Žiga: V Avstraliji in na Novi Zelandiji imaš občutek, da vse diha. Vse je tako odprto.
Vaju je najbolj pozitivno presenetila Nova Zelandija?
Nika: Tako je, predvsem narava. Barve so tam neverjetne. Na fotografijah nisem ničesar popravljala, saj se mi je zdelo, da če bi karkoli naredila, nihče več ne bo verjel, da je to res. Ta njihova jezera, ledeniki, gejzirji … Toliko je tega na tako malem prostoru. To je kot zmes Islandije, Norveške in Slovenije na steroidih.
Mauritius vaju je najbolj razočaral, zakaj?
Nika: Plaže niso nič posebnega, mogoče so v redu za koga, ki jih ni še veliko videl. Koral ni, ker so jih pred 25 leti zaradi ribolova z dinamitom uničili. Težek je dostop v vodo, pod gladino pa nič ne vidiš, ker je vse uničeno. Gre za kompleks letovišč, kar pomeni, da vse počneš izolirano v turističnem kompleksu.
Preberite še:
5