SiolNET. Trendi Potovanja
7,81

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Jakob J. Kenda, prvi Slovenec, ki je prehodil Apalaško pot

Prevajalec knjig o Harryju Potterju na 3500 kilometrih spoznaval pravi obraz Amerike #intervju

7,81

termometer

Jakob J. Kenda
Jakob J. Kenda je lani uresničil dolgoletne sanje: prehodil je slovito Apalaško pot na vzhodni obali ZDA in vtise s poti na sočen način strnil v knjigo z naslovom Apalaška pot. 3500 kilometrov hribov in Amerike. Foto: Ana Kovač

Jakob J. Kenda, doktor literarnih ved in priznani prevajalec, ki se je podpisal tudi pod prevode knjig o Harryju Potterju, je lani uresničil dolgoletne sanje. Podal se je na 3500 kilometrov dolgo Apalaško pot na vzhodu ZDA in jo v štirih mesecih tudi v celoti prehodil. Leto pozneje je v celoti prehodil tudi pot od pisatelja do založnika. Potopis, prepleten s sočnimi opisi sorodnih pohodniških duš in realnostjo ameriškega vsakdana, je na knjižne police postavil pod naslovom Apalaška pot, 3500 kilometrov hribov in Amerike.


Jakob J. Kenda Foto: Ana Kovač Doktor literarnih ved Jakob J. Kenda, znan predvsem po prevodih knjig o priljubljenem čarovniku Harryju Potterju, je lansko pomlad in poletje preživel na velepohodu po vzhodni obali ZDA. V štirih mesecih je (kot prvi Slovenec) prehodil kar 3500 kilometrov, posejanih po Apalaški poti, ki ima v srcih Američanov (tudi oni so se znašli pod drobnogledom našega tokratnega sogovornika) rezerviran poseben kotiček.

"Apalaška pot je ena od svetinj Američanov," pravi Kenda, ki je po doživetem, prebranem in slišanem prepričan, da je izkušnja Apalaške poti izkušnja Amerike. Na pot, ki je speljana čez 14 ameriških zveznih držav, se je odpravil aprila lani, simbolično, prav na svoj 44. rojstni dan.

Za Radovljičana v Ljubljani, za katerega se zdi, da mu res nikoli ne zmanjka besed, kar dokazuje v slehernem javnem nastopu, občuti pa se tudi v medosebnem pogovoru in celo dopisovanju prek sodobnih komunikacijskih kanalov, je bilo "pohodovanje" o Apalaški poti uresničitev dolgoletnih sanj.


Ko je prevajal knjige o priljubljenem čarovniku Harryju Potterju, mu je več bralcev namignilo, da bi moral napisati tudi kaj svojega. Ko je prevajal knjige o priljubljenem čarovniku Harryju Potterju, mu je več bralcev namignilo, da bi moral napisati tudi kaj svojega. Foto: Ana Kovač

Svojo štirimesečno pohodniško odisejado ste strnili na 360 straneh knjige z naslovom Apalaška pot. Je to na neki način tudi posledica želje, da po prevodu številnih del, med drugim tudi priljubljenega Harryja Potterja, končno napišete tudi svojo knjigo?

Res je, ko sem prevajal knjige o Harryju Potterju, mi je več ljudi reklo, da bi moral pisati. Po eni strani me je to jezilo, saj so namigovali, da bi moral pisati, ker prevajam tako svobodno. Kar ni res: prevajam pač tako, da prevod mojemu bralcu učinkuje čim bolj tako, kot izvirnik bralcu izvirnika. Občasno je treba torej kaj obrniti drugače.

Ampak kakorkoli: do nedavnega niti nisem imel potrebe, da bi pisal, zdelo se mi je, da nimam česa povedati. Ko sem se začel resno pripravljati na Apalaško pot in sem bral priročnike, potopise, pa pobiral informacije z interneta - takrat je postajalo vse bolj očitno, da bi se dalo o tej poti gotovo kaj napisati.

