Sreda, 4. 10. 2017, 17.02
6 let, 6 mesecev
Samo Vidic in Nino Batagelj o prav posebni fotografiji
Iluzija hitrosti: fotografija, na kateri ni vse tako, kot se zdi #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,03
2
Ste že naleteli na fotografijo gorskega kolesarja v živo oranžni čeladi in popolni kolesarski opremi, ki drvi skozi gozd? No, resnica je povsem drugačna. Precej bolj globoka in ganljiva. Zanjo je poskrbel športni fotograf Samo Vidic, ki je paraliziranega Nina Batagelja, člana slovenske plavalne reprezentance športnikov invalidov, po osmih letih znova postavil na kolo.
Posnetek je nastal v sklopu serije petih videoposnetkov za Canon Europe, Vidic pa je poleg dobre fotografije želel tudi posebno zgodbo.
Samo Vidic je želel posneti fotografijo, ki ne bo samo všečna, ampak bo imela tudi globlje ozadje.
Nino je privolil, še preden je slišal, za kaj točno gre
"Želel sem si posneti nekaj, kar bo imelo globlji pomen in ozadje. Najprej sem razmišljal o tem, da bi fotografiral 'down-hillerja' Kristjana Vrečka, nato sem razmišljal o tem, da bi si za snemanje "sposodili" babico enega od kolesarjev, da bi bila zgodba malo drugačna. Pozneje sem ugotovil, da se to tako ali tako sploh ne bi videlo na fotografiji, nato pa dokaj hitro dobil idejo, da k sodelovanju povabim Nina Batagelja," je ozadje nastajanja pomenljive fotografije opisal Vidic.
Video o zakulisju snemanja z Ninom Batageljem (Jure Niedorfer/ The Mine):
Z Ninom sta se spoznala pred približno desetimi leti na enem od tekmovanj v hitrostnem rolanju, ki je potekalo na olimpijski stezi za bob v Sarajevu.
"Takrat je Nino še lahko hodil, še več, bil je zelo zagrizen ekstremni športnik, a se je leta 2009 pri skoku v vodo hudo poškodoval in ostal paraliziran od vratu navzdol. Poklical sem ga, in še preden sem mu do konca predstavil idejo, je že privolil."
Ne prezrite: Kdo je Nino Batagelj?
Nino je po osmih letih znova sedel na kolo. Posebej za to priložnost so mu ga prilagodili v eni od trgovin s kolesarsko opremo, mu zamenjali sedež in krmilo ter namestili pomožna kolesa, ki so mu pomagala ohranjati ravnotežje.
Edini sončni kotiček jih je čakal na Rogli
Snemanje je potekalo na Rogli (prvotna lokacija naj bi bila na Bledu), saj je bil to edini gozdnati del Slovenije, kjer je bila po priporočilih meteorologov maja (kar tri tedne so čakali na ugodno vreme) največja verjetnost sončnega vremena.
#FOTO: Ozadje snemanja. Foto: Peter Podlogar.
"Bili smo v stalnem stiku z meteorologi na Arsu in dlje časa je res slabo kazalo. Obetala sta se namreč še dva tedna slabega vremena. Ko so nam dali zeleno luč z informacijo, da bo naslednji dan na Rogli med 11. in 14. uro sonce, smo zgrabili priložnost. Že ob 7. uri smo bili tam. Spomnim se, da je bilo samo pet stopinj Celzija in da je Nina, ki se pač ne more gibati, zelo zeblo. Pa še oblačno je bilo. No, ampak ob 11. se je zjasnilo in bilo je idealno."
Glavni junak snemanja, Nino Batagelj, je "poziral" na gorskem kolesu, ko so jim ga za potrebe snemanja posodili in predelali v športni trgovini Proloco Trade. Zamenjali so sedež in krmilo ter na zadnji del kolesa namestili posebna stranska kolesca, podobna tistim, ki jih otroci uporabljajo pri učenju vožnje s kolesom. Vidic jih je naročil v Veliki Britaniji.
Čeprav fotografija poustvarja iluzijo visoke hitrosti, ki jo je pridelal kolesar, pa je resnica povsem drugačna. Nino se je namreč vozil zgolj s hitrostjo tri kilometre na uro, pedal seveda ni poganjal, ker jih ne more. Kolo se je premikalo zgolj zaradi gravitacije, pa še to le nekaj metrov, čeprav je na fotografiji videti, kot da kolesar drvi čez drn in strn.
Vidic si je pri fotografiranju pomagal s fotoaparatom, ki ga je pritrdil na okvir kolesa, in posebno aplikacijo, s pomočjo katere je fotografiranje lahko nadzoroval prek tabličnega računalnika.
"Nino je res užival, meni pa je to ogromno pomenilo. Ko sem mu pokazal fotografijo, se je razjokal od veselja," je povedal Vidic.
O vtisih smo povprašali tudi glavnega junaka fotografiranja Nina Batagelja, ki se je ravnokar vrnil s svetovnega prvenstva v plavanju športnikov invalidov, ki je bilo zaradi potresa prestavljeno na decembrski termin.
"Na fotografiranje imam res krasne spomine. In res je, takoj sem rekel da, saj sem si že dalj časa želel, da bi me Vidic fotografiral. Ko sem videl, česa se bomo lotili in kako, mi je bilo še toliko bolj všeč. Malo me je skrbelo, kako bom sedel, kako bo z bolečinami, a ko smo zamenjali sedež in kolo opremili s pomožnimi kolesi, z ravnotežjem nisem imel težav."
"Res sem srečen, da se je spomnil prav name. Spet sem občutil ravnotežje, ki ga čutiš pri kolesarjenju, pa čeprav samo za nekaj sekund, kar je bolje kot nič. Fotografija je videti res dobro," je zadovoljen Batagelj, ki je včasih večkrat tedensko kolesaril na Toško čelo, Katarino in tam okrog. "Lepo je bilo spet biti na kolesu in v naravi," je sklenil pogovor mladenič, ki je v enem od pogovorov za Siol.net povedal, da mu šport daje samozadovoljstvo.
"Bolje da se zdivjaš in na nek način samega sebe rehabilitiraš, kot pa da ležiš v postelji in prestavljaš noge. S tem, kar ti še dela, skušaš narediti čim več," je povedal Nino, ki se z vozičkom vozi tudi po skate parku, poskusil je tudi smučati z monoskijem in celo vejkati.
Ga je bilo med fotografiranjem strah? "Ne, pa saj bi me kdo ujel," se je nasmehnil. Na preži so bili namreč njegovi prijatelji, tudi Primož Ravnik - Figaro, freeride kolesar, ki se je marca letos s kolesom spustil po doskočišču planiške velikanke, leta 2015 pa se je ob stoletnici Hidroelektrarne Moste pri Žirovnici s kolesom spustil po 60-metrskem, skoraj povsem navpičnem jezu.
2