Izognite se trumam turistov in se odpravite na izlet s Kozincem!

Avtor številnih izletniških vodnikov Željko Kozinc je pravi izvedenec za izlete v skrite kotičke proč od najbolj obljudenih turističnih destinacij. Če se odpravite po njegovih stopinjah, boste gotovo našli mir in čudovite razglede.

Spodnji predlog za sprehod skozi gozd Zala, ki je navdihoval že Ivana Tavčarja, je iz njegove najnovejše knjige Z menoj na izlet (Modrijan, 2018), ki popisuje več kot sto izletov po skrivnostnih in zatišnih krajih s čudovitimi razgledi tako v Sloveniji kot v zamejstvu.

Pot skozi Zalo

Dostop: Pot skozi gozd Zala v dolinskih izravnavah med Javorčem in Golim vrhom, ki sta dve najvišji vzpetini v masivu Žirovskega vrha, je označena z zeleno-rumenimi markacijami, smerokazi in šestimi informacijskimi oziroma animacijskimi tablami, oblikovanimi v obliki ličnih kozolčkov. Na vsaki tabli lahko v besedi in sliki spremljate prizore iz Tavčarjeve pripovedi V Zali. Ta tematska pot, dolga 11 kilometrov, je primerna ne le za skupinske organizirane in vodene pohode, ampak tudi za samotno potepanje ali družinski izlet. V ta namen je dobro imeti s seboj popotniški zemljevid ali pa se ustavljati pri posameznih kmetijah, ki so točke te tematske poti in vključene v njeno ponudbo. Čas hoje je s krajšimi postanki vred dolg 5 ur.

Lepota narave in stik z domačini

Pot skozi Zalo je vzor, kako lahko lokalno turistično društvo na svojem terenu pripravi izredno enodnevno izletniško doživetje. V njem so združeni lepota narave, stik z domačini, ki vzdržujejo vzorno oblikovano kulturno krajino na svojih starodavnih posestih, predvsem pa dobro usmerjanje in privlačne dediščinske zgodbe odličnega pisatelja Ivana Tavčarja, ki naravi in zgodovini vdihujejo dušo.

Najprimerneje se je na pot podati pri kmetiji Pri Bukovcu na Žirovskem Vrhu 44, kjer so urejena parkirna mesta. Do nje se lahko pripeljete iz Gorenje vasi čez Javorč (od koder sicer najbolje užijete širni, na nekaj zaselkov razdeljeni Žirovski Vrh) ali iz Horjula čez Goli vrh (od koder lahko začnete tudi pot mimo utrdb Rupnikove linije). Bukovec je najvišje ležeča kmetija na Žirovskem vrhu. Tu dobite tudi zgibanko, ki vam bo v pomoč pri orientaciji. Ste v srcu Žirovskega vrha, katerega hrbet je dolg kar okoli 15 kilometrov, ki je na vse strani odprt, po vrhovih skoraj gol. Več kot zaselkov je na njem samotnih kmetij.

Zatočišče luteranov in navdih za Tavčarja

Že sama kmetija Bukovec je doživetje. Njen ponosni izvor sega v leto 1639. V njeni najstarejši stavbi, ki stoji tik ob cesti, je bil najden tudi izvod Dalmatinove biblije, kar je dokaz, da so na Žirovskem vrhu tudi v protireformacijskih časih vztrajali luterani.

S ceste proti Golemu vrhu vas kažipot Poti skozi Zalo kmalu usmeri na gozdni kolovoz in že ste, potem ko greste mimo velikih mravljišč, v osrčju Zale, pod njenim najvišjim vrhom (899 m).

In recimo, da je okoli vas pomlad: Ožive se z novo močjo vrelci, in po vseh melinah curlja iz ruše, prav kakor da umirajoča zima joče zadnjo solzo … Potok v dolu narašča in se zamolklo zveneč trga med skalovjem, da bobni in šumi tesna dolina … zbudi se gozdne perutnine vladar – divji petelin, prevzet od sladke ljubezni, ki je kakor vsemu svetu vladarica tudi njemu. Po svoje zapoje večno pesem o ljubezni, toda če je nisi že prej čul, te pesmi, ne zaslišiš je v tihem logu, nego samo meniš, da padajo kje na trd kamen kaplje z mokrega vejevja. In takrat je resnično krasno v stari Zali!

Kdo je to tako lepo napisal, koga naj ubogamo, da se naučimo poslušati tišino in kapljanje kapelj po kamnih? Komu naj tu v Zali prisluhnemo, ko govori o sladki ljubezni? Komu neki! Ivanu Tavčarju (1851–1923), trdemu, brezobzirnemu odvetniku in politiku, ki si je upal svoje srce razkriti samo v literaturi. Tistemu, ki po temni lozi stopa, komaj kroti srce in skoro dihati si ne upa, samo da bi zalezel zaljubljeno ptico, ki je od strasti in ljubezni slepa in gluha, in to tudi proti nevarnosti in smrtonosnemu orožju. Ljubezen nam je vsem v pogubo …

Od mest, kjer je tiholazni lovec Tavčar s smrtonosnim orožjem sejal takšno pogubo, pridemo tudi do kmetij, v katerih so od ljubezni bili res pogubljeni mladeniči in mladenke. Do odprte kmetije Pri Mraku (Žirovski Vrh Sv. Urbana 17), kjer se nam odpira ves južni del Poljanske doline gori proti Blegošu, Vinharjem in Bukovemu vrhu: prave pletenine slemen, grebenov in vrhov s sivim poglavarjem Triglavom čisto na koncu. Mladi Mrak ima dinamično sodobno kmetijo, njegovi predniki pa so jo prepredli s svojim izročilom.