In nisem se motil: na poti sem potem doživel toliko, da je bilo o njej nujno napisati knjigo, toliko, da vsaj tretjina napisanega ni našla prostora v končni verziji.

"Do nedavnega niti nisem imel potrebe, da bi pisal, zdelo se mi je, da nimam česa povedati. Ko sem se začel resno pripravljati na Apalaško pot in sem bral priročnike, potopise, pa pobiral informacije z interneta - takrat je postajalo vse bolj očitno, da bi se dalo o tej poti gotovo kaj napisati. In nisem se motil: na poti sem potem doživel toliko, da je bilo o njej nujno napisati knjigo, toliko, da vsaj tretjina napisanega ni našla prostora v končni verziji." "Do nedavnega niti nisem imel potrebe, da bi pisal, zdelo se mi je, da nimam česa povedati. Ko sem se začel resno pripravljati na Apalaško pot in sem bral priročnike, potopise, pa pobiral informacije z interneta - takrat je postajalo vse bolj očitno, da bi se dalo o tej poti gotovo kaj napisati. In nisem se motil: na poti sem potem doživel toliko, da je bilo o njej nujno napisati knjigo, toliko, da vsaj tretjina napisanega ni našla prostora v končni verziji." Foto: osebni arhiv

apalaška pot Foto: Wikipedia Kaj sploh je Apalaška pot?

Apalaška pot, znana kot mati vseh poti, je speljana po vzhodni obali ZDA. Njenih 3500 kilometrov horizontale (in 140 kilometrov vertikale) se vije od zvezne države Georgia na jugu do zvezne države Maine na severu.
T. i. thru-hikerji, ki pot prehodijo v celoti, prečkajo meje kar 14 ameriških zveznih držav, s pohodom pa se "zaposlijo" v povprečju za pol leta.
Na Apalaško pot, ki je Kendo mestoma spominjala na slovenske planinske poti (če odmislimo najvišje vrhove Slovenije), se vsako leto poda okrog tri milijone ljudi, manj kot 500 jo prehodi v celoti. Večina se zadovolji že z nekaj odseki.
Lani je praznovala 80 let obstoja, letos pa 50 let, odkar je postala narodni park.

Večkrat ste že dejali, da ste se že od nekdaj želeli podati na dolgo pot. Zakaj ste se, glede na to, da je poti nešteto, odločili ravno za Apalaško pot, pot vseh poti oziroma kar mamo vseh poti?

Razlogov je ogromno. Eden najbolj preprostih je profesionalne narave. Ko prevajaš, tako pravi vsaka prevajalska teorija, moraš poznati jezik izvirnika in ciljni jezik. To je osnova. Kot je denimo osnova, da brez zdravja ni nič. Če hočeš dobro živeti, pa potrebuješ še kaj več.

V tem primeru moraš poznati kulturo. Meni na primer prevajanje Potterja ni povzročalo težav, saj sem kar nekaj časa živel v Angliji in sem Angleže dokaj dobro spoznal.

Medtem ko v Ameriki, po kateri vodi Apalaška pot, nisem bil nikdar dlje časa. Sem pa vedel, da če se že odpravim na to pot, ni vrag, da ne bi spoznal še Američanov: saj mi sredi tiste divjini ne bodo niti uiti mogli!

"Američani so mi prirasli k srcu. Mogoče še najbolj zato, ker so zelo radovedni." (Na fotografiji: značilni večerni prizor pred zavetiščem). "Američani so mi prirasli k srcu. Mogoče še najbolj zato, ker so zelo radovedni." (Na fotografiji: značilni večerni prizor pred zavetiščem). Foto: osebni arhiv

Imate zdaj boljše ali slabše mnenje o njih?

Precej boljše. Slovenci radi pljuvamo po Američanih, češ da so butasti, debeli, da nezdravo živijo in še kaj. Pa ni res.

Prav k srcu so mi prirasli, mogoče še najbolj zato, ker so zelo radovedni. Neverjetno, res. Nikoli ne bodo nikogar poslali v tri krasne zato, ker prihaja od drugod. Ravno nasprotno. Ko štopaš s prelaza sredi hribov proti oddaljenemu kraju, da bi se spet založil s hrano, in ti ustavi neki rovtar, ga bo zanimalo prav vse o tebi. Hotel bo vedeti, s čim se ukvarjaš, zanimala ga bo Apalaška pot, zanimala ga bo Slovenija. No, ta zelo zanima tudi pohodnike.

Sploh se ne strinjam s tem, kar je v Sloveniji dokaj običajno mnenje, da so Američani butasti. Ni res. Niti enemu od njih mi ni bilo treba razlagati, kje je Slovenija, vsi so vedeli.

Ne vem, ali bi kdo od pohodnikov v slovenskih gorah vedel, kje se recimo nahaja ameriška zvezna država Iowa in katere so njene sosednje države.

Pa tudi zelo radodarni so. Dobri ljudje so.

Pohodniki, ki se lotijo Apalaške poti, se ne predstavljajo z osebnimi imeni, pač pa s "trail" imeni. Jakob J. Kenda se je tako za nekaj mesecev prelevil v hikerja z vzdevkom Shoolo the Beast (Šulo Zverina). Pohodniki, ki se lotijo Apalaške poti, se ne predstavljajo z osebnimi imeni, pač pa s "trail" imeni. Jakob J. Kenda se je tako za nekaj mesecev prelevil v hikerja z vzdevkom Shoolo the Beast (Šulo Zverina). Foto: Ana Kovač

Najbrž vas je vsak pohodnik, s katerim ste prišli v stik in se zapletli v debato, vprašal po razlogih, ki so vas zapeljali na pot. Vaša razlaga ni ravno klasična, ni šlo za iskanje samega sebe, za prebolevanje ločitve, smrti … Pravite, da ste enostavno sledili metafori Kajetana Koviča, ki je v Navodilu za hojo zapisal: iti, hoditi / ne, ker to hočeš / ne, ker je treba / ampak ker tukaj / razen te hoje / drugega ni. Kako ste jim to razložili? S hojo kot metaforo za življenje?

Pravzaprav sem šel na pot iz zelo klasičnega razloga, samo o tem razlogu se malokrat govori, ker ni tako zelo zanimiv kot iskanja in prebolevanja: šel sem kot pravi pohodnik. In kadar sem komu od teh zrecitiral svoj prevod Koviča v angleščino, so mi skoraj padli okoli vratu: to je tisto, končno eden, ki zna povedati, zakaj se gre na tako pot! To je tisto! To je bistvo! Kakšne krasne pesnike imate pri vas!

Pohodniki na Apalaški poti imajo "trail name", pohodniško ime, in se ne predstavljajo s svojim. Zakaj?

Razlogov za to je več. Nekateri si želijo druge identitete, drugi bi radi začeli življenje na novo, mlajši bi se radi počutili kot junaki knjig o Indijancih, predvsem pa zato, da tisto, kar se zgodi na poti, na poti tudi ostane. Svojega imena pravzaprav sploh nikoli ne izrečeš. Moj vzdevek je bil Shoolo the Beast.

Jakob J. Kenda Foto: Ana Kovač

Menda ste ga dobili po plišasti igrački svojih otrok, morski kravi z uradnim imenom gospod Šuligoj, po domače Šulo?

Res je. To ime sta mi dodelila moja otroka, ko sem ju pripravljal na to, da me lep čas ne bo doma - tisti Šulo naj bi bil po njunem moj živalski duh in prav nič ni pomagalo, da sem protestiral, da taka bajsasta morska žival nima nobene zveze z Apalaško potjo. In tako so menili tudi drugi pohodniki, čeprav iz presenetljivega razloga: ime se jim je zdelo zabavno, a malce mehkužno, še posebej zaradi ozadja zgodbe. Pa so ga dodelali v Shoolo the Beast, Šulo Zverina. Da bo bolj možato, a ne.

In tako torej steče pogovor ob tabornem ognju na Apalaški poti: predstaviš se s svojim pohodniškim imenom ...