Povest o pogubni ljubezni

Tu blizu je nekoč medved raztrgal človeka in, hop, Tavčar je že imel motiv za dobro zgodbo, kajpada o nesrečni ljubezni. V času, ko so katoliki v 17. stoletju na Slovenskem zatirali luterane, je lepega lovca Amandusa, kanonika iz Škofje Loke, raztrgal (seveda ne na kose) medved. Mrakova Katrica je ranjenca negovala. Amandus ji je (s kakšno čudno zahvalo!) zasegel prepovedano Dalmatinovo biblijo. Katričina brata in oče, vsi prestrašeni luterani, so se namenili Amandusa usmrtiti. Odnesli so ga v mrzlo noč in ga odložili na voljo zverem. A zaljubljena Katrica ga je rešila. Tudi kanonik je bil kmalu zadet od te tavčarjanske, se pravi sladko slepe ljubezni. A kaj, ko se je otepal s celibatom. Junačil se je pred deklico, preziral svoje rane, odklanjal pomoč svojega ranocelnika. Slepil se je, da bo okreval od zaljubljenih pogledov svojih in njenih oči. To je bilo zanj usodno. Ubožec je izdihnil. Bralec lahko danes samo vzdihne nad nesmiselnimi ovirami, ki so bile (in so večno) ljubezni v pogubo.

Tavčar v knjigi razpreda še nekaj zgodb v potrditev svoji tezi o pogubnosti ljubezni. Njegovi lovski sopotniki in pomagači iz povesti V Zali si ob večernem ognju na dekameronovski način pripovedujejo zgodbe, kako so tudi oni kakor Katrica in Amandus nasrkali v ljubezenskih zadevah, ampak iz bolj banalnih tegob: zaradi hudih žena, pijače, svojih in tujih nezvestob, torej vsakršnih ljubezenskih slepot, nasilja in bolezni. Tavčar kot dober pisatelj uspešno vzbuja naše sočutje z "žrtvami". O sebi kajpak molči. Zato so se na njegove tovrstne tegobe spravili literarni zgodovinarji. Postal je pač žrtev svoje slave. Vendar na literarnozgodovinske zgodbe z neubranljivo vztrajnostjo pada prah. Tavčar raje piše, kako je naslednje jutro ustrelil od ljubezni zaslepljeno žival. Morda je s tem potlačil vase kakšno svojo ljubezensko jezo, ki bi ga sicer gnala v pogubo. Da je v sebi tlačil nemir, govori naslednja anekdota, povzeta iz knjige Frančka Bohanca o Ivanu Tavčarju: … ves blaten se je vrnil iz Zale. Ves dan je bil na lovu. Pa je moral kmet, ki mu je bil za gonjača, zvečer segreti kamenje v peči, ga zložiti v leseno kad, naliti vode in potem drgniti po hrbtu pisatelja, ko se je ta namakal v kadi. In pisatelj se je kar naprej drl: Kam gledaš, drgni! In kmet je še močneje drgnil nagega lovca v kadi.

Za konec še gostoljubje domačinov

Od Mraka se pride k naslednji gostoljubni kmetiji Pri Omejčku (Žirovski Vrh Sv. Urbana 15), kjer je sedež turističnega društva in info točka. Na poti je še nekaj kmetij, na vršnem hrbtu Žirovskega vrha recimo Javorška domačija (Žirovski Vrh Sv. Urbana 32, 900 metrov nadmorske višine) ob glavni cesti, ki prečka vrh. Od tam pot valovi – seveda ob sijajnih razgledih – do izhodiščne kmetije Pri Bukovcu. Tu bo pohodnik, naužit naravnih lepot in odmevov zgodovine ter literature, gotovo prišel na misel, da je Pot skozi Zalo lepa pot od enega gostoljublja do drugega, od prigrizka do kosilca, od šnopčka do šnopčka, od soka do soka, od počitka do počitka, od enega neromantičnega pogovora do drugega … Pot povezovanja z naravo, ki daje človeku pristnost, moč in zdravje. Pravzaprav pot skozi trezno sedanjost, ki o ljubezni ve povedati predvsem to, da gre skozi želodec. In da je ljubezen postala ena sama potrošniška navlaka.

No, oprostite, o neizogibni, tolikokrat nesrečni ljubezni, nobene žal besede!

Iz knjige Z menoj na izlet, Željko Kozinc (Modrijan, 2018)