Da. In potem se gre na še kakšno "varno" temo. Recimo, kakšno se reče o opremi. To je posebnost Apalaške poti. Če zgrešiš pri opremi, je konec, tam nimaš več kaj početi. Zase lahko rečem, da sem dobesedno doktoriral iz opreme. Ta je drugačna, kot jo uporabljamo v Evropi, saj je v ZDA tudi pohodniška tradicija drugačna. Kupil sem jo že vnaprej, večino prek prijatelja iz otroških let, ki se je preselil v New York in mi jo je prinesel med enim od obiskov Slovenije, nekaj pa v Atlanti.

Kotiček za nebogljene pohodnike ... Kotiček za nebogljene pohodnike ... Foto: osebni arhiv Pohodniki smo na to opremo zelo navezani. Tudi danes sem na tem intervjuju oblečen v oblačila, ki sem jih nosil na poti. Ko si za povrh oprtam še nahrbtnik, ki sem ga nosil tam, se takoj počutim domače. Spreleti me: "I'm home."

No, oprema je na taki poti res pomembna, celo spodnjice. V njih potrebuješ veliko prostora (smeh, op. p.). Ampak resno: če ga ni, so lahko posledice zelo zelo neprijetne: mošnja se lahko tako grdo odrgne, da se cela ognoji in nazadnje niti razne antiseptične kreme menda ne pomagajo. 

Eden od revežev, ki so imeli te težave, je moral napraviti daljši postanek, med katerim si jo je menda večkrat zdrgnil z etanolom. Da je zgodba resnična, so mi potrdili drugi pohodniki, ki so ga slišali, kako je pri tem tulil.

Kakšen vtis je na kolege sopohodnike naredilo dejstvo, da ste eden od prevajalcev knjig o Harryju Potterju? Gre verjetno za dokaj univerzalno informacijo, ki pritegne.

Seveda, tudi Američani te knjige poznajo, in ravno večinski del pohodnikov, mladi, so z njimi dobesedno odrasli. Tudi Apalaško pot opisujejo skozi to izkušnjo.

Recimo bunkeljni na Apalaški poti so ljudje, ki se pridejo na pot malo sprehodit. Kakšen kilometerček naredijo ali dva, pojma nimajo o ničemer in sprašujejo prave pohodnike res prav bunkeljske neumnosti. Recimo, stojijo sredi poti, pa se čudijo, a tu ni nobene trgovine? Niti kioska s hrenovkami? Takih je med štirimi milijoni, ki se letno podajo na pot, kar 90 odstotkov.

Potem so tu čarovniki mešane krvi - komaj kaj boljši od bunkeljnov, torej. To so section-hikerji, ki prehodijo samo del poti.

In potem so tu še čistokrvni čarovniki ali thru-hikerji, ki prehodijo celo pot. Med njimi se pojavi tudi kakšen coprnik, seveda. Bojda je značilno za takšnega coprnika, da se v trenutku, ko sreča bunkeljne, ki pijejo iz potoka, odpravi malo višje ob potoku in se polula vanj.

Mlada praprot se obrača za soncem; pomlad v Virginiji. Mlada praprot se obrača za soncem; pomlad v Virginiji. Foto: osebni arhiv

Kako asketsko je popotovanje po Apalaški poti? Očitno ni tako kot na romarski poti Camino, kjer so vsakih nekaj kilometrov poti na voljo t. i. alberghi za prenočitev.

Večino časa sem spal v šotoru ali v zavetiščih, ki pa so zelo nepriljubljena. V zavetiščih je gneča, imajo pa samo tri stene in streho. V njem imaš zato občutek, kot da si ko sardina v odprti konzervi, nastavljeni medvedom in drugim zverem.

Vsake toliko, enkrat na teden, recimo, se s poti odpravi tudi v kakšno precej oddaljeno mesto, da se spet založiš s hrano. Takrat spiš v kakšnem hostlu in nekateri so super, drugi pa prav bedni.

Kaj vas je najbolj presenetilo na poti? Zapisali ste, da je prisotnost drog neobičajno visoka, enako velja za zavržena oblačila.

Da, z mamili imajo Američani nasploh veliko večje probleme kot mi. Mamilaška scena je pač izrazito darvinistična - šla bo tja, kjer je največ denarja. In v Ameriki ga je seveda mnogo več kot pri nas. Toliko, da nekateri mladi pohodniki oblačila, ki se jim zmočijo, dejansko kar odvržejo. Briga jih, bodo že v naslednjem mestu kupili nova.

Jakob J. Kenda Foto: Ana Kovač

Kako ste se opremili za primer, če bi se znašli v nevarni situaciji?

Meni in Chucku Norrisu se ni treba opremiti za varnost (smeh, op. p.). No, predvsem sem znal poskrbeti, da ni prišlo do konflikta. Z ljudmi ali zvermi. Če je, pa sem imel pri sebi vedno pohodniške palice. Ne moreš verjeti, kako lahko te lahne zadevice iz kevlarja usekajo.

Kako pomembni so za Američane rekordi?

Nori so na rekorde!

Tudi vi imate enega v lasti. Prvi Slovenec, ki je prehodil Apalaško pot.

Točno, tudi to šteje. Jim je pa po drugi strani povsem vseeno, da je Apalaška pot lani praznovala 80 let; tega niso kaj posebej razglašali.

Spomnili so se samo letos, ko je pot praznovala 50. obletnico, odkar je pridobila status National Scenic Trail, kar pomeni, da gre za posebne vrste narodni park. Ampak tudi to informacijo so samo objavili na spletni strani, kakšnih posebnih obeleževanj ne pripravljajo.

Jakob J. Kenda Foto: Ana Kovač

Ljudje, ki prehodijo Slovensko planinsko pot v celoti v enem zamahu, se pogosto pritožujejo nad žulji. Kako ste jih vi obvladovali?

Težko verjamem, da ljudje karkoli daljšega prehodijo v enem zamahu, če jih ožuli: po mojih izkušnjah se moraš ustaviti, sicer je samo še slabše in slabše. Žuljev tako nisem imel, ker jih nisem smel imeti. Potem bi moral vsaj za kakšen teden s poti, to pa bi bilo za moj žep predrago: v gozdu je zastonj, ameriška civilizacija pa je zelo draga.

Na poti ste uporabili dva para čevlje, za vsako polovico poti po en par.

Da, tudi zaradi različnosti terena. Na prvem delu poti sem nosil čevlje s sijajnim podplatom za blato, listje, korenine in travo: ustrezne prvi polovici poti. Za drugi del poti pa sem izbral čevlje, podobne plezalnim copatom, s kar nekaj kilometri s slovenske transverzale.

Bi se dalo potegniti vzporednice med slovensko transverzalo in Apalaško potjo?

Če porežeš vrhove 10 do 15 najvišjim hribom v Sloveniji, je pokrajina na prvi pogled čisto taka kot pri nas. Prav na ves glas sem se enkrat zakrohotal: prek pol sveta sem šel, da sem prišel domov!

Tudi ljudje so na prvi pogled enaki kot po naših grapah in sredi naših gozdov. Ampak po drugi strani - in to me je še bolj premaknilo - je seveda vse čisto drugače.

Sredinska točka poti: most prek Potomaca v Harpers Ferryju. Sredinska točka poti: most prek Potomaca v Harpers Ferryju. Foto: osebni arhiv

Ste na poti srečevali večinoma Američane?

Da, mislim, da je na poti okrog 90 odstotkov Američanov.

Je Apalaška pot zanje zelo pomembna, je to nekaj, kar človek zapiše v življenjepis, da s tem naredi boljši vtis?

Je, Apalaška pot je ena od ameriških dogovornih svetinj. Američani te hodijo gledat, kot da si ena njihovih znamenitosti, še več, kot da si del tega, kar to raznorodno deželo drži skupaj. Izkušnja Apalaške poti JE ameriška izkušnja.

Kaj ste poleg gore materiala za knjigo, svežim pogledom na Američane in najbrž odlične kondicije še odnesli s tega potovanja?

Uf, tu bi pa lahko zelo dolgo našteval. Ampak za najbolj dragocene reči, ki sem jih prinesel domov, bi moral tudi precej razložiti. In do teh reči bi bilo že kar malo nespoštljivo, če bi jih zdrdral v nekaj stavkih. Ne, res bo najbolje, če si za odgovor na to vprašanje raje preberete knjigo.

Koliko je na vas vplivala knjiga z naslovom Divja, ki je postala predloga tudi za filmsko uspešnico, v kateri je glavno vlogo odigrala Reese Witherspoon, pripoveduje pa o ženski, ki se je po ločitvi in dolgoletni zasvojenosti s heroinom, brez vsakršnih pohodniških izkušenj podala na 1770 kilometrov dolgo Pacifiško gorsko pešpot?

Knjigo sem prebral, a šele po tem, ko sem se vrnil iz ZDA. Zgodba je mojo pozornost vzbudila predvsem zato, ker se je o tej ženski na poti kar dosti govorilo. Zanimivo, če si jo omenil, so ljudje kar zaripnili.

Relativno prijazen prizor na enem vrhov White Mountainsov, ki slovijo po okrutnih vremenskih razmerah. Relativno prijazen prizor na enem vrhov White Mountainsov, ki slovijo po okrutnih vremenskih razmerah. Foto: osebni arhiv

Zakaj? Gospa med pohodniki ni bila ravno priljubljena, popolnoma so jo izločili. Prepričani so, da poti ni prehodila, da se je na poti drogirala, da je spala s prav čisto vsakim. No, najbolj pa jih je prizadelo to, da je kradla pohodnikom.

To sem tudi jaz težko sprejel in razumel, saj smo bili pohodniki dokaj zaupni drug do drugega in tega nihče od nas ne bi storil, niti ne bi pomislil na to. Če okradeš pohodnika, pravijo, je tako, kot bi angelu odtrgal krila.

Jakob J. Kenda Foto: osebni arhiv Tudi potrjevanje, da si pot prehodil, temelji na zaupanju.

Da, nobenih žigov ni na poti. Vse skupaj temelji na zaupanju. Neizpodbiten dokaz o tem, da si jo prehodil, zahtevajo samo v primeru, če naskakuješ hitrostni rekord brez podpore (t. i. unsupported speed record): predvsem moraš predati neodvisno zabeleženo GPS-sled, ki jo natanko pregledajo.

Knjigo Apalaška pot ste izdali v samozaložbi, že na poti pa ste za spletno stran AirBeletrina zvečer ob ognju kar na telefon pisali članke z opisi dogajanja na poti. So kolegi pohodniki vedeli, kaj počnete?

So, in mlajše pohodnike je moje pisanje silno zabavalo. Resno, nekateri so se od smeha dobesedno valjali okoli tabornega ognja - glej ga, kaj ta dela! Z enim prstom piše pet strani dolg članek!

Jasno, če se rodiš s telefonom, kot so se oni, tipkaš na telefon z dvema, in to hitro ko hudiček.

Ampak po drugi strani mi je bil telefon v veliko pomoč. Na njem imaš vse, od zemljevidov, knjig, glasbe … Saj ne vem, kako smo včasih, ko jih še ni bilo, sploh lahko hodili.

Kako ste ga polnili?

Imel sem baterijo za štiri polnjenja. Ampak izkazalo se je, da je to čisto preveč: ti mladi so mi razložili, kako nastaviti telefon, da kljub neprestano vklopljeni navigacijski aplikaciji, pa z nekaj varčevanja pri uporabi drugih zdrži z enim polnjenjem ves teden.

Vrniva se k Potterju. Zasledila sem, da je avtorica knjig o mladem čarovniku, J. K. Rowling, sama želela, da prevedete serijo v celoti.

Da, do tega je prišlo, ko se je po težavah z nekdanjim slovenskim založnikom našel novi, Mladinska knjiga. Rowlingova je slednji dovolila izdajati slovenske prevode pod pogojem, da serijo v celoti prevedem jaz. Zasluge za to pa gredo predvsem slovenskim bralcem, ki so ob omenjenih težavah tako dolgo in vztrajno protestirali, tudi pri avtorici, da jih je slednja uslišala.

Prevajate tudi scenarij za film Magične živali: Grindelwaldova hudodelstva, ki ga je prav tako spisala Rowlingova in ki bo pri Mladinski knjigi izšel v obliki knjige. Kako napredujete?

Kar gre, prevod bo pri lektorici do začetka naslednjega leta.

Ste prevedli tudi podpise za film?

Da, končno sem dobil priložnost prevesti film. Že lani smo se skupaj z Mladinsko knjigo pogajali z zastopniki avtorice na eni strani in filmsko družbo Warner Bros na drugi strani. WB namreč ni razumel, da ni dobra zamisel, da govorjeni del besedila scenarija prevaja nekdo drug, saj drug prevajalec niti ni mogel vedeti, katera imena in drugi izrazi so bili že prevedeni. Tako je že uveljavljene prevode nadomeščal z novimi, običajno tudi ne najbolj posrečenimi, še neprevedene "čarovniške" termine pa je tudi čisto ... No, prevod ni bil ravno najboljši.

Jakob J. Kenda Foto: osebni arhiv

Je pa res, da zdaj vsaj do določene mere razumem, zakaj je prevod prvega filma tako šepal: razmere za prevajanje so še kar nemogoče, niti vmesnik, prek katerega vpisuješ besedilo prevoda, ne dela zares.

Menite, da bodo tudi Magične živali, ki so na neki način predzgodba zgodbe o Potterju, prav tako uspešnica?

Glede na prodajo filmskih vstopnic in knjižnih scenarijev lahko Magične živali gotovo štejemo za uspešnico. Najbrž pa ne bo največja literarna uspešnica vseh časov, kakršna je bila serija o Harryju Potterju.

Vidite na obzorju še kakšen pohodniški cilj ali bo to prej literarni?

Na obzorju je pri meni vse mogoče (smeh, op. p.). Ampak po mojem si kakšnega večjega pohodniškega ali literarnega cilja v bližnji prihodnosti ne bom mogel zadati. Komaj sem prišel iz Amerike, že so me namreč kolegi prišli prosit, da bi postavil na noge neko kulturno institucijo. Malo sem zavzdihnil - pa ne že spet - ampak potem sem pristal. No, nadzornikom sem zdaj ravno predlagal nekaj variant sanacije, in če bodo katero od njih potrdili, se lep čas ne bom videl iz dela.

Komentarji

12

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • Oregon / 09.12.2018. ob 09:07 +10 - 1

    to da je z Americani vedno res fajn, nas ve precej. Seveda pa v medijih stalno potrebujemo zunanjega sovraznika. Tale pot pa tudi moje sanje, če bi lahko delo pustil za par mesecev.

    +10 - 1
  • niagara1 / 09.12.2018. ob 15:05 +5 - 1

    o slovenskih novinarjev bi lahko veliko pisal,pa je skoda mojega casa,tudi imena novinar ,se ne zasluzijo.bolj bi jim odgovarjalo ime porocevalci po narocilu.saj hvalijo tisto ,kar ni hvale vredno,kritizirajo pa tisto,kar je dodro.amerika je veliko pomagala ,po drugi svetovni vojni,jugoslaviji ,shrano ,obleke in ostalo.po vsej verjetnosti tudi preprecila nacrt ,da bi bila yugoslavija,ruska provincija.

    +5 - 1
  • fizik10 / 09.12.2018. ob 18:34 +4 0

    G. Kenda razočarali ste naše levičarje!! :):););) Čestitam za prehojeno pot in zdrav pogled na tamkajšnje ljudi. Se strinjam, da so povsod dobri ljudje...in povsod najdemo tudi norce. Žal pa so levi mediji slovensko javnost prekadili s protiameriško propagando tako močno, da le-ta ne more več videti realne slike.

    +4 0
delitve: 259
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